Vprašanja bralcev
Ali bi moral kristjan, ki ni mogel biti navzoč na spominski svečanosti, ker je zbolel ali bil na poti, to svečanost slaviti mesec dni kasneje?
V starodavnem Izraelu so slavili pasho enkrat letno in sicer 14. dan prvega meseca, nisana (ali abiba). Vendar pa v Četrti Mojzesovi knjigi 9:10, 11 (EI) najdemo dodaten napotek: »Govori Izraelovim sinovom takole: ,Če se kdo izmed vas ali vaših potomcev omadežuje z mrličem ali je na daljnem potovanju, naj vendarle obhaja pasho Gospodu! V drugem mesecu [ijarju ali zivu] štirinajsti dan proti večeru naj jo obhajajo, jedo naj jo z opresnim kruhom in grenkimi zelišči.‘ «
Opazimo lahko, da nista bila postavljena dva alternativna datuma pashe (14. nisan ali 14. ziv), tako da bi lahko Izraelec ali njegova družina pač glede na okoliščine izbrala enega od njiju. Možnost praznovanja pashalne večerje v drugem mesecu je bila omejena. Izjema je bil Izraelec, ki je bil 14. nisana obredno nečist ali pa je bil zelo oddaljen od kraja, kjer je bila redna svečanost.
Edini zapisan primer, da so se ravnali po tem napotku, sega v čas, ko je zvesti kralj Ezekija obnovil obhajanje praznika nekvašenih kruhkov. Ker ni bilo dovolj časa, da bi ga pripravili prvi mesec (niti duhovniki niso bili pripravljeni niti ljudstvo ni bilo zbrano), so ga praznovali 14. dan drugega meseca (2. letopisov 29:17; 30:1-5).
Razen v tako izjemnih okoliščinah so Judje praznovali pasho na dan, ki ga je določil Bog (2. Mojzesova 12:17-20, 41, 42; 3. Mojzesova 23:5). Tudi Jezus in učenci so jo praznovali v soglasju s postavo, ta datum so resno jemali. Luka pripoveduje: »Prišel je dan opresnikov, ko je bilo treba darovati velikonočno jagnje. Jezus je torej poslal Petra in Janeza in rekel: ,Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo, da bomo jedli.‘ « (Luka 22:7, 8, J. Moder)
Ob tej priložnosti je Jezus uvedel vsakoletno slavje, ki ