12. poglavje

Povečati Kraljevo bogastvo

 1. a) Kakšno vprašanje se pojavlja o sodedičih Kraljestva, ki so še med nami? b) Kaj dokazujejo stvari, ki se jim, kakor opažamo dogajajo?

KER vsa dejstva kažejo, da se je Božje kraljestvo približalo, se pojavlja vprašanje: Kaj lahko pričakujemo od ljudi, ki bodo sodelovali v nebeški vladavini z Božjim Kraljem tisočletnega kraljestva? Pričakujemo lahko, da bodo, dokler so med nami, preiskušani in nadzirani pri upravljanju s premoženjem nebeškega kralja, s katerim bodo kraljevali tisti, ki so bili poklicani. Kako izpolnjujejo zahteve svojega nebeškega kralja, dokler so še na Zemlji? Če opazujemo vse preizkušnje, ki jih prestajajo sodediči tega kraljestva, dokler so še med nami, lahko ugotovimo, da so trden dokaz, da Božji mesijanski kralj vlada. Navzoč je na svojem kraljevskem prestolu.

2., 3. a) S katero priliko je Jezus naslikal današnji razvoj dogajanj in na katero vprašanje svojih apostolov je odgovoril? Kako se začenja prilika?

² Ta zanimiv potek dogodkov, ki se godijo pred našimi očmi v tem dvajsetem stoletju, nam je predočen v priliki in pojasnilu iz znamenitega prerokovanja Jezusa Kristusa na Oljski gori nad Jeruzalemom. Enajstega dne poletnega meseca nizana leta 33 n. št. je podrobneje odgovoril na vprašanje apostolov: »Povej nam, kdaj bode to? In kaj bo znamenje prihodu (parousia) tvojemu in koncu sveta?« (Matevž 24:3) Malo prej jim je povedal priliko o »desetih devicah« in poduk iz te prilike. Takoj nato je začel pripovedovati novo priliko. Dogodki, ki so napovedani v njej, bodo, ko se bodo izpolnili, naznanili začetek njegove nevidne prisotnosti (parousie). To je prilika, poznana kot »prilika o talentih«. Začne se z besedami:

³ »Kajti bo kakor človek, odpravljajoč se na pot, ki pokliče hlapce svoje in jim izroči premoženje svoje, in da enemu pet talentov, drugemu pa dva, a drugemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti; in odpotuje.« — Matevž 25:14, 15.

 4. a) Kaj je po kontekstu mišljeno z besedami: »kakor bogat človek, odpravljajoč se na pot, ki pokliče hlapce svoje in jim izroči premoženje svoje«? b) Koga predstavlja ta »človek« in zakaj?

⁴ Kaj pomeni, da bo »kakor« bogat človek, ki izroči svoje premoženje svojim hlapcem in odpotuje? Te okoliščine so povezane s kraljestvom, o katerem je govoril Jezus Kristus. To je razvidno iz uvoda k predhodni priliki o »desetih devicah«, ki jo je začel z besedami: »Tedaj bode nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilnice svoje in šle ženinu naproti.« (Matevž 25:1) To se vidi tudi iz prilike, ki jo je Jezus povedal za zgodbo o »talentih«. (Matevž 25:31—34) V priliki, ki jo bomo pregledovali sedaj, je bogati človek, ki je odpotoval, Gospod Jezus Kristus. Vprašali so ga namreč za »znamenje« njegove prisotnosti.

 5. V kateri priliki, ki jo je Jezus povedal že prej, srečamo podobne posameznosti kot v priliki o »talentih«? Katerim različnim namenom sta služili ti dve priliki?

⁵ Prilika o »talentih« spominja v marsičem na eno prejšnjih Kristusovih prilik, ki ji navadno rečemo »prilika o mošnjah«. Zanimivo je, da prilika o »talentih«, ki se izpolnjuje v naših dneh, dokazuje, da se je kraljevska prisotnost ali parousia Gospoda Jezusa Kristusa že začela, medtem ko je s priliko o mošnjah Jezus hotel povedati svojim poslušalcem, kako je v tistem času mesijansko kraljestvo še daleč v prihodnosti. Zato je v uvodu k priliki o mošnjah zapisano: »Ko pa so to poslušali, pristavi in jim pove priliko.« Zakaj? »Zato ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da se zdajci prikaže kraljestvo Božje. Reče torej: Človek imenitnega rodu je šel v daljno deželo, da sprejme zase kraljevo oblast in se zopet vrne. In pokliče deset hlapcev svojih ter jim da deset mošenj in jim reče: Kupčujte, dokler se ne vrnem.« (Lukež 19:11—13) Pot v daljno deželo in nazaj je bila dolga in to pomeni, da bo minilo veliko časa, preden se bo človek imenitnega rodu vrnil s kraljevsko oblastjo.

 6. a) Kaj se je zgodilo dva dni prej preden je Jezus povedal priliko o »talentih« in kaj se tedaj še ni pokazalo? b) Katero vprašanje se v zvezi s tem postavlja?

⁶ Ko je Gospod Jezus pripovedoval priliko o »talentih«, je bil čas Božjega kraljestva še zelo daleč; čas zanj še ni prišel. Samo dva dni prej, v nedeljo, 9. nizana leta 33 n. št. je Jezus svečano prijezdil na mladem žrebetu v Jeruzalem in vesela množica je vzklikala: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Jehovinem! Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo očeta našega Davida! Rešitev, za katero molimo, je na višavah.« (Marko 11:9, 10, NS) Vendar pa takrat kraljestvo še ni prišlo. Ali bo prišlo v našem času? To je za nas zelo važno vprašanje! Odkar je bil Jezus kot človek na Zemlji je minilo že mnogo časa!

7., 8. a) Kako lahko določimo, kdaj se je prilika o »talentih« začela izpolnjevati? b) Kako to potrjujejo Dejanja apostolov 1:2—5?

⁷ Prilika o »talentih«, ki je pripovedovala o Jezusovi prisotnosti ali parousii, se je začela izpolnjevati v dneh apostolov pred devetnajstimi stoletji. »Človek« iz te prilike, Jezus Kristus, je bil z njimi vse do dne, ko je bil vzet v nebo, deset dni pred Binkoštmi, ki so jih praznovali v Jeruzalemu. Prilika se začenja, ko »človek, odpravljajoč se na pot« pokliče svoje hlapce in jim izroči svoje premoženje. Vstali Jezus Kristus je »odpotoval« v »daljno deželo« na dan svojega odhoda v nebesa, ko ga je oblak vzel izpred oči njegovih učencev. Še pred tem je moral torej poklicati »svoje hlapce«, svoje zveste učence in jim izročiti premoženje. Zato so se morali dogodki z začetka prilike odigrati v času med njegovim vstajenjem in odhodom v nebesa, v bližino svojega nebeškega Očeta. V soglasju s tem beremo v Dejanjih apostolov 1:2—5.

⁸ »Do dneva, ko je bil gori vzet (Jezus je moral dati svojim učencem še razna navodila, preden je bil gori vzet), potem ko je dal zapovedi apostolom po svetem Duhu, ki jih je bil izvolil; ki se jim je tudi živega izkazal po svojem trpljenju z mnogimi prepričevalnimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in govoril o kraljestvu Božjem. In ko je bil z njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ,ki ste jo slišali od mene; kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh‘.«

 9. a) Kaj govori prilika o »talentih« o namenu človekovega potovanja? b) Kakšen je bil namen človekovega odhoda v daljno deželo, kako o tem piše vzporedna prilika o »mošnjah«, in kako je to potrdil Jezus ob Spominski večerji?

⁹ »Tuja« dežela, v katero je odpotoval »človek« iz prilike so nebesa, kjer prebiva nebeški Oče Gospoda Jezusa Kristusa. Lukež jo v 19. poglavju, 12. stavku po pravici imenuje »daljna dežela«. V priliki o »talentih« nam Jezus ne pove razloga za »človekovo« potovanje v tujino. Omeni samo, da bo to zanj posebna »sreča« in da se bo zato njegovo »premoženje« povečalo. Ko je torej ta »človek« uspešno opravil potovanje v tujino, je stopil kot gospodar teh »hlapcev«, ki jih je prej zapustil, v svojo »srečo«. Prilika o mošnjah pove, da je bil namen tega potovanja v tujino, »da prejme zase kraljevo oblast in se zopet vrne.« Posedovanje kraljestva je bila torej njegova »sreča.« Potem ko je pokazal, kako naj praznujejo Spominsko večerjo je rekel Jezus svojim zvestim apostolom, da bi vedeli za njegov nameravan odhod v nebesa: »In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil, da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove.« — Lukež 22:29, 30.

