13. poglavje

Nagon — modrost vprogramirana pred rojstvom

 1. Kaj je Darwin zapisal o nagonu?

»PO VSEJ verjetnosti [so] mnogi bralci mnenja, da je že dovolj težko razložiti [...] čudoviti instinkt. [...] Nemara marsikateri tudi menijo, da bi ta težava utegnila ovreči ves moj nauk,« je nekoč napisal Darwin. Očitno se mu je zdelo, da se nagona ne da z ničimer razložiti, ker je v naslednjem stavku zapisal: »Vnaprej moram povedati, da ne mislim imeti opravka z nastankom prvotnih duševnih zmožnosti, kakor tudi ne z nastankom življenja samega.«¹

 2. Kako danes nekateri znanstveniki gledajo na nagon?

² Dandanes niso znanstveniki prav nič bliže celoviti razlagi nagona kot je bil Darwin. Neki evolucionist pravi takole: »Dejstvo je pač, da dednostni mehanizem prav z ničimer ne kaže, da bi se lahko z njim prenašali posamezni vedenjski vzorci. [...] Na to, kako je kak nagonski vedenjski vzorec najprej nastal in se potem dedno ustalil, si žal ne znamo odgovoriti.«²

 3, 4. Kaj v neki knjigi piše o nastanku selitvenega nagona in zaradi česa je takšna razlaga preveč kratkovidna?

³ Pa vendar se avtorju neke zelo razširjene knjige o ptičih ne glede na Darwina in druge evolucioniste ne zdi nič težkega razložiti enega najskrivnostnejših nagonov, namreč selitveni nagon. Takole pravi: »Pri tem je šlo nedvomno za razvojen potek: v iskanju hrane so se ptice iz toplejših krajev verjetno razseljevale naokrog.«³

⁴ Ali si lahko s tako poenostavljenim odgovorom razložimo osupljivo vedenje tolikih ptic selivk? Znanstveniki dobro vedo, da se takšna poskusna preseljevanja in priučeno vedenje ne vgrajujejo v genski kod in jih potomci zato ne podedujejo. Selitve so po splošni sodbi stvar nagona, »neodvisne od preteklih izkušenj«.⁴ Poglejmo si nekaj primerov.

Nenavadni podvigi ptičev selivcev

 5. Zaradi česa so arktične čigre prvaki selitev na dolge proge in kaj se zaradi tega sprašuje neki znanstvenik?

⁵ Prvaki selitev na dolge proge so arktične čigre. Gnezdijo sicer prav na severu arktičnega, tj. severnega, polarnega pasu, pod konec poletja pa odletijo na jug, kjer antarktično poletje preživi na šelfnem ledu južnega tečaja. Preden se spet napotijo na sever proti Arktiki, včasih prekolovratijo vso antarktično celino. Na leto tako sklenejo kakih 35000 kilometrov dolgo selitveno pot. Prehrambenih virov pa je dovolj na obeh polarnih območjih, tako da se neki znanstvenik sprašuje: »Kako neki so mogle odkriti, da obstajajo ti viri tako daleč narazen?«⁵ Na to razvojni nauk ne ve odgovoriti.

 6, 7. Kaj je tako čudnega pri selitvah penice črnoglavke in ob katerih vprašanjih se šele zavemo veličine njenega podviga?

⁶ Prav tako nemogoče je razvojnem nauku razložiti preseljevanje severnoameriške penice črnoglavke. Tehta komaj dobrih 20 gramov, pa vendar na jesen odrine z Aljaske na vzhodnokanadsko ali novoangleško obalo. Tam se napha s hrano, se izdatno zredi in počaka hladno fronto. Ko ta nastopi, se ptica poda na pot. Njen končni cilj je sicer Južna Amerika, vendar se sprva napoti proti Afriki. Visoko nad Atlantskim oceanom, na višini do 6000 metrov, »zajaha« prevladujoči veter, in ta jo potem odnese proti Južni Ameriki.

