Krščansko gledišče o podobah

»SPREOBRNILI (ste se) k Bogu: odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in pravemu Bogu«, je napisal apostol Pavel kristjanom v Tesaloniki. (1. Tesaloničanom 1:9, katoliški Jubilejni prevod) Da, mnogi prvi kristjani so prej častili poganske bogove. (1. Korinčanom 6:9—11) Toda ko so postali kristjani, so prenehali z vsakršnim malikovanjem.

Ker je bilo takrat običajno, da so se ljudje malikom klanjali, so kristjane zasmehovali, ker pri svojem čaščenju niso uporabljali nobenih podob. Nekateri pogani so kristjane celo obtožili, da so brezbožniki! Kako se je torej lahko zgodilo, da so kasneje tudi v krščanstvu pričeli na veliko častiti podobe?

Od kod izvirajo krščanske podobe

Po dozdevni spreobrnitvi rimskega cesarja Konstantina, so v »krščanstvu« sprejeli mnoge poganske običaje. »Za časa Konstantina«, pojasnuje cerkveni zgodovinar Edwyn Bevan v svoji knjigi Holy Images, »so pričeli križ uporabljati v vsem krščanskem svetu in kmalu so ga pričeli častiti na tak ali drugačen način.« To je odprlo pot še drugim oblikam čaščenja podob. V isti knjigi piše: »Verjetno je bilo čaščenje križa v navadi že preden so pričeli častiti slike in kipe, vendar ga ni bilo najti na nobenem krščanskem spomeniku niti na kakšnem predmetu verske umetnosti, vse dokler ni dal Konstantin zgleda z labarumom [vojaški prapor s podobo križa].«

Tak razvoj dogodkov se je še nadaljeval. Janez iz Damaska, ki ga imata katoliška in pravoslavna cerkev za »svetnika«, je v 8. stoletju našega štetja zapisal: »Kakor so sveti očetje podrli hudičeve templje in svetišča in so na njihovih mestih postavili svetišča imenovana po svetnikih, ki jih sedaj častimo, tako so odstranili tudi hudičeve slike in so namesto njih postavili svoje podobe Kristusa, matere Božje in svetnikov.«

Katoliški »svetnik« iz 13. stoletja, Tomaž Akvinski, dodaja: »Kristusovo sliko bi morali častiti enako kakor samega Kristusa... Križ uživa enako čast kakor sam Kristus, se pravi, da gre za latrio [katoliška oznaka za najvišjo obliko čaščenja], zato bomo s križem enako govorili in ga prosili, kakor samega Križanega«.

Tomaž Akvinski naj bi imel pri nauku o »čaščenju podob« pomembno vlogo. Po New Catholic Encyclopedii je moralo »čaščenje podob« počakati nanj, da »bi bilo popolnoma pojasnjeno«. Obstajajo jasni dokazi za to, da je bilo »krščansko« čaščenje podob nadomestilo za pogansko čaščenje podob.

Opravičilo za uporabo nabožnih podob

Toda kljub temu se danes mnogi, ki častijo nabožne podobe, odločno branijo, da bi jih imeli za častilce podob. Njihovo ugovarjanje takšni označbi ni nič novega. V četrtem stoletju se je tako imenovani sveti Avguštin z naslednjimi besedami posmehoval razmišljanju malikovalskih nekristjanov: »Poznam nekega prepirljivca, ki se ima za učenega in govori: ‚Jaz ne častim tega kamna niti te podobe, ki je nesmiselna, ... Ne častim to podobo, občudujem pa to, kar vidim in služim tistemu, ki ga ne vidim.‘« Z drugimi besedami: trdili so, da obožujejo samo nevidno osebo, ki jo predstavljajo njihovi maliki. »Zaradi takšnega opisovanja svojih slik«, je še dodal Avguštin, »se imajo za sposobne razpravljalce, ker ne častijo malikov, kljub temu pa častijo hudobne duhove.« (Expositions on the Book of Psalms, Avguštin, Psalm XCVii 9)

Rimskokatoliški teologi so bili sicer hitro pripravljeni obsojati pogansko malikovalstvo, toda kadar je šlo za njihovo lastno uporabo slik, so to pogosto opravičevali z enakimi argumenti, kakor so to delali tako imenovani pogani. Na primer, na koncilu v Trentu, ki je potekal v 16. stoletju, so v zvezi z podobami Kristusa, Marije in »svetnikov« objavili naslednje: »Pripadata jim čast in spoštovanje, toda ne zaradi tega, ker bi bila v njih neka notranja božanskost ali vrlina.« Zakaj pa jih potem častijo? »Ker kaže spoštovanje, ki jim ga izkazujemo, na sam praizvor«, so pojasnili na koncilu, »in zato s podobami, ki jih poljubljamo in pred katerimi se odkrivamo in se jim klanjamo, obožujemo samega Kristusa in častimo svetnike, katerih podobe so na teh slikah.«

Tudi danes rimskokatoliška cerkev tovrstno malikovanje opravičuje z enakimi utemeljitvami: podobe so le sredstvo, da bi se pozornost usmerila na nebeško osebo, ki jo predstavljajo, nimajo pa nikakršne vrline ali lastne moči. V kolikšni meri pa se to sklada z dejanskim ravnanjem? Ali res vsi, ki uporabljajo slike, verjamejo, da le-te nimajo nikakršne ‚notranje božanskosti ali vrline‘?

