Pravo pot je potrebno izbrati sedaj
1., 2. a) Kakšen svet v pogledu oboževanja napoveduje Biblija, da skoraj pride? b) Zakaj je sedaj nujno, da se nekdo odloči za pot?
PO objavljenih dejstvih velika večina človeštva ne obožuje Boga Biblije, in to niso delali skozi vso zgodovino. Organizirana religija krščanstva trdi, da dela tako. Nekaj drugih religioznih sestavov pravtako trdi to s tem, da se vsaj delno držijo Biblije. Toda ko bodo uničeni vsi ti, ki izjavljajo, da so religiozni, ali ko bodo prisiljeni odreči se svoje oblike oboževanja — ali bo to povzročilo veliko spremembo? Ali kakšen bo svet takrat? Takšen bo, kakršnega napoveduje Biblija, da skoraj pride, nereligiozen svet, ki ne bo dolgo trajal.
2 Takrat se bo bolj javno kakor kdajkoli poprej oboževalo ‚boga tega sestava stvari‘ in Biblija, ki identificira tega »boga«, pravi, da je to največji Jehovin sovražnik, satan ali hudič. (2. Kor. 4:4) Jezus Kristus ga je imenoval »vojvoda« ali »vladar tega sveta« (EI). (Jan. 12:31; 16:11) Ko bo kmalu ves svet prisiljen oboževati tega krivega »boga«, kaj bo takrat naredil tisti, ki se že sedaj prestraši same misli na to? Bo zadovoljil to religiozno silo? Kaj bo delal zanjo?
3. Koliko časa prej, preden je izvršil sodbo nad narodi, se je Jehova že za to odločil?
3 V Joelu 3:14 je napovedano: »Množice, množice v dolini razsodbe! kajti blizu je dan Jehovin v dolini razsodbe.« V Ekumenski izdaji je ta stavek takole preveden: »Množice, množice v dolini odločitve, zakaj blizu je Jehovin dan.« (Joel 3:14, EI) Ta prevod imenuje dolino »dolino odločitve«. Prerok Joel je svojo knjigo zaključil okoli 820. leta pred n. št. To je bilo več kot dvesto let prej, preden je Jehova izvršil svojo »odločitev« nad narodi starega časa.
4. a) Kakšen dober zgled nam je v tem pogledu dal Jehova? b) Kakšen dober zgled nam je dal Baruh, Nerijev sin?
4 Jehova nam je dal dober zgled. Vnaprej se je odločil in to javno razglasil. Danes, v času, ki ni nič manj kritičen, bi se moral vsak osebno odločiti prej, preden pride svetovna katastrofa. Nevarno se varamo, če mislimo, da bomo lahko takrat nenadoma spremenili smer, po kateri smo šli, se pravilno odločili in tako ušli nesreči. Izreden človek, ki je deloval osemnajst let pred mednarodno nesrečo, o kateri je bil obveščen leta 625 pred n. št., je bil Baruh, Nerijev sin. 625. leto pred n. št. je bilo četrto leto vladavine predpredzadnjega kralja v obsojenem Jeruzalemu. To je bil Jojakim, Josijev sin. Zavladal je leta 628, zatem ko je egipčanski faraon Neko vrgel s prestola njegovega mlajšega brata Joahaza in ga odpeljal v Egipt.
5., 6. a) Zakaj je bilo leto, ko je prišla Jehovina beseda po Jeremiji Baruhu, kritično? b) Kako se je takrat počutil Baruh po Jeremiii 45:1—3?