⁷ Kako penica ve, da mora čakati na hladno fronto in da ta pomeni lepo vreme in veter v hrbet? Kako ve, da se mora vzpenjati vse više in više, kjer je zrak redek, mrzel in vsebuje pol manj kisika? Kako ve, da šele tako visoko piha bočni veter, ki jo bo ponesel v Južno Ameriko? Kako ve, da mora leteti proti Afriki, da bi jo ta veter mogel odpihniti proti jugozahodu? Naša črnoglavka ničesar od tega ne ve zavestno. Na tem približno 4000 kilometrov dolgem popotovanju čez nepregledna morja, med tri ali štiridnevnim in nočnim poletom jo vodi edinole nagon.

 8. Katera preseljevanja so tukaj še omenjena?

⁸ Bele štorklje preživljajo poletja v Evropi, prezimovat pa letijo 13000 kilometrov daleč v Južno Afriko. Vrsta prosenke potuje iz arktičnih tunder v argentinske pampe. Nekatere vrste slok se selijo na tisoče kilometrov daleč čez pampe do skrajnega vršička Južne Amerike. Neka vrsta škurhov preleti skoraj 10000 kilometrov čez plani ocean na poti od Aljaske do Tahitija in drugih otokov. Veliko krajšo, vendar nič manj občudovanja vredno pot, če upoštevamo že samo njegovo velikost, opravi rubinastogrli kolibri: tehta komaj 3 grame, pa preleti med seljenjem skoraj 1000 kilometrov prek Mehiškega zaliva. Pri tem celih 25 ur zamahuje s svojimi drobcenimi krilci tudi po 75-krat na sekundo, se pravi da skupaj zamahne več kot šestmilijonkrat brez prestanka!

 9. a) Po čem vemo, da selitvene sposobnosti niso priučljive, ampak morajo biti vprogramirane pred rojstvom? b) S kakšnimi poskusi so dokazali, da so črnokljuni viharniki in golobi pismonoše odlični navigatorji?

⁹ Veliko selitev opravijo ptičji mladiči že prvič kar brez staršev. Tako prepotujejo mladiči dolgorepe novozelandske kukavice 6500 kilometrov do Tihomorskih otokov, kjer se pridružijo staršem, ki so tja odleteli že prej. Črnokljuni viharniki se selijo iz Walesa v Brazilijo. Mladiči, ki jih pustijo za sabo, priletijo za njimi, brž ko znajo leteti. Eden je na primer pot preletel v 16 dneh, torej je letel povprečno 740 kilometrov na dan. Drugega črnokljunega viharnika pa so iz Walesa pripeljali v Boston, daleč stran od siceršnje selitvene poti. V domače gnezdišče v Walesu, nad 5100 kilometrov daleč, se je vrnil v 12 dnevih in pol! In če odpeljete golobe pismonoše 1000 kilometrov daleč od rodnega golobnjaka, v katerikoli smeri že, se vrnejo domov v enem dnevu.

10. S katerim preizkusom se je pokazala navigatorska sposobnost adelijskih pingvinov?

¹⁰ Za konec pa še en primer: ptiči, ki ne letajo, ampak hodijo in plavajo — adelijski pingvini. Ko so jih prenesli skoraj 2000 kilometrov od njihovega bivališča in jih potem spustili, so se brž znašli in se napotili - ne v domačo kolonijo, od koder so jih ugrabili, pač pa — naravnost proti odprtemu morju po hrano. Naposled so se od morja vrnili v svoja bivališča. Mračne zime skoraj brez vsakega sonca preživljajo kar na morju. Kako pa se pingvini orientirajo pozimi, ko ni sonca? Tega nihče ne ve.

11. Kaj ptiči potrebujejo, da bi bili zmožni takšnega navigiranja?

¹¹ Kako torej ptiči zmorejo takšne navigatorske podvige? Po poskusih sodeč bi lahko domnevali, da se ravnajo po soncu in zvezdah. V sebi imajo, kot kaže, nekakšne ure, po katerih sproti izravnavajo razlike, nastale zaradi gibanja nebesnih teles. Kaj pa če so sonce in zvezde za oblaki? Takrat se vsaj nekateri ptiči ravnajo po magnetnih kompasih, ki so jim nekako vgrajeni. Vendar smer, ki jo pokaže kompas, še ni dovolj. V glavi morajo imeti »zemljevid« z označeno izhodiščno in ciljno točko. Tudi pot sama mora biti označena, saj le redko poteka premočrtno. Pa vendar vse to še nič ne pomaga, če ptiči ne vedo, kje na zemljevidu se nahajajo sami! Črnokljuni viharnik je moral vedeti, kje je, ko so ga v Bostonu spustili, če je hotel določiti smer do Walesa. Golob pismonoša mora vedeti, kam so ga prenesli, preden lahko ugotovi pravo pot do svojega golobnjaka.

