Življenjska zgodba

Jehova me uči od moje mladosti

PRIPOVEDUJE RICHARD ABRAHAMSON

»Bog, učil si me od mladosti, in še dosedaj oznanjam čuda tvoja.« Naj pojasnim, zakaj imajo te besede iz Psalma 71:17 zame poseben pomen.

LETA 1924 je moja mati Fannie Abrahamson prišla v stik s Preučevalci Biblije, kakor so bili takrat znani Jehovove priče. Star sem bil komaj leto dni. Vsakič ko je mati izvedela kakšno biblijsko resnico, je odhitela k sosedom in jim povedala, kaj vse se je naučila; poučevala pa je tudi mene ter mojega starejšega brata in sestro. Še preden sem znal brati, mi je pomagala, da sem se na pamet naučil mnogo biblijskih stavkov o blagoslovih Božjega kraljestva.

V poznih 1920-ih letih je našo skupino Preučevalcev Biblije v mestu La Grande v ameriški zvezni državi Oregon, kjer sem se rodil in odraščal, sestavljalo le nekaj žensk in otrok. Čeprav smo bili od drugih oddaljeni, so nas enkrat ali dvakrat letno obiskali potujoči strežniki, imenovani romarji. Imeli so spodbudne govore, nas spremljali pri oznanjevanju po hišah in se prisrčno zanimali za otroke. Med temi dragimi brati so bili Shield Toutjian, Gene Orrell in John Booth.

Leta 1931 ni nihče iz naše skupine mogel obiskati zborovanja v Columbusu v Ohiu, kjer so Preučevalci Biblije sprejeli ime Jehovove priče. Vendar so se grupe, kakor smo takrat rekli občinam, in odmaknjene skupine, ki niso bile na zborovanju, tistega avgusta zbrale v svojih okrajih, da bi z resolucijo sprejele novo ime. To je storila tudi naša skupinica v La Grande. Nato sem se leta 1933 med akcijo, pri kateri smo razdeljevali knjižico The Crisis, naučil na pamet biblijsko predstavitev in prvič sam oznanjeval od hiše do hiše.

V 1930-ih letih je nasprotovanje našemu delu vedno bolj naraščalo. Grupe so bile zato organizirane v večje skupine, imenovane divizije. Te so se zbirale na majhnih zborih in enkrat ali dvakrat letno sodelovale v oznanjevalskih akcijah, ki smo jim rekli divizijske kampanje. Na teh zborih so nas učili, kako oznanjevati, in nam pokazali, kako se spoštljivo vesti do policije, ki je ovirala naše delo. Ker smo se Priče pogosto znašli pred sodnikom za prekrške ali na običajnem sodišču, smo ponavljali gradivo iz navodil, imenovanih Sodni red. To nas je usposobilo, da smo se znali spoprijeti z nasprotovanjem.

Prvi koraki v biblijski resnici

Moje razumevanje in cenjenje biblijskih resnic in biblijskega upanja na večno življenje na zemlji pod Božjim nebeškim kraljestvom sta vse bolj rasla. Takrat se tistih, ki niso imeli upanja na vladanje v nebesih s Kristusom, ni toliko spodbujalo h krstu. (Razodetje 5:10; 14:1, 3) Vendar so mi kljub temu dejali, da je primerno, da se krstim, če sem se v srcu odločil izpolnjevati Jehovovo voljo. To sem storil avgusta 1933.

Ko sem imel 12 let, je moja učiteljica menila, da mi leži javno govorništvo, zato je mamo spodbujala, naj mi priskrbi dodaten pouk. Mati je razmišljala, da bi mi to utegnilo pomagati pri služenju Jehovu. Zato je plačevala moje inštrukcije, in sicer tako, da je inštruktorici eno leto prala perilo. To šolanje se je izkazalo za koristno v strežbi. Ko sem bil star 14 let, sem zbolel za revmatsko vročico, zaradi česar nisem mogel več kot leto dni obiskovati šole.

Leta 1939 se je na naše področje priselil polnočasni strežnik Warren Henschel.a V duhovnem pogledu mi je bil starejši brat in me je po cele dneve jemal s seboj v terensko službo. Pomagal mi je, da sem kmalu pričel občasno pionirsko službo, kar je bila začasna oblika polnočasne službe. Tisto poletje se je naša skupina organizirala v grupo. Warren je bil postavljen za slugo grupe, mene pa so določili za voditelja preučevanja Stražnega stolpa. Ko je Warren odšel služit v Betel, mednarodno središče Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku, sem postal sluga grupe.

