Premagati osamljenost

NI LAHKO premagati osamljenosti. Vpletena so močna čustva. Kako se lahko človek spoprime z osamljenostjo? Kaj so nekateri naredili, da bi premagali to močno čustvo?

Spoprijeti se z osamljenostjo

Helenaa je rada sama, ko se o čem odloča, vendar meni, da je osamljenost lahko nevarna. Ko je bila otrok, je njena komunikacija s staršema šepala. Ker ni vedela, kako naj pritegne njuno pozornost, se je zaprla v sobo. Spominja se: »Pojavile so se mi motnje hranjenja. Postala sem depresivna. Govorila sem si: ‚Zakaj bi me morale skrbeti težave staršev, ko pa njiju ne zanimajo moje?‘ Nato sem razmišljala, da bi mi zakonska zveza lahko zapolnila praznino, ki sem jo čutila. Nanjo sem gledala kot na pobeg. Toda kmalu sem pričela razmišljati: ‚Zakaj bi komu uničila življenje? Najprej moram popraviti svoje razmišljanje!‘ V molitvi sem Jehova prosila za pomoč in mu izlila vso svojo tesnobo.

V Bibliji sem našla nadvse tolažilne besede, kot denimo tiste iz Izaija 41:10, kjer piše: ‚Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico pravičnosti svoje.‘ Te besede so mi zelo pomagale, saj sem se počutila, kot da nimam očeta. Sedaj redno berem Biblijo in molim k svojemu nebeškemu Očetu. Naučila sem se premagovati osamljenost.«

Žalost ob izgubi koga od ljubljenih lahko vodi v osamljenost. Luisa, ki je stara 16 let, o svoji tesnobnosti pravi naslednje: »Očeta so mi ubili, ko sem bila stara pet let. Tolažbo sem iskala pri stari mami, vendar nikoli nisem čutila, da me ima rada. V otroštvu mi nihče ni naklanjal kakšne posebne pozornosti, čeprav sem jo takrat najbolj potrebovala. Med osmim in devetim letom starosti sem trikrat poskušala narediti samomor. Menila sem, da bo to za našo družino najboljše, saj si je mama zelo prizadevala, da je domov prinesla hrano za moje tri sestre in zame. Nato smo se pričeli družiti z Jehovovimi pričami. Neki mlad zakonski par se je iskreno zanimal zame. Pogosto sta mi rekla: ‚Zelo te ceniva in potrebujeva te.‘ Besede ‚potrebujeva te‘ so me zelo okrepile. Včasih le stežka komu izrazim svoje občutke, a ko berem članke iz Stražnega stolpa ali Prebudite se!, se zahvalim Jehovu, saj po teh publikacijah čutim njegovo ljubezen. Veliko sem se že spremenila. Danes se lahko smejim in svoji materi sem sposobna izražati občutke žalosti in veselja. Včasih podoživim preteklost, vendar se ne počutim kot prej, ko sem si skušala vzeti življenje ali ko se nisem pogovarjala s svojimi bližnjimi. Vedno se spomnim, kaj je dejal psalmist David: ‚Zaradi svojih bratov in prijateljev bom vendar dejal: »Mir naj vlada v tebi.«‘« (Psalm 122:8, SSP)

Marta je razvezana že 22 let in medtem je vzgojila svojega otroka. »Ko razmišljam, da mi v čem ni uspelo, privrejo na dan občutki ničvrednosti in osamljenosti,« pravi. Kako se spoprijema s temi občutki? Pojasnjuje: »Ugotovila sem, da je najbolje, če se o tem takoj pogovorim z Bogom Jehovom. Ko molim, vem, da nisem sama. Jehova me razume bolje, kot razumem sama sebe. Prizadevam si tudi, da se osebno zanimam za druge. Polnočasna služba je še posebej močno orožje zoper negativne občutke. Ko se z drugimi pogovarjam o blagoslovih Božjega kraljestva in vidim, da nimajo nikakršnega upanja ter da na svoje težave gledajo kot na nekaj trajnega, ugotovim, da imam močne razloge, zakaj želim živeti in se bojevati proti negativnim občutkom.«