12. a) Kaj je o selitvah napisal Jeremija, kdaj je to napisal in zakaj je to tako izredno? b) Zakaj morda ne bomo nikoli poznali vseh podrobnosti o preseljevanjih?

¹² Še v srednjem veku so sicer mnogi oporekali resničnosti daljnosežnih ptičjih preseljevanj, zato pa je že v šestem stoletiu pred našim štetjem o njih pripovedovala Biblija: »Štorklja na nebu ve, kdaj je čas za selitev, grlica, lastovka in vijeglavka vedo, kdaj je čas za vrnitev.« Do danes je človek že marsikaj spoznal, vendar je marsikaj še vedno skrivnost. Naj nam je to všeč ali ne, ima Biblija prav: »Človeku je dal občutek za preteklost in prihodnost, ne pa tudi, da bi mogel dojeti Božje delo od začetka do konca.« (Jer. 8:7; Prop. 3:11, oboje po The New English Bible)

Še drugi navigatorji

13. Katere živali poleg ptičev se še selijo?

¹³ Aljaški severni jeleni (karibuji) se pozimi selijo 1300 kilometrov daleč na jug. Mnogi kiti potujejo iz Severnega ledenega morja do Antarktike in nazaj. Med Pribilofskimi otoki in 4800 kilometrov oddaljeno južno Kalifornijo se selijo uhati tjulenji ali morski medvedi. Orjaške črepahe prekrmarijo 2200-kilometrsko razdaljo od brazilske obale do otočka Ascension v Atlantskem oceanu in spet nazaj. Nekateri raki se selijo tudi do 240 kilometrov daleč po oceanskem dnu. Lososi zapustijo potoke, kjer so se izvalili iz iker, in preživijo nekaj let v planem oceanu, potem pa se vračajo stotine kilometrov daleč v prav iste, rodne potoke. Jegulje mladice, ki se nadrstijo v Sargaškem morju v Atlantiku, prebijejo večino življenja v ameriških in evropskih sladkih vodah, drstit pa se še vedno vračajo v Sargaško morje.

14. Kaj je tako nenavadnega pri selitvah metulja monarha in kaj je pri tem nedoumna uganka?

¹⁴ Ameriški metulj monarh na jesen zapušča Kanado, veliko jih prezimi v Kaliforniji ali Mehiki. Včasih preletijo tudi nad 3000 kilometrov; neki monarh je na dan preletel po 130 kilometrov. Leto za letom se nastanjajo na vedno istem drevju. Vendar ne tudi vedno isti metulji! Med spomladanskim vračanjem ležejo jajčeca na svilničino listje. Novoizleženi metulji se potem selijo naprej proti severu, naslednje leto pa se tudi oni podajo na isto 3000-kilometrsko pot na jug kot njihovi starši, in tudi oni v oblakih prekrijejo iste gaje in isto drevje. Temu na rob v knjigi Zgodba o opraševanju (The Story of Pollination) piše: »Metulji, ki jeseni priletijo na jug, so mladi zarod, ki ni še nikoli videl teh prezimovališč. Po čem jih vendarle najdejo, je še vedno ena najbolj nedoumnih ugank narave.«⁶

15. S katero besedico lahko odgovorimo na več vprašanj o živalski modrosti?

¹⁵ Nagonska modrost pa ni omejena le na preseljevanje. To si lahko izpričamo že s peščico na hitro izbranih primerov.

Kako se lahko milijoni slepih termitov pri delu toliko uskladijo, da nazadnje sezidajo tako umetelne termitnjake z odličnim klimatizatorjem? Nagonsko.

Odkod molj jukar pozna natančno določene stopnje pri navzkrižnem opraševanju jukinega cvetja, tako da potem lahko zrastejo nove juke kakor tudi mladi molji? Nagonsko.

