Služiti Jehovu mi je v pravo veselje!

Pripoveduje Fred Rusk

Že zelo zgodaj v življenju sem izkusil resničnost Davidovih besed iz Psalma 27:10: »Če bi me oče in mati zapustila, Jehova bi me sprejel.« Naj pojasnim, kako to velja zame.

ODRAŠČAL sem na dedkovi plantaži bombaža v Georgii (ZDA) med veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Moj oče, ki ga je strla smrt mame in novorojenega brata, me je pustil pri svojem ovdovelem očetu, sam pa se je odselil v oddaljeno mesto ter si tam poiskal zaposlitev. Kasneje je večkrat skušal urediti stvari tako, da bi me lahko vzel k sebi, vendar se je vsak poskus izjalovil.

V dedkovi družini so večinoma odločale njegove starejše hčere. Za razliko od svojega očeta, ki ni bil veren, so bile zagrizene pripadnice južnih baptistov. Vsako nedeljo sem moral v cerkev, sicer bi me doma pričakali udarci. Zato mi vera že od rane mladosti ni bila preveč pri srcu. Toda v šoli in športu sem užival.

Obisk, ki mi je spremenil življenje

Nekega popoldneva leta 1941, ko mi je bilo 15 let, nas je obiskal starejši gospod s svojo ženo. Predstavil se je kot »stric Talmadge Rusk«. Nikoli še nisem slišal zanj, toda sedaj sem izvedel, da je skupaj s svojo ženo Jehovova priča. To, kar nam je pojasnil glede Božjega namena z ljudmi – da bodo večno živeli na zemlji – je bilo zelo drugačno od tega, kar sem slišal v cerkvi. Večina v naši družini je njegovo sporočilo zavrnila, celo posmehovali so se mu. Nikoli več jima niso dovolili prestopiti praga našega doma. Toda moja teta Mary, ki je bila samo tri leta starejša od mene, je od njiju sprejela Biblijo in publikacije, ki so jo pojasnjevale.

Mary je kmalu ugotovila, da je našla biblijsko resnico, in se leta 1942 krstila kot Jehovova priča. Doživela pa je tudi to, kar je napovedal Jezus, namreč: »Človekovi sovražniki bodo njegovi domači.« (Mat. 10:34–36) Doma so ji močno nasprotovali. Njena starejša sestra, ki je imela pomembno vlogo pri dogajanju v našem okrožju, je pri županu dosegla, da so strica Talmadgea aretirali. Obtožili so ga prodajanja brez uradnega dovoljenja. Sodišče ga je spoznalo za krivega.

V našem krajevnem časopisu je pisalo, da je župan, ki je bil tudi sodnik, vsem navzočim v mestnem sodišču rekel: »Literatura, ki jo razdeljuje ta moški [. . .], je pravi strup.« Mojega strica so zaprli. Nato se je pritožil, in sodišče je razsodilo njemu v prid, toda vseeno je bil deset dni v zaporu.

Pomoč tete Mary

Mary je o svojem novonajdenem verovanju pričela govoriti meni in drugim ljudem v soseski. Z njo sem odšel na biblijski pouk k nekemu gospodu, ki je sprejel knjigo The New World.a Njegova žena nama je povedala, da je mož to knjigo bral vso noč. Čeprav se nisem hotel hitro zaplesti v kar koli, kar je povezano z religijo, mi je bilo to, kar sem sedaj spoznaval, všeč. Vendar me o tem, da so Priče res Božje ljudstvo, niso prepričali predvsem biblijski nauki, ki so jih učili, temveč dejstvo, da so te ljudi preganjali.

