Žetev krščanstva v Afriki

SANJE Charlesa Lavigeria, da bo spremenil Alžirijo v »krščanski narod«, so se res izkazale samo za sanje. Danes je 99 odstotkov Alžircev muslimanov, krščanstvo pa je v severni Afriki izgubilo velik del svojega področja. Kaj pa ostali predeli te celine?

»Krščanstvo«, trdi dr. J. H. Kane v knjigi A Concise History of the Christian World Mission, »jih je več spreobrnilo v črni Afriki kot v vsem tretjem svetu skupaj.« Pa so ti spreobrnjenci res pravi kristjani? »Za afriško cerkev je velika nevarnost,« priznava dr. Kane, »krščansko poganstvo.« Tudi njegov izraz »afriška cerkev« je napačen. Obstaja dobesedno na tisoče afriških cerkva, ki vsaka po svoje opravlja bogoslužje. Zakaj?

Sejanje semena razdora

Seme razdora je bilo posejano še preden so misijonarji dvignili sidro in zajadrali proti Afriki. Londonska misijonarska družba je zase novačila člane iz različnih cerkva, tako da je med potovanjem na dodeljena področja prišlo med misijonarji do vročekrvnih razprav o naukih. Spori so se očitno samo še poglobili, ko so se nastanjali v svojih misijonskih področjih.

»Misijonarji,« piše profesor Robert Rotberg v knjigi Christian Missionaries and the Creation of Northern Rhodesia 1880-1924, »so se trpko prepirali medseboj ter s svojimi prekomorskimi predstojniki, običajno na škodo svojih evangelijskih nalog. . . . Zdi se, da so misijonarji porabili več časa in moči za pisanje o teh sporih kot za spreobračanje.«

Včasih so spori med misijonarji pripeljali do nastanka rivalskih misijonov. Katoliški ter protestantski misijoni so se silovito borili za spreobrnjence, na katerih se je takšna pomanjkljiva povezanost prav gotovo zrcalila. Sčasoma je na milijone Afričanov zapustilo misijonske cekve in ustanovilo svoje.

»Afriška neodvisna cerkev,« piše dr. Kane, zgodovinar misijonarstva, »je navzoča po vsej Afriki . . . To gibanje obsega kakšnih sedem tisoč ločenih skupin.« Razlog za to ni le rivalstvo med misijonarji ter navzkrižnost njihovih verovanj. V svoji knjigi The Missionaries Geoffrey Moorhouse pojasnjuje, da je bil drug razlog za »črno reformacijo nezadovoljstvo nad belimi oblastniki«.

Kristjani ali evropski rasisti?

»Misijonarji,« priznava dr. Kane, »so imeli kompleks večvrednosti. Prepričani so bili, da mora iti krščanska religija z roko v roki z evropsko kulturo in vodstvom,« pravi Adrian Hasting v svoji knjigi African Christianity.

Francoz Charles Lavigerie je bil misijonarski voditelj, ki je tako razmišljal. Drugi je bil John Philip, nadzornik misijonov Londonske misijonarske družbe v južni Afriki. »Naši misijonarji, . . .« se je hvalil leta 1828, »delajo v korist Britanije, razširjajo britanski vpliv in kraljestvo. Kjerkoli misijonarji spreobračajo necivilizirana plemena, predsodki o kolonialnih gospodarjih izginjajo; njihova odvisnost od kolonij narašča z izdelovanjem industrijskih izdelkov; . . . pojavijo se industrija, trgovina in poljedelstvo. Vsak iskren spreobrnjenec . . . postane zaveznik in prijatelj kolonialnih oblasti.«

Ali naj nas potemtakem čudi, da so evropske oblasti v takšnih misijonarjih videle uporabno orodje za širjenje kolonij? Misijonarji so pozdravili kolonialno osvajanje Afrike. Takole so leta 1910 izjavili na svetovni misijonarski konferenci v Edinburghu: »Nemogoče . . . je vselej potegniti ločnico med namerami misijonarjev in namerami oblasti.«

Vladali so kot afriški kralji

Da bi utrdili svojo oblast, so se nekateri misijonarji oprli na kolonialne vojaške sile. Obalna naselja so včasih razdejale britanske topnjače, ker se vaščani niso hoteli podrediti misijonarskim oblastem. Leta 1898 je metodist Dennis Kemp, misijonar v zahodni Afriki, izjavil, »da je sveto prepričan, da Bog uporablja britansko vojsko in mornarico za izpolnjevanje svojih namenov«.

Ko so se misijonarji uveljavili, so včasih prevzeli posvetno oblast plemenskih poglavarjev. »Londonski misijonarji,« piše profesor Rotberg, »so velikokrat posegli po sili, da so uveljavili svoje teokratične zakone. Njihovo priljubljeno orodje, s katerim so dali vedeti, da jim kaj ni pogodu, je bil cikoti, dolg bič iz obdelane kože povodnega konja. Z njim so brez obotavljanja bičali Afričane. Za to je bil dober vsak izgovor.« »Nek afriški spreobrnjenec,« opaža David Lamb v svoji knjigi The Africans, »se spominja anglikanskega misijonarja v Ugandi, znanega kot Bwana Botri, ki je med bogoslužjem pogosto stopil s prižnice, da bi pretepel afriške zamudnike.«

Misijonarja Jamesa Mackayja je takšno ravnanje pretreslo, zato se je pritožil pri predstojnikih Londonske misijonarske družbe. »Namesto da bi imeli belce za prinašalce dobre novice o Božji ljubezni,« je opozoril, »smo znani po nečem drugem, tako da se nas bojijo.«

Svetovni vojni

»Več kot stoletje,« pravi knjiga The Missionaries, »so [Afričane] vztrajno in ognjevito učili, da je bojevanje ter z njim povezan občutek divjanja nekaj brezplodnega in zlobnega.« Potem pa je leta 1914 med evropskimi takoimenovanimi krščanskimi narodi izbruhnila prva svetovna vojna.

»Misijonarji skorajda vseh narodnosti so bili porinjeni v Veliko vojno,« pojasnjuje Moorhouse. V svojo sramoto so od svojih afriških spreobrnjencev zahtevali, da se opredelijo. Nekateri misijonarji so celo vodili afriške čete v boj. Učinek vojne je dobro opisal profesor Stephen Neill v svoji knjigi History of Christian Missions: »Evropski narodi so se s svojim glasnim zatrjevanjem, da imajo monopol nad krščanstvom in civilizacijo, slepo in zmedeno pognali v državljansko vojno, ki jih je gospodarsko izčrpala in jim pobrala vso krepost. Druga svetovna vojna,« nadaljuje Neil, »je samo dopolnila prvo. Krepostni izgovori Zahoda so se izkazali za slepilo; ,krščanstvo‘ je bilo razkrito kot navaden mit. Nič več se ni moglo govoriti o ,krščanskem Zahodu‘.«

Razumljivo, da se je po prvi svetovni vojni reformistična struja samo še okrepila. Kako pa je bilo z Afričani, ki so bili zvesti krščanskim cerkvam? Ali so jih zatem poučili o resnici iz Biblije?

Afriška podedovana verovanja

Misijonarji krščanstva so obsojali afriške verske običaje, na primer posvetovanje z vedeževalci, da bi pomirili umrle prednike. Hkrati pa so vztrajno trdili, da imajo vsi ljudje neumrljivo dušo. Poleg tega so spodbujali čaščenje Marije in »svetnikov«. Ti nauki so potrjevali afriško verovanje, da umrli predniki živijo. Tudi s čaščenjem verskih podobic, na primer križa, so misijonarji opravičevali afriško uporabo amuletov, ki naj bi ljudi varovali pred zlobnimi duhovi.

Profesor C. G. Baëta pojasnjuje v svoji knjigi Christianity in Tropical Africa: »Povsem možno je, da nek Afričan z amuletom na sebi vzneseno poje v cerkvi ,Nikjer drugje mi ni zavetja‘ ali pa da se naravnost iz cerkve napoti k vraču in mu pri tem niti na misel ne pride, da se je izneveril temeljnim načelom.« (Primerjaj 5. Mojzesovo 18:10-12 in 1. Janezovo 5:21.)

Mnogi misijonarji so govorili Afričanom, da se njihovi poganski predniki mučijo v ognjenem peklu in da bo njih doletela enaka usoda, če ne bodo hoteli sprejeti misijonarskih naukov. Vendar nauk o večnem mučenju nasprotuje jasnim izjavam, ki jih najdemo v isti Bibliji, ki so jo misijonarji z velikimi napori prevajali v afriške jezike (1. Mojzesova 3:19; Jeremija 19:5; Rimljanom 6:23).

Biblija pravzaprav pove, da grešne človeške duše umrejo in da »mrtvi . . . ničesar več ne vedo« (Pridigar 9:5, 10; Ezekijel 18:4). Za Afričane, ki niso imeli priložnosti slišati biblijske resnice, obstaja upanje, da bodo obujeni v prihodnosti, ko »bodo vstali pravični in krivični« (Apostolska dela 24:15). Obujene se bo poučilo o Božji pripravi za rešitev. Če bodo zatem dokazali, da cenijo Božjo ljubezen, bodo nagrajeni z večnim življenjem na rajski zemlji (Psalm 37:29; Luka 23:43, NW; Janez 3:16).

Namesto da bi krščanstvo poučilo Afričane o teh čudovitih biblijskih resnicah, jih je raje zavajalo s krivimi nauki in versko hinavščino. Prav gotovo vloge, ki so jo odigrali misijonarji pri kolonialnem osvajanju Afrike, Biblija ne zagovarja. Ravno nasprotno, Jezus je rekel, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« ter da njegovi pravi sledilci prav tako ne bodo »od sveta« (Janez 15:19; 18:36). Prvi kristjani so bili poslanci Jezusa Kristusa in ne posvetnih oblasti (2. Korinčanom 5:20).

Zato je celotna žetev krščanstva v Afriki ponesrečena stvar. Zanjo so značilni pretresljivi razdori, nezaupanje in »krščansko poganstvo«. Nasilje, ki je zaznamovalo mnogo »krščanskih« področij Afrike, prav gotovo ni v soglasju z nauki ,Kneza miru‘ (Izaija 9:6). Sadovi krščanskega dela v Afriki so v popolnem nasprotju z Jezusovimi besedami o njegovih pravih sledilcih. V molitvi k nebeškemu Očetu je Jezus prosil, da »bodo popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal.« (Janez 17:20, 23; 1. Korinčanom 1:10)

Ali to pomeni, da je bilo vse misijonarstvo v Afriki zaman? Sploh ne! V člankih od desete strani naprej bomo govorili o odličnih sadovih misijonarstva pravega krščanstva v Afriki in po vsem svetu.

[Slika na strani 6]

Misijonarski voditelji zadnjega stoletja, na primer John Philip, so bili prepričani, da sta evropska civilizacija in krščanstvo eno in isto

[Vir slike]

Cape Archives M450

[Slika na strani 7]

Misijonarji krščanstva so z razširjanjem nebiblijskih naukov, na primer nauka o neumrljivi duši, spodbujali afriška podedovana verovanja

[Vir slike]

Z dovoljenjem Africana Museum, Johannesburg