Odkod vodni pajek, ki živi v »potapljaškem zvonu« pod vodo, ve, da mora takrat, ko mu zmanjka kisika, svoj podvodni zvon navrtati, tako da predihani zrak uide, potem pa luknjo spet zakrpati in natovoriti pod zvon novo zalogo svežega zraka? Nagonsko.

Odkod ve mimozin rogač, hrošč, da mora leči jajčeca pod lubjem mimozovčeve veje, se pomakniti kakih 30 centimetrov bliže deblu in kroginkrog zgristi lubje, tako da se veja posuši, ker se mu jajčeca v živem lesu pač ne izležejo? Nagonsko.

Odkod ve kengurujev mladič, nič večji od fižolovega zrna, sleporojen in nerazvit, da se mora sam, brez pomoči, preriti po materinem kožuhu do njenega trebuha, zlesti v vrečo in se prisesati na enega izmed seskov, če hoče preživeti? Nagonsko.

Kako plesoča domača čebela sporoči tovarišicam, kje je medičina, koliko je je, kako daleč je, v kateri smeri in na kakšnem cvetu je? Nagonsko.

16. Brez česa ne bi moglo biti vse te modrosti, ki se skriva za živalskim vedenjem?

¹⁶ Podobnih vprašanj bi lahko nanizali še za celo knjigo, in na vse bi morali odgovoriti enako: »Nagonsko so modre.« (Preg. 30:24, NS) »Kako neki,« se sprašuje neki raziskovalec, »se je moglo tako zapleteno nagonsko znanje razviti in se potem prenesti na naslednje rodove?« Človek si tega ne zna razložiti. Tudi razvojni nauk tega ne more pojasniti. Vendar tudi takšne »inteligence« ne bi moglo biti brez inteligentnega vira. Tudi za takšno modrost je potreben vir modrosti. Za tem je pač moral stati inteligenten, moder Stvarnik.

17. Kakšnemu pojmovanju mnogih evolucionistov se je pametno ogniti?

¹⁷ Ljudje, ki prisegajo na razvojni nauk, pa vse takšne dokaze velikokrat samogibno zavračajo, pravijo da to ni stvar znanstvene presoje. Nikar si ne dajte vplivati takšnemu ozkemu pojmovanju in dokaze vsekakor pretehtajte. V naslednjem poglavlju vas namreč čakajo že novi.

[Poudarjeno besedilo na strani 160]

Darwin: »Ne mislim imeti opravka z nastankom prvotnih duševnih zmožnosti«

[Poudarjeno besedilo na strani 160]

Na to, kako je nagon nastal in postal deden, »si žal ne znamo odgovoriti«

[Poudarjeno besedilo na strani 167]

»Nagonsko so modre«

[Okvir na straneh 164, 165]

Spletanje gnezd in nagon

»Prav z ničimer ne kaže,« pravi o dednostnem mehanizmu znanstveni pisec G. R. Taylor, »da bi se z njim lahko prenašali točno določeni vedenjski vzorci, kot je to na primer vrsta dejavnosti pri spletanju gnezd.«^a Pa vendar se nagonska gnezdilna modrost prenaša in ni priučljiva. Poglejmo si nekaj primerov!

Kljunorožci v Afriki in Aziji. Samica si nanosi ilovice in z njo zadela vhod v drevesno duplino, tako da se nazadnje komaj še stisne skozenj. Samec ji nanosi še več blata: z njim si samica zapre odprtino, tako da od nje ostane le še ozka špranja. Skoznjo samec potem pita njo in goliče, ki se pozneje izvalijo. Ko samec že ne zmore nanositi dovolj živeža, si samica utre pot na prostost. Odprtino tokrat popravijo mladiči, pičo pa jim odzdaj prinašata oba starša. Čez nekaj tednov si mladiči podrejo zastenek in odletijo iz gnezda. Mimogrede: med prostovoljnim priporom, ko samica ne leta, se popolnoma ogoli in zraste ji nova pernata obleka. Ali ni to vendar dokaz, da se vse to godi po skrbno premišljenem načrtu?