Pričetek polnočasne strežbe

Z večjo odgovornostjo, ki sem jo imel s služenjem kot sluga grupe, se mi je še bolj okrepila želja, da stopim v redno polnočasno službo, in to sem storil po tretjem letniku srednje šole, ko sem bil star 17 let. Oče ni bil istega verskega prepričanja, vendar je dobro skrbel za družino in je bil zelo načelen človek. Želel je, da bi šel na kolidž. Vendar mi je tudi rekel, da lahko delam, kar hočem, če le ne bom od njega pričakoval, da me bo preživljal. Tako sem 1. septembra 1940 pričel pionirati.

Ko sem odhajal zdoma, mi je mati dala prebrati besede iz Pregovorov 3:5, 6: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« To, da sem svoje življenje vedno dal v Jehovove roke, mi je res zelo pomagalo.

Kmalu sem se pridružil Joeju in Margaret Hart, ki sta oznanjevala v severno-osrednjem delu zvezne države Washington. Področje je bilo raznoliko – z živinorejskimi in ovčerejskimi ranči, indijanskimi rezervati ter mnogimi manjšimi mesti in vasmi. Spomladi leta 1941 sem bil dodeljen za slugo grupe v wenatcheejski občini v Washingtonu.

Na enem od naših zborov v Walla Walla v Washingtonu sem služil kot reditelj in izrekal dobrodošlico tistim, ki so vstopali v dvorano. Takrat sem opazil, da se neki mlad brat neuspešno trudi, da bi ozvočenje pričelo delovati. Zato sem predlagal, naj prevzame mojo nalogo, jaz pa bom opravil njegovo. Ko se je regionalni sluga Albert Hoffman vrnil in videl, da ne opravljam dodeljene naloge, mi je s prijateljskim nasmeškom pojasnil, kako pomembno je, da se držimo svoje naloge, dokler ne dobimo drugačnih navodil. Vse od takrat tega nasveta nisem pozabil.

Avgusta 1941 so Jehovove priče načrtovali velikansko zborovanje v St. Louisu v Misuriju. Hartova sta pokrila zadnji del svojega dostavnega tovornjaka in nanj namestila klopi. S tem tovornjakom nas je devet pionirjev odpotovalo na 2400 kilometrov dolgo pot v St. Louis. V vsako smer smo potovali približno en teden. Po policijski oceni naj bi bilo na zborovanju kar 115.000 ljudi. Čeprav nas je bilo verjetno manj, pa nas je gotovo bilo navzočih več kot 65.000, kolikor je bilo takrat približno število Prič v Združenih državah. Zborovanje nas je resnično duhovno okrepilo.

Služenje v brooklynskem Betelu

Po vrnitvi v Wenatchee sem prejel pismo s povabilom, naj pridem v brooklynski Betel. Ko sem 27. oktobra 1941 prispel, so me odpeljali v pisarno Nathana H. Knorra, nadzornika tovarne. Prijazno mi je pojasnil, kako Betel deluje, in poudaril, da se je za uspešno življenje tukaj nujno močno oklepati Jehova. Zatem so me odpeljali v odpravni oddelek, kjer sem dobil nalogo, da prevezujem kartonske škatle z literaturo za odpremo.

Osmega januarja 1942 je umrl Joseph Rutherford, ki je vodil svetovno delo Jehovovih prič. Pet dni pozneje so člani upravnega odbora Watch Tower Society za naslednika izvolili brata Knorra. Ko je W. E. Van Amburgh, dolgoletni finančni sekretar družbe, to objavil betelski družini, je rekel: »Spominjam se še, ko je [leta 1916] umrl C. T. Russell in ga je nadomestil J. F. Rutherford. Gospod je še naprej vodil Svoje delo in ga blagoslavljal. Sedaj brez sence dvoma pričakujem, da bo pod predsednikom Nathanom H. Knorrom delo napredovalo, saj to ni človekovo delo, temveč Gospodovo.«

Februarja 1942 je bilo objavljeno, da se bo pričel »Nadaljevalni tečaj za teokratično službo«. Ta šola je bila namenjena temu, da bi se betelski delavci izboljšali v raziskovanju biblijskih tem ter da bi znali bolje zbrati gradivo in ga učinkovito predstaviti. Zaradi preteklega pouka v javnem govorništvu sem lahko v tem programu hitro napredoval.