10. Koga predstavljajo v priliki omenjeni »hlapci« in kaj dokazuje, da so tudi oni sami sprejeli takšno oznako?

¹⁰ V priliki omenjeni »hlapci« so bili krščeni učenci Jezusa Kristusa, ki so lahko upali, da sedejo na prestole v Božjem »Kraljestvu«. Apostoli se niso sramovali priznati za »hlapce« Gospoda Jezusa. Drugo Petrovo pismo na primer se začne z besedami: »Simon Peter, hlapec in apostol Jezusa Kristusa.« (2. Petrov list 1:1) Na začetku Razodetja, zadnje knjige Biblije, pravi apostol Janez, da je Jezus Kristus »poslal angela svojega in po njem to v znamenjih oznanil hlapcu svojemu Janezu«, »kaj se ima skoraj zgoditi«. (Razodetje 1:1) Učenec Juda začenja svoj list takole: »Juda, Jezusa Kristusa hlapec, a brat Jakobov« (Juda 1). Kristusov učenec Jakob začenja svoj list z besedami: »Jakob, Boga in Gospoda Jezusa Kristusa hlapec pozdravlja dvanajstere rodove, ki so razkropljeni.« (Jakobov list 1:1) Apostol Pavel piše v svojem pismu Filipljanom: »Pavel in Timotej, hlapca Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki bivajo v Filipih.« — Filipljanom 1:1.

IZROČITEV »PREMOŽENJA«

11. Kakšne vrste ni bilo »premoženje«, ki ga je Jezus kot v priliki omenjeni »človek« zapustil svojim »hlapcem«?

¹¹ »Hlapci«, ki jih je Jezus Kristus pred svojim odhodom poklical, da bi jim izročil »premoženje svoje«, so bili njegovi učenci, ki so lahko upali, da podedujejo nebeško kraljestvo (Matevž 25:14). Kaj pa je bilo to »premoženje«? Jezus učencem ni zapustil materialnega bogastva, hiš, zemlje, obleke ali denarja v banki. Ko je umrl, je za njim ostala ostarela mati Marija, popol bratje in popol sestre, ki bi po Mojzesovem zakonu podedovali vse materialne dobrine, ki bi za njim ostale. Vendar pa v treh in pol letih prerokovanja in učenja o Božjem kraljestvu ni zbiral zemeljskih »zakladov«, ampak je najprej iskal kraljestva svojega nebeškega Očeta (Matevž 6:19, 20, 33; 12:46, 47; 24:3—47; Dejanja apostolov 1:14). Kaj je torej zapustil, zaupal in dal v varstvo svojim »hlapcem«?

12., 13. a) Kaj je Jezus zaupal svojim hlapcem kot »premoženje«? b) Kako je Jezus potrdil to s tem, kar je rekel svojim apostolom ob Jakobovem vodnjaku v Samariji?

¹² Za njim je ostal temelj za prihodnje krščansko delo, obdelana njiva, na kateri so lahko še naprej uspešno oznanjevali dobro vest o Božjem mesijanskem kraljestvu in pridobivali krščanske učence. Tako je bila utrta pot njegovim učencem, »hlapcem«. Že leta 30. n. št. je Jezus na poti po Samariji, potem ko je oznanjal neki Samarijanki pri Jakobovem studencu v bližini Sihara, dejal apostolom:

¹³ »Glej, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev. Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta, kdor seje in kdor žanje. Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje. Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali in vi ste prišli v njih delo.« — Janez 4:35—38.

14. a) Kakšna je razlika med javnim delovanjem Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa? b) Kje in kako je deloval Jezus, da je lahko zapustil obdelano polje, ki bi lahko postalo plodno?

¹⁴ Janez Krstnik je približno šest mesecev pripravljal Jezusu pot in razglašal, govoreč: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Potem pa, ko so leta 30 n. št. Janeza zaprli, je začel oznanjevati isto vest Jezus. Vztrajno jo je oznanjeval naslednja tri leta in poučeval ljudi povsod, kjer je imel priložnost. Svobodno javno delovanje Janeza Krstnika je bilo kratko. Deloval je približno eno leto. Jezusova javna in zasebna služba je bila trikrat daljša. Za oba se lahko reče, da ste sejala, ker je Jezus nadaljeval, kjer je Janez prenehal. Jezus je začel »žeti« učence, a na polju njegovega delovanja je bilo treba še mnogo požeti. (Matevž. 4:12—23; 3:1—7) Razen tega je Jezus s svojim javnim delovanjem, nasilno smrtjo in vstajenjem od mrtvih izpolnil Biblijske prerokbe o obljubljenem Mesiji, kar je bilo splošno znano. To ni ostalo brez vpliva na židovski narod, ki je živel na področju, kjer je bil Jezus Kristus osebnost, o kateri se je v tistem času največ razpravljalo. To je prispevalo k obdelovanju njive, ki je rodila krščanske učence.

15. a) Katero dragocenost, ki je nudila veliko možnosti, je Jezus zapusti! svojim učencem? b) Koliko učencem je zapustil Jezus svoje »premoženje« na začetku?

¹⁵ Jezus je vložil v človeško »njivo«, na kateri je trdo delal, možnost in skrite sile, da lahko rodi učence, in pripravil vse za dobro rast in uspešno nadaljnje delo svojih učencev. »Premoženje« obujenega Gospoda Jezusa Kristusa je bila njiva z možnostmi (krščanskimi možnostmi) za obdelovanje in za žetev krščanskih učencev. To delo je zaupal svojim hlapcem. Po vstajenju od mrtvih »se je prikazal nad petsto bratom naenkrat«. Vendar pa je bilo kasneje ob Binkoštih zbranih v gornji izbi v Jeruzalemu samo 120 učencev, da so kot prvi prejeli svetega Duha, ki je bil izlit nanje. (1. Korinčanom 15:6; Matevž 28:16—18; Dejanje apostolov 1:13—15). Preden je odpotoval v daljno deželo, k svojemu nebeškemu Očetu, je torej svoje »premoženje« zaupal več kot stotim svojim hlapcem.

16. Kakšne vrednosti je bilo »premoženje« človeka iz prilike in kako je razdelil to »premoženje« med svoje »hlapce«?

¹⁶ Kako je razdeljeno njegovo »premoženje« in na osnovi česa? O tem beremo: »In enemu da pet talentov, drugemu pa dva, a drugemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti; in odpotuje.« (Matevž 25:15) Njegovo »bogastvo«, ki ga je razdelil med svoje »hlapce«, predstavlja osem (8) srebrnih talentov. V prvem stoletju našega štetja časa je bila to velika vrednost. Vsak srebrni talent je veljal šestdeset (60) min ali okoli osemstopetdeset ameriških dolarjev. Hlapec, ki je prejel samo en srebrni talent, bi ga moral izkoristiti. Drugi hlapec, ki je prejel dva talenta je dobil dvakrat večjo vrednost. Tretji, (ki je prejel pet talentov je imel petkrat večjo vrednost. Vsak pa je prejel »njegovim zmožnostim« primerno vrednost, da z njo ravna in trguje. Bogatin je dobro poznal sposobnosti svojih hlapcev.

17. a) Katere sposobnosti so imeli »hlapci« iz prilike in kako se je izpolnila ta preroška prilika? b) Kateri hlapec je v priliki prejel največje odgovornosti in koga predstavlja?

¹⁷ V priliki omenjene sposobnosti se nanašajo na prirojene sposobnosti hlapcev in tudi na sposobnosti, ki so si jih sami pridobili, privzgojili in razvili. V izpolnitvi prilike o »talentih« »zmožnosti« niso samo psihične ali umske narave, čeprav so takšne sposobnosti vredne in koristne. Toda te »zmožnosti« predstavljajo duhovne sposobnosti krščanskih hlapcev, sodedičev nebeškega kraljestva. Predanost, pripravljenost, gorečnost Kristusovega hlapca večajo možnost za uporabo prejetega duhovnega bogastva. Tisti, ki je prejel toliko teh lastnosti, da je njihova vrednost enaka vrednosti petih talentov, ima seveda tudi največjo odgovornost. Tako je Gospod Jezus Kristus največjo odgovornost naložil apostolom, svojim hlapcem, ki so s trdim delom prvi utirali pot kot sekundarni temelji krščanske skupščine. — Razodetje 21:14; Efežanom 2:20—22.

