Aids v Afriki — koliko je zanj odgovorno krščanstvo

Od dopisnika Prebudite se! iz Afrike

Izraz »krščanstvo« se v tem članku nanaša na deklarirano krščanstvo v nasprotju s pravim biblijskim.

Krščanstvo

»Tisti deli sveta, kjer večina prebivalcev deklarira pripadnost krščanski veri.« (Webster’s New World Dictionary)

AIDS

»Stanje pridobljene imunske pomanjkljivosti, združeno z retrovirusno infekcijo celic imunskega sistema.« (Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary)

AIDS je globalna epidemija. Ocenjujejo, da se je s HIV-om, virusom, ki ga povzroča, okužilo že 17 milijonov ljudi. In zelo hitro se širi.

Veliko pozornosti se posveča zdravstvenim, političnim in čustvenim vprašanjem, ki so povezana s to epidemijo, le malo pa se pove o vpletenih verskih vprašanjih. Zamisel, da je vera povezana s širjenjem aidsa, bi se sicer nekaterim bralcem morda zdela neverjetna. Toda ko razmislimo o položaju, nastalem na afriški celini, je nimamo več za nesmiselno.

Afriko je aids še posebej prizadel.a Nekateri pravijo, da je na tej celini do 67 odstotkov svetovnih primerov aidsa. V Čadu se je število poročanih primerov v zadnjih petih letih postoterilo. A še to je po oceni le tretjina vseh. Kot poroča Svetovna banka, je aids v mnogih urbanih afriških središčih postal najobičajnejši vzrok smrti odraslih.

Vera – ali igra vlogo pri tem

Pravo krščanstvo – vera, ki jo je učil Jezus Kristus – prav gotovo ne more biti krivo za to strahoto. A kot je pokazano spodaj, beseda »krščanstvo« obsega tiste dežele, v katerih ljudje izjavljajo, da so kristjani. To krščanstvo pa nedvomno je vpleteno. Ne mislimo, da so cerkve ustvarile virus aidsa ali da ga neposredno širijo. Ampak da se aids v Afriki širi zaradi svobodnih heteroseksualnih odnosov.b Zaradi tega ga lahko imenujemo nravni problem in kot tak povzroča nastanek nekaterih težavnejših verskih vprašanj. Saj so afriško »krščanstvo« pravzaprav prenesli neposredno iz zahodnih držav. Cerkveni voditelji so se namenili Afričane spreobrniti k svoji veri in so trdili, da jim ta ponuja boljše življenje, ki prekaša tradicionalne afriške navade. Ali je vpliv krščanstva zares popravil nravnost svojih novih privržencev? Kriza zaradi aidsa nazorno kaže, da se je zgodilo ravno nasprotno.

Razmislite na primer o čadskem narodu. V treh od štirih glavnih mest so prebivalci predvsem »kristjani«. V četrtem pa prevladujejo muslimani. A virus sedaj besni v teh treh »krščanskih« mestih! Enaka slika se ponavlja po vsej celini. Srednja in južna Afrika, ki sta krščanski le po imenu, imata veliko več obolenj kot pa severna Afrika, kjer je večina ljudi muslimanov.

Kako je Afrika postala »krščanska«

Zakaj se ta virus med ljudmi, ki izjavljajo, da so Kristusovi sledilci, tako hitro širi? V resnici le malo Afričanov upošteva nravna krščanska merila, opisana v Bibliji, čeprav jih mnogo zase pravi, da so kristjani. Videti je, da je to neposredna posledica tega, kako so krščanski misijonarji »spreobračali« afriško prebivalstvo.

V 18. in 19. stoletju so krščanska tradicionalna verjetja začeli napadati. Priljubljena je postala višja kritika, zaradi katere je mnogim Biblija postala le kos stare literature. Sprejemati pa so začeli tudi evolucijsko teorijo in to celo duhovniki. Seme dvoma je bilo posejano. Ljudje so se spraševali, ali Svetemu pismu sploh lahko še zaupajo. Ob takšnem vzdušju zato ni presenetljivo, da se je krščanstvo pri prizadevanju, da »spreobrne« Afričane, bolj osredinilo na svetne stvari. Cerkveni misijonarji so pridigali o družbenem evangeliju, veliko bolj poudarjali humanitarna dejanja kakor pomoč spreobrnjencem, da bi se ti uskladili z biblijskimi nravnimi merili. Misijonarji so, morda nevede, v resnici pripomogli k slabljenju obstoječega nravnega sestava.

V mnogih afriških civilizacijah je bila na primer dolgo časa običajna poligamija. Vendar je bilo spolne promiskuitete malo, saj je večina plemen imela stroge zakone glede prešuštva. Joseph Darnas, upokojeni šolski učitelj, dobro znan v Čadu, je za Prebudite se! povedal, da so ljudje pred prihodom cerkvenih misijonarjev »menili, da prešuštvo prinaša nesrečo«. Zaradi tega »so krivca, ker je skupnost izpostavil nevarnosti, strogo kaznovali – pogosto s smrtjo«. Praznoverje? Da, toda takšna verjetja so zmanjšala promiskuiteto.

Nato so prišli krščanski misijonarji. Pridigali so proti poligamiji, storili pa le malo, da bi uveljavili biblijska nravna merila. In čeprav Biblija pravi, da morajo biti neskesani nečistniki in prešuštniki izobčeni iz krščanske občine, so krščanske cerkve proti grešnikom le redko disciplinsko ukrepale. (1. Korinčanom 5:11–13) Še danes so mnogi pomembni afriški politiki znani po svojih nenravnih aferah, a so še vedno ugledni cerkveni člani. Zakonska zvestoba je med afriškimi kristjani, ki so to le po imenu, redka.