5 Zatem ko je Jojakim vladal tri leta v podložnosti Egiptu, je prerok-duhovnik Jeremija dobil od Jehove sporočilo za svojega pisarja Baruha, Nerijevega sina. Tedaj je bilo četrto leto vladavine kralja Jojakima. Bilo je kritično leto, ker je tistega leta (625 pr. n. št.) Nebukadnezar, Nabopolazarjev sin, zavladal Babilonu. Kralj v Jeruzalemu je moral tedaj računati z vladarjem tretje svetovne sile, Babilon, ki je premagal Asirsko kraljestvo. Preberimo Jeremijo 45:1—3:
6 »Beseda, ki jo je govoril prerok Jeremija Baruhu, Nerijevemu sinu, ko je v četrtem letu Jojakima, Josijevega sina, Judovega kralja, napisal te govore po Jeremijevem nareku v knjigo: Tako govori Jehova, Izraelov Bog, o tebi Baruh: Rekel si: ‚Gorje meni, da Jehova kopiči žalost na mojo bolečino! Utrudil sem se v svojem vzdihovanju in ne najdem pokoja.« (EI)
7. Kako se je lahko počutil Baruh, ko je gledal slabšanje stanja v Jeruzalemu, in kako je verjetno delovalo na Baruha Jeremijevo stalno ponavljanje vesti o obsodbi?
7 Ne vemo, kako dolgo je do tedaj Baruh že služil kot Jeremijev tajnik, toda ostal je prerokov tovariš še najmanj osemnajst let. Ne moremo vedeti, kakšno »bolečino« je občutil, ko je gledal vse slabše stanje v kraljestvu Jude; tedaj pa je poleg tega moral še napisati žalostno vest obsodbe, ki mu jo je narekoval Jeremija. Najbrž je občutil kakor Jeremija, ko je pisal knjigo »žalostink«, zatem ko je 607. leta pred n. št. babilonski kralj razrušil Jeruzalem. Morda je Baruha utrujalo Jeremijevo stalno ponavljanje napovedi obsodbe.
8. Kaj je sedaj Jehova razodel Baruhu o svojem namenu, toda kaj je Baruh iskal zase?
8 Baruh ni imel upanja, da bi našel »pokoj«. Jehova je opazil Baruhovo notranje nagnjenje in je rekel Jeremiji, da mu govori: »Tako mu boš govoril: ‚Glej, kar sem sezidal, podiram, in kar sem vsadil, rujem, in to po vsej deželi. In ti bi iskal sebi velikih reči? Ne išči jih!‘« (Jer. 45:4, 5)
9., 10. Zakaj je imel Jehova razlog, da obsoja »velike stvari«, ki si jih je v tistem času zaželel Baruh?
9 Baruh je vedel, kakšne »velike reči« je iskal zase, čeprav jih Jehova ni navedel. Očitno jih Jehova ni odobraval, zato naj bi jih Baruh prenehal zahtevati. Zakaj?
10 To je bilo zaradi Jehovinega neodložljivega namena. Tega leta je Jehova postavil Nebukadnezarja za babilonskega kralja, in to je bil človek, ki ga je nameraval uporabiti kot svojega sodnega izvrševalca proti Baruhovemu narodu. Še posebno od časa kralja Davida (1077—1037) pred n. št.) je Jehova razvijal izraelsko kraljestvo, toda sedaj je hotel z Nebukadnezarjevo pomočjo to kraljevsko vladavino razdejati. Nedejavna naj bi bila 2520 let ali do 1914. leta našega štetja. Leta 1473. pred n. št. je Jehova pripeljal izraelski narod v obljubljeno deželo, toda sedaj, po več kot osemsto letih, ga je nameraval izkoreniniti. Sedemdeset let bi naj dežela Judovega kraljestva bila prazna, brez Hebrejcev in domačih živali, medtem ko bi ljudstvo bilo pregnano v Nebukadnezarjevo deželo. Ali je bil glede takšnih grozečih stvari primeren čas, da človek, ki je vedel za Jehovin namen, objavljen po Jeremiji, zahteva zase »velike reči« osebne narave? Nikakor!
11. Kaj je bilo odvisno od Baruhove pravilne odločitve, in to takojšnje?
11 Zato mu je Jehova rekel, naj preneha težiti za takšnimi stvarmi. Kaj pa, če bi Baruh dalje vztrajal pri tem? Ali bi lahko tedaj njegovo srce bilo v soglasju z vestjo, ki jo je zapisoval in objavljal? Ne! Gotovo bi prišlo do neke vrste preloma med njim in Jehovinim prerokom Jeremijo. Če je hotel Baruh ohraniti soglasje svojega srca z Jeremijo in njegovo vestjo, je moral zadušiti svoje sebične želje. Do napovedane nesreče je moralo preteči še osemnajst let, in vendar je bilo neobhodno, da se Baruh takoj odloči. Njegovo življenje, njegova »duša«, je bilo odvisno od njegove pravilne odločitve in od tega, ali se je bo držal. To je moral storiti, če je hotel ohraniti svoje vezi s prerokom.
12. Zakaj je za nas danes, kakor v primeru Baruha, razumno, da prenehamo iskati zase »velike stvari« v tem svetu?
12 Kako podobno je Baruhovo kritično stanje z današnjo situacijo nas, ki smo obveščeni! Posebno še od leta 1914. naprej, ko Jehovine priče oznanjujejo, da bo krščanstvo, sodobni dvojnik nezvestega Jeruzalema, uničil večji od Nebukadnezarja, in sicer sedaj vladajoči nebeški Kralj, Jezus Kristus. Zato bi bilo najbolj nerazumno, če bi kdorkoli, ki je v zaveznem odnosu z Bogom, zase iskal »velikih reči« v tem propadajočem sestavu stvari v tako usodnem času, kakršen je naš. To bi pokazalo, da ne upošteva, da živimo v »času konca«. Pokazala bi, da ima premalo vere in zaupanja v točnost in pravočasnost sporočila, ki ga oznanjuje Jeremijev razred v zvezi z obsodbo tega starega sestava stvari. Sedaj je življenje te osebe, njena »duša«, na kocki! Jehova namerava sedaj izvršiti svoje delo rušenja in izkoreninjenja s pomočjo Jezusa Kristusa, močnejšega zastopnika od Nebukadnezarja. Ali želimo biti pogubljeni skupaj s krščanstvom, tem sodobnim dvojnikom odpadlega Jeruzalema? Če ne, tedaj se moramo odločiti, dokler je še čas, in delati, kar je rekel Jehova Jeremijevemu pisarju Baruhu, to je, da prenehamo iskati v tem svetu »velike stvari«.
13. Za sodelovanje z Jeremijevim razredom pri kakšnem delu je sedaj čas?
13 Živimo kot posamezniki v soglasju z vestjo, ki jo oznanja Jeremijev razred. Odstranimo sebične želje in ne ljubimo minljivih stvari tega obsojenega sestava stvari. To nas poziva, da skupaj z Jeremijevim razredom pogumno opozarjamo na prihajajoči Jehovin »dan maščevanja«. Sedaj ni čas, da bi imeli razdeljeno srce. (Iza. 61:1, 2)
14., 15. a) Kaj naj bi Baruh dobil kot »plen«, kot nagrado za poslušnost? b) Ali se je tako zgodilo?
14 Kakšna je nagrada za takšno delo? Ta je prikazana v tem, kar je Jeremija rekel Baruhu: »Jaz pripeljem nesrečo nad vse meso, govori Jehova; tebi pa dam dušo tvojo za plen v vseh krajih, kamorkoli pojdeš.« (Jer. 45:5b)
15 Baruhu se je v resnici to zgodilo, kar dokaže, da se je pravilno odločil brez nepotrebnega odlašanja. To je potrjeno v predhodnem poglavju, v Jeremiji 43:5—7, kjer piše, kaj se je zgodilo po uničenju Jeruzalema, 607. leta pr. n. št. Tam beremo, da so preplašeni preživeli Hebrejci na svojem begu iz Judeje vzeli s seboj »preroka Jeremijo in Baruha, Nerijevega sina, in se napotili v deželo Egiptovsko, kajti niso poslušali glasu Jehovinega. In dospeli so v Tahpanhes«, v severnem delu Egipta. Jeremija je še vedno prerokoval tem neposlušnim Hebrejcem. (Jer. 43:8—44:30)
16. Kaj bi lahko pričakoval od zmagovalcev, če bi Baruh živel v času, ko je babilonski kralj zavzel Egipt?
16 Ti svojevoljni Hebrejci pa se niso za dolgo izognili vladavini babilonske svetovne sile, ker je Nebukadnezar čez čas Egipt priključil področju svojega kraljestva. Če bi Jeremija in Baruh doživela to babilonsko prevzemanje vladavine, ne bi postala žrtev Nebukadnezarjeve jeze. Imel je vzrok, da se ju dobrohotno spominja. Baruh bi še naprej imel svojo »dušo« kot plen v dokaz Jehovine obljube iz Jeremije 45:5. Tedaj bi lahko popolnoma razumel, kako modro in razumno je naredil, ko je odstopil od neprimerne poti iskanja »velikih reči«.
17. Kako nam lahko koristi Baruhovo poslušno postopanje in kaj nam to pokazuje, da bi morali delati?
17 Ali nam lahko danes Baruhova poslušna podložnost Jehovinemu pravilnemu nasvetu kako koristi? Da! Četudi smo tesno povezani z Jeremijevim razredom, bomo storili nekaj, kar Bog odobrava, če ne bomo v teh zadnjih dneh krščanstva grabili zase »velikih stvari«. Naša »duša«, naše življenje kot osebe, je veliko večja vrednost, kot so »velike stvari«, ki so obsojene na propad skupaj s tem hudobnim svetom, ki bo vsakogar izropal, izpraznil do same »duše«. Živeti kot »duša« z Božjim odobravanjem bo neprimerno dragocenejše kot sedaj kratek čas uživati kakršnekoli kratkotrajne stvari krščanstva in cele organizirane religije.
IZOGIBATI SE SMERI NEUPORABLJANJA »MEČA«
18., 19. Zakaj se Jehovin »dan maščevanja« ni končal s padcem Judeje in Jeruzalema?
18 Baruh in Jeremija sta bila zaradi uničenja Jeruzalema in izgube prebivalstva v deželi žalostna. Toda poganski narodi blizu Judeje in okoli nje so čutili skrajno zadovoljstvo ob takšni nesreči Jehovinega zaveznega ljudstva. (Ps. 83:6—8; 137:7) Egipt se tega seveda ni posebno veselil, ker mu je bilo všeč, da sta Judeja in Jeruzalem podložna njemu in v zvezi z njim. Razen tega je bilo Judovo kraljestvo nevtralno področje med Egiptom in grozečo svetovno silo, Babilonom. Kljub temu je Egipt sramotno poročal glede Judeje in njenega glavnega mesta Jeruzalem, kjer so na »Jehovinem prestolu« sedeli kralji iz Davidove kraljevske hiše. Umazana mržnja narodov do Jehovinega zaveznega naroda ni ostala neopažena pri Jehovi, ker je šlo pri tem za njegovo oboževanje.
19 Zato se Jehovin »dan maščevanja« ni končal, ko je uporabil babilonskega kralja kot orodje, da je strmoglavil kraljestvo Jude. Čaša narodnostne nesreče, ki je bila ponujena ustnicam Judeje in Jeruzalema, je zaslužila, da se jo sedaj izroči zlonamernim narodom, da bi bili tudi oni kot sovražniki Jehove uničeni.
20. a) Za kaj je Jehova navdihnil Jeremija, da naj stori glede teh zlonamernih narodov? b) Glede koga je zapisano v Jeremiji 48:10 in ali so dokazali, da zaslužijo prekletstvo?
20 Tako je Jehova navdihnil Jeremijo, da zaokroži svoje prerokovanje z napovedjo nasilnega zrušenja takšnih hudobnih narodov, kakor so bili Egipčani, Filistejci, Moabci, Amonci, Edomci, Kedarci in celo Elamci. (Jer. 46:1—49:39; 25:15—33) Babilonci so pod kraljem Nebukadnezarjem bili tisti, ki jih je Jehova nameraval uporabiti v vihtenju »meča« pogube proti tem narodom, ki so se upirali resničnemu Bogu. Zato je Jehova navdihnil Jeremijo, da naj glede teh sodnih izvršnih sil reče: »Proklet, kdor opravlja delo Jehovino nemarno, in proklet, kdor meč svoj zadržuje od krvi!« (Jer. 48:10) Ne Babilonci in ne njihov kralj Nebukadnezar niso prišli pod prokletstvo zaradi površnega izvrševanja »dela«, ki so ga dobili od Boga.
21. a) Ali sta bila Jeremija in Baruh »prekleta«, ker nista uporabila kovinskega »meča«? b) Ali bodo Jehovine priče odstranile krščanstvo, ali kdo bo to storil?
21 Kako pa je z nami danes? Bi lahko prišli pod podobno prekletstvo zaradi omalovaževanja naše naloge glede zadrževanja »meča«? Vemo sicer, da nista ne Jeremija ne Baruh vihtela kovinskega meča proti sovražnim narodom. To ni bila njuna naloga. To nalogo so dobili Babilonci pod novoustoličenim kraljem Nebukadnezarjem. Današnji razred Jeremije, Jehovine priče, ne bo v nasilju dvignil roko proti krščanstvu, dvojniku odpadlega Jeruzalema in njegovemu kraljestvu. Nekdanji posvetni tovariši krščanstva in drugi brezbožni sestavni deli se ga bodo otresli brez vsakršne nežnosti, tako, kakor so se preživeli narodi veselili, da so se rešili Jeruzalema in njegovega kraljestva kot soseda. (Razod. 17:12—18)
22. Kdo ne bo sodeloval v velikih upih tistih, ki bodo odstranili vso organizirano religijo in kakšno stališče bodo ti imeli do novih vladajočih sil?
22 Kaj pa bo na svetovnem prizorišču ostalo po uničenju krščanstva in vseh drugih delov svetovnega kraljestva krive religije? Nadzor nad vsemi človeškimi zadevami bodo prevzele nereligiozne posvetne moči! To bodo storili z največjimi upi v uspeh in počutili se bodo svobodne, ker jim ne bo več ukazovala organizirana religija. (Primerjaj Ezekiel, 23. poglavje.) Toda pri takšnih upih, ki nasprotujejo Bogu, razred Jeremije in njegovi bogaboječi sodelavci ne bodo sodelovali, čeprav so relativno vladajočim silam podložni kot novim »višjim oblastem«. (Rim. 13:1, 2)
23. Kakšno izpolnitev napovedi bodo povzročili tisti, ki bodo preživeli Jehovin »dan maščevanja«?
23 Takrat se bo Jehovin »dan maščevanja« že pričel, vendar ne bo končan z uničenjem organizirane religije ali svetovnega kraljestva krive religije. Nadaljeval se bo, vse dokler se ne bo Božje »maščevanje« izlilo na vse sovražnike Jehovine vesoljne suverenosti. Toda najprej bodo ti poizkušali razred Jeremije in njegove lojalne sodelavce pokoriti brezbožnemu sestavu stvari, tako kakor so Johanan in njegovi pristaši Jeremijo in Baruha siloma odpeljali v Egipt. Ker ne bodo uspeli, bodo te nekompromisne oboževalce Jehove odločno napadli. Kot mednarodne čete Goga iz dežele Magog bodo poskusili vdreti v duhovni raj Jehovinega preostanka in njegovih neločljivih sodelavcev. S tem da bodo težili k absolutnemu nadzoru sveta, bodo pokazali, da so zaslužili Jehovino maščevanje. (Ezek. 38:1—39:20)
24. Kdo bo takrat udaril v protinapadu in ali bodo zaslužili »prekletstvo« zaradi malomarnosti ali zadrževanja pri izvrševanju naloge?
24 Kaj tedaj? Razodetje 19:11—21 pokazuje, da bo Jezus Kristus, večji zmagovalec od Nebukadnezarja, pojezdil v protinapad z vojsko angelov. Ne bodo prekleti zato, ker bi malomarno izvršili od Jehove jim dodeljeno nalogo. Ne bodo prekleti zaradi malomarnega izvrševanja Jehovine naloge in tudi ne zato, ker so zadrževali izvršilni meč pred sovražnikovo krvjo. (Jer. 48:10) Zato bodo blagoslovljeni z veličastno zmago v večno opravičenje Jehove.
25. Kako morajo Jehovine priče posnemati delovanje Jeremije, tedaj ko je bil odpeljan v deželo, proti kateri je prerokoval?