Podobe — gledišče oboževalcev

V Sevilli (Španija) vlada fanatična tekmovalnost med privrženci dveh »devic«, device la Macarena in device la Esperanza. V katedrali v Chartresu (Francija) so tri »Device«, naša Gospa iz Pillarja, naša Gospa iz Crypta in naša Gospa »Belle Verriere« — od katerih ima vsaka svoje privržence. Častilci so očitno prepričani, da je ravno njihova podoba Madone na nek način močnejša od drugih dveh — čeprav vse tri podobe predstavljajo isto osebo! Očitno je, da ne častijo tiste osebe, ki jih te slike predstavljajo, ampak same slike oziroma podobe.

To, kar rimskokatoliška cerkev opravičuje z relativnim čaščenjem, se tako v resnici pogosto sprevrže v čaščenje neke podobe. Z ozirom na stoletja stare običaje, je teološko modrovanje takorekoč nepomembno.

Kaj pravi Biblija?

Biblijski nasvet se ne ujema s teološkimi teorijami. Bog je dal staremu Izraelu jasno razumeti, da je malikovanje povsem prepovedano. (2. Mojzesova 20:4, 5; 5. Mojzesova 4:15—19) Dovoljene so bile sicer nekatere podobe, kot na primer bakrena kača, ki jo je napravil Mojzes, toda klanjanje takšnim podobam je bilo izrecno prepovedano. (4. Mojzesova 21:9; 2. Kraljev 18:1, 4)

Kljub temu so Izraelci večkrat prekršili prepoved malikovanja. Tako so si na primer ob vznožju gore Sinaj napravili zlato tele, da bi ga častili. Kako bogokletno je bilo, ko so ‚zamenjali Božjo slavo s podobo vola, ki muli travo‘. (Psalm 106:20) Podobno kot trdijo danes nekateri religionisti, so tudi Izraelci trdili, da ne častijo vola, ampak samega Boga! »In reko: ‚To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal gori iz dežele egiptovske.‘« (2. Mojzesova 32:1—5) Takšnega »relativnega« čaščenja — očitno povzetega po egiptovski religiji — pa Bog Jehova nikakor ni trpel. (Apostolska dela 7:39—41) Tu je šlo za očitno kršitev zaveze, ki so jo sklenili na gori Sinaj, in Izraelce je to spravilo v nevarnost, da jih Jehova uniči. (2. Mojzesova 32:9, 10, 30—35; 5. Mojzesova 4:23)

Toda zakaj ima Bog Jehova tako nepopustljivo stališče do podob? V prvi vrsti gre za to, da so podobe nemočne; v bistvu so nič. (5. Mojzesova 32:21a; Psalm 31: 6) Jeremija jih je primerjal s ptičjim strašilom, v katerem ni diha življenja. (Jeremija 10:5, 14) Na podoben način je Jeremija smešil tiste, ki so del nekega drevesa uporabili za drva in z njimi zakurili ogenj za kuhanje, iz drugega dela pa so napravili boga. Prerok je opozarjal, da malikovalci »ne spoznajo in ne razvidijo; zakaj zaslepil jim je oči, da ne vidijo, in srca, da ne umejo«. (Izaija 44:13—18)

Po drugi strani pa čaščenje podob predstavlja tudi veliko nevarnost, da bi s podobami prišli v stik z demonskimi silami. Psalmist je o Izraelcih rekel naslednje: »In so služili njih malikom, in ti so jim bili v spotiko. In darovali so sinove svoje in hčere svoje hudim duhovom.« (Psalm 106:35—37; primerjaj s 3. Mojzesovo 17:7 in 5. Mojzesovo 32:17.) Njihovo postopanje je odprlo pot še drugim praznovernim, spiritističnim običajem. Kralj Manasej, ki je v Izraelu zopet obnovil malikovanje, je nadaljnji primer takšnega ravnanja. »Sezidal je tudi oltarje vsej vojski nebeški na obeh dvoriščih pri hiši Jehovini« in »pečal se je z vedeževanjem in zaklinjanjem«. (2. Kraljev 21:1—6)