Ko sva se nekoč z Mary po okopavanju paradižnika vračala domov, sva v peči zagledala tleče ostanke, ki so pričali o tem, da so ji sestre uničile literaturo, gramofon in kartice z biblijskimi sporočili. Mojo jezo je utišala pokroviteljska izjava ene od tet: »V prihodnosti nam bosta še hvaležna za to, kar smo storile.«

Mary je morala leta 1943 zapustiti naš dom, ker se ni hotela odpovedati svoji novonajdeni veri in temu, da oznanjuje drugim. Vendar me do takrat ni navdušilo le spoznanje, da ima Bog ime, Jehova, temveč tudi to, da je Jehova ljubeč in sočuten Bog, ki ljudi ne muči v ognjenem peklu. Poleg tega sem izvedel, da ima Jehova ljubečo organizacijo, pa čeprav nisem bil še na nobenem shodu.

Pozneje se mi je, medtem ko sem kosil travo, počasi približal avtomobil in eden od dveh moških v njem me je vprašal, ali sem Fred. Ko sem izvedel, da sta Priči, sem jima predlagal: »Kaj, če bi prisedel k vama in bi se odpeljali kam na varno, kjer se bomo lahko v miru pogovorili?« Ta moška sta me poiskala zato, ker ju je k meni poslala Mary. Eden od njiju, Shield Toutjian, ki je bil potujoči služabnik, me je ravno ob pravem času spodbudil in me oskrbel z duhovnimi smernicami. Družina se je zatem obrnila proti meni, saj sem zagovarjal verovanje Jehovovih prič.

Od Mary sem nato iz Virginije dobil pismo, v katerem mi je pisala, da se lahko, če sem odločen služiti Jehovu, preselim k njej. V trenutku sem se odločil, da odidem. V petek zvečer oktobra 1943 sem nekaj nujnih stvari zložil v škatlo, ki sem jo nato skril, tako da sem jo privezal na vejo nekega drevesa nekoliko stran od našega doma. V soboto sem najprej odšel po škatlo, zatem pa zavil po stranski poti proti sosedovi hiši in dobil prevoz v mesto. Odpotoval sem v Roanoke k Mary, ki je živela pri Edni Fowlkes.

Duhovna rast, krst in Betel

Edna je bila sočutna maziljena Priča, prava sodobna Lidija, ki je imela v najemu velik dom. Pod svojo streho je poleg tete Mary vzela še svojo svakinjo in njeni hčerki. Ti dekleti, Gladys in Grace Gregory, sta pozneje postali misijonarki. Gladys, ki je danes v svojih 90-ih, še vedno zvesto služi v podružnici na Japonskem.

Med bivanjem pri Edni sem redno obiskoval shode in se učil oznanjevati. Ker sem lahko svobodno preučeval Božjo Besedo in obiskoval krščanske shode, sem lahko tešil svoj naraščajoči tek po duhovni hrani. Štirinajstega junija 1944 sem se krstil. Mary ter sestri Gladys in Grace so začele pionirati, nato pa so bile dodeljene v severno Virginijo. Tam so pomagale ustanoviti občino v Leesburgu. Na začetku leta 1946 sem začel pionirati v sosednjem okrožju. Tisto poletje smo skupaj odpotovali na nepozabno mednarodno zborovanje, ki je bilo od 4. do 11. avgusta v Clevelandu (Ohio).

Na tem zborovanju je Nathan Knorr, ki mu je bilo v naši organizaciji zaupano vodstvo, opisal načrte za razširitev brooklynskega Betela. Sem je spadala gradnja novega stanovanjskega poslopja in prizidka k tiskarni. Potrebovali so veliko mladih bratov. Odločil sem se, da želim tam služiti Jehovu. Zato sem izpolnil prošnjo in nekaj mesecev pozneje, 1. decembra 1946, odšel v Betel.

Približno leto dni pozneje je nadzornik tiskarne Max Larson pristopil k meni v oddelku za sprejemanje in odpošiljanje pošte, kjer sem delal. Rekel mi je, da so me premestili v službeni oddelek. Tam sem se še posebej med sodelovanjem s T. J. (Budom) Sullivanom, nadzornikom oddelka, precej naučil o tem, kako deluje Božja organizacija, in o tem, kako upoštevati biblijska načela v vsakdanjem življenju.

