Resnica o grehu

ČE BI človek, ki ima vročino, razbil termometer, ali bi s tem dokazal, da vročine nima? Seveda ne! Podobno lahko rečemo za greh. Čeprav mnogi zavračajo Božje gledišče o grehu, to še ne pomeni, da greh ne obstaja. Božja Beseda, Biblija, o grehu veliko govori. Kaj pravzaprav uči o njem?

Vsi smo grešni

Pred kakimi dva tisoč leti je apostol Pavel izrazil zaskrbljenost nad nečim, kar je opisal takole: »Dobrega namreč, kar želim delati, ne delam, temveč slabo, česar ne želim, prav to počnem.« (Rimljanom 7:19) Če smo pošteni, moramo priznati, da je podobno tudi z nami. Morda si želimo živeti po desetih zapovedih ali po kakih drugih merilih vedenja, toda, naj nam je to všeč ali ne, nihče ni popoln. Stvar ni v tem, da bi namerno kršili pravila, ampak preprosto v tem, da smo šibki. Kaj je pojasnilo za to? Sam Pavel odgovarja: »Če pa delam to, česar ne želim, potem tega ne delam več jaz, temveč greh, ki prebiva v meni.« (Rimljanom 7:20)

Podobno kakor Pavel ima vsak človek prirojene šibkosti, kar je dokaz podedovanega greha in nepopolnosti. »Vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave,« je dejal apostol. Kaj je razlog za takšno stanje? Pavel nadaljuje: »Po enem človeku [Adamu] je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 3:23; 5:12)

Čeprav mnogi zavračajo zamisel, da smo se zaradi greha naših prastaršev odtujili Bogu in izgubili prvotno popolnost, je ta zamisel ravno tisto, kar Biblija uči. Jezus je s tem, da je pri svojem dokazovanju citiral iz uvodnih poglavij Prve Mojzesove knjige, pokazal, da je verjel v pripoved o Adamu in Evi. (1. Mojzesova 1:27; 2:24; 5:2; Matej 19:1–5)

Eden od temeljev biblijskega sporočila je to, da je Jezus prišel na zemljo, da bi tiste, ki verujejo vanj, odkupil od greha. (Janez 3:16) Naše življenje v prihodnosti je odvisno od tega, ali sprejmemo sredstvo, po katerem bo Jehova vse tiste, ki ga cenijo, rešil iz težavnega položaja, ki ga ne morejo sami obvladati. Toda če nimamo jasne slike o tem, kako Bog gleda na greh, potem ne moremo razumeti sredstva, ki ga je Bog priskrbel, da bi nas rešil iz greha, in pokazati hvaležnosti zanj.

Jezusova žrtev in zakaj je bila ta potrebna?

Jehova je prvemu človeku dal možnost, da bi živel večno. Ta čudoviti obet bi Adam izgubil le, če bi se uprl Bogu. In Adam se je uprl; ko je to storil, je postal grešen. (1. Mojzesova 2:15–17; 3:6) Ravnal je v nasprotju z Božjo voljo, izgubil popolnost in poškodoval svoj odnos z Bogom. Ko je grešil, s tem da je prelomil Božji zakon, je začel umirati. Na žalost se vsi Adamovi potomci – tudi mi – rodimo grešni in moramo zaradi tega umreti. Kako to?

Razlog je zelo preprost. Nepopolni starši ne morejo imeti popolnih otrok. Vsi Adamovi potomci se rodijo grešni, in kot je zapisal apostol Pavel: »Plačilo za greh je [. . .] smrt.« (Rimljanom 6:23) Drugi del te vrstice pa nam vliva upanje: »Toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« Drugače povedano, Jezusova žrtvena smrt lahko poslušne ljudi, ki jo cenijo, očisti posledic greha, ki ga je storil Adam.a (Matej 20:28; 1. Petrovo 1:18, 19) Kako naj bi to vplivalo na nas?

»Sili nas« Kristusova ljubezen

Navdihnjeni apostol Pavel je na omenjeno vprašanje dal Božji odgovor. Napisal je: »Sili nas namreč Kristusova ljubezen, saj smo presodili, da je en človek umrl za vse. [. . .] In on je umrl za vse, da tisti, ki živijo, ne bi več živeli zase, temveč za tistega, ki je zanje umrl in je bil obujen.« (2. Korinčanom 5:14, 15) Če človek razume, da ga lahko Jezusova žrtev osvobodi posledic greha – in hoče pokazati hvaležnost za to pripravo – bi si moral prizadevati živeti tako, kakor Bog od njega želi. Med drugim to pomeni, da spozna, kaj Bog pričakuje od ljudi, in da oblikuje svojo vest po biblijskih merilih ter nato živi v skladu z njimi. (Janez 17:3, 17)

