Veličastni obeti za ljudi v raju prijetnosti

»Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ‚Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo po zemlji!‘« (1. MOJZ. 1:28, EI)

1., 2. Na čem v zvezi s človeštvom Jehova ljubeče dela in kakšno delo je naložil Adamu?

»BOG je ljubezen,« nam pove Sveto pismo. Ljubeče in nesebično se zanima za človeštvo in neprenehoma dela na tem, da bi človeštvo lahko večno uživalo zdravo, mirno življenje v zemeljskem raju prijetnosti. (1. Jan. 4:16; primerjaj Psalm 16:11.) Prvi človek, popolni Adam, je imel mirno življenje in zanimivo, prijetno delo. Človekov Stvarnik mu je zaupal obdelovanje krasnega Edenskega vrta. Toda nato mu je dal neko drugo, posebno in izzivalno nalogo, kot se vidi iz poročila o tem, kaj se je zgodilo:

² »Jehova Bog je torej naredil iz zemlje vse živali polja in vse ptice neba in jih privedel k človeku, da bi videl, kako jih bo imenoval in da bi vsakršno živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. In človek je dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja.« (1. Mojz. 2:19, 20, EI)

 3. Zakaj se Adam ni bal živali in obratno?

³ Človek je imenoval konja sus, bika šohr, ovco se, kozo ez, ptico of, goloba jona, pava tuki, leva arje ali ari, medveda dov, opico kof, psa kelev, kačo nahaš in tako dalje.a Ko je šel k reki, ki je tekla iz Edenskega vrta, je videl ribe. Imenoval jih je daga. Neoboroženi človek se ni bal teh domačih ali divjih živali ter ptic in tudi one se niso bale njega. Nagonsko so namreč čutile, da je višji od njih, da je višja življenjska oblika. Bile so Božja stvarjenja in On jim je podaril življenje. Človek ni imel nobene želje ali nagnjenja, da bi jim škodoval ali jim odvzel življenje.

 4. Kaj lahko domnevamo glede na to, da je Adam dal imena vsem živalim in pticam in kakšno doživetje je to zanj moralo biti?

⁴ Kako dolgo je trajalo, da je prvi človek videl domače in divje živali ter leteča stvarjenja na nebu, nam poročilo ne pove. Vse je vodil in urejal Bog. Po vsej verjetnosti si je Adam vzel čas, da je preučil vsako žival in opazoval njene značilne oblike in navade, nato pa ji je izbral kar najbolj ustrezno ime. To bi lahko pomenilo, da je preteklo kar precej časa. Za Adama je to, da se je lahko tako seznanil z vsemi raznolikimi stvarjenji na zemlji, bilo nadvse zanimivo doživetje. Poleg tega je to poimenovanje živih stvarjenj z ustreznimi imeni zahtevalo velike umske in govorne sposobnosti.

5.–7. a) Kakšna vprašanja so se verjetno pojavila? b) Kakšni odgovori so bili dani v poročilu o ustvarjanju iz 1. Mojzesove knjige 1:1–25?

⁵ Toda kakšen je bil vrstni red ustvarjanja vseh teh živih stvarjenj? Ali so bile zemeljske živali ustvarjene pred pticami ali ne, in kje v časovnem vrstnem redu glede na vsa ta živa stvarjenja nižje vrste stoji človek? Kako je Bog pripravil površje zemlje za tako raznovrstne življenjske oblike in kako je poskrbel za zrak, v katerem so lahko na takih višinah letale ptice? Kako je poskrbel za pitno vodo in vse rastlinsko življenje, ki služi za hrano in kako je naredil veliko svetlobno telo, ki osvetljuje dan, kar omogoča človeku, da vidi in kako luno, ki lepša noč? Zakaj je bilo vreme tako milo in toplo, da se je človek lahko gibal, delal in spal odkrit in gol?

⁶ Človeku ni bilo treba ugibati odgovorov na ta vprašanja. Njegov poizvedovalni um je zahteval razumne odgovore od pristojnega vira, ki je vse točno poznal. Ni bil zapostavljen kot nekakšen nevedni Božji sin, ampak je bilo njegovi visoki stopnji inteligentnosti verjetno zadoščeno s čudovito zgodovino ustvarjanja, kakršna je podana v 1. Mojzesovi knjigi 1:1–25.

