Zelo pomembno srečanje

ČAKA me zelo pomembno srečanje. Naj vam pojasnim, kaj je mene, mlado špansko mamico, navedlo, da sem se dogovorila za to srečanje.

Dom mojih staršev ni bil pristan miru in sloge. Našo družino je zlomilo, ko je moj mlajši brat pri štirih letih umrl v tragični nesreči. Poleg tega je bil za mamo zakon z očetom, zasvojenim z razvadami, komajda vir kakšne sreče. Vendar je te ovire niso odvrnile od tega, da ne bi meni in mojemu starejšemu bratu vcepila moralnih vrednot.

Pozneje sva se oba z bratom poročila. Kmalu zatem so pri mami odkrili raka, ki se je končal z njeno smrtjo. Toda predtem je nama z bratom zapustila pravi zaklad.

Ena od znank ji je govorila o svetopisemskem upanju na vstajenje in mama je privolila v biblijski pouk. Pred smrtjo ji je biblijsko sporočilo upanja osmislilo življenje in ji pomagalo najti srečo.

Ko sva z bratom videla, kako pozitivno je nanjo delovalo biblijsko sporočilo, sva tudi sama pričela preučevati Božjo Besedo. En mesec, preden sem rodila drugega otroka, prelepo deklico, ki smo ji dali ime Lucia, sem s krstom postala Jehovova priča.

Dan mojega krsta je bil zame zelo pomemben. Tako je bilo zato, ker sem od tedaj naprej pripadala Jehovu – posvetila sem se mu, da bi mu lahko služila vso večnost. Drugi razlog pa je bil, da sem tako lahko svojo vero prenesla tudi na svoja ljubljena otroka, sina in hčerko.

Vendar je bilo veselje, ki mi ga je prinašalo poučevanje otrok o moji veri, kmalu močno skaljeno. Ko je bilo Lucii štiri leta, so se ji pojavile hude bolečine v trebuhu, ki kar niso hotele popustiti. Po številnih preiskavah nam je radiolog pojasnil, da je na njenih jetrih tvorba, velika kakor pomaranča. Zdravnik je pojasnil, da ima Lucia nevroblastom, hitro rastoč maligni tumor. Tako se je zanjo pričel sedemletni boj z rakom, kar je med drugim pomenilo, da je morala dolga obdobja preživeti v bolnišnici.

Njena požrtvovalnost

V tistih težavnih letih me je Lucia pogosto okrepila s prisrčnimi objemi in poljubi, s katerimi mi je dopovedovala, da bo še vse dobro. To, kako se je spopadala z boleznijo, je naredilo velik vtis tudi na bolnišnično osebje. Vedno je z veseljem delala skupaj z medicinskimi sestrami in jim pomagala, ko so otrokom v sosednjih sobah razdeljevale jogurt, sadni sok in druge reči. Medicinske sestre so ji celo podarile belo haljico in priponko, na kateri je pisalo »pomočnica medicinske sestre«.

»Lucia se je dotaknila mojega srca,« se spominja neka zdravstvena delavka. Bila je dejaven, ustvarjalen otrok in je zelo rada risala. Bila je živahna in obenem zrela, zelo zrela.«

Lucii je bila vir moči in notranjega miru Božja Beseda. (Heb. 4:12) Prepričana je bila, da v novem svetu »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več,« prav kakor to obljublja Božja Beseda. (Raz. 21:4) Zanimala se je za druge ljudi, zato je izkoristila vsako priložnost, da jim je govorila o biblijskem sporočilu. Zaradi svojega trdnega upanja je bila lahko spokojna in vedra kljub mračnim napovedim. (Iza. 25:8) Takšna je bila vse do dne, ko je izgubila svoj boj z rakom in umrla.

To je bil tisti dan, ko sem se dogovorila za zelo pomembno srečanje. Lucia je le s težavo odprla oči. Njen očka jo je držal za eno roko, jaz pa za drugo. »Ne skrbi, ne bom te zapustila,« sem ji zašepetala. »Samo počasi dihaj. Ko se boš zbudila, boš zdrava. Ne bo te več bolelo in jaz bom ob tebi.«

Sedaj se moram držati dogovora in priti na to srečanje. Vem, da to obdobje čakanja ne bo lahko. Vendar tudi vem, da bom Luciino vstajenje dočakala, če bom le vztrajno zaupala Jehovu in mu ostala zvesta.

Luciina zapuščina

Lucia je s svojim pogumnim zgledom naredila izjemen vtis na mojega moža, ki ni bil iste vere kakor jaz, prevzela pa ga je tudi občina, ki nam je tako čudovito stala ob strani. Tistega dne, ko je Lucia umrla, mi je dejal, da mora urediti svoje misli. Čez nekaj tednov je zaprosil nekega občinskega starešina za biblijski pouk. Kmalu je pričel obiskovati vse shode. Z Jehovovo pomočjo je nehal kaditi, kar mu do tedaj ni še nikoli uspelo.

Bridkost, ki jo občutim zaradi izgube svoje hčerke, še vedno ni zbledela, vendar sem Jehovu hvaležna za njeno zapuščino. Z možem tolaživa drug drugega s svetlim upanjem na vstajenje, velikokrat si celo predstavljava, kako bo, ko bova zopet zagledala Lucio – njene živahne, okrogle očke in njena lička, v katerih so se ob nasmehu naredile jamice.

Tragična smrt moje hčerke se je še posebej dotaknila ene od žensk iz naše soseske. Nekega deževnega sobotnega dopoldneva se je ta gospa, katere sin je obiskoval isto šolo kakor Lucia, oglasila pri nas doma. Zaradi iste bolezni je izgubila svojega drugega sina, starega 11 let. Ko je izvedela, kaj se je zgodilo z Lucio, se je pozanimala, kje stanujemo, in nas obiskala. Želela je izvedeti, kako se spoprijemam s hčerkino smrtjo, in mi predlagala, da bi ustanovili skupino za samopomoč, v kateri bi našle tolažbo matere s podobnimi okoliščinami.

Pojasnila sem ji, da sem sama našla resnično tolažbo v eni od biblijskih obljub, ki je daleč bolj tolažilna od česar koli, kar bi mi lahko dali ljudje. Oči so se ji kar zasvetile, ko sem ji prebrala Jezusove besede, zapisane v Janezu 5:28, 29. Privolila je v biblijski pouk in kmalu je začutila »mir, ki presega vsako misel«. (Fil. 4:7) Sedaj se pri preučevanju Biblije pogosto ustaviva in si v mislih naslikava sebe v novem svetu, kako ob vstajenju stisneva k sebi svoja ljubljena otroka.

Zares, Lucia nam je kljub svojemu kratkemu življenju zapustila nekaj dragocenega in neminljivega. Zaradi njene vere naša družina sedaj združeno časti Boga, jaz pa sem še bolj odločena ostati trdna v veri. Vse tiste, katerih ljubljeni bodo vstali od mrtvih, v prihodnosti brez dvoma čaka zelo pomembno srečanje!

[Slika na strani 20]

Raj, kot ga je naslikala Lucia