Poglavje 89

Na poslanstvu usmiljenja v Judejo

NEKAJ tednov prej, ob prazniku tempeljskega posvečevanja v Jeruzalemu, so skušali Judje Jezusa umoriti. Zato je odpotoval na sever, očitno na področje blizu Galilejskega jezera.

Pred kratkim pa se je spet namenil na jug, proti Jeruzalemu in po poti oznanja po perejskih vaseh, vzhodno od reke Jordan. Ko pove priliko o bogatinu in Lazarju, uči svoje učence o stvareh, o katerih je učil že pred tem v Galileji.

Pove na primer, da bi bilo za človeka bolje, ”da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje,“ kot da bi pohujšal enega od Božjih ”malih“. Opozori tudi, da je treba odpuščati, namreč: ”Če [brat] greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat obrne k tebi ter reče: ’Žal mi je,‘ mu odpusti.“

Ko ga učenci prosijo: ”Pomnoži nam vero!“ jim Jezus odgovori: ”Če bi imeli vero kakor gorčično zrno in bi rekli tej murvi: ’Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‘ bi vam bila pokorna.“ Torej lahko celo z majhno vero delamo velike stvari.

Nato Jezus pove čisto življenjski primer, ki naj ponazori pravo držo služabnika vsemogočega Boga. ”Kdo izmed vas bo svojemu hlapcu,“ opozori Jezus, ”ki orje ali pase, rekel, ko pride s polja: ’Pridi brž in sédi za mizo!‘ Mar mu ne bo rekel: ’Pripravi mi kaj za večerjo. Prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem, nato boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ’Nekoristni hlapci smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‘“ Božji služabniki naj bi torej nikoli ne mislili, da delajo Bogu uslugo, če mu služijo. Pač pa bi se morali vedno spominjati častne prednosti, da mu služijo kot vrli, zanesljivi posli.

Očitno kmalu po tem, ko Jezus to primero pove, nekdo prinese sporočilo. Poslali sta ga Marija in Marta, Lazarjevi sestri, ki živita v judejski Betaniji. ”Gospod, tisti, ki ga imaš rad, je bolan,“ mu sporočita.

Jezus pa reče: ”Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da bo po njej proslavljen božji Sin.“ V kraju, kjer ravno je, ostane še dva dni, nato pa reče svojim učencem: ”Pojdimo spet v Judejo.“ Učenci ga spomnijo: ”Učitelj, ni še dolgo, kar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?“

”Ali nima dan dvanajst ur?“ odgovori Jezus. ”Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi dnevno svetlobo; če pa kdo tava okrog ponoči, se spotakne, ker nima luči v sebi.“

Jezus očitno misli na to, da ’ure dneva‘ oziroma čas, ki mu ga je Bog namenil za zemeljsko službo, še niso potekle, in dokler ne bodo, mu ne more nihče storiti nič žalega. Preostali kratki ’dnevni‘ čas mora docela izkoristiti, dokler ne pride ’noč‘ in ga bodo sovražniki umorili.

Jezus doda: ”Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.“

Učenci, ki mislijo, da Lazar speč počiva in da to pomeni, da bo ozdravel, mu rečejo: ”Gospod, če spi, bo ozdravel.“

Takrat jim Jezus naravnost pove: ”Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu!“

Tomaž, ki uvidi, da lahko Jezusa v Judeji umorijo, ga hoče podpreti, zato opogumi ostale učence: ”Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!“ Tako se učenci, čeprav s tem nesejo tudi svoja življenja naprodaj, pridružijo Jezusu na poslanstvu usmiljenja v Judejo. Luka 13:22; 17:1-10; Janez 10:22, 31, 40-42; 11:1-16

▪ Kje je Jezus nedavno tega oznanjal?

▪ Kateri pouk Jezus ponovi in na kaj hoče opozoriti s primero iz življenja?

▪ Kakšno novico prejme Jezus in kaj misli z ’dnevom‘ in kaj z ’nočjo‘?

▪ Kaj misli Tomaž, ko pravi, ’Pojdimo, da umrjemo z njim‘?