⁷ Za tako vzburljivo poročilo o ustvaritvi je bil Adam gotovo zelo hvaležen. Pojasnilo je mnoge stvari. Iz povedanega je lahko razumel, da so minila tri dolga časovna razdobja, katera je Bog po svojem merjenju časa imenoval dan, preden je v četrtem ustvarjalnem razdobju povzročil, da sta se na nebesnem prostranstvu pojavili dve veliki luči, ki naj bi označevali človekov veliko krajši, 24-urni dan. Ta krajši človekov dan na zemlji je bil čas, ki je pretekel od zahoda do naslednjega zatona večjega svetlobnega telesa. Adam se je tudi zavedal, da bo imel na voljo leta in leta časa in brez dvoma je takoj začel šteti leta svojega življenja. To mu je omogočalo večje svetlobno telo na nebesnem prostranstvu. Na osnovi Božjih daljših ustvarjalnih dni je prvi človek spoznal, da je živel v šestem dnevu Božjega zemeljskega ustvarjalnega dela. Ni še bilo omenjeno, da se je ta šesti ustvarjalni dan, v katerem so bile ustvarjene vse tiste živali in nato posebej še človek, zaključil. Tako je sedaj lahko razumel vrstni red ustvarjanja rastlinskega in morskega življenja, življenja ptic in zemeljskih živali. Toda, ker je Adam bil v Edenskem vrtu sam, ni bil celovit, popoln izraz Božjega ljubečega namena s človekom na njegovi rajski zemlji.

Ustvaritev prve ženske

8., 9. a) Kaj je popolni človek opazil pri živalskih stvarjenjih in kaj je zaključil glede sebe? b) Zakaj je bilo primerno, da popolni človek ni prosil Boga za svojega partnerja? c) Kako biblijsko poročilo opiše ustvaritev prve ženske?

⁸ Prvi moški je lahko s svojim popolnim razumom in sposobnostjo opazovanja videl, da so v ptičjem in živalskem svetu živeli samci in samice in da so se razmnoževali po svojih vrstah. Toda s človekom takrat ni bilo tako. Če ga je njegovo opazovanje navedlo na misel, da bi si našel družbo, si v živalskem svetu – niti med opicami – ni našel primernega družabnika. Adam je zaključil, da zanj pač ni nobenega družabnika, kajti če bi bil, bi mu ga Bog, njegov Stvarnik, gotovo privedel. Človek je bil ustvarjen ločeno od vseh živalskih vrst in zanj je tudi bilo mišljeno, da bi bil drugačen! Ni nagibal k temu, da bi odločal sam zase in postal predrzen ter bi Boga, svojega Stvarnika, prosil za družabnika. Bilo je prav, da je popolni človek celotno zadevo prepustil Bogu, kajti kmalu zatem je ugotovil, da je Bog o tej zadevi prišel do lastnega zaključka. O tem in tistem, kaj je se kasneje zgodilo, nam poročilo pove:

⁹ »A za človeka se ni našla pomočnica, njemu primerna. Nato je poslal Jehova Bog človeku trdno spanje; in ko je zaspal, je vzel eno izmed njegovih reber ter zapolnil z mesom njegovo mesto. In Jehova Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku, ženo ter jo privedel k človeku. Tedaj je rekel človek: ‚To je zdaj [končno, NS] kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.‘ Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ni ju bilo sram.« (2. Mojz. 2:20–25, EI)

10. Kako je popolni človek reagiral, ko mu je bila predstavljena popolna ženska in kaj morda naznanjajo njegove besede?

¹⁰ V njegovih besedah, ki jih je izgovoril, ko mu je bila predstavljena popolna ženska kot njegova pomočnica in dopolnitev, je izraženo popolno zadovoljstvo: »To je zdaj končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« (NS) Iz teh besed, ki jih je izgovoril, ko je končno videl svojo pravkar ustvarjeno ženo, bi lahko sklepali, da je moral čakati kar nekaj časa, preden je dobil to prijetno človeško partnerko. Svojo dopolnitev je Adam opisal kot »žensko« (iša ali dobesedno »možinja«), »kajti iz moža je vzeta«. (1. Mojz. 2:23, opomba v New World Translation Reference Bible) Adam ni čutil, da je v sorodstvu z živalmi, ki jih je Bog pred tem pripeljal k njemu, da bi jim dal imena. Njegovo telo je bilo drugačno od njihovega. Toda ta ženska je bila v telesnem smislu resnično enake vrste kot on. Rebro, ki je bilo vzeto iz njega, je proizvajalo isto kri kot je bila v njegovem telesu. (Glej Matejev evangelij 19:4–6.) Sedaj je imel nekoga, kateremu je bil kakor Božji prerok in s katerim se je lahko pogovarjal o čudovitem ustvaritvenem poročilu.