Moj oče me je nekajkrat prišel obiskat v Betel. V svojih zrelih letih je postal vernik. Na zadnjem obisku leta 1965 mi je rekel: »Če hočeš, me lahko ti obiščeš, toda jaz ne pridem več sem.« Pred smrtjo sem ga še nekajkrat obiskal. Bil je prepričan, da bo šel v nebesa. Upam, da je v Jehovovem spominu, in če je tako, ne bo obujen za življenje v nebesih, kakor je mislil, temveč za življenje tukaj, na zemlji, z upanjem na večno prihodnost v obnovljenem raju.

Druga nepozabna zborovanja in gradnja

Zborovanja so bila vedno mejniki duhovnega napredka. Takšna so bila še posebej mednarodna zborovanja v 1950-ih letih na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Leta 1958 sta bila Jenkijski stadion in Polo Grounds ob nekem delu programa napolnjena do zadnjega kotička z 253.922 delegati iz 123 dežel. V teh dneh se je zgodilo tudi nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Ko sem pomagal v zborovalni upravi, je k meni prihitel brat Knorr. »Fred,« je rekel, »pozabil sem določiti brata za govor pionirjem, ki so že zbrani v banketni dvorani, najeti v bližini. Bi lahko stekel tja in imel dober govor o nečem, kar se boš domislil spotoma?« Tako sem ves zasopel vstopil v dvorano, vso pot do tja pa sem goreče molil.

Ko se je v 1950-ih in 1960-ih letih število občin v New Yorku izjemno povečalo, so postali najeti objekti, v katerih so bile kraljestvene dvorane, pretesni. Zato smo v obdobju med letoma 1970 in 1990 v Manhattnu kupili tri zgradbe in jih preuredili v primerna mesta za shajanje. Bil sem predsedujoči pri gradbenih odborih za te projekte in imam veliko prijetnih spominov na to, kako zelo je Jehova blagoslovil občine, ki so sodelovale pri delu in financiranju teh objektov, ki so še danes središča pravega čaščenja.

Spremembe v življenju

Nekega dne leta 1957, ko sem odhajal na delo skozi park, ki sega od betelskega doma do tiskarne, je pričelo deževati. Pred seboj sem zagledal ljubko svetlolasko, ki je bila nova betelska delavka. Ker ni imela dežnika, sem jo pospremil. Tako sem spoznal Marjorie, s katero od najine poroke leta 1960 veselo služiva Jehovu, najsibo v dežju ali pa soncu. Septembra 2010 sva praznovala 50. obletnico poroke.

Komaj sva pospravila kovčke od poročnega potovanja, mi je brat Knorr rekel, da so me določili za učitelja v šoli Gilead. To je bila zame res izjemna prednost! Od leta 1961 do 1965 je potekalo daljše šolanje petih razredov, sestavljenih predvsem iz bratov, ki so se izpopolnjevali za vodenje podružnic. Jeseni leta 1965 se je šolanje ponovno skrajšalo na pet mesecev, učitelji pa smo se spet osredinili na poučevanje misijonarjev.

Leta 1972 so me iz šole Gilead premestili v dopisni oddelek, kjer so me postavili za nadzornika. Zelo raznolika vprašanja in problemi so od nas terjala veliko raziskovanja, zaradi česar sem lahko še bolj doumel nauke Božje Besede in se še bolj naučil, kako pomagati drugim s pomočjo vzvišenih Božjih načel.

Nato so me leta 1987 premestili v nov oddelek, imenovan bolnišničnoinformativna služba. Organizirani so bili seminarji za starešine iz odborov za stike z bolnišnicami, da bi se naučili, kako pristopiti do zdravnikov, sodnikov in socialnih delavcev ter z njimi razpravljati o našem svetopisemskem stališču glede krvi. Velika težava je bila na primer v tem, da so zdravniki dajali otrokom kri samovoljno, brez dovoljenja staršev, in pogosto so si za to tudi priskrbeli sodni nalog.