Z napačnim ravnanjem poškodujemo svoj odnos z Bogom Jehovom. Ko je kralj David spoznal, kako resno je grešil, ko je prešuštvoval z Batšebo in poskrbel, da je umrl njen mož, ga je bilo nedvomno zelo sram. Vendar ga je najbolj skrbelo, in to povsem upravičeno, da je s svojimi grehi užalil Boga. Ves skrušen je Jehovu priznal: »Proti tebi samemu sem grešil, storil sem, kar je slabo v tvojih očeh.« (Psalm 51:4) Podobno je Jožefa, ko je bil v skušnjavi, da zagreši prešuštvo, vest navedla, da je rekel: »Kako bi [. . .] mogel storiti takšno hudo dejanje in grešiti proti samemu Bogu?« (1. Mojzesova 39:9)

Pri grehu torej ne gre zgolj za to, da se počutimo neprijetno, ko se zanj morda razve. Ne gre le za to, da nosimo odgovornost pred ljudmi ali družbo, ker mogoče nismo zadostili določenim merilom. Če kršimo Božje zakone glede spolnosti, poštenosti, spoštovanja, čaščenja in tako naprej, poškodujemo svoj osebni odnos z Bogom. Če namerno grešimo, postanemo Božji sovražniki. To je resnica, o kateri moramo resno razmisliti. (1. Janezovo 3:4, 8)

Torej, kaj se je zgodilo z grehom? Pravzaprav nič. Ljudje so zanj samo pričeli uporabljati druga imena, in to v upanju, da bi bil videti manj resen, kot je. Mnogim vest bodisi otopi ali pa ji nočejo prisluhniti. Vsi, ki želijo ugajati Bogu, si morajo prizadevati, da bi se temu ognili. Kot smo videli, plačilo za greh ni le izguba samospoštovanja oziroma zadrega, temveč smrt. Pri grehu gre za življenje ali smrt.

Tolažilno je vedeti, da lahko na podlagi odkupne vrednosti Jezusove žrtve dosežemo odpuščanje, če se iskreno pokesamo za svoje grehe in jih opustimo. »Srečni tisti, ki so jim bila njihova nezakonita dejanja oproščena in so jim bili grehi pokriti,« je napisal Pavel. »Srečen tisti človek, ki mu Jehova greha nikakor ne bo prišteval.« (Rimljanom 4:7, 8)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 10]

Teološki preobrat

Za večino katoličanov, ki hodijo v cerkev, je bila zamisel o limbu vedno nekako zavita v meglo. V zadnjih desetletjih ta zamisel postopoma izginja, tako da v katekizmih niti ni več omenjena. Leta 2007 je Katoliška cerkev uradno podpisala limbov »mrliški list« v dokumentu, v katerem so zapisani »teološki in liturgični razlogi za to, da lahko dojenčki, ki umrejo, pa niso bili krščeni, dosežejo rešitev in večno srečo«. (Mednarodna teološka komisija)

Zakaj ta sprememba stališča, ta teološki preobrat? V osnovi je to cerkvi omogočilo osvoboditi se tega, kar je francoski kolumnist Henri Tincq imenoval »obremenjujoča dediščina, ki jo je vse od srednjega veka pa do 20. stoletja ohranjala manipulativna Cerkev, katera je z limbom rada ustrahovala starše, tako da bi svoje otroke dali kar se da hitro krstiti«. Toda z zatonom nauka o limbu so se pojavila še druga vprašanja.

Tradicija ali Sveto pismo? Zgodovinsko gledano je verovanje v limb posledica teoloških razprav v 12. stoletju, ki so se vrtele okoli vic. Katoliška cerkev je učila, da duša po smrti živi naprej, zato je morala pojasniti, kaj se zgodi z dušami otrok, ki ne morejo v nebesa, ker niso bili krščeni, a si obenem ne zaslužijo mučenja v peklu. Tako se je rodila zamisel o limbu.

Vendar Biblija ne uči, da duša po smrti živi naprej. V njej jasno piše, da duša ni nesmrtna, ampak da je človeška duša, ki greši, lahko »iztrebljena« oziroma lahko »umre«. (Apostolska dela 3:23; Ezekiel 18:4, Slovenski standardni prevod) Glede na to, da je duša umrljiva, kraj, kot je limb, ne more obstajati. Še več, Sveto pismo govori o tem, da se mrtvi ničesar ne zavedajo oziroma so v stanju, ki je podobno spanju. (Pridigar 9:5, 10; Janez 11:11–14)

Biblija pokaže, da ima Bog otroke krščanskih staršev za svete. (1. Korinčanom 7:14) Takšna trditev bi bila nesmiselna, če bi bil krst obvezen za rešitev novorojenčkov.

Nauk o limbu je bil velika žalitev za Boga, saj ga je prikazoval kot krutega tirana, ki kaznuje nedolžne, ne pa kot pravičnega in ljubečega Očeta, kakršen je v resnici. (5. Mojzesova 32:4; Matej 5:45; 1. Janezovo 4:8) Torej ne preseneča, da se iskrenim kristjanom ta nesvetopisemski nauk nikoli ni zdel smiseln.

[Sliki na strani 9]

Če živimo v skladu z Božjo Besedo, uživamo zdrav odnos z Bogom in ljudmi.