Vprašanja bralcev
● Če so otroci starešin ali diakonov obtoženi razuzdanosti, kaj odloča, če lahko poglavar takšne družine še naprej služi v skupščini, v službi, za katero je imenovan?
V svetem pismu je pojasnjeno, da morajo poročeni možje, ki služijo v skupščini, biti vzorni poglavarji družin. Takole beremo: »Nadzornik bi moral torej biti ... svoji hiši dober gospodar, otroke strahujoč, da so pokorni, z vso resnobo (če pa kdo svoji hiši ne zna gospodariti, kako bo skrbel za skupščino Božjo)?« (1. Tim. 3:2, 4, 5, NS). »Diakoni (sluge pomočniki) naj bodo ene žene možje, otrokom in svojim hišam dobri gospodarji« (1. Tim. 3:12).
Skupščina upravičeno od starešin, diakonov in njihovih družin pričakuje, da so dober zgled v krščanskem življenju. (Primerjaj 1. Timoteju 4:12; 1. Petrov 5:3). Če ne bi bilo tako, bi lahko to škodljivo vplivalo na duhovnost skupščine. Če bi na primer otroci starešin in diakonov slabo uporabljali biblijska temeljna načela, bi to opogumilo ostale otroke v skupščini, da ravnajo podobno in opravičujejo svoje slabe postopke. (Primerjaj 1. Korinčanom 8:9—13; 10:31, 32). Situacija postane še nevarnejša, če otroci starešin in slug pomočnikov zapadejo v večje prestope.
Kadar takšni otroci sramote svojo družino in skupščino, bi starešinstvo moralo odločiti, ali je oče sposoben še naprej služiti kot starešina ali diakon. Njegovo osebno mnenje, da je sposoben še naprej služiti kljub takšnemu stanju v njegovem domu, ne bi smelo vplivati na odločitev starešinstva.
Da bi lahko neki brat še naprej služil, mora jasno dokazati, da je sposoben nuditi potrebno duhovno pomoč svoji družini in da ni glede tega brezbrižen. Buden oče običajno lahko odkrije probleme v družini, še preden se razvijejo. Kot mož, ki zna voditi svoj dom, je sposoben nadzorovati nezaželene situacije v svoji družini. Če njegov otrok morda stori napako, bi mu moral biti sposoben nuditi potrebno vodstvo in pouk, tako da ta ne bi postal razuzdan (Titu 1:6).
Seveda so tudi primeri, ko otrok skrene s poti resnice in zapade v prestopke kljub očetovemu hvalevrednemu trudu pomagati svoji družini duhovno. Ostali otroci so morda dober zgled v krščanskem življenju in dokazujejo, da so imeli dobro vzgojo svojih staršev. Toda če mladoletni otroci v določeni starosti in ko so še doma, zagrešijo globoke duhovne prestope in osramotijo družino in skupščino, se postavlja resno vprašanje, ali ta oče dobro vodi svoj dom? Paziti se mora, da se takšne situacije enostavno ne opraviči s tem, da so tudi v Bibliji primeri takšnih, ki so skrenili, vključno Ezav, Samuelova sinova in drugi (1. Mojz. 25:27—34, 26:34, 35; 1. Sam. 8:2, 3, 5). Morali bi misliti na to, da je bila večina tistih, o katerih govori Biblija, da so krenili s prave poti, odraslih, ki so bili popolnoma sposobni sami odločati. Niso bili podrejeni enaki avtoriteti in vodstvu kot mladoletni otroci in ti o katerih govorimo, so takšni.
Če otroci starešin in slug pomočnikov store težke prestope, je duhovnost skupščine v nevarnosti. Zato mora oče, čigar otroci so prestopniki, popolnoma sodelovati s starešinstvom pri ugotavljanju dejstev. Teže prestopa svojih otrok ne bi smeli zmanjševati ali ga poizkušati prikriti, da bi ohranili svoj položaj. Toda izogibati se morajo tudi pretirane osornosti do svojih otrok (Efež. 6:4). Ti očetje bi se morali iskreno zanimati, da svojim neposlušnim otrokom duhovno pomagajo, kolikor okoliščine dovoljujejo. Prva skrb bi jim morala biti duhovno stanje njihove družine, in ne kako bi lahko še naprej služili v službi, za katero so imenovani. (Primerjaj 1. Timoteju 5:8).
Če težki prestopi otrok, ki živijo s starši, navedejo skupščino, da dvomi v dobro vodenje družine tega brata, tedaj on ne bi smel naprej služiti kot starešina ali diakon. Če ta brat še naprej služi kot starešina in če ostali starešine dopustijo, da nanje vplivajo prijateljske vezi in sentimentalnost, ko odločajo, tako da zaradi tega zapostavljajo biblijska temeljna načela, tedaj bi še posebej škodovali duhovnemu stanju skupščine, če bi ta brat še naprej služil kot starešina, čeprav ne izpolnjuje pogojev. To zato lahko spodkoplje spoštovanje do starešinstva. To lahko povzroči da drugi otroci v skupščini opravičujejo svoje prestope. Zato je dobro ohraniti v mislih, da niso najvažnejše govorniške ali organizacijske sposobnosti tega brata niti njegova prijaznost. Odločilni faktor je, da dobro izpolnjuje dolžnosti očeta. Samo takrat, če to dela, lahko še naprej služi. Če je tako, bi seveda starešinstvo ne smelo biti pretirano kritično in dlakocepsko pri pregledovanju njegove družinske situacije.