Ko smo zdravnikom predlagali alternative transfuziji krvi, smo velikokrat dobili odgovor, da niso na voljo ali pa da so predrage. Če mi je to rekel kak kirurg, sem mu ponavadi odgovoril: »Pokažite mi, prosim, svojo roko.« Ko je to storil, sem mu dejal: »Veste, imate eno najboljših alternativ transfuziji krvi.« Ob tem komplimentu se je spomnil tega, česar se je že sam dobro zavedal: da se lahko s pazljivo rabo skalpela zmanjša izguba krvi na minimum.

V zadnjih dveh desetletjih je Jehova bogato blagoslovil naše prizadevanje, da s svojim stališčem seznanimo zdravnike in sodnike. Ko so bolje spoznali, kako gledamo na zdravljenje, se je njihov odnos do nas precej spremenil. Videli so, da medicinske raziskave potrjujejo, da so alternative transfuziji krvi učinkovita zdravstvena metoda. Odtlej so številni zdravniki pripravljeni sodelovati z nami, mnoge bolnišnice pa so pripravljene sprejeti bolnike, ki jim drugod ni bilo omogočeno ustrezno zdravljenje.

Z Marjorie od leta 1996 služiva v Watchtowerjevem izobraževalnem središču v Pattersonu (New York), ki je kakih 110 kilometrov severno od Brooklyna. Tu sem nekaj časa delal v službenem oddelku, nato pa sem nekaj časa sodeloval pri šolanju podružničnega osebja in potujočih nadzornikov. Zadnjih 12 let pa spet delam kot nadzornik dopisnega oddelka, ki se je iz Brooklyna preselil v Patterson.

Izzivi, ki jih je s seboj prinesla starost

Izpolnjevanje prednostnih nalog v Betelu mi je postalo težje, odkar sem krepko zakorakal v svoja 80. leta. Že več kot deset let se bojujem z rakom. Počutim se kot Ezekija, ki mu je Jehova podaljšal življenje. (Iza. 38:5) Moja žena je prav tako krhkega zdravja in skupaj se spoprijemava z njeno Alzheimerjevo boleznijo. Marjorie je bila zelo sposobna, bila je svetovalka mlajšim ter moja zvestovdana pomočnica in prijateljica. Odkar pomnim, je bila marljiva preučevalka Biblije in druge je dobro poučevala o njej. Z nama ostaja v stiku veliko najinih duhovnih otrok.

Teta Mary je umrla marca 2010 v starosti 87 let. Bila je izredna učiteljica Božje Besede in pomagala mnogim, da so se postavili na stran pravega čaščenja. V polnočasni službi je preživela veliko let. Zelo sem ji hvaležen za vse, kar je storila, da sem spoznal resnico iz Božje Besede in postal to, kar je postala ona – služabnik našega ljubečega Boga, Jehova. Mary je pokopana poleg svojega moža, ki je v preteklosti misijonaril v Izraelu. Prepričan sem, da sta v Jehovovem spominu in čakata na vstajenje.

Ko se ozrem na preteklih 67 let služenja Jehovu, sem hvaležen za bogate blagoslove, ki sem jih bil deležen. Izpolnjevati Jehovovo voljo mi je bilo – in mi je še danes – v pravo veselje! Z zaupanjem v Božjo nezasluženo dobrotljivost močno hrepenim po tem, da bom okusil izpolnitev obljube njegovega Sina: »Vsak, ki je zaradi mojega imena zapustil hiše, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali otroke, ali polja, bo dobil mnogokrat več in podedoval večno življenje.« (Mat. 19:29)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 19]

Na dedkovi plantaži bombaža v Georgii (ZDA) leta 1928

[Slika na strani 19]

Teta Mary in stric Talmadge

[Slika na strani 20]

Mary, Gladys in Grace

[Slika na strani 20]

Moj krst, 14. junija 1944

[Slika na strani 20]

V službenem oddelku v Betelu

[Slika na strani 21]

Z Mary na mednarodnem zborovanju leta 1958 na Jenkijskem stadionu

[Slika na strani 21]

Z Marjorie na najin poročni dan

[Slika na strani 21]

Skupaj leta 2008