Ljubimo v dejanju in resnici

 1. Katera je najvišja oblika ljubezni in kako bi jo opisal? (Glej sliko pri naslovu.)

LJUBEZEN, ki temelji na pravičnih načelih, to je ljubezen agápe, je dar od Jehova. On je njen vir. (1. Jan. 4:7) Ta vrsta ljubezni je najvišja oblika ljubezni. Zajema lahko naklonjenost in toplino, toda zanjo so predvsem značilna nesebična dejanja v dobro drugih. Glede na neki priročnik se agápe »lahko spozna le iz dejanj, h katerim spodbuja«. Ko izkazujemo nesebično ljubezen ali smo je deležni, to obogati naše življenje, tako da ga napolni z veseljem in smislom.

2., 3. Kako je Jehova človeštvu izkazal nesebično ljubezen?

² Jehova je pokazal ljubezen do človeštva veliko prej, preden je ustvaril Adama in Evo. Zemljo je naredil kot večni dom za človeka, na kateri ta ne bi samo živel, ampak bi v polni meri tudi užival življenje. Jehova je to naredil izključno v naše dobro. Sam od tega ni imel nobenih koristi. Nesebično ljubezen je pokazal tudi s tem, da je svoja zemeljska otroka blagoslovil z obetom na večno življenje v raju, ki ga je pripravil zanju.

³ Ko sta se Adam in Eva uprla, je Jehova nesebično ljubezen pokazal na najmogočnejši način. Pripravil je vse potrebno, da potomce teh dveh upornikov odkupi. Bil je prepričan, da se bodo nekateri od njih pozitivno odzvali na njegovo ljubezen. (1. Mojz. 3:15; 1. Jan. 4:10) Pravzaprav je Jehova od tistega trenutka, ko je obljubil prihodnjega Rešitelja, na odkupno žrtev gledal, kot da je že darovana. Nato je kakih 4000 let kasneje za človeštvo žrtvoval svojega edinorojenega Sina, čeprav ga je to veliko stalo. (Jan. 3:16) Kako hvaležni smo za Jehovovo nesebično ljubezen!

 4. Zakaj lahko rečemo, da so nepopolni ljudje sposobni izkazovati nesebično ljubezen?

⁴ Nesebično ljubezen lahko kažemo tudi mi, saj nas je Bog ustvaril po svoji podobi. Zaradi podedovanega greha nam ni enostavno izkazovati ljubezni, toda kljub temu smo to sposobni delati. Abel je pokazal ljubezen do Boga tako, da mu je nesebično daroval najboljše, kar je imel. (1. Mojz. 4:3, 4) Noe je kazal nesebično ljubezen do soljudi tako, da jim je desetletja oznanjeval Božje sporočilo, čeprav se ti sploh niso odzivali. (2. Pet. 2:5) Abraham je ljubezen do Boga postavil pred lastne občutke, ko mu je bilo zapovedano, naj daruje svojega sina Izaka. (Jak. 2:21) Tako kot ti zvesti moški želimo tudi mi kazati ljubezen, in to kljub izzivom, ki jih imamo.

 5. Kako vse lahko kažemo pristno ljubezen?

⁵ Sveto pismo pojasni, da se pristna ljubezen ne kaže »v besedi, tudi ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici«. (1. Jan. 3:18) Ali to pomeni, da ljubezni ne moremo izražati s svojim govorjenjem? Prav gotovo ne! (1. Tes. 4:18) Vendar naša ljubezen ne sme biti omejena le na besede, še posebej v okoliščinah, ko je treba kaj narediti. Na primer, kadar sokristjan nima osnovnih potrebščin za življenje, potrebuje več kot le naše dobre želje. (Jak. 2:15, 16) Podobno nas ljubezen do Jehova in naših bližnjih ne spodbuja samo k temu, da Boga prosimo, naj na »žetev pošlje delavce«, ampak tudi k temu, da po svojih najboljših močeh sodelujemo v oznanjevanju. (Mat. 9:38)

6., 7. a) Kakšna je »nehinavska ljubezen«? b) Navedi nekaj primerov hlinjene ljubezni.

⁶ Apostol Janez je napisal, da moramo ljubiti »v dejanju in resnici«. Zato mora biti naša ljubezen »nehinavska«. (Rim. 12:9; 2. Kor. 6:6) To pomeni, da ne moremo imeti pristne ljubezni, obenem pa se kazati drugačne, kot smo v resnici, kakor če bi nosili masko. Morda se sprašujemo: »Ali lahko obstaja ljubezen, ki je hinavska?« Pravzaprav ne. To sploh ne bi bila ljubezen, ampak samo ničvreden ponaredek.

⁷ Razmislimo o nekaterih primerih hlinjene ljubezni. V edenskem vrtu se je Satan pretvarjal, da si prizadeva za Evino najboljše, v resnici pa je ravnal sebično in hinavsko. (1. Mojz. 3:4, 5) V Davidovih dneh se je Ahitofelovo prijateljstvo s kraljem izkazalo za lažno. Ahitofel se je prelevil v izdajalca, ko je menil, da bi lahko imel od tega koristi. (2. Sam. 15:31) Podobno je danes. Odpadniki in drugi, ki v občini povzročajo razprtije, se z »dobrikavimi besedami in laskanjem« skušajo prikazati kot ljubeče, njihovi pravi motivi pa so sebični. (Rim. 16:17, 18)

 8. Kaj naj bi se vprašali?

⁸ Hinavska ljubezen je še posebej graje vredna, ker je ponaredek požrtvovalne ljubezni, ki je značilna za Boga. Takšna hinavščina lahko zavede ljudi, toda ne Jehova. Pravzaprav je Jezus rekel, da bo tiste, ki so podobni hinavcem, »najstrožje kaznoval«. (Mat. 24:51) Seveda Jehovovi služabniki nikoli nočemo kazati hinavske ljubezni. Toda dobro je, da se vprašamo: »Ali je moja ljubezen vedno pristna, brez sledu sebičnosti ali prevare?« Preglejmo sedaj devet načinov, kako si lahko prizadevamo kazati »nehinavsko ljubezen«.

 9. K čemu nas spodbuja pristna ljubezen?

⁹ Bodi zadovoljen, da služiš neopazno. Svojim bratom in sestram bi morali biti pripravljeni ljubeče pomagati »na skrivnem« oziroma ne ravno vsem na očeh, kadar je to mogoče. (Beri Matej 6:1–4.) Ananiju in Safiri to ni uspelo. Nista bila zadovoljna s tem, da prispevata, ne da bi usmerjala pozornosti nase. Brez sramu sta pretiravala glede prispevka in zaradi svoje hinavščine utrpela nesrečo. (Apd. 5:1–10) Po drugi strani pa nas pristna ljubezen navaja, da bratom in sestram z veseljem služimo brez pompa ali priznanja. Na primer, bratje, ki podpirajo Vodstveni organ, anonimno pomagajo pripravljati duhovno hrano. Ne usmerjajo pozornosti nase oziroma ne razkrivajo, pri katerem gradivu sodelujejo.

10. Kako lahko prednjačimo v izkazovanju časti drugim?

¹⁰ Prednjači v izkazovanju časti drugim. (Beri Rimljanom 12:10.) Jezus je postavil vzorec glede izkazovanja časti drugim, tako da je opravil najnižje delo. (Jan. 13:3–5, 12–15) Morda se moramo močno truditi, da razvijemo ponižnost, ki jo potrebujemo, da lahko drugim na tak način izkazujemo čast. Celo apostoli niso mogli povsem razumeti Jezusovih dejanj, vse dokler niso prejeli svetega duha. (Jan. 13:7) Drugim lahko izkazujemo čast tako, da o sebi nimamo previsokega mnenja zaradi izobrazbe, gmotnih reči ali prednosti pri služenju Jehovu. (Rim. 12:3) Ne zavidajmo tistim, ki so deležni pohvale, ampak se veselimo z njimi, četudi menimo, da si zaslužimo enako čast ali priznanje za opravljeno delo.