Nedolgo zatem so me dodelili v službeni oddelek, kjer se nadzoruje oznanjevalsko delo Prič v Združenih državah. Pozneje istega leta je bilo sklenjeno, da se ponovno uvede program obiskovanja grup. Čez čas so potujoči strežniki, ki so to delali in so se takrat imenovali služabniki bratovščine, dobili ime okrajni nadzorniki. Poleti leta 1942 je bil v Betelu pripravljen tečaj za šolanje bratov za to vrsto službe in imel sem prednost biti med njimi. Še posebej se spominjam, kako je brat Knorr, eden od učiteljev, poudaril: »Ne skušajte ugajati ljudem. Če tako ravnate, ne boste nazadnje nikomur pogodu. Ugajajte Jehovu in ugajali boste vsem tistim, ki ljubijo Jehova.«

Potujoča služba je bila vpeljana oktobra 1942. Nekaj posameznikov iz Betela nas je sodelovalo v tem delu ob nekaterih koncih tedna. Obiskovali smo občine do 400 kilometrov okoli mesta New York. Pregledovali smo poročila o oznanjevalski dejavnosti občin in navzočnosti na shodih, imeli sestanek s tistimi, ki so skrbeli za občinske odgovornosti, podali en ali dva govora in s krajevnimi Pričami sodelovali v strežbi.

Leta 1944 sem bil med brati iz službenega oddelka, ki so jih za šest mesecev poslali na potujoče delo v Delaware, Maryland, Pensilvanijo in Virginijo. Pozneje sem nekaj mesecev obiskoval občine v Connecticutu, Massachusettsu in Rhode Islandu. Po vrnitvi v Betel sem polovični delovni čas delal v pisarni skupaj z bratom Knorrom in njegovim tajnikom Miltonom Henschlom in se tako seznanil z našim delovanjem po vsem svetu. Preostali delovni čas pa sem služil v oddelku za finance pod nadzorom W. E. Van Amburgha in njegovega pomočnika Granta Suitera. Nato sem bil leta 1946 postavljen za nadzornika več betelskih pisarn.

Velike spremembe v mojem življenju

Leta 1945 sem med služenjem občinam v mestu Providence (Rhode Island) spoznal Julio Charnauskas. Sredi leta 1947 sva začela načrtovati poroko. Služenje v Betelu mi je bilo močno pri srcu, toda takrat ni bilo možnosti, da bi pripeljal tja tudi zakonskega tovariša. Zato sem januarja 1948 zapustil Betel in z Julio (Julie) sva se poročila. Našel sem delno zaposlitev v neki veleblagovnici v mestu Providence in skupaj sva pričela pionirati.

Septembra 1949 sem bil povabljen k okrajnemu delu v severozahodnem Wisconsinu. Za Julie in zame je bila velika sprememba oznanjevati večinoma v majhnih mestih in po podeželskih področjih, znanih po mlekarstvu. Zime so bile dolge in mrzle, temperature so se za več tednov spustile pod minus 20 stopinj Celzija in zapadlo je veliko snega. Avtomobila nisva imela. Vendar se je vedno kdo ponudil, da naju odpelje v naslednjo občino.

Kmalu po tem, ko sem pričel okrajno službo, smo imeli okrajni zbor. Spominjam se, da so nekateri ob tem, ko sem zelo pozorno pregledoval, ali je za vse poskrbljeno, postali malce nervozni. Zato mi je območni nadzornik Nicholas Kovalak prijazno pojasnil, da so tamkajšnji bratje vajeni skrbeti za stvari na svoj način in da mi ni treba tako zelo paziti na vse. Ta nasvet mi je prišel prav tudi pri mnogih poznejših nalogah.

Leta 1950 sem prejel začasno nalogo: nadzirati oskrbo s prenočišči za delegate prvega od mnogih velikih zborovanj na Jenkijskem stadionu v mestu New York. Zborovanje je bilo od začetka do konca zelo navdušujoče; delegati so prišli iz 67 držav, najvišje število prisotnih pa je bilo 123.707! Po zborovanju sva z Julie nadaljevala potujočo službo. Okrajno delo nama je bilo v veliko veselje. Vendar sva čutila, da bi se lahko še bolj dala na razpolago. Zato sva vsako leto izpolnila prošnjo tako za Betel kot za misijonarsko službo. Leta 1952 sva bila na najino veliko veselje povabljena v 20. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, kjer so naju izšolali za misijonarsko delo.