Slab zgled pa so tudi kleriki sami. V tej družinsko usmerjeni kulturi je običajno biti poročen in imeti številne otroke. Morda zaradi tega presenetljivo število katoliških duhovnikov meni, da lahko z vso pravico poteptajo svojo zaobljubo neomadeževanosti in celibata. The New York Times, 3. maj 1980, poroča: »V mnogih delih pustinje [. . .] so duhovniki in škofje poligamisti.«

Taki zakoni seveda niso usklajeni s predpisi in »žene« so v resnici samo priležnice. A ob takšnem napačnem vedenju ne moremo le skomigniti z rameni, češ saj to ni važno. Kot poroča Times, »neki ugledni katoliški klerik« priznava, da »je afriški duhovnik prej simbol oblasti, lik moči, kot pa služabnik Jezusa Kristusa«. Ti »simboli oblasti« pa, kot se zdi, sporočajo: »Delajte, kar vam rečem, a ne delajte tega, kar delam jaz.«

Vdor zahodne zabave

Spregledati pa ne smemo niti poplave spolno nenravne zabave, ki zadnja leta priteka v Afriko. V Čadu so se nenadzorovani javni videolokali, ki ponujajo takšno zabavo, pojavili vsepovsod – v zasebnih domovih, garažah in pogosteje na dvoriščih, ko se stemni. Te predstave niso drage, stanejo le 25 frankov (5 centov v ZDA). Obiskujejo jih majhni otroci. Od kod pa to gradivo prihaja? Večinoma iz Združenih držav – države, ki trdi, da je večji del krščanska!

Toda ali ta vdor zahodne kulture kakor koli resneje vpliva na gledalce? Neki misijonar Jehovovih prič s 14-letnimi izkušnjami v srednji Afriki pravi: »Krajevni ljudje imajo največkrat zelo malo stika z zahodnim svetom, razen po prizorih z videokaset. Želijo biti podobni zahodnjakom, ki jih vidijo v teh filmih. Našel nisem nobenih dokumentiranih raziskav, ki bi to dokazovale, toda večini tukajšnjim ljudem je očitno, da takšna zabava res spodbuja spolno nenravnost.«

Ironija pa je, da pri tem, ko se zdravniki obupno trudijo zaustaviti napredovanje spolno prenosljivih smrtnih bolezni, tako imenovani krščanski narodi nebrzdano širijo propagando, ki spodbuja k nenravnemu, zelo tveganemu vedenju! In medtem ko so cerkve naredile le malo, da bi doma ali zunaj ta tok zajezile, si nekatere vlade, na primer čadska in kamerunska, prizadevajo prepovedati ali vsaj omejiti vstop pornografskega gradiva v državo. Toda ta prizadevanja so pogosto neuspešna.

Končni rezultat vsega tega je zelo razširjen nravni odklon med afriškimi »kristjani«. Zahrbten vpliv ima tudi revno gospodarstvo. Moški so zaradi malo zaposlitev pogosto prisiljeni za več mesecev zapustiti družino, da bi si našli delo. Takšni so očitne tarče krajevnih prostitutk. Vendar so tudi prostitutke same običajno žrtev revščine. Vlogo pri tem pa imajo tudi starši, ki zahtevajo pretirane vsote za nevesto. Mnogi moški se ne poročijo, ker ne morejo zbrati toliko denarja, da bi to ceno lahko plačali. Nekateri zato vse svoje življenje živijo ob priložnostnih aferah. Aids pa se ob takšnem nravnem in gospodarskem stanju zelo hitro širi.

Rešitev krize

Tako imenovano krščanstvo, kot vidimo, ni povsem krivo za težave zaradi aidsa v Afriki. Toda boleče jasno je, da jih za večino je. To pa zelo resno vpliva na ljudi, ki želijo biti med tistimi, ki jih Jezus imenuje »pravi častilci«. (Janez 4:23)

Kaj pa se, krivdi navkljub, lahko naredi, da bi se epidemijo aidsa zaustavilo? Afriške vlade so se lotile kampanj za zaščito pred aidsom ter spodbujajo uporabo kondomov. Dr. Samuel Brew-Graves, nigerijski predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije, pa je takole odkrito priznal: »Posameznik mora zdravo zaživeti [. . .], družine pa se morajo [. . .] ogibati spolne promiskuitete.«

Biblija je, davno preden je aids postal običajna beseda, obsojala promiskuiteto ter spodbujala čistost, samoobvladanje in zakonsko zvestobo. (Pregovori 5:18–20; 1. Korinčanom 6:18) Na stotine tisočev afriških Jehovovih prič lahko neposredno dokaže, da upoštevanje teh meril znatno ščiti pred aidsom in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi. Ker se ravnajo po biblijskih merilih, s tem prav zares obtožujejo tako imenovano krščanstvo. Ti pravi kristjani upajo tudi v prihajajoči novi svet, kjer bo ,prebivala pravičnost‘. (2. Petrov 3:13) Za verne ljudi je to dokončna rešitev težav zaradi aidsa.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

»V mnogi delih pustinje [. . .] so duhovniki in škofje poligamisti.« (The New York Times)

[Slika na strani 20]

Krščanski kler je s slabim zgledom zanetil epidemijo afriške spolne promiskuitete

[Slika na strani 21]

Mladostniki so izpostavljeni nenravni zabavi, ki jo izvažajo »krščanski« narodi