Krščanski grški spisi prav tako opozarjajo pred temi nevarnostmi. V delu The New Bible Dictionary piše: »Nasprotovanje malikovalstvu, ki je prisotno v Stari zavezi, ... odkriva isti resnici, ki ju je moral kasneje potrditi tudi apostol Pavel: da ni malik v bistvu nič, da pa vendarle obstaja neka demonska sila, s katero moramo računati, in da zato maliki predstavljajo dejansko duhovno nevarnost.« Pavel je pisal: Vemo, da malik ni nič na svetu in da ni drugega Boga razen enega.« Toda kasneje vendarle takole opozarja: »Kar žrtvujejo pogani, žrtvujejo zlim duhovom in ne Bogu. Nočem pa, da bodete vi deležniki zlih duhov.« (1. Korinčanom 8:4; 10:19, 20)

Da, hudobne duhovne sile si prizadevajo, da bi dobile posameznike pod svoj nadzor. Pavel je pisal: »Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih.« (Efežanom 6:12) Vsakovrstno čaščenje podob mrtvi posameznikovo duhovno sposobnost razločevanja, spodbuja k praznoverju in nevidnemu vladarju tega mračnega in hudobnega sveta olajšuje vpliv na posameznika.

Častiti v ,resnici‘

Mnogi iskreni ljudje uporabljajo podobe, ker se želijo zbližati s Poslušalcem molitev. Seveda je zbližanje z Bogom zaželjeno. Toda ali lahko svobodno izbiramo lastni način pristopa? Gotovo se moramo Bogu bližati na način, ki ugaja njemu, in ne tako, kakor bi se nam zdelo pravilno. Jezus je rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:6) To pa izključuje uporabljanje malikovalskih podob. Razen tega je Jezus učil: »Prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:23, 24)

Ali je lahko nekdo, ki je duh, predstavljen s snovno podobo? Ne. Tudi najimpresivnejša slika ne more nikoli prikazati Božje slave. Zato podoba Boga ne more nikoli ustrezati resnici. (Primerjaj Rimljanom 1:22, 23.) Ali pa nekdo lahko časti Boga »v resnici«, če se mu bliža s pomočjo goljufive podobe?

Jehovine priče so pomagali že tisočim osebam, da so prenehale z malikovalstvom in so postali ‚takšni častilci, kot jih želi Oče‘. Potem ko so jim Jehovine priče na podlagi Biblije pokazali, kako Bog gleda na nabožne podobe, so se te osebe odločile, da bodo odstranile takšne slike iz stanovanja in jih ne bodo več uporabljale pri čaščenju. (Primerjaj 5. Mojzesova 7:25.) Res je, da to ni bilo vedno lahko storiti. Toda gnala jih je odkritosrčna želja, da bi se trdno držali Božje besede, Biblije, ki zveste kristjane opozarja: »Otročiči, varujte se malikov!« (1. Janezov 5:21)

[Okvir na strani 6]

Ali ‚ikone niso nikoli postale maliki‘?

»Ikone« so posebna vrsta slik, namreč nabožnih podob, ki jih častijo pripadniki vzhodne pravoslavne cerkve. Nekatere predstavljajo Kristusa; druge trojico, Marijo, »svetnike« ali angele. Kakor rimokatoliki tako tudi pravoslavni teologi opravičujejo čaščenje ikon kot relativno dejanje, s pomočjo katerega častijo predstavljeno nebeško osebo. »Ikona,« zatrjuje ruski teolog Sergej Bulgakov, »ostaja vedno zgolj predmet in nikoli ne postane malik ali fetiš.«

Toda hkrati vzhodna pravoslavna cerkev uči, da lahko vernik prejme blagoslov, če moli pred ikono, pod pogojem, da je bila ta posvečena v cerkvi. »Obred blagoslavljanja ikone«, pojasnuje S. Bulgakov v svoji knjigi The Orthodox Church, »vzpostavi zvezo med podobo in njenim pralikom, med tem kar je na njej upodobljeno in samo upodobitvijo. Z blagoslovom ikone, ki predstavlja Kristusa, je omogočeno skrivnostno srečanje zvestega (vernika) s Kristusom. Isto , velja za ikone device in svetnikov; z ikonami je takorekoč podaljšano njihovo zemeljsko življenje.«

Razen tega številni verujejo, da mnoge ikone Marije posedujejo čudežno moč. »Ona sicer ostaja v nebesih«, zagotavlja S. Bulgakov, »toda z nami živi tudi življenje našega sveta, trpi z njegovim trpljenjem in joče z njegovimi solzami. Pred Božjim prestolom prosi za svet. Svetu se razodeva s svojimi čudodelnimi ikonami.«