11.–13. a) Katera vprašanja so se lahko pojavila, ko je Adam dobil svojo ženo? b) Kakšen je bil Božji namen s prvim človeškim parom? c) S čim naj bi se prehranjevala prva popolna človeška družina?

¹¹ Kakšen je bil potem namen človekovega Stvarnika, ko mu je dal ženo? Ali samo ta, da mu je enostavno dal pomočnico in dopolnitev, tovarišico njegove vrste, ki bi skrbela za to, da sčasoma ne bi postal osamljen? Poročilo nam pojasnjuje Božji namen, kar je razvidno iz blagoslova, ki ga je izrekel Bog ob njuni poroki:

¹² »Bog je rekel: ‚Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!‘ In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ‚Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!‘«

¹³ »In Bog je rekel: ‚Glejta, dal sem vam vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.‘ Zgodilo se je tako.« (1. Mojz. 1:26–30, EI)

Obeti pred prvim človeškim parom

14. Kakšna prihodnost se je obetala popolnemu moškemu in ženski, ko ju je Bog blagoslovil in kaj sta lahko upravičeno pričakovala?

¹⁴ Kako čudovito se je moralo zdeti popolnemu možu in njegovi popolni ženi, ko sta slišala Božji glas, ki jima govori, kaj naj delata in ju je blagoslovil! Z Božjim blagoslovom življenje ne bi bilo zaman, ampak bi bila zmožna delati to, kar jima je zapovedal. Kakšna prihodnost je bila pred njima! Kot srečno poročeni par sta stala v svojem domu, Edenskem vrtu, in po vsej verjetnosti razmišljala, kaj vse ju čaka, ko bosta spolnjevala Božjo voljo. Ko sta v mislih zrla v daljno prihodnost, nista moških in žensk, katerih obrazi kar žarijo od sreče, videla naseljenih samo v ‚Edenskem vrtu proti vzhodu‘, ampak po vsej zemlji. (1. Mojz. 2:8) Srce moškega in ženske je vztrepetalo ob misli, da bi vsi ti bili njuni otroci, njuni potomci. Vsi bi bili popolni, telesno brezhibni, večno mladi, odličnega zdravja in polni življenjske radosti. Vsi bi si izkazovali popolno ljubezen in skupaj s prvim človeškim očetom in materjo slavili svojega velikega Stvarnika, nebeškega Očeta. Njuno srce je kar kipelo ob misli, da bi imela takšno družino!

15., 16. a) Zakaj bi moralo biti dovolj hrane za človeško družino? b) Kakšno delo bi naraščajoča, srečna človeška družina, imela zunaj Edenskega vrta?

¹⁵ Za vsakega člana te človeške družine, ki bi napolnila vso zemljo, bi bilo dovolj hrane. Že na samem začetku je bilo v Edenskem vrtu obilo hrane. Bog je poskrbel zanju in jima kot zdravo hrano, ki ju je ohranjala pri življenju, dal vso zelenjavo, ki prinaša seme in tudi plodove dreves. (Primerjaj Psalm 104:24.)

¹⁶ Ko bi se njuna družina številčno večala, bi se meje Edenskega vrta razširile. Božja beseda naznanja, da je izven Edenskega vrta zemlja bila neobdelana. Verjetno se zanjo še ni skrbelo in se jo obdelovalo tako skrbno kot Edenski vrt. Zato jima je njun Stvarnik rekel, naj si ‚podvržeta‘ zemljo, ko jo bosta napolnjevala. (1. Mojz. 1:28)

17. Zakaj bi bilo dovolj hrane za naraščajoče prebivalstvo in kaj bi se končno razširilo, ko bi se vrt postopoma večal?

¹⁷ Podvržena zemlja bi obilo rodila, ker bi vrt širili popolni obdelovalci in oskrbniki. Nazadnje bi se ta vrt postopoma razširil po vsej zemlji, z njim pa tudi raj, ki bi se mogočno bohotil kot človekov večni dom. Pogled na zemljo iz nebes bi bil prečudovit in nebeški Stvarnik bi lahko rekel, da je to zelo dobro. (Primerjaj Jobovo knjigo 38:7.)

