Dati Jehovi najboljše
»Proklet pa bodi, kdor ravna zvijačno, ko ima samca v čredi, pa stori obljubo in potem daruje Jehovi kaj pokvarjenega! Kajti velik kralj sem jaz, pravi Jehova nad vojskami, in moje ime je strašno med pogani.« (Malahija 1:14)
1. Ali ljudje res lahko Jehovi kaj dajo?
MAR ni nenavadno, da nepopolni ljudje sploh pomislijo na dajanje nečesa velikemu Stvarniku? V vsem vesolju ni stvari, ki ne bi bila njegova. V svoji besedi sam pravi: »Zakaj moje so vse zveri v gozdovih, tisočere živali na mojih gorah. Poznam vse ptice pod nebom in kar se giblje po polju, mi je znano. Ko bi bil lačen, bi ne govoril tebi: moj je namreč svet in kar ga napolnjuje. Mar naj jem meso volov in pijem kri kozlov?« (Ps. 50:10—13, EI) Gotovo Bog Jehova ne potrebuje daril od nikogar, ker je sam v sebi popoln, ker je samoeksistenten.
2. Kaj je priznal David glede prostovoljnih darov Jehovi?
2 David, ki je bil kot sin Juda Jeseja poučen o Mojzesovi postavi, je vedel, da je vsa Zemlja Jehovina. (2. Moj. 19:5) Ko je David poznejša leta zbiral prispevke za gradnjo templja v Jeruzalemu, se je v molitvi k Najvišjemu obrnil z naslednjimi besedami: »Saj kdo sem jaz in kdo ljudstvo moje, da bi imeli moč, toliko radovoljno darovati tebi? Kajti od tebe je vse, in iz roke tvoje smo prejeli in dali tebi. O Jehova, Bog naš, vsa ta obilna množina, ki smo jo pripravili v zgradbo hiše tvoje, svetemu imenu tvojemu, je iz roke tvoje in vse to je tvoje.« (1. Letop. 29:14, 16)
3. a) Kakšna vprašanja se lahko pojavijo glede darovanja Jehovi? b) Kakšen je biblijski odgovor na takšna vprašanja?
3 David je torej priznal, da mi ljudje Vsemogočnega v nobenem pogledu ne moremo obogatiti. Kar lahko damo, je samo povračilo drobcenega dela tega, kar mi prejemamo od Izvora ‚vsakega dobrega daru in vsakega popolnega darila‘. (Jak. 1:17) Ali to pomeni, da je dajanje darov našemu Stvarniku brez vrednosti? Ali odbija darila svojih predanih služabnikov? V svoji Besedi odgovarja na to z — Ne. Bog Jehova vabi ponižne oboževalce, da mu prinašajo darove. V Psalmu 96:8 beremo: »Dajajte Jehovi slavo imena njegovega, prinesite dar in pridite v veže njegove!«
4. Kakšna darila ugajajo Jehovi?
4 Seveda si Jehova želi dobre žrtve, darovane iz hvaležnega srca. To naj bodo darovi, ki pričajo o samozatajevanju in skrbni pripravi, polni molitve. Ko je na primer veljala Mojzesova postava, Izraelec ni mogel prinesti k shodnem šatoru kakršnokoli žival, in pričakovati, da jo bo Bog sprejel ugodno. Zakon je določal: »In če kdo prinese mirovno daritev Jehovi, da izpolni posebno obljubo, ali kot prostovoljno darilo, od govedi ali drobnice: bodi popolno, da bi bilo milo sprejeto, nobene hibe naj ne bo na tem. Slepo ali polomljeno ali pohabljeno ali kozavo ali garjavo ali krastavo: teh ne prinašajte Jehovi.« (3. Moj. 22:21, 22)
5. Kaj je zakon določal glede žitnih daritev?
5 Daritve žitaric so morale biti iz fine moke. (3. Moj. 2:1, 4; 6:14, 15; 4. Moj. 15:4) Ta predpis je izključeval grobo mleto — premalo presejano moko. Da, samo najboljše je bilo primerno za daritev Svetemu, Jehovi.
6. Kakšno zvezo je imel nagib srca na sprejemljivost žrtve Izraelca?
6 Nadaljnji pogoj, da je bila žrtev sprejemljiva Jehovi, je bil pravilni nagib darovalca. Izraelec, ki ni imel globoke želje, ugajati svojemu Stvarniku, mu je zaman daroval. Upoštevajmo, kako je to poudarjeno v naslednjih besedah: »‚Čemu mi daritev vaših množina?‘ pravi Jehova. ‚Sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim. Ko prihajate, da se prikažete pred obličjem mojim — kdo je zahteval to od roke vaše, da teptate veže moje? Ne prinašajte več daril ničevih! Kadilo mi je gnusoba; ... Mlaje vaše in praznike vaše sovraži duša moja, zoprni so mi, težko jih prenašam. In ko iztezate roke svoje, skrivam oči svoje pred vami; ko tudi mnogo molite, ne slišim: roke vaše so polne krvi.‘« (Iza. 1:11—15) Kadar je Izraelcem manjkala pristna predanost in radodarni duh, je njihova zunanja oblika oboževanja bila podobna podkupnini, s katero so si hoteli kupiti Božjo milost. Njihova darila so bila v celoti nesprejemljiva.
NAŠE DARILO JEHOVI
7. Zakaj danes ne žrtvujemo živali?
7 Za razliko z Izraelci mi kot učenci Jezusa Kristusa ne žrtvujemo na nekem dobesednem oltarju. Zaveza zakona, ki je takšne žrtve zahtevala, je bila odstranjena z žrtveno smrtjo Jezusa na kolu. (Kol. 2:13, 14) S tem nastaja vprašanje: Kakšne žrtve lahko prinašamo?
8. Kaj je pisal apostol Pavel v Rimljanom 12:1 o žrtvah in kako naj razumemo njegove besede?
8 Krščanski apostol Pavel je spodbujal z duhom maziljene vernike, ki bodo odložili svoje meseno telo in bodo ob vstajenju iz mrtvih dobili čudovito duhovno telo: »Prosim vas torej, bratje, po mnogem usmiljenju Božjem, da podate telesa svoja za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu: to bodi pametno vaše bogoslužje.« (Rim. 12:1) Spodbujeni so torej bili, naj svojo moč in sposobnosti uporabljajo v službi Stvarniku. Telesni organi so orodje, s katerim lahko človek govori in dela. Zato ‚dati svoja telesa na razpolago kot živo žrtev‘, pomeni, da so ti kristjani delavni in ‚delajo vse v Božjo slavo‘. (1. Kor. 10:31) Da je bila ta žrtev »sveta«, so morali ostati čisti moralno in duhovno. In samo tedaj, če so svoja dela delali iz nehinavske ljubezni, je bila žrtev njihovih teles Bogu ‚sprejemljiva‘. (1. Kor. 13:3) Če so s svojim stališčem, z besedami in dejanji pokazali, da so bili Bogu prostovoljno popolnoma predani in so spoznali, da je bilo to pravilno v pogledu usmiljenja, ki jim ga je izkazal Bog, so prinašali sveto službo »pametno bogoslužje«. Mar ne moremo tudi mi služiti Bogu iz vse duše, vseeno, če imamo nebeško ali zemeljsko upanje?
9. K čemu nas spodbujajo besede iz Hebrejcem 13:15, 16?
9 Še več o sprejemljivih žrtvah se naučimo iz pisma Hebrejcem. V Hebrejcem 13:15, 16 piše: »Po njem (Kristusu) torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je sad ustnic, ki proslavljajo ime njegovo. Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite: take daritve namreč so Bogu po volji.« (Primerjaj Ozea 14:2.)
10. Kaj vključuje »sad ustnic« in kakšna vprašanja si lahko postavimo glede tega?
10 Prinašanje »sadu ustnic« vključuje izpolnjevanje Matevža 24:14: »Ta dobra vest Kraljestva se bo oznanjevala po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje.« (NS) Ali v tem važnem delu oznanjevanja od sebe res dajemo najboljše? Ali goreče izkoristimo priložnosti za pričevanje? Je naše življenje kristjana zgledno, tako da »sad (naših) ustnic« predstavlja sprejemljivo žrtev hvale? (Rim. 2:21, 22)
11. Zakaj je koristno, preiskati naše stališče do krščanskih sestankov?
11 Naša žrtev vključuje tudi, da se na krščanskih sestankih javno izražamo. To seveda zahteva, da smo prisotni, ko se naši bratje po veri zbirajo k oboževanju. Ali smo zares radi z drugimi, ki so enake dragocene vere? Ali pa dovolimo, da nam druge nepotrebne dejavnosti in interesi odvzamejo čas, ko bi morali biti z našimi brati? Storili bomo prav, če bomo posnemali psalmista, ki je primerjal svojo globoko željo, družiti se z brati v veri skupaj z Bogom Jehovo, z zahtevo košute po vodi. Košuta brez vode enostavno ne more živeti. (Ps. 42:1, 2) Ali se zares zavedamo, da ne moremo živeti brez Jehove, »Izvora žive vode«? (Jer. 2:13)
12., 13. Kako lahko dobimo največjo korist od krščanskih sestankov?
12 Ko smo na sestankih, seveda želimo imeti od njih kar največjo korist. To se lahko naredi, če sledimo navdihnjenemu nasvetu: »Opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom ... in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan Jehovin.« (Hebr. 10:24, 25) Mar nimamo dobrega razloga za to, da v molitvi pretehtamo, kaj lahko naredimo za ojačanje in spodbudo naših bratov, ker veliki dan izvrševanja Jehovine sodbe skoraj pride? Gotovo ne želimo, da bi takrat kdo od njih bil v neugodnem položaju. (Luk. 21:34—36) Ali pokazujejo naše izjave, da se resnično zanimamo za duhovno blaginjo bratov in sester? Ali z našimi komentarji na sestankih pospešujemo ljubezen in nesebično zanimanje za večno dobro drugih? Ali naše besede spodbujajo vse k nadaljevanju dobrih del, h gorečemu oznanjevanju »dobre vesti« in da živimo v vsakem pogledu zgledno? (Primerjaj Titu 2:1—14.)
13 S spodbujanjem drugih »k ljubezni in dobrim delom« spodbujamo tudi sami sebe, in v naš razum in naše srce se vtisne pomembnost dejanj, ki odgovarjajo veri. To lahko zelo koristno deluje na nas, spodbuja nas k preiskovanju samega sebe in nas izpopolni za krščansko življenje in dejavnost. če poslušamo to, kar drugi rečejo, in sledimo njihovim biblijskim spodbudam, bomo srečni, ker bomo »delavci besede«. (Jak. 1:22—25)
14., 15. Kaj vključujejo »daritve« razen duhovnih darov?
14 List Hebrejcem nas spodbuja k deljenju in upoštevanju potreb drugih. Prejemniki tega pisma so bili spodbujeni: »Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja, zdaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, zdaj tesno združeni z njimi, ki se jim je enako godilo. Kajti tudi z jetniki ste imeli sočutje in rop imetja svojega ste z veseljem trpeli, vedoč, da imate boljše imetje in stalno v nebesih.« (Hebr. 10:32—34) Ali tudi mi enako izražamo sočutje s trpečimi, in ali jim pomagamo?
15 Situacije, v katerih so Božji služabniki, so precej različne. Nekateri so morda obubožali, drugi so morda žalostni in potrti in potrebujejo nujno tolažbo bratov v veri. Spet drugi so malodušni zaradi resnih osebnih problemov. Res je, da Bog Jehova skrbi, da pravični ne bo povsem pozabljen. (Ps. 37:25) Ali se ne bi morali čutiti osebno zadolžene za to, da nas Bog uporablja, da izkažemo takšnim osebam dobroto in pomoč? Naša brezbrižnost v tem pogledu je resna stvar. Apostol Janez je pisal: »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:17, 18)
ZAKAJ SMO BILI POVABLJENI, DA PRINAŠAMO DAROVE
16., 17. Zakaj nas Jehova vabi, da prinašamo »daritve«?
16 Da bi lahko zvesto prinašali naše duhovne daritve, moramo razumeti, zakaj nas Bog Jehova vabi, da tako delamo. Naš nebeški Oče že pozna naše najgloblje misli in stališče. Toda on želi, da izražamo svojo ljubezen do njega tako, da drugim delamo dobro. Želi, da bi bili njegovi služabniki v pokazovanju dobrote in radodarnosti podobni njemu. (Mat. 5:43—48) To ustvarja pogoj za to, da se čutijo še drugi ljudje pritegnjeni k njemu. Zakaj? Ker opazujejo naše hvalevredno življenje in lahko spoznajo, da izvajanje Božje volje človeka resnično osreči. (Mat. 5:16)
17 Ker nas je Bog Jehova ustvaril, ve, kaj je za nas najboljše. To je nadaljnji razlog, zakaj nas vabi, da mu prinašamo daritve. Duh radodarnosti prispeva k našemu miru (misli in srca), kakor tudi k resnični sreči. V Bibliji beremo: »Bolje je dajati, kakor prejemati.« (EI) (Dej. ap. 20:35) Razen tega smo lahko prepričani, da nas bo naš nebeški Oče bogato nagradil tako danes kakor tudi v vso večnost. Božji Sin je rekel: »Ti pa, kadar daješ miloščino, naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja; da bo miloščina tvoja na skrivnem, in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« (Mat. 6:3, 4) »Kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.« (Luk. 14:13, 14)
18. Kaj velja za naše daritve in zakaj?
18 Tako pridemo z vsestranskim pregledovanjem naših žrtev do razumevanja, da moramo na sestankih, ko oznanjujemo »dobro vest« drugim, in z vsem našim stališčem, z besedo in dejanjem, da, v vseh življenjskih področjih biti pripravljeni, dati od sebe najboljše. Pri tako važnih zadevah ne bi smeli biti s polovico srca, gre končno za Jehovino priznanje in naše življenje. Živimo zato v skladu z biblijskimi zagotovitvami: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« (Hebr. 6:10)
[Okvir na strani 20]
VSI LAHKO SODELUJEJO V TEM:
NA SESTANKIH KOMENTIRATI
OZNANJEVATI IN POUČEVATI
DRUGE SPODBUDITI K LJUBEZNI IN ODLIČNIM DELOM
STATI DRUGIM OB STRANI V DUHOVNEM IN MATERIALNEM POGLEDU