18. a) Kaj je predočeno s tem, da so v priliki samo trije »hlapci«? b) Koga predstavljajo, pa čeprav so v priliki samo možje?

¹⁸ Gospod Jezus Kristus je z več kot samo tremi hlapci sklenil dogovor za nebeško kraljestvo. Vsak izmed treh »hlapcev« predstavlja v priliki en razred bodočih sodedičev nebeškega kraljestva. Spomnimo se tudi, da k duhovno rojeni krščanski skupščini pripadajo tudi mnoge verne žene. Ob Binkoštih leta 33 n. št. so bile med »ženami«, omenjenimi v Dejanjih apostolov 1:14, ki so tedaj prejele svetega duha, tudi Jezusova mati Marija ter Marta in Marija iz Betanije pri Jeruzalemu. (Janez 11:1—45) Tudi evangelist Filip je na severu v Samariji, kamor je odšel zaradi preganjanja v Jeruzalemu, našel verne samarijanske žene, o čemer piše: »Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.« — Dejanja apostolov 8:12.

19. a) Kaj naj v priliki omenjeni »hlapci« po pričakovanju »človeka« storijo z njegovim imetjem? b) Kaj naj bi bo pričakovanju Jezusa Kristusa storili njegovi učenci, njegovi »hlapci« z »imetjem«, ki jim ga je zapustil?

¹⁹ Človek, o katerem pravi prilika, da je »odpotoval«, je pričakoval, da bodo v času njegove odsotnosti njegovi hlapci trgovali s talenti in jih pomnoževali. Ni želel, da bi denar ležal neizkoriščen in neuporabljen. Tako je tudi Gospod Jezus Kristus zaupal krščanskim »hlapcem« vse svoje premoženje na Zemlji, ker je pričakoval, da bodo izpolnili zapovedi in ne bodo pustili pripravljene in obdelane njive brez nadzora nad rastjo, tako, da ne bi več rodila. Njiva tudi ni smela ostati prvotne velikosti, ampak jo je bilo treba razširiti, s pridajanjem povečati. Da, Jezus Kristus je pričakoval, da se bo v času njegove odsotnosti premoženje pomnožilo. Tisti pa, ki ga ne bi pomnoževal, bo kaznovan, ker ni izpolnil svojih odgovornosti.

TRGOVANJE S »TALENTI«

20. Kaj je »človek« pričakoval od svojih hlapcev, ki jim je zaupal talente in zakaj se je hlapcem izplačalo izpolniti ta pričakovanja?

²⁰ V priliki so hlapci, če jim morda to ni bilo še posebej naročeno, spoznali, da morajo bogastvo povečati. Prilika o tem jasno pravi: »Zdajci gre tisti, ki je prejel pet talentov, in kupčuje ž njimi, in pridobi drugih pet talentov. Tako tudi tisti, ki je prejel dva, pridobi druga dva.« (Matevž 25:16, 17). Ta dva hlapca očitno nista dala denarja v menjalnico in pustila, da bi menjalcem pripadel dobiček od barantanja z denarjem, ampak sta se sama lotila trgovanja z vso svojo bistroumnostjo, sposobnostjo in spretnostjo. Osebna prizadevanja in njuno cenjenje tega denarja se je izplačalo, saj se je gotovina dvakratno pomnožila. Vsak posameznik je zvesto in predano rabil vse svoje »zmožnosti«, v želji, da dobi gospodarjevo priznanje.

21., 22. Kako se je moralo pomnožiti »premoženje« Jezusa Kristusa in v kakšnem obsegu? Na katerih področjih?

²¹ Na kakšen način se je v izpolnitvi prilike dvakratno pomnožil del »premoženja« gospoda Jezusa Kristusa, ki ga je zaupal svojim bodočim sodedičem? Gospod Jezus Kristus je to pojasnil, ko je povedal, kako se bo to zgodilo. Biblijsko poročilo pa pove, kako se je to že godilo pred devetnajstimi stoletji. Nekaj dni pred odhodom v nebesa se je gospod Jezus utelesil in se na dogovorjenem mestu na gori v provinci Galileji prikazal svojim učencem in jim dejal: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na Zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matevž 28:16—20) Na dan svojega odhoda v nebesa pa je še jasneje pojasnil, s kakšnim načinom dela se lahko njegovo »premoženje« pomnoži. O tem beremo:

²² »Ti pa, ki so se bili sešli, so torej vpraševali, govoreč: Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu? On pa jim reče: Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti; temuč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, In boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.« — Dejanja apostolov 1:6—8.

23. a) Na katera področja je Jezus omejil svoje oznanjevanje in poučevanje in kaj je s tem dosegel? b) Do katerega določenega časa so morali Kristusovi učenci delati na pripravljenem »premoženju«?

²³ V času svoje zemeljske službe je Jezus kot oznanjevalec kraljestva in učitelj omejil svoje delovanje na Jeruzalem, provinco Galilejo, Judejo (s Samarijo) in Perejo na vzhodnem bregu reke Jordan. V teh področjih je Jezus med Židi in Samarijani pripravil vse za pridobivanje še večjega števila učencev. Učenci so morali izkoristiti obstoječe razmere v teh krajih, da bi povečali število Kristusovih učencev. To je bilo »premoženje«, ki ga je Jezus, njihov gospodar predal svojim »hlapcem«. Tako so morali delati na teh pripravljenlih področjih vse do časa, ki ga ima nebeški Oče v svoji sodniški oblasti. To morajo delati in ne pozabiti na dejstvo, da je »Kristus« bil in ostal služabnik obrezanih zaradi Božje zvestobe, da potrdi obljube, dane očetom. — Rimljanom 15:8.

24. a) Kaj so učenci začeli delati s »premoženjem« svojega Gospoda takoj po prejetju svetega Duha in kakšen je bil porast? b) Kje so našli židovski verniki po svoji vrnitvi domov s praznika Binkošti plodno polje za delovanje?

²⁴ V skladu s tem so učenci, »hlapci«, ponovno prevzeli posest, ki jo je gospodar Jezus pripravil, obdelal in jim predal kot svoje »premoženje«. Od tedaj so lahko gospodarili na njegovi duhovni posesti, tako da so dosegli prirast v učencih. S tem delom so začeli takoj, že ob Binkoštih leta 33 n. št. v Jeruzalemu. Neposredni rezultat je bil krst okoli treh tisočev ljudi, ki so na osnovi svojega krsta s svetim Duhom pridobili upanje, da podedujejo Božje kraljestvo. Vsi so bili obrezani, ne glede ali so bili rojeni Židje ali proseliti židovske vere. Učenci so premoženje, ki jim ga je zaupal gospodar Jezus, še naprej pospešeno pomnoževali, tako da je bil nekoliko kasneje učinek trgovanja s to »posestjo« pomnožitev učencev v Jeruzalemu »na kakih pet tisoč«. (Dejanja apostolov 4:4) Nedvomno je na stotine Židov in proselitov, ki so po Binkoštih odšli iz Jeruzalema domov na vse strani, našlo med svojimi židovskimi sosedi polje za delovanje v korist krščanstva.

25. a) Kako je Jezus pripravil dobre okoliščine za pomnoževanje dela »premoženja« pri Židih in proselitih, ki so obiskali Jeruzalem? b) Kako so vplivala preganjanja na širjenje krščanske vere v židovske občine izven izraelskih provinc?