Elba je stara 93 let in njen edini otrok, njena hči, misijonari v drugi deželi. Elba pripoveduje o tem, kako se spoprijema z osamljenostjo: »Ko sta moja hči in njen mož dobila vabilo, da obiščeta Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, in ko sem videla njuna obraza, kako sta žarela od veselja, sem se veselila z njima. Kasneje, ko sta prejela dodelitev, da služita v drugi deželi, pa sem postala malce sebična. Vedela sem, da ne bosta več blizu mene in zato sem bila nekoliko žalostna. Vse skupaj se mi je zdelo kot pri Jefteju in njegovi edinki, kar je opisano v 11. poglavju Knjige sodnikov. S solzami v očeh sem molila k Jehovu in ga prosila za odpuščanje. Moja otroka sta vedno v stiku z mano. Vem, da sta zelo zaposlena, vendar kjer koli že sta, si vzameta čas in mi sporočita, kaj se jima dogaja ter tako z mano delita doživetja z oznanjevanja. Vedno znova prebiram njuna pisma. Zdi se mi, kot da vsak teden govorita z mano, in zelo sem hvaležna za to. Tudi krščanski starešine v naši občini se zanimajo za nas ostarele in bolne. Prepričajo se, ali imamo prevoz, da lahko pridemo na občinske shode, poskrbijo pa tudi za vse naše druge potrebe. Na svoje duhovne brate in sestre gledam kot na Jehovov blagoslov.«

Tudi vi lahko premagate osamljenost

Bodisi, da ste mladi ali starejši, samski ali poročeni, otrok s starši ali sirota, bodisi, da ste izgubili koga od bližnjih ali pa ste kako drugače osamljeni, obstajajo načini, kako se lahko spoprimete s svojimi občutki. Jokebeda je 18-letno dekle. Njen oče je zapustil 6-člansko družino ter odšel v drugo državo. Ona pravi: »Bodite odkriti! Pomembno je, da poveste, kaj mislite. Če ne delate tako, vas nihče ne bo razumel.« Priporoča: »Ne razmišljajte toliko o sebi. Poiščite pomoč pri zrelih ljudeh in ne pri mladih, ki so morda še na slabšem, kot ste vi.« Prej omenjena Luisa pravi: »Iskrena molitev k Jehovu nam pomaga, da se lahko ognemo razmeram, ki so videti kot slepa ulica.« Jorge, ki mu je umrla žena, pripoveduje o tem, kako se spoprijema z osamljenostjo: »Potrebna je vztrajnost. Zelo mi koristi to, da se zanimam za druge. Če smo sočutni, ko se pogovarjamo z drugimi, bodo naši pogovori smiselni in to nam lahko pomaga, da bomo pri drugih odkrili lepe lastnosti.« (1. Petrov 3:8)

Za premagovanje osamljenosti je mogoče narediti marsikaj. Vendar ali bo kdaj nastopil dan, ko bo osamljenost le še preteklost? Če da, kako bo prišlo do tega? Naslednji članek bo odgovoril na ti vprašanji.

[Podčrtna opomb]

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

»Iskrena molitev k Jehovu nam pomaga, da se lahko ognemo razmeram, ki so videti kot slepa ulica.« (Luisa)

[Okvir/slike na strani 7]

Kaj lahko storite glede osamljenosti

◼ Imejte v mislih, da se vaše razmere lahko spremenijo, da niso trajne in da tudi drugi doživljajo podobno

◼ Ne bodite nerazumno zahtevni sami do sebe

◼ S seboj bodite na splošno zadovoljni

◼ Privzgojite si dobre navade prehranjevanja in razgibavanja, pa tudi spite dovolj

◼ Čas, ko ste sami, porabite za ustvarjanje in učenje novih veščin

◼ Bodite previdni, da ne bi ljudi, ki jih srečate, sodili na temelju svojih preteklih izkušenj

◼ Cenite svoje prijatelje in njihove edinstvene lastnosti. Ustvarite si krog dobrih prijateljev. Za nasvete prosite starejše in izkušenejše.

◼ Naredite kaj za druge – nasmehnite se jim, povejte jim kaj prijaznega, z njimi delite kakšno misel iz Biblije. Občutek, da je človek drugim potreben, je zdravilo proti osamljenosti.

◼ Ne sanjarite o filmskih oziroma televizijskih zvezdnikih ali likih z interneta oziroma iz literature in o druženju z njimi

◼ Če ste poročeni, ne pričakujte, da bo zakonec zadovoljil vse vaše čustvene potrebe. Naučite se dajati in prejemati, pomagati drug drugemu in se med seboj podpirati.

◼ Naučite se pogovarjati z drugimi in biti dobri poslušalci. Osredinite se na druge ljudi in na to, kaj jih zanima. Bodite sočutni.

◼ Priznajte, da ste osamljeni, in o tem govorite z zrelim prijateljem, z nekom, ki mu lahko zaupate. Ne mučite se z molkom.

◼ Ne uživajte preveč alkoholnih pijač oziroma se jih sploh ogibajte. Alkohol ne odstrani vaših problemov – ti sčasoma zopet priplavajo na površje.

◼ Ne bodite ponosni. Odpustite tistim, ki vas prizadenejo in se spravite z njimi. Poskusite biti bolj zaupljivi.

[Slika na strani 6]

Kako se lahko človek spoprime z osamljenostjo?