Služenje v tujini

Po diplomi leta 1953 so naju dodelili v Veliko Britanijo, kjer sem služil v območnem delu na jugu Anglije. Po manj kot letu dni v tej službi, v kateri sva z Julie nepopisno uživala, naju je presenetila naloga, naj se preseliva na Dansko. Tam so potrebovali novo nadzorstvo v podružničnem uradu. Ker sem bil v bližini in sem se v Brooklynu že šolal za takšno delo, so me poslali na pomoč. Z ladjo sva odplula na Nizozemsko, od tam pa se z vlakom odpeljala proti Kopenhagnu na Danskem. Prispela sva 9. avgusta 1954.

Ena od težav, s katerimi se je bilo treba spoprijeti, je bila, da nekateri na odgovornih mestih niso upoštevali navodil iz brooklynskega sedeža. Poleg tega so trije od štirih prevajalcev naših publikacij v danščino odšli iz Betela in se nazadnje tudi prenehali družiti z Jehovovimi pričami. Toda Jehova je odgovoril na naše molitve. Dva pionirja, Jørgen in Anna Larsen, ki sta že občasno prevajala, sta se dala na razpolago za polnočasno službo. Tako se je prevajanje naših revij v danščino nadaljevalo, ne da bi bila izpuščena ena sama številka. Larsenova sta še vedno v danskem Betelu in Jørgen služi kot koordinator podružničnega odbora.

V tistih prvih letih so bili pravi vir spodbude redni obiski brata Knorra. Vzel si je čas, sédel in se pogovarjal ter pripovedoval izkušnje, ki so odkrivale, kako reševati probleme. Med obiskom leta 1955 je bilo odločeno, naj zgradimo novo podružnico s tiskarno, da bi lahko izdelovali revije za Dansko. V severnem predmestju Kopenhagna smo našli zemljišče in poleti leta 1957 smo se preselili v tamkajšnje novo zgrajeno poslopje. Pri gradnji tiskarne in njenem zagonu sta pomagala tudi ravno prispela Harry Johnson z ženo Karin, ki sta diplomirala v 26. razredu Gileada.

Izboljšali smo organizacijo velikih zborovanj na Danskem in pri tem so zelo pomagale izkušnje, ki sem si jih pridobil na zborovanjih v Združenih državah. Leta 1961 smo na velikem mednarodnem zborovanju v Kopenhagnu gostili delegate iz več kot 30 držav. Najvišje število navzočih je bilo 33.513. Leta 1969 smo imeli zborovanje, ki se je izkazalo za največje zborovanje v Skandinaviji doslej. Na njem je bilo navzočih kar 42.073 ljudi!

Leta 1963 sem bil povabljen v 38. razred šole Gilead. To je bil prilagojen desetmesečni tečaj, posebej namenjen za šolanje podružničnega osebja. Prav rad sem bil spet z brooklynsko betelsko družino in poslušal izkušnje tistih, ki so že vrsto let skrbeli za delovanje služb v svetovnem središču.

Po tem tečaju sem se vrnil na Dansko in še naprej skrbel za tamkajšnje odgovornosti. Poleg tega sem imel prednost služiti kot conski nadzornik – obiskoval sem podružnice v zahodni in severni Evropi, da bi spodbujal delavce, ki tam služijo, in jim pomagal pri izpolnjevanju njihovih odgovornosti. Pred kratkim sem se z isto nalogo odpravil v Zahodno Afriko in na Karibe.

Proti koncu 1970-ih let so bratje na Danskem pričeli iskati lokacijo za gradnjo večjega objekta za prevajalsko in tiskarsko dejavnost, ki sta se vse bolj širili. Kakih 60 kilometrov zahodno od Kopenhagna smo našli prikladno zemljišče. Skupaj z drugimi sem načrtoval in oblikoval ta novi objekt in z Julie sva se že veselila življenja z betelsko družino v tem lepem novem domu. Toda stvari so se iztekle drugače.

Nazaj v Brooklyn

Novembra 1980 so naju z Julie povabili v brooklynski Betel in prispela sva na začetku januarja 1981. Takrat sva bila v najinih poznih 50-ih letih in ker sva skoraj polovico življenja služila z dragimi brati in sestrami na Danskem, se nama ni bilo lahko vrniti v Združene države. Vendar nisva razmišljala preveč o tem, kje bi raje bila, temveč sva se skušala osrediniti na najine nove naloge in na vsakršen izziv, ki bi bil z njimi povezan.