²⁵ Mogoče so mnogi Židje in proseliti, povratniki prišli v stik z Jezusom Kristusom in slišali o njegovih prejšnjih obiskih v Jeruzalemu, saj je prihajal tja ob vsakem prazniku. Tako je Jezus med Židi in proseliti, obiskovalci Jeruzalema, pripravil in ustvaril vse pogoje v tem delu »posesti«, ki so jih apostoli in ostali učenci izkoristili in povečali njegovo premoženje. (Janez 12:20—29; Dejanja apostolov 2:5—11). Zgodilo se je celo, da je bila v Rimu (Italija) skupščina s precej kristjani še pred prihodom apostola Pavla (Rimljanom 1:1—7; 15:22—24). Celo preganjanja Kristusovih učencev v Jeruzalemu so prispevala k širjenju krščanstva med Židi in tudi izven židovskih provinc. V Dejanjih apostolov 11:19 piše o tem: »Tisti pa, ki so se razkropili po stiski, ki je bila nastala spričo Štefana, so prehodili vse kraje prav do Finicije in Cipra in Antiohije, nikomur ne oznanjujoč besede Božje, razen samo Judom.«

26. a) Kako dolgo in do katerega dogodka je bilo pridobivanje učencev omejeno samo na Žide? b) Kakšen je bil rezultat pomnoževanja duhovnih »talentov« na teh novih področjih?

²⁶ Omejitev večanja »premoženja« odsotnega gospodarja Jezusa Kristusa samo na Žide in proselite je trajala vse do jeseni leta 36. n. št. Takrat pa je nastopil čas za pomnožitev krščanskih učencev tudi v drugih pokrajinah, kot je Jezus zapovedal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih« in »boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja Zemlje.« (Matevž 28:19, 20; Dejanja apostolov 1:8). Tako je prišel od Boga določeni čas, da židovski učenci uporabijo duhovne »talente«, ki so jim bili zaupani, in da jih pomnože. S tem delom je razred, ki je prejel pet talentov, začel tako, da je bil apostol Peter poslan v Cezarejo, sedež oblasti za Judejo, spreobračat Kornelija v učenca Jezusa Kristusa (Dejanja apostolov 10:1 do 11:18). S tem je ves nežidovski ali poganski del človeštva postal polje za pridobivanje učencev. Ta del polja ni bil »last« Jezusa Kristusa, ko je bil na Zemlji, ker mu ga Jehova ni dal, da bi na njem sejal, žel in pridobival učence. — Matevž 15:24.

27. Kaj je od židovskih učencev zahtevalo odprtje področja za pridobivanje učencev, ki je obsegalo ves svet?

²⁷ Na tem ogromnem področju Jezus Kristus ni deloval kot pionir in tako ni bilo naroda, ki bi ga obdeloval Jezus Kristus sam. Področje v takšnem neobdelanem stanju je zapustil svojim učencem kot prednost, da sami pomnožijo krščanske skupščine s pomočjo blagoslovov, prednostmi in z zagonom, ki ga je dal z oskrbovanjem in obdelovanjem prvotnega polja. Zdaj so lahko sami kot izkušeni in sposobni delavci sejali seme in ustvarili ugodne pogoje za uspešno rast, da bi v pridobivanju Jezusovih učencev dodali prvotnemu polju še druga polja. Ta naloga je zahtevala od njih pionirskega duha, hrabrosti, iskrenosti, pozornosti in vztrajnosti v preizkušnjah, da se ne bi v trpljenju izgubili. Niso več gradili na temelju, ki ga je nekdo drug postavil, temveč so vse priprave za pridobivanje učencev opravili sami. S tem so pokazali poslušnost do svojega gospodarja. — Rimljanom 15:17—21.

28., 29. a) Kako so kasnejši Kristusovi učenci ali »hlapci« po vzoru učencev prvega stoletja delovali najbolje, kakor so mogli? Kaj je najpomembnejše pri doseganju porasta?

²⁸ Apostoli in ostali učenci Jezusa Kristusa v prvem stoletju so dali zgled, kako je treba »trgovati« s simboličnimi »talenti«, ki so jim bili izročeni. Talente svojega gospodarja so pomnožili stoodstotno. Razred krščanskih »hlapcev«, ki mu je bilo zaupano »pet talentov« gospodarjevega »premoženja«, je pridobil novih pet. Razred Kristusovih »hlapcev«, ki je bil odgovoren za »dva talenta« gospodarjevega »premoženja«, je pridobil še dva. Vsak razred je podvojil, kar je prejel in tako storil vse, kar je mogel, in toliko kot so mu dovoljevale možnosti in nihče ni bil boljši od drugega. Vsak razred je storil, kar se je od njega pričakovalo, vse, kar je bilo v njegovi moči, v skladu s svojimi »zmožnostmi«. Kljub vsemu pa pomnoževanje imetja njihovega gospodarja ni bilo opravljeno samo zaradi izkoriščanja »zmožnosti« vsakega »hlapca«. Obstaja še en dejavnik, ki je najvažnejši in ga moramo upoštevati. Apostol Pavel govori o tem dejavniku, ko primerja svojo službo s službo učenca Apola:

²⁹ »Kaj je torej Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temuč, ki daje rasti, Bog. Ta pa, ki sadi in ki zaliva, sta eno; vsak prejme svoje plačilo po lastnem trudu. Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi.« — 1. Korinčanom 3:5—9.

30. a) Komu je treba najprej pripisati porast? b) Kakšni dokazi o rasti so bili v prvem stoletju na področju, ki so ga obdelovali učenci?

³⁰ Vsa hvala za porast učencev gre Bogu, Kristusovi »hlapci« so samo orodje, ki ga Bog uporablja za delo pridobivanja učencev. »Hlapcem« pomaga, da so kos svojim odgovornostim. Oboružuje jih z vsem, kar potrebujejo pri pridobivanju učencev iz ljudi vseh narodov. Zaradi poslušnosti Kristusovih »hlapcev« do njegovih zapovedi in njegovih zgledov je področje, ki ga je odhajajoči Jezus Kristus pripravil, obdelal in zapustil svojim zvestim učencem, pripojeno k ostalim področjem po vsej zemeljski obli, kjer so pridobivali učence. Kakšni so bili dokazi za to v prvem stoletju n. št.? Naslednji: skupščine učencev, sodedičev nebeškega kraljestva, so vznikale izven Jeruzalema, po vsej Judeji, Galileji in Samariji. Prav tako pa so bile osnovane v Aziji, Afriki, Evropi in otokih Sredozemskega morja.

31. Kaj lahko rečemo na primer o Petru, če se spomnimo kraja, od koder je pisal svoje prvo pismo?

³¹ Za primer vzemimo apostola Petra. Bil je eden izmed štirih apostolov, ki so Jezusu, ko so slišali njegovo prerokbo o uničenju sijajnega jeruzalemskega templja, postavili vprašanje: »Povej nam, kdaj bode to? In kaj bo znamenje, ko se ima vse to dopolniti?« (Marko 13:1—4) Trideset let kasneje, okoli leta 62—64 n. št., nekoliko preden se je »vse to« izpolnilo z obleganjem in uničenjem Jeruzalema in njegovega templja, je apostol Peter misijonaril izven rimskega cesarstva. Prvo pismo krščanskim sodelavcem v Rimskem cesarstvu je napisal v mestu Babilonu ob reki Eufrat v Mezopotamiji. Naslovil ga je krščanski skupščini in na koncu pisma pravi: »Pozdravlja vas cerkev z vami izvoljena, ki je v Babilonu.« — 1. Petrov list 5:13.

32.–34. a) Kdaj in od kod je pisal apostol Pavel svoje pismo Kološanom? b) Kako je Pavel v njem spregovoril o splošnem svetovnem premoženju »talentov«, ki jih je Jezus zaupal svojim hlapcem?

³² Potem je tu še apostol Pavel. Končno je prispel v Rim, glavno mesto cesarstva, vendar kot jetnik, ki je cesarja prosil za pravično sodbo. Iz ujetništva v Rimu je pisal leta 60—61 n. št. skupščini v Kolose v Mali Aziji. To je skoraj deset let prej, kot se je dopolnilo »vse to«, kar je Jezus napovedal. Še pred koncem židovskega sistema s središčem v Jeruzalemu je apostol Pavel govoril o svetovnem pomnoževanju simboličnih »talentov«, ki ga je Jezus zaupal svojim hlapcem«. Sklicujoč se na »oznanjevanje dobre vesti« jim je Pavel pisal:

³³ »Ker smo slišali za vero vašo v Kristusu Jezusu in za ljubezen, ki jo imate do vseh svetih, zaradi upanja, ki se vam hrani v nebesih in ki ste o njem prej slišali v besedi resnice evangelija; ta je prišel k vam, kakor je tudi po vsem svetu razširjen in rodi sad in raste, kakor tudi med vami, od dne, ko ste čuli in spoznali milost Božjo v resnici; kakor ste se jo naučili znati od Epafra, ljubljenega sohlapca našega, ki je zvest služabnik Kristusov za vas, ki nam je tudi naznanil ljubezen vašo v Duhu.