25 Od 1914. leta smo v »času konca« (Dan. 12:4). Zato mora sedaj Jeremijev razred in njegovi predani sodelavci pritegniti pozornost sveta k pretečemu »meču«, izvršilnemu instrumentu, ki ga bo uporabil Jehova v času prihajajoče »velike stiske«. (Mat. 24:21) Oni morajo posnemati Jeremijo, ki je zatem, ko je bil nasilno odpeljan iz Judeje, oznanjal »meč« kralja Nebukadnezarja, ki je grozil deželi, v katero je bil odpeljan, Egiptu, pa tudi Filisteji, Moabu, Amonu, Edomu in drugim sovražnim deželam. Celo sedaj, pred izbruhom »velike stiske«, imajo Božjo odredbo, da ‚oznanjajo dan maščevanja Boga našega‘ proti organizirani religiji in vsem posvetnim narodom. (Jer. 46:1—49:39) Njihovo »delo« je razglašanje opozorilne vesti: »Kajti dan Jehovinega maščevanja je, leto povračila, da se reši pravda Sionova.« (Iza. 34:8)
26., 27. Katere Jehovine besede, usmerjene Ezekielu kot čuvaju, si mora vzeti k srcu Jeremijev razred?
26 Sedaj se izpolnjujejo Jezusove preroške besede iz Lukeža 21:22: »Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.« Sedaj je čas zlasti za Jeremijev razred, da si vzame k srcu Jehovine besede, izrečene Ezekielu, ki je začel prerokovati v Babilonu 613. leta pred n. št., to je sedem let preden so Jeremijo siloma odpeljali v Egipt:
27 »Če čuvaj vidi, da meč prihaja, pa ne zatrobi na trobento in ljudstvo ni posvarjeno, in meč pride in pobere koga izmed njih, bo ta sicer vzet v svoji krivici, toda njegovo kri bom terjal iz čuvajevih rok. Tebe, sin človekov, sem postavil za čuvaja hiši Izraelovi. Ako slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu! Če porečeš hudobnežu: ‚Hudobnež, gotovo umreš,‘ in ti ne govoriš, da bi posvaril hudobneža pred njegovim hudobnim potom, umre hudobnež zaradi svoje krivde, toda njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš hudobneža, naj se spreobrne od svojega pota, in se ta ne spreobrne od svojega pota, umre zaradi svoje krivde, ti pa si rešil svoje življenje.« (Ezek. 33:6—9, EI; primerjaj Ezekiel 9:2—10)
28. Kaj si želi Jeremijev razred in njegovi sodelavci v tem pogledu, toda kaj se jim lahko zgodi in kaj bi pomenilo to za nje?
28 Današnji Jeremijev razred in njegovi sodelavci ne želijo biti na tak način krivi za prelito kri. Toda to bi se jim lahko zgodilo, če bi jih strah pred ljudmi oviral pri opozarjanju vseh narodov glede »meča« Jehovinega »dneva maščevanja« in bi tako ne izvršili svoje naloge. To bi zanje pomenilo Jehovino prekletstvo; zaradi nevestnosti ne bi preživeli.
29. Kaj morajo sedaj izbrati tisti, ki iščejo življenje, da bi se izognili poti neposlušnih ljudi po uničenju organizirane religije?
29 Ko bo v hitro se bližajoči »veliki stiski« »meč« Božjega maščevanja zrušil vso organizirano religijo, bodo ljudje, ki niso poslušali Jehovinega »čuvaja« oziroma Jeremijev razred, iskali zavetje pri obsojenih posvetnih elementih — to bo njihovo sigurno uničenje v »bitki velikega dne Boga vsemogočnega«, v Harmagedonu. (Razod. 16:14, 16) Da ne bi šli skupaj z njimi po tej poti, je potrebno izbrati pravo pot sedaj, dokler je še odprta. Na tej poti tistim, ki iščejo življenje, nikoli več ne bo treba spremeniti smeri.
(Zaključni članek serije Jeremijeve prerokbe bo objavljen pozneje.)
[Slika na strani 11]
Božji »dan maščevanja« ni čas za iskanje »velikih stvari«
[Slika na strani 12]
»Jehovinega dela« ne opravljajmo nikoli malomarno