18. Zakaj bi po vsej zemlji razširjen vrt bil brez vsakih motenj in kakšna miroljubnost bi prevladovala?

¹⁸ Vse bi bilo tako miroljubno in brez vsakih motenj kot je bil vrt, v katerem sta se znašla novoporočenca. Ne bi se bilo treba bati, da bodo vse tiste živali na zemlji in leteča stvarjenja, ki jih je prvi človek pregledal in imenoval, kogarkoli ogrožale ali mu škodovale. Tako kot prvemu človeškemu očetu in materi, bi tudi vsem drugim popolnim prebivalcem po vsej zemlji razširjenega raja bile podložne ribe v morju, ptice na nebu in vsa živa stvarjenja, ki se gibljejo po zemlji, celo divje zveri na polju. Z nagonskim občutkom podložnosti človeku, ki je bil ustvarjen po »Božji podobi«, bi vsa ta nižja stvarjenja bila z njim v miru. Njihovi nežni, popolni človeški gospodarji, katerim bi bila ta nižja živa stvarjenja podložna, bi tako med živalskim stvarstvom gojili miroljubno ozračje. Miroljuben vpliv teh Bogu podobnih človeških gospodarjev se bi razširil kot nekakšna zaščita nad temi nižjimi živimi stvarjenji. Predvsem pa bi popolno človeštvo bilo v miru z Bogom, čigar blagoslovi bi ga vedno spremljali. (Primerjaj Izaijevo knjigo 11:9.)

Bog počiva od svojih ustvarjalnih del

19. a) Česa sta se glede Božjega namena morala zavedati prvi moški in ženska? b) Kaj je Bog naznanil glede časa?

¹⁹ Ko si je popolni človeški par zamišljal dovršeno zemeljsko prizorišče v skladu z Božjim namenom, se je nečesa zavedel. Za spolnitev te čudovite Božje naloge je bil potreben čas. Koliko časa? Njun Stvarnik in nebeški Oče je vedel koliko. Naznanil jima je, da je eden izmed dnevov v velikem nizu ustvarjalnih dni dosegel svoj zaključek in da se sedaj nahajata pred »večerom«, začetkom novega dne po Božjem označevanju ustvarjalnih dni. Ta dan bi moral biti blagoslovljen, posvečen Božjemu čistemu, pravičnemu namenu. Popoln človek, Božji prerok, je to opazil. Navdihnjena pripoved nam pove:

20. Kaj pravi Biblija o ‚sedmem dnevu‘?

²⁰ »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa je počival po svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil. To je postanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena. Takrat, ko je Jehova Bog naredil zemljo in nebo.« (1. Mojz. 1:31–2:4, EI)

21. a) Ali Biblija pravi, da je Bog končal svoj dan počitka in da je ta dan bil zelo dober? b) Kakšna vprašanja se postavljajo?

²¹ Poročilo nam ne pove, da je Bog svoj dan počitka zaključil in rekel, da je bil prav dober in da je nastopil večer in jutro sedmega dne. Glede na prejšnji, šesti ustvarjalni dan, mora sedmi dan šele biti proglašen za zelo dobrega, saj se še ni končal. Ali lahko Bog Jehova potemtaken ta dan že sedaj razglasi za zelo dobrega? Ali je bil to dan mirnega počitka? Kaj se je zgodilo z navdušujočim obetom, ki sta si ga prvi moški in ženska v mislih predstavljala na njun poročni dan v raju? Poglejmo prizor, ki se nam razkriva v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Kako bi ti odgovoril

◻ Kakšno nalogo, poleg tega, da skrbi za vrt, je Bog zaupal Adamu in kaj je vključevala?

◻ Kaj nam razodeva poročilo o ustvarjanju iz 1. Mojzesove knjige 1:1–25?

◻ Kako je bila ustvarjena prva ženska in kako je Adam reagiral na njun poročni dan?

◻ Kakšni obeti so bili pred prvim človeškim parom?

◻ Kako je Bog naznanil, da je v nizu ustvarjalnih dni končan še en dan?