³⁴ Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in sovražni v mišljenju pri svojih delih hudobnih, -* zdaj pa vas je spravil v telesu mesa njegovega, po njegovi smrti, da vas postavi svete in brezmadežne in brez graje pred seboj, ako le vztrajate v veri, utrjeni in stanovitni, in se ne ganete od upanja evangelija, ki ste ga slišali, oznanjevanega vsemu stvarjenju pod nebom.« — Kološanom 1:4—8, 21—23.

35. V kako kratkem obdobju je bilo z gorečnostjo učencev prvega stoletja opravljeno pričevanje in katero Jezusovo prerokovanje se je s tem izpolnilo?

³⁵ Kakšno pričevanje navdihnjenih besed apostola Pavla za gorečnost »hlapcev« gospoda Jezusa Kristusa v prvem stoletju pri trgovanju s »talenti«, ki jim jih je zaupal! Kakšen uspeh so dosegli v tako kratkem času, da je dobra vest rodila sad in se je razširila po vsem svetu in se oznanjala »vsemu stvarjenju pod nebom!« Razmislimo o naslednjem: Jezus Kristus se je »enkrat za vselej« prikazal ob koncu sestava stvari, »na koncu vekov« v letih 29—33 n. št., pred koncem židovskega sistema v letu 70 n. št. in pred uničenjem njihovega religioznega središča. Židje so po vsem takrat poznanem svetu dobili s tem pričevanje o Božjem mesijanskem kraljestvu. Tudi vsi poganski narodi so dobili pričevanje o slikoviti izpolnitvi Jezusove prerokbe o »znamenju« konca sestava stvari, »konca vekov«: »In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec« — Matevž 24:14; Hebrejcem 9:26.

VRHUNEC PRILIKE SE IZPOLNJUJE DANES

36. Ali je gospodar krščanskih »hlapcev« ponovno prišel pred razrušenjem Jeruzalema ali po njem in na kaj opozarjajo Janezove besede o Kristusovem prihodu v Razodetju?

³⁶ Vsi »hlapci«, ki so v prvem stoletju živeli in pomnožili dragocene »talente« kljub vojnam, boleznim, lakoti, potresom in preganjanjem v svetovnem obsegu, so pomrli; njihov odsotni gospodar se ni vrnil v njihovih dneh — niti pred niti po tem, ko so rimske vojske uničile Jeruzalem. Približno 26 let po katastrofi, ki je prizadela židovski religiozni svet, je bil apostol Janez pregnan na otok Patmos in tam prejel Božje Razodetje, v katerem je rečeno za prihodnost: »Glej, prihaja z oblaki; in videlo ga bo vsako oko in tisti, ki so ga prebodli.« Razodetje pa končuje Janez z molitvijo: »Amen, pridi, Gospod Jezus! Milost Gospoda Jezusa bodi z vsemi svetimi.« (Razodetje 1:7; 22:20, 21) Na to gorečo molitev in prošnjo za Gospodov prihod ni bilo odgovora več kot 18. stoletij.

37. a) Kdaj se je vrnil Jezus Kristus kljub nasprotnim pričakovanjem? b) Kakšen pomen je od tedaj dobilo oznanjevanje Kraljestva in zakaj?

³⁷ Samo vrnitev gospoda Jezusa Kristusa in njegova parousia ali prisotnost bi predstavljala dokončno izpolnitev preroške prilike o »talentih«. V drugi polovici devetnajstega stoletja so mislili, da se bo Gospod vrnil leta 1874 n. št. in da se bo to leto začela njegova nevidna duhovna navzočnost. Vendar pa pravega »znamenja« njegove prisotnosti in konca sestava stvari ni bilo niti v času nadaljnjih štirih desetletij. Pojavilo se je 4./5. oktobra ali sredi židovskega meseca tišrija leta 1914, ko so minili časi poganov. Takrat je oznanjevanje dobre vesti o prihajajočem mesijanskem kraljestvu zamenjalo oznanjevanje dobre vesti o vzpostavljenem Božjem kraljestvu. Dogodki, ki so si od tedaj sledili v svetu, dokazujejo, da je bilo v omenjenem odločilnem letu rojeno Božje kraljestvo v nebesih z ustoličenjem in kronanjem Božjega Mesije, sina Davidovega, sina Abrahamovega. (Matevž 1:1). Prišel je, ki je imel zakonito »pravico do nje«, do krone. Resnično, vrnil se je! — Ezekiel 21:25—27.

38. Del katerega prerokovanja je prilika o »talentih« in kaj zato pomeni, da njena izpolnitev prihaja k višku v naših dneh?

³⁸ Jezus Kristus je povedal priliko o »talentih« kot del sestavljenega »znamenja«, ki bo dokaz njegove navzočnosti ali parousie. Dejstvo, da izpolnitev te preroške prilike dosega v našem času višek; je nadaljnji dokaz, da se je vrnil v duhu in da je prisoten. Če trdimo, da se je začela kraljevska prisotnost Gospoda Jezusa Kristusa, ko so leta 1914 minili časi poganov, potem morajo obstajati dejstva, ki potrjujejo, da doseže izpolnitev preroške prilike višek v našem času. Katera so ta dejstva?

39. Kaj je storil hlapec, ki je prejel en talent, in kdaj se je po poročilu začel obračun s tem hlapcem?

³⁹ Poglejmo najprej, kako se prilika končuje! Berimo Jezusovo priliko naprej: Tisti pa, ki je prejel enega, odide in ga zakoplje v zemljo in skrije srebro gospodarja svojega. Čez mnogo časa pa pride gospodar teh hlapcev in napravi z njimi račun.« — Matevž 25:18, 19.

40. a) S čim se je »gospodar hlapcev« vrnil v priliki? b) S čigavo kraljevsko močjo je povezano leto 1914 in zakaj?

⁴⁰ Ko se je »gospodar teh hlapcev« vrnil, se je vrnil s tistim, zaradi česar je odpotoval v tujino. Njegove besede, ki jih je izrekel kasneje, govorijo, da si je pridobil »veselje«, ki ga je hotel deliti s svojimi zvestimi hlapci. Vrnil se je bogatejši za stvari, ki jih prej, ko jim je izročil osem srebrnih talentov, še ni imel. Prilika, ki jo je povedal Jezus v eni zgodbi prej, prilika o »mošnjah«, govori, da se je Jezus vrnil s »kraljevsko oblastjo« (Lukež 19:12—15). časi poganov ali »odmerjeni časi narodov« so povezani s »kraljevsko oblastjo«, posebno s »kraljevsko oblastjo« rodu kralja Davida iz Jeruzalema, ki jo je leta 607 pr. n. št. uničil babilonski kralj Nebukadnezar. Tega leta (607 pr. n. št.) so se začeli časi poganov, ki so trajali vse do leta 1914 n. št., torej 2520 let. Ko so 4./5. oktobra leta 1914 ti časi minili, se je ta sprememba, ki je nastopila po dolgih letih, vsekakor morala opaziti. Zato ni bil samo slučaj, da so se 4./5. oktobra 1914. leta znašli poganski narodi v težavah; takrat so bili že dva meseca v prvi svetovni vojni človeške zgodovine.

41. a) Ali je prva svetovna vojna uničila majhno Število preostanka krščanskih »hlapcev« gospoda Jezusa Kristusa, ki so tedaj živeli na Zemlji? b) Kaj so hoteli narodi napraviti tem hlapcem, da bi jim preprečili nadaljnje delovanje s pričevanjem?

⁴¹ Kaj pa je bilo s »hlapci«, ki jim je njihov nebeški gospodar Jezus Kristus zaupal svoje dragocene »talente«? Danes je živih samo še majhno število zvestih »hlapcev«, ki so živeli že v tistem pomembnem času in so po Božji besedi razumeli pomen prve svetovne vojne. Ta mednarodni spopad osemindvajsetih narodov in imperijev v totalni vojni ni uničil zvestih »hlapcev« na novo ustoličenega nebeškega kralja Jezusa Kristusa. Zemeljski sovražniki, ki so odklonili, da bi kralj Jezus Kristus kraljeval nad njimi in nad celo Zemljo, so želeli pobiti »njegove hlapce«, vendar jim to ni uspelo. Poskušali so jim odvzeti simbolične »talente«, ki so jih prejeli od nebeškega gospodarja in Gospoda. Prizadevali so si uničiti vse čudovite rezultate in duhovne blagoslove, ki so jih dosegli ti »hlapci« za na novo ustoličenega nebeškega; kralja. Zato so hoteli onemogočiti vsak vpliv »hlapcev« na narode. V obupu so hoteli spodkopati za bodoče oznanjevanje kraljestva pripravljeni in obdelani temelj teh »hlapcev«.