11. Zakaj bi morala biti naša pohvala iskrena?

¹¹ Iskreno pohvali brate in sestre. Morali bi izkoristiti priložnosti, da pohvalimo drug drugega, saj je beseda pohvale »dobra za okrepitev«. (Efež. 4:29) Toda pri tem moramo biti iskreni, sicer bi laskali posamezniku ali pa se ogibali odgovornosti, da damo potreben nasvet. (Preg. 29:5) Če bi koga pohvalili, nato pa ga za njegovim hrbtom kritizirali, bi bilo to hinavsko. Apostol Pavel se ni ujel v takšno past in je dal dober zgled v izkazovanju pristne ljubezni s tem, kako je druge pohvalil. Kristjane v Korintu je denimo iskreno pohvalil za dobro, kar so delali. (1. Kor. 11:2) Ko pa si za svoja dejanja niso zaslužili pohvale, jim je prijazno in jasno razložil, zakaj jih ne more pohvaliti. (1. Kor. 11:20–22)

12. Kako lahko pri izkazovanju gostoljubnosti pokažemo pristno ljubezen?

¹² Bodi gostoljuben. Jehova nam zapoveduje, naj bomo velikodušni do bratov in sester. (Beri 1. Janezovo 3:17.) Vendar moramo biti takšni iz čistih motivov, brez kančka sebičnosti. Lahko se vprašamo: »Ali sem gostoljuben predvsem do tesnih prijateljev, uglednih posameznikov ali do tistih, ki bi mi lahko kakor koli vrnili uslugo? Ali pa iščem priložnosti, da sem velikodušen do bratov in sester, ki jih ne poznam tako dobro oziroma mi ne morejo z ničimer povrniti?« (Luk. 14:12–14) Kaj pa, če se je sokristjan znašel v stiski zaradi slabega načrtovanja ali pa se nam ni niti zahvalil za gostoljubnost? V takih primerih bi morali upoštevati naslednji nasvet: »Drug do drugega bodite gostoljubni brez pritoževanja.« (1. Pet. 4:9) Če boš upošteval ta nasvet, boš okusil srečo, ki izhaja iz dajanja s pravilnimi motivi. (Apd. 20:35)

13. a) Kdaj še zlasti ni enostavno pomagati šibkim? b) Kaj praktičnega lahko naredimo, da bi podprli šibke?

¹³ Podpiraj šibke. Pristnost naše ljubezni lahko preizkusi svetopisemska zapoved »Podpirajte šibke, bodite potrpežljivi z vsemi«. (1. Tes. 5:14) Mnogi, ki so šibki, se čez čas okrepijo v veri, z drugimi pa moramo biti potrpežljivi in jim vztrajno pomagati. Z njimi lahko pregledamo krepilne svetopisemske misli, jih povabimo na oznanjevanje ali pa si preprosto vzamemo čas in jih poslušamo. Poleg tega na brata oziroma sestro ne bi smeli enostavno gledati kot na »močnega« ali »šibkega« posameznika. Priznati bi morali, da imamo vsi tako odlike kot šibkosti. Celo apostol Pavel je priznal svoje šibkosti. (2. Kor. 12:9, 10) Torej imamo lahko kot kristjani vsi koristi od medsebojne podpore.

