Mladi vprašujejo:
Kako je z rasnim ponosom?
»Neki moj sošolec ima vedno kaj povedati čez tiste, ki so drugačne rase in barve kože,« zdihuje 17-letna Tanja. »Velikokrat trdi, da je boljši od njih.«
POVSEM naravno je biti ponosen na svojo družino, kulturo, jezik ali rojstni kraj. »Sem Vietnamka,« je dejalo 15-letno dekle Fung, »in sem ponosna na našo kulturo.«
Vseeno pa gre rasni ponos vse prepogosto v korak z rasizmom. Takšen ponos je lahko kakor rak, saj neopazno razjeda medčloveške odnose, četudi se morda skriva za vljudnostno krinko. Jezus Kristus je rekel: »Usta govore, česar je srce prepolno.« (Matevž 12:34) Tako tudi občutki večvrednosti ali pa zaničevanja, ki so globoko zakoreninjeni, pridejo pogosto na plan ter povzročajo rane in bolečine.
Včasih pa iz rasnega ponosa vznikne nasilje. V zadnjih letih je tako netil vojne, nemire in krvava »etnična čiščenja«. Vendar pa ni treba biti priča prelivanju krvi, da bi spoznal grdo stran takšnega ponosa. Ali denimo ne vidiš, kako se ta kaže v šoli, na delu ali v soseščini? »Nedvomno,« je pričela razlagati mlada kristjanka Melissa. »Nekateri sošolci se norčujejo iz otrok, ki govorijo s tujim naglasom, in se bahajo, češ da so boljši od njih.« Tanja izjavlja podobno: »V šoli sem že slišala otroke drugim kar naravnost reči: ,Boljši sem od tebe.‘ « Po neki raziskavi v ZDA je skoraj polovica anketiranih povedala, da so v prejšnjem letu občutili takšno ali drugačno obliko rasnega ponosa. »Na naši šoli je rasna napetost zelo močna,« je povedala mlada Nataša.
Sedaj pa si zamisli, da živiš v državi ali na področju z velikim pritokom priseljencev, zaradi katerih se je močno spremenil videz šole, soseščine ali krščanske občine. Ali ti je zaradi tega kaj neprijetno? Potem rasni ponos verjetno vpliva na tvoje razmišljanje bolj, kot se morda zavedaš.
Primeren in napačen ponos
Ali to pomeni, da je ponos že sam po sebi slab? Ne nujno. Biblija pokaže, da imamo lahko primeren ponos. Apostol Pavel je tesaloniškim kristjanom pisal: »Mi sami [se] hvalimo z vami po cerkvah Božjih.« (2. Tesaloničanom 1:4) Podobno je zdravo in normalno imeti vsaj nekoliko samospoštovanja. (Rimljanom 12:3) Zato ni že kar samo po sebi narobe biti nekoliko ponosen na svojo raso, družino, jezik, barvo ali rojstni kraj. Bog gotovo ne zahteva, naj se vsega tega sramujemo. Ko so apostola Pavla zamenjali z egipčanskim zločincem, ni okleval reči: »Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji.« (Dejanja 21:39)
Rasni ponos pa postane grd, kadar podpihuje pretiran občutek samospoštovanja ali ko nekoga navaja, da na druge gleda zviška. V Bibliji piše: »Strah GOSPODOV je sovražiti hudo; napuh in prevzetnost in hudobno pot in usta, spačenostim vdana, jaz sovražim.« (Pregovori 8:13) V Pregovorih 16:18 pa beremo: »Pred pogubo prevzetnost in pred padcem napuh.« Bogu je torej odvratno, kadar se kdo ponaša, češ da pripada boljši rasi. (Primerjaj Jakob 4:16.)
Od kod izvira rasni ponos
Kaj navede ljudi, da so pretirano ponosni na svojo raso? V knjigi Lise Funderburg Black, White, Other piše: »Mnogi ljudje dobijo prvi (in najdlje trajajoči) občutek za raso od staršev in drugih družinskih članov.« Na žalost pa se vse prepogosto dogaja, da nekateri starši otrokom glede tega vzbujajo neuravnovešen oziroma izkrivljen občutek. Nekateri morda otrokom naravnost rečejo, da so ljudje njihove rase boljši, ljudje drugih ras pa drugačni oziroma slabši. Še pogosteje pa se dogaja, da mladi kar sami opazijo, da starši nimajo veliko opravka z ljudmi drugih ras. Tudi to lahko močno vpliva na njihovo mišljenje. Poročila kažejo, da se najstniki in starši morda ne strinjajo glede oblačenja in glasbe, na raso pa imajo povečini enake poglede.