42., 43. a) V kakšnem položaju so se znašli »hlapci« nebeškega gospodarja ob koncu prve svetovne vojne leta 1918? b) Kaj je izgledalo, da se dogaja s talenti, ki so jim bili zaupani?

⁴² Ko se je 11. novembra leta 1918 končala prva svetovna vojna, je bil dober ugled »hlapcev« nebeškega kralja v krščanstvu in izven njega popolnoma uničen. Naklonjenost narodov do njih kot kristjanov je popolnoma splahnela, ker so jih nacionalistični patrioti in vojni fanatiki napačno predstavili in očrnili. Nasilna in puntarska množica je bila proti njim. Prepovedali so njihovo literaturo ali njihovo organizacijo. Mnogi so bili zaprti. Med njimi so bili zaprti na osnovi krivih obtožb tudi predsednik Watch Tower Bible and Tract Society, sekretar-blagajnik in šest drugih vodilnih sodelavcev. Oproščeni so bili šele, ko se je divja vojna vihra umirila.

⁴³ Izgledalo je že, da je »hlapcem« zakonitega vladarja Zemlje vse odvzeto, da so izginili vsi »talenti«, ki so jim bili izročeni. Njihovi sovražniki so se že veselili, misleč, da jim je uspelo za vselej onemogočiti »hlapce« v službi svojega nebeškega gospodarja, ker se je zdelo nemogoče, da bi začeli znova.

44. a) Kdaj se je začela sprememba in kako? b) S katerim problemom so se morali spoprijeti »hlapci«, ki so ostali pri življenju?

⁴⁴ Toda samo štiri mesece po koncu vojne je prišlo do takšne spremembe, da so bili sovražniki presenečeni in prestrašeni. Ta je prišla, ko je bilo 25. marca 1919. leta vseh osem predstavnikov Watch Tower Bible and Tract Society prepeljanih iz zveznega zapora v Atlanti (Georgia) v Brooklyn (New York), kjer so bili kmalu zatem rehabilitirani, ker so bile neresnične obtožbe ovržene. Kaj je to pomenilo za ljudi, utrujene od vojne, ki so zaradi vojne propagande in vojne histerije nastopili proti »hlapcem« Jezusa Kristusa, o katerih so imeli povsem napačno predstavo? »Hlapci« so morali to upoštevati. Ali so si lahko kljub težkim okolnostim opomogli in znova začeli z delom? Ali so imeli prav toliko hrabrosti in zaupanja, da bodo zmogli, kot njihov nebeški Gospodar? To je bil resnično čas preizkušnje za te krščanske služabnike.

45. a) Kaj je bilo treba pričakovati od »gospodarja teh hlapcev« v skladu s priliko? b) Kaj naj bi ti krščanski hlapci v svojo korist storili s »talenti«?

⁴⁵ V priliki o »talentih« je gospodar, ko se je vrnil s poti, napravil s svojimi hlapci račun. To je pomenilo, da bodo preizkušani. Ker je spomladi leta 1919 nastopila takšna sprememba, je očitno, da je prišel nebeški »gospodar«, da svoje hlapce pregleda. Kakšno poročilo so mu lahko dali o »talentih«, ki jih je zaupal razredu hlapcev? Zdelo se je, da se je porazgubil ves napredek, ki so ga dosegli pred vrhuncem vojnih preganjanj leta 1918. Izgledalo je, da so ostali brez simboličnih »talentov«, ki so jih prej imeli. Če so hoteli pomnožiti gospodove »talente«, so morali to napraviti v povojnem času in mu v prihodnosti izročiti pomnoženo bogastvo. Dati se jim je morala nova priložnost, da »trgujejo« z dragocenimi »talenti«. Zgodovina govori, da se je zaradi milosti in obzirnosti nebeškega gospodarja tako tudi zgodilo.

46. a) Zakaj so morali preurediti svoje vrste? b) Kakšen ugoden položaj in čas se je začel, ker je nebeški gospodar imel »kraljevsko moč«?

⁴⁶ Leta 1919 je prišel čas, da razred hlapcev premaga strah pred ljudmi, ki jih je zgrabil zaradi preganjanj in histerije prve svetovne vojne, kar je povzročilo, da je razred samo v skromnem obsegu opravljal naloge kralja Jezusa Kristusa. Bil je zadnji čas, da preuredijo svoje nedelavne vrste za največji trud svojega življenja v službi svojega gospodarja, ki je sedaj že imel kraljevsko oblast. Njihov gospodar je imel sedaj kot nikoli poprej pravico do vse Zemlje, do polja, ki mu je bilo na razpolago za pridobivanje novih učencev, ki so lahko upali, da bodo podedovali nebeško kraljestvo. Sedaj jim je nudil lepo priložnost, da »trgujejo« v njegovi službi. To je bil primeren čas, da razred »hlapcev« postane delaven, kar je bilo ponazorjeno s hlapcem, ki mu je bilo zaupano »pet talentov«. Isto velja tudi za razred, ki je prejel dva talenta. To se je zgodilo, ker se je prilika o talentih morala izpolniti, posebno pa njen vrhunec.

47. Kakšno veliko ohrabritev so dobili leta 1919 in kako so se pripravili za povojne naloge?

⁴⁷ Nič več niso smeli izgubljati časa. Leta 1919 sta se podala oba »razreda« na delo. Veliko ohrabritev so dobili v Stražnem stolpu 1. in 15. avgusta leta 1919 v dveh člankih na temo »Blagoslovljeni, ki se ne bojijo«. Veselili so se najavljenega osemdnevnega sestanka od 1. do 8. septembra v Cedar Pointu (Ohio). Udeležili so se tega velikega sestanka, ne da bi se bali soočiti s povojnimi nalogami, ki bodo zahtevale mnogo moči in hrabrosti, ker je grozila nevarnost novih preganjanj.

48. a) Kako so prisotni na sestanku v Cedar Pointu prejeli vest o novem časopisu, spremljevalcu Stražnega stolpa? b) Kako je ta časopis vse do danes sprejet?

⁴⁸ Nestrpno so želeli zvedeti Jehovino željo v zvezi z delom, ki je bilo pred njimi. S tem namenom je vsak dan šest tisoč ljudi posebno iz Kanade in ZDA prisostvovalo temu sestanku Mednarodnega biblijskega raziskovalnega društva. Presenečeni, a iz srca hvaležni so sprejeli obvestilo, da bo s 1. oktobrom leta 1919 začel izhajati nov časopis The Golden Age (Zlati vek), spremljevalec časopisa Stražni stolp in glasnik Kristusove prisotnosti. Tudi ta novi časopis bo služil oznanjevanju vzpostavljenega Božjega mesijanskega kraljestva. Služil bo kot pomožno sredstvo za sejanje, zalivanje in obdelovanje novih področij, da bi za Jezusa Kristusa pridobil še več učencev. Ta novi časopis (sedaj Prebudi se!), katerega naklada se stalno veča, do danes izpolnjuje svojo nalogo spremljevalca časopisa Stražni stolp, ko veča interes pri iskrenih ljudeh in ustvarja pogoje, da bi lahko sprejemali globlja spoznanja Božje besede. Tako opravlja izredno delo priprave.

49. Kaj je bilo storjeno s podružnicami Watch Tower Societyja in v kakšnem obsegu so bila odprta nova področja za obdelovanje?