Prispela sva v Brooklyn in se tu nastanila. Julie je bila dodeljena v računovodsko pisarno, kjer opravlja delo, podobno tistemu, ki ga je imela na Danskem. Jaz pa sem bil dodeljen v spisni oddelek, kjer sem pomagal pri časovnem razporejanju priprave publikacij. Pričetek 1980-ih let je bil čas sprememb delovnih operacij v Brooklynu, saj smo pisalne stroje in stavne stroje z vročim svincem nadomestili z računalniško obdelavo in ofsetnim tiskanjem. O računalnikih nisem vedel ničesar, zato pa sem nekoliko poznal organizacijske postopke in delo z ljudmi.

Zaradi novega štiribarvnega ofsetnega tiskanja ter uporabe barvnih slik in fotografij je bilo kmalu treba še bolje organizirati delo v umetniškem oddelku. Čeprav z umetniškim ustvarjanjem nisem imel izkušenj, pa sem lahko pomagal pri organiziranju. Tako sem imel prednost devet let nadzorovati ta oddelek.

Leta 1992 sem bil dodeljen za pomoč Založniškemu odboru Vodstvenega organa in bil premeščen v oddelek za finance. Tu še sedaj služim in opravljam delo, povezano s finančnimi dejavnostmi Jehovovih prič.

Služenje od moje mladosti

Jehova me je od zgodnje mladosti in vseh 70 let posvečene službe potrpežljivo učil in me še uči po svoji Besedi, Bibliji, in po uslužnih bratih v njegovi čudoviti organizaciji. V polnočasni službi sem že več kot 63 let, od tega preko 55 let skupaj z zvestovdano ženo Julie. Mislim, da me je Jehova res bogato blagoslovil.

Ko sem leta 1940 odhajal zdoma, da bi pričel pionirsko službo, se je oče posmehoval moji odločitvi in rekel: »Sin, ko boš odšel zdoma zaradi tega, si ne misli, da lahko pritečeš nazaj k meni po kakršno koli pomoč.« V vseh teh letih mi tega nikoli ni bilo treba storiti. Jehova je velikodušno skrbel za moje potrebe, pogosto po uslužnih sokristjanih. Pozneje je oče začel spoštovati naše delo in pred smrtjo leta 1972 celo nekoliko napredoval v spoznanju biblijske resnice. Mati, ki je upala na nebeško življenje, je zvesto služila Jehovu do svoje smrti leta 1985, ko je dopolnila 102 leti.

Čeprav v polnočasni strežbi kdaj pa kdaj pride do težav, nisva z Julie nikoli razmišljala o tem, da bi opustila najino nalogo. Jehova naju je v tej odločenosti vedno podprl. Tako je bilo tudi, ko sta se starša postarala in sta potrebovala pomoč, saj je vskočila moja sestra Victoria Marlin in prijazno skrbela za njiju. Za to ljubečo podporo sva ji iz srca hvaležna, saj nama je s tem pomagala ostati v polnočasni službi.

Julie me pri vseh nalogah zvestovdano podpira – na to gleda kot na del svoje posvetitve Jehovu. In čeprav mi je sedaj 80 let in imam nekaj zdravstvenih težav, čutim, da naju Jehova bogato blagoslavlja. Zame so zelo spodbudne besede psalmista, ki je po tem, ko je razglasil, da ga je Bog učil vse od mladosti, prosil: ‚Tudi do starosti, o Bog, me ne zapusti, da še oznanjam moč tvojo vsem, ki še pridejo.‘ (Psalm 71:17, 18)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Z materjo leta 1940, ko sem pričel pionirati

[Slika na strani 21]

Ko sem pioniral skupaj z Joejem in Margaret Hart

[Slika na strani 23]

Na poročni dan januarja 1948

[Slika na strani 23]

Leta 1953 z drugimi udeleženci šole Gilead. Od leve proti desni: Don in Virginia Ward, Geertruida Stegenga, Julie in jaz.

[Slika na strani 23]

S Frederickom W. Franzom in Nathanom H. Knorrom v Kopenhagnu na Danskem leta 1961

[Slika na strani 25]

Z Julie danes