Nekdo lahko prične neuravnovešeno gledati na raso, ker je morda bil žrtev zatiranja in slabega ravnanja. (Propovednik 7:7) Vzgojitelji so na primer opazili, da otrokom tako imenovanih manjšin pogosto manjka samospoštovanja. Nekateri vzgojitelji so to želeli popraviti, zato so uvedli učne ure, pri katerih so otroke poučevali o zgodovini njihove rase. Zanimivo pa je, da nekateri temu ugovarjajo in pravijo, da se s takšnim poudarjanjem rasnega ponosa samo rojeva rasizem.
K oblikovanju nezdravega mnenja glede ras lahko veliko prispevajo tudi izkušnje. Nekdo morda zaradi neprijetnega srečanja s kom druge rase sklene, da so vsi pripadniki te rase nemogoči oziroma fanatični. Negativna občutja se lahko prav tako vzbudijo, ko javna občila opozarjajo na rasne spore, policijsko surovost in protestne shode ali ko etnične skupine slikajo v negativni luči.
Legenda o rasni večvrednosti
Kako pa je s trditvijo nekaterih, češ da lahko upravičeno menijo, da je njihova rasa boljša od drugih? Že sama miselnost, da se ljudi lahko zares razdeli na določene rase, je vprašljiva. V članku v Newsweeku je pisalo: »Rasa je za znanstvenike, ki so to preiskovali, obče znan kočljiv pojem, ki se ga s še tako resnim pristopom ne da definirati.« Resda so lahko »opazne razlike pri barvi kože, strukturi las in obliki oči ali nosu«. Toda Newsweek je poročal, da so »te razlike samo površinske. Znanstveniki pravzaprav kljub mnogemu prizadevanju ne morejo ugotoviti kakšnih pomembnejših razlik, po katerih bi se neka rasna skupina ločevala od druge. [. . .] V bistvu je rasa za večino znanstvenikov, ki delajo na teh področjih, samo ,družbeni proizvod‘, [spačena] zmes predsodkov, praznoverja in legend.«
In četudi bi bilo mogoče ugotoviti znanstvene razlike med rasami, je zamisel o »čisti« rasi gola izmislica. V The New Encyclopædia Britannica beremo: »Čiste rase ni; vse današnje rasne skupine so temeljito pomešane.« Kakor koli že, iz Biblije zvemo, da je Bog »naredil [. . .] iz ene krvi ves rod človeški«. (Dejanja 17:26) Naj so barva kože, struktura las ali obrazne poteze takšne ali drugačne, je v resnici samo ena rasa: človeška. Po našem skupnem predniku Adamu smo vsi ljudje sorodniki.
Nekdanji Judje so se dobro zavedali skupnega izvora vseh ras. Kljub temu so nekateri še potem, ko so postali kristjani, vztrajali pri mnenju, češ da so boljši od Nejudov, celo od svojih nejudovskih sovernikov! Apostol Pavel pa je poteptal nazor o rasni večvrednosti, ko je izrekel besede, zapisane v Listu Rimljanom 3:9: ,Judi in Grki so vsi pod grehom.‘ Nobena rasna skupina se torej ne more hvaliti, da ima pred Bogom kakšen poseben položaj. Posameznik je lahko z Bogom povezan samo po veri v Jezusa Kristusa. (Janez 17:3) Poleg tega si Bog želi, da »se rešijo ljudje vseh vrst in pridejo do točnega spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4, NW)
Če se zavedaš, da so v Božjih očeh vse rase enake, lahko to močno vpliva na tvoje stališče do sebe in drugih. Lahko te tudi navede, da z drugimi ravnaš dostojanstveno in spoštljivo, da prav doumeš in ceniš njihovo različnost. Prej omenjena Melissa se na primer ne pridruži sošolcem, ko se ti posmehujejo mladim, ki govorijo s tujim naglasom. Sama pravi: »Mislim, da so tisti, ki govorijo dva jezika, pametni. Jaz bi rada govorila še kak jezik, toda znam samo enega.«
Pomni tudi naslednje: enako kot so ljudje tvoje rase in kulture gotovo lahko ponosni na marsikaj, so to lahko tudi ljudje drugih ras. Resda imaš morda kak razlog, da si nekoliko ponosen na svojo kulturo in na dosežke svojih prednikov, vendar boš veliko bolj zadovoljen, če boš ponosen na to, kar si dosegel s svojim trudom in s svojim pridnim delom! (Propovednik 2:24) Pravzaprav je dosežek, na katerega te Biblija tudi spodbuja, da si ponosen. Zapisan je v Jeremiju 9:24, kjer sam Bog pravi: »S tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz GOSPOD.« Ali se lahko hvališ s tem?
[Slika na strani 26]
Če poznamo Božje gledišče o rasah, se laže družimo z ljudmi drugih ras