⁴⁹ Razen tega so bile znova vzpostavljene vezi med glavnim uredništvom Watch Tower Bible and Tract Society in njenimi podružnicami po celem svetu, ki so bile med svetovno vojno prekinjene. Sodelovanje med njimi se je okrepilo in sčasoma so bile po potrebi odprte še nove podružnice v različnih deželah. Povečanje področja pod nadzorstvom »hlapcev« nebeškega gospodarja Jezusa Kristusa je precej prispevalo k intenzivnejšem obdelovanju teh področij, da se je lahko pridobilo več učencev med pripadniki vseh narodov. Danes se je od samo nekaj podružnic povečalo število na 95, ki danes nadzorujejo delo sejanja in obedovanja v 208 deželah in otokih:

50. a) Zakaj so prisotni na kongresu v Cedar Pointu leta 1922 spoznali, da so v istem položaju kot prerok Izaija v templju? b) Kakšno vprašanje je nastalo o njihovem odgovoru z ozirom na Izaijin odgovor na Jehovino povabilo?

⁵⁰ Septembra leta 1922 so krščanski služabniki, ki imajo upanje, da podedujejo nebeško kraljestvo, spoznali, da jih Kralj kraljev in gospodov Gospod, vladajoči gospod Jezus Kristus, nadzoruje in kontrolira. Kot je prerokovano v Malahiji 3:1, je spremljal Jehovo Boga v njegov duhovni tempelj, da sodi svojim duhovnim maziljenim »hlapcem« templja. Vsi, ki so prisostvovali drugemu kongresu Mednarodnega združenja raziskalcev Biblije v Cedar Pointu (Ohio), so četrtega dne tega sestanka (8. septembra 1922), ki se je imenoval »Dan«, spoznali, da so se znašli v enakem položaju kot prerok Izaija, ko je imel vizijo Jehove Boga v njegovem templju. Izaija je občutil nujnost duhovnega očiščenja in njegovi potrebi je bilo milostno ugodeno. To ga je postavilo v prednostni položaj, da je lahko na Jehovin poziv veselo odgovoril: »Glej, jaz; pošlji me!« (Izaija 6:1—8) Vendar nastane sedaj vprašanje, ali bodo obiskovalci tega sestanka Mednarodnega združenja raziskovalcev Biblije na Jehovin poziv za službo, ki jim je bil tedaj izrečen, odgovorili kot Izaija.

51. Kakšna vprašanja je predsednik Združenja postavil prisotnim na sestanku ob koncu svojega govora in kako jih je opozoril?

⁵¹ V predzadnjem odstavku svojega govora o pomenu Izaijine vizije je J. F. Rutherford, predsednik Združenja Stražnega stolpa, postavil prisotnim poslušalcem številna vprašanja; zadnje se je glasilo: »Ali verujete, da je Gospod sedaj v svojem templju in da sodi narode Zemlje? Ali verujete, da je začel vladati Kralj v svoji slavi?« Tisoči prisotnih so to z navdušenjem potrdili. Vrhunec predavanja pa so bile govornikove besede: »Potem nazaj na njivo, vi, sinovi Vsemogočnega Boga! Oblecite bojno opremo! Bodite budni in pazite, bodite delavni in marljivi! Bodite Gospodove zveste in resnične priče. Napredujte hrabro v borbi, dokler ne bo uničen tudi najmanjši del laži Babilona! Oznanjujte vest vsepovsod. Svet mora spoznati, da je Jehova Bog, njegov sin Jezus Kristus pa Kralj kraljev in gospodov Gospod! To je dan nad dnevi! Glejte, Kralj vlada. Vi ste njegovi javni zastopniki, da povsod oznanite njegovo vest. Oznanjujte torej, oznanjujte, oznanjujte Kralja in njegovo kraljestvo.« (Glej Stražni stolp od 1. Novembra 1922, stran 332—337).

52. a) S čim je leta 1920 začelo Združenje, da bi razpečalo biblijsko literaturo? b) Kaj je začelo leta 1924 Združenje uporabljati za povečano oznanjevanje Kraljestva?

⁵² Z večjo vnemo in navdušenjem kot kdajkoli poprej so oznanjevali »hlapci« gospoda Jezusa Kristusa, ki se je vrnil, da kraljuje. Oznanjevali so javno od hiše do hiše in na javnih predavanjih. Leta 1920 so začeli tiskati v lastnih tiskarnah v Brooklynu (New York), kar jim je omogočilo, da tiskajo ceneje in več biblijske literature, časopisov, prigodnih brošur, traktatov, knjig in Biblij, vse pa za oznanjevanje vesti o mesijanskem Kralju in njegovem kraljestvu. V nedeljo, 24. februarja leta 1924 je bila odprta prva od radijskih postaj, ki so pripadale registriranemu telesu tega »hlapca« in z njeno pomočjo se je vest o kraljestvu oznanjevala neštevilnim poslušalcem radijskih sprejemnikov. S časom so začeli uporabljati mnoge radijske postaje v raznih deželah. Včasih so oddajo plačali ali pa so jo oddajali v času brez programa, a vse pa z namenom, da se dobra vest o Kraljestvu razširi v najbolj oddaljene kraje Zemlje. Poleg teh sredstev za obveščanje pa so čez nekoliko let uporabljali tudi razglasne avtomobile in prenosne gramofone, ki so jih Kristusovi »hlapci« nosili od vrat do vrat, oznanjujoč prebivalcem vest o Kraljestvu.

53. Zakaj so bili lahko bralci Stražnega stolpa navdušeni, ko so prebrali glavni članek izdaje 1. marca 1925. leta?

⁵³ Pri bralcih Stražnega stolpa in glasnika Kristusove prisotnosti je vzbudila globoko zanimanje posebno izdaja z dne 1. marca 1925, v kateri je glavni članek govoril o temi »Rojstvo naroda«. Zakaj? V tem članku jim je bilo posredovano boljše razumevanje dvanajstega poglavja Razodetja. Odprle so se jim oči duhovnega razumevanja in spoznali so, da simbolično rojstvo moškega deteta — ki je razburljivo prikazano v tem poglavju, ki jim je bilo dolgo skrivnost — predstavlja rojstvo Božjega mesijanskega kraljestva leta 1914, ko so minili časi poganov. Članek se končuje z naslednjimi besedami (stran 74): »Nebeško kraljestvo je tukaj! Dan svobode je pred nami! Ta dobra vest naj se svečano naznani narodom Zemlje! Zmaga je na strani našega Kralja. Bodimo zdaj zvesti vse do konca vojne, da se bomo večno greli ob toploti njegove ljubezni, kjer bo za vedno vladalo popolno veselje in zadovoljstvo.«

54., 55. Kako je število udeležencev na Spominski večerji pokazalo porast na področjih delovanja?

⁵⁴ Vsakoletno praznovanje Gospodove Spominske večerje, ki je tedaj bilo v sredo, 8. aprila leta 1925 je razkrilo nekaj ohrabrujočega. Zaradi sajenja, zalivanja in obdelovanja novih področij delovanja s pomočjo novih sredstev za oznanjevanje kraljestva se je povečalo število skupščin učencev z nebeškim upanjem. Povečalo se je tudi število članov posameznih skupščin. Praznovanje te Spominske večerje je s številom udeležencev prikazalo veliko povečanje števila Kristusovih učencev. Koliko je bilo tega leta udeležencev tega praznovanja? V Stražnem stolpu 1. septembra leta 1925 na strani 263 piše pod naslovom »Poročilo o Spominski večerji«:

⁵⁵ »Srečni smo, ker je bilo tako veliko udeležencev Spominske večerje, ker to kaže, da obstaja interes za resnico, kakor tudi mora biti. Vseh prisotnih je bilo po poročilih 90 434, kar je za 25 329 več kot jih je bilo prejšnje leto.«

56. Kaj je to razodevalo o »poslanih« krščanskih »hlapcih«, ki so s pripravljenostjo trgovali z zaupanimi talenti?

⁵⁶ Kristusovi »hlapci«, prikazani z razredom hlapcev, ki mu je bilo zaupano »pet talentov« in z razredom, ki sta mu bila zaupana dva talenta, so začeli nemudoma in hitro »trgovati« tudi v novih področjih, ki bi lahko dajali sad v obliki večjega števila Kristusovih učencev. Objavljena dejstva zgovorno govorijo, da so bili ti »hlapci« blagoslovljeni zaradi svojega truda in nagrajeni s porastom učencev. To jih je še bolj ohrabrilo.

VESELJE

57. a) Zakaj je bogati človek, omenjen v priliki, odpotoval v tujino? b) Kakšna vprašanja nastanejo o Jezusu Kristusu v zvezi z izpolnitvijo te preroške prilike?