14. Kako daleč naj bi šli pri tem, da ohranjamo mir z brati in sestrami?

¹⁴ Delaj za mir. Trudimo se delati vse, kar je v naši moči, da bi ohranili mir z brati in sestrami, in to celo takrat, ko menimo, da so nas narobe razumeli ali da se z nami ravna krivično. (Beri Rimljanom 12:17, 18.) Opravičilo lahko pomaga zaceliti ranjena čustva, toda mora biti iskreno. Na primer, namesto da bi rekli »Žal mi je, da se tako počutiš«, bi lahko glede nastale težave priznali svojo vlogo, tako da bi rekli »Žal mi je, da sem te s svojimi besedami ranil«. Mir je še posebej bistven v zakonu. Mož in žena se ne bi smela v javnosti pretvarjati, da se imata rada, potem pa v zasebnosti zadajati rane drug drugemu, s tem da imata tihe dneve, uporabljata krute besede ali sta drug do drugega nasilna.

15. Kako lahko pokažemo, da je naše odpuščanje iskreno?

¹⁵ Velikodušno odpuščaj. Posamezniku, ki nas je prizadel, odpustimo tako, da mu oprostimo in da do njega ne gojimo zamere. Tistim, ki se morda niti ne zavedajo, da so nas užalili, lahko velikodušno odpustimo tako, da upoštevamo naslednji nasvet: »Prenašajte se med seboj v ljubezni in si iskreno prizadevajte ohranjati enotnost duha in živeti v miru.« (Efež. 4:2, 3) Da bi bilo naše odpuščanje iskreno, moramo nadzorovati svoje razmišljanje, tako da si ne zapisujemo hudega. (1. Kor. 13:4, 5) Če bi pestovali zamero, ne bi za vedno ogrozili samo svojega odnosa z bratom ali sestro, ampak tudi z Jehovom. (Mat. 6:14, 15) To, da iz srca odpustimo, lahko med drugim pokažemo tako, da molimo za tiste, ki grešijo proti nam. (Luk. 6:27, 28)

16. Kako naj bi gledali na prednosti v Jehovovi službi?

¹⁶ Odreci se osebnim koristim. Vsak, ki pri služenju Jehovu dobi določene prednosti, bi moral nanje gledati kot na priložnost, da pokaže pristnost svoje ljubezni, s tem da si »ne prizadeva za svojo korist, temveč za korist drugega«. (1. Kor. 10:24) Na primer, na naših zborih in zborovanjih reditelji zaradi svoje naloge pridejo v dvorano, še preden lahko vanjo vstopijo drugi. Na svojo nalogo ne bodo gledali kot na priložnost, da sebi in svoji družini zagotovijo najboljša mesta. Številni od teh bratov raje izberejo manj ugodne sedeže znotraj svojega sektorja. Ko se na tak način odrečejo osebnim koristim, pokažejo ljubezen brez trohice sebičnosti. Kako bi lahko posnemal njihov dobri zgled?

17. K čemu bo pristna ljubezen navedla posameznika, ki je resno grešil?

¹⁷ Priznaj skrivne grehe in jih opusti. Nekateri kristjani, ki so zagrešili hud greh, skušajo tega prikriti, ker se ne želijo osramotiti ali razočarati drugih. (Preg. 28:13) Toda takšno početje je neljubeče, saj ne škoduje le grešniku, temveč tudi drugim. Ovira lahko delovanje Božjega duha in ogrozi mir celotne občine. (Efež. 4:30) Kristjane, ki so resno grešili, pristna ljubezen navede, da spregovorijo s starešinami, tako da jim ti lahko priskrbijo potrebno pomoč. (Jak. 5:14, 15)

18. Kako pomembna je pristna ljubezen?

¹⁸ Med vsemi lastnostmi je ljubezen največja. (1. Kor. 13:13) Zaradi nje smo prepoznani kot Jezusovi sledilci in kot takšni, ki posnemamo Jehova, ki je vir ljubezni. (Efež. 5:1, 2) Apostol Pavel je napisal: »Če [. . .] ne bi imel ljubezni, ne bi bil nič.« (1. Kor. 13:2) Zato še naprej izkazujmo ljubezen, in to ne samo »v besedi«, temveč tudi »v dejanju in resnici«.