Hudourniki. Neka vrsta si gradi gnezda iz sline. Pred začetkom parjenja jim žleze slinavke nabreknejo in začnejo izločati nekakšno lepljivo sluz. Takrat se jim predrami tudi nagonska modrost, ki jim pove, kaj naj z njo naredijo. Namažejo jo na skalno steno; ko se tam strdi, ji dodajo vedno nove plasti, in naposled iz tega zraste skodeličasto gnezdo. Druga vrsta hudournikov si spleta komaj za čajno žličko velika gnezdeca; ta potem lepi na palmove liste in vanje lepi tudi jajca.

Cesarski pingvini imajo kar »prenosna« gnezda. Med antarktično zimo samica izleže po eno jajce, potem pa odide lovit ribe za dva ali tri mesece. Samec si jajce naloži na noge, ki so na gosto preprežene s krvnimi žilicami, in ga pokrije z valilno gubo, ki mu visi z operjenega trebuha. Vendar mati ne pozabi na očeta in mladiča. Kmalu potem ko se jajce izvali, se mati vrne s polnim trebuhom hrane, ki jo potem zanju ponovno izbljuva. Tokrat gre po hrano samec, mati pa si mladiča naloži na noge in povezne čezenj valilno gubo.

Tkalci v Afriki si tkejo viseča gnezda iz travnih bilk in drugega gradiva. Nagonsko se držijo vrste tkalskih vzorcev in vozlov. Družabni tkalci si gradijo nekaj stanovanjskim hišam podobnega: sredi močnega vejevja si spletejo s slamo krito streho, ki v premeru znaša tudi po 4,5 metra, pod njo pa si po več parov uredi gnezdo. Tem dodajo vedno nova, dokler ni pod eno streho spravljenih tudi čez sto gnezd.

Navadni krojaček, južnoazijski ptiček, si prede niti iz bombažnih, drevesnih ali pajčevinskih vlaken. Iz krajših koncev si splete dolge niti, s kljunom pa vzdolž obeh robov velikega rastlinskega lista zvrta luknjice. Potem pa s kljunom namesto šivanke »sešije« oba robova lista, tako kot bi si mi zavezali čevlje. Če mu niti sproti zmanjka, jo ali pritrdi z vozlom ali pa jo ušije z novim koncem in šiva naprej. Tako si krojaček iz lista sešije košarico, v kateri si uredi gnezdo.

Sinice plašice si gradijo viseča gnezda, ki sčasoma postanejo močno podobna polsti, ker sinice vanja vzidavajo ves mogoči rastlinski puh, pomešan s travami. Najprej izdelajo osnovno ogrodje gnezda, tako da naprej in navzad napredejo daljša travnata vlakna. Konce vlaken pretikajo skozi mreževino kar s kljunom. Potem v kljun jemljejo krajše puhaste konce in jih vdevajo v pletenje. Delajo torej nekako tako, kot to počno orientalski tkalci preprog. Na tak način gradijo tako močna in mehka gnezda, da so si jih ljudje včasih sposodili namesto mošenj ali celo otroških copat.

Čopasta liska si ponavadi zida gnezdo na ploščatem otočku. Vendar pa so tam, kjer živi, takšni otočki zelo redki. Zato si čopasta liska otoček postavi kar sama! V vodi si izbere primeren kotiček in začne tja nositi kamenje v kljunu. Tako kopiči kamenje v pol metra globoki vodi, dokler ne zraste otoček. Njegov temelj znaša v premeru včasih tudi po štiri metre, kup nanošenega kamenja pa tehta tudi dobro tono! Na ta kamniti otoček si liska potem znese rastlinje, iz katerega si splete veliko gnezdo.

[Sliki na strani 161]

Arktična čigra vsako leto opravi 35000 kilometrov dolgo selitev

Odkod ta penica, ki nima niti za grah velikih možganov, toliko ve o vremenu in navigaciji?

[Sliki na strani 162]

Med selitvijo tale kolibri 25 ur maha s perutničkami tudi po 75-krat na sekundo

S prirojenim »zemljevidom« v glavi ptiči selivci vedo, kje kdaj so in kam potujejo

[Slika na strani 163]

Pingvini lahko preživijo dolge mesece na morju, ko ni skoraj nič sonca, potem pa se nezmotljivo preselijo spet nazaj v svojo kolonijo

[Sliki na strani 166]

Po 3000 kilometrov dolgem potovanju na jug si monarhi privoščijo počitek v prezimovališču