⁵⁷ Vendar pa iz zgodovine lahko spoznamo še drugo dejstvo, ki je s tem v zvezi. V Jezusovi priliki človek, ki je imel osem srebrnih talentov in tri hlapce, ni odpotoval v tujino z željo, da bi videl nove kraje. Za potovanje v daljno deželo je imel pomemben razlog. Želel si je pridobiti nekaj dragocenega. Kot pravi prilika, je odpotoval v daljno deželo, da prejme »veselje« in še mnogo drugega. Zato je moral oditi na dolgo pot, da bi prišel do izvora tega »veselja«. Za to pa je bilo treba mnogo časa. Čeprav Jezusova prilika o »talentih« o tem ne govori posebej, lahko tako zaključimo. Ker bogati človek iz prispodobe predstavlja Jezusa Kristusa, pomeni dolgo potovanje tega človeka odhod Gospoda Jezusa k izvoru pravega veselja, ki mu je bil na voljo. H komu je odšel? Kdo je bil ta izvor veselja?

58., 59. a) H komu je odšel obujeni Jezus Kristus, da bi prejel to »veselje«? b) Za koga še je Bog izvor veselja po Rimljanom 15:13?

⁵⁸ Naslednje besede iz Hebrejcev 12:2 (NS) nam na to vprašanje odgovarjajo: »Ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel mučilniški kol, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.«

⁵⁹ Izvor tega veselja je torej Jehova. K njemu je odpotoval obujeni Jezus Kristus, potem ko je svojim zvestim učencem, ki jih je zapustil na Zemlji, zaupal svoje »premoženje«, svoje »talente«. Nebeški Oče je bil izvor Jezusovega največjega »veselja«. Jehova Bog je izvor veselja tudi za učence njegovega ljubljenega Sina. Zato je eden izmed teh učencev pisal kristjanom v Rimu: »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega Duha.« (Rimljanom 15:13) Bog je lahko uslišal to pravilno molitev.

60. a) Za koga je nastopil čas, da postavi Boga na prvo mesto potem ko se je Jezus vrnil s svojim »veseljem«? b) Kako je bilo Bogu dano spoštovanje, ki mu gre, kar se tiče njegovega imena?

⁶⁰ Po rojstvu mesijanskega kraljestva v nebesih in po radostni vrnitvi gospodarja Jezusa Kristusa je bil po razvoju dogodkov čas, da njegovi »hlapci« postavijo Boga, nebeški izvor radosti, na mesto, ki mu pripada, na prvo mesto. Prišel je čas, da si Bog, izvor veselja, napravi ime. Zato pa je bilo treba njegovo ime najprej oznanjevati. In to ime je tudi bilo oznanjeno pravi čas. Bogaboječi oboževalci Boga na Zemlji so začeli njegovo ime redno uporabljati in ga oznanjevati po vsej Zemlji kot še nikoli poprej. Glavni članek prve številke Stražnega stolpa leta 1926 je obravnaval temo »Kdo bo slavil Jehovo?« Od tedaj so začeli »hlapci« Božjega Sina primerno ceniti Božje ime, ki je v izvirnem hebrejskem tekstu Biblije zapisano tisočkrat. Postali so predvsem njegove priče, pri tem pa niso nehali pričati tudi za njegovega Sina Jezusa Kristusa. Ljubezen jih je gnala, da so izpolnili svojo dolžnost in postali priče tistega, ki mu je ime Jehova.

61. a) Katero ime so krščanski hlapci odklonili v resoluciji leta 1931? b) S kakšnim imenom so želeli biti imenovani v prihodnje?

⁶¹ Naslednjih pet let in pol so pričali za Božje ime. Takrat pa je prišel čas, da se Kristusovi »hlapci« dokažejo drugačni od vseh takoimenovanih krščanskih verskih skupnosti krščanstva. V ta namen so »hlapci« Jezusa Kristusa v nedeljo, 26. julija leta 1931, ob štirih popoldne na mednarodnem sestanku v Columbusu (Ohio, ZDA) prebrali tisočim prisotnim resolucijo iz katere bomo tukaj navedli 4., 5., 6. odstavek:

ZATO, da bi sedaj odločno izrazili svoje pravo stališče vere, ki je v soglasju z Božjo voljo, izraženo v njegovi Besedi IZJAVLJAMO:

DA zaradi njegovega delovanja zelo ljubimo našega brata Charlesa T. Russella in z veseljem spoznavamo, da ga je Gospod uporabil in obilo blagoslovil; vendar se ne strinjamo v soglasju z Božjo Besedo, da nas imenujejo »Ruseliti«; Watch Tower and Tract Society, International Bible Students Association in Peoples Pulpit Asociation so samo nazivi telesa, ki ga kot skupina kristjanov imamo, nadzorujemo in uporabljamo, da bi izvršili naše delo po Božji zapovedi. Vendar nam nobeno od teh imen ne pristaja in ni primerno za nas, telo kristjanov, ki v koraku sledimo našemu Gospodu in učitelju Jezusu Kristusu. Raziskujemo Biblijo, vendar pa kot telo kristjanov odklanjamo, da bi se imenovali »raziskovalci Biblije« ali s kakšnim podobnim imenom kot sredstvom za utrjevanje našega pravilnega stališča pred Gospodom; nočemo se imenovati po kateremkoli človeku.

DA mi, kupljeni z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa našega Gospoda in Odkupitelja, opravičeni in pomaziljeni pri Jehovi Bogu in poklicani v njegovo Kraljestvo, brez oklevanja izjavljamo, da smo popolnoma pokorni in predani Bogu Jehovi in njegovemu Kraljestvu; da smo služabniki Jehove Boga, pooblaščeni, da delujemo v njegovem imenu in v poslušnosti do njegovih zapovedi nadaljujemo s pričevanjem Jezusa Kristusa in oznanjujemo narodom, da je Jehova pravi in vsemogočni Bog. Zato z veseljem sprejemamo ime, ki ga je izrekel Gospod Bog. Želimo postati poznani s tem imenom in se torej imenovati JEHOVINE PRIČE. — Izaija 43:10—12; 62:2; Razodetje 12:17.

62. Kakšno povabilo je zapisano v zadnjem odstavku resolucije?

⁶² Osmi in zadnji odstavek te resolucije pa pravi:

Ponižno vabimo vse, ki so popolnoma predani Jehovi in njegovemu Kraljestvu, da sodelujejo pri oznanjevanju te dobre vesti drugim, da bi se Gospodova pravična merila razširila in postala poznana, da bi narodi sveta zvedeli, kje lahko najdejo resnico, upanje in rešitev. Predvsem pa naj bo slavljeno in poveličano veliko in sveto ime Boga Jehove!

63. a) Kdo je resolucijo o novem imenu sprejel? b) V kateri obliki je bila izdana in oznanjena vsemu svetu?

⁶³ Vsi prisotni v Columbusu (Ohio) so to resolucijo z navdušenjem sprejeli, kasneje pa tudi skupščina »hlapcev« Jezusa Kristusa širom vse Zemlje. Tako so prostovoljno sprejeli ime »Jehovine priče«. Ta resolucija o imenu je natisnjena tudi v brošuri Kraljestvo — up sveta, izdani na tem kongresu. Naslov te brošure je tudi naslov teme, ki jo je razložil predsednik Združenja J. F. Rutherford v svojem javnem predavanju, ki so ga poslušali prisotni poslušalci, delegati kongresa, prav tako pa tudi poslušalci radia, ker je program od dvanajste ure naprej prenašalo tudi radijsko omrežje. Za tem pa so osebno obiskali katoliške in protestantske duhovnike in nato še znane politike in intelektualce in jim predali brošuro z natisnjenim javnim predavanjem in resolucijo. Ta brošura je bila razdeljena tudi med drugo prebivalstvo. Resolucija je povedala vsemu svetu, da priznani in duhovno rojeni oboževalci Najvišjega Boga želijo živeti samo za njegovo ime in da priznavajo ime »Jehovine priče«. — Miha 4:5.

64. Zakaj so se ti oboževalci Boga poimenovali za krščanske Jehovine priče?

⁶⁴ Ker so bile priče resničnega in živega Boga tudi že prej, še pred prvim prihodom gospoda Jezusa Kristusa, so se smatrali za krščanske Jehovine priče. — Izaija 43:10—12; 44:8; Hebrejcem 11:1 do 12:1. Glej tudi Stražni stolp z dne 15. septembra leta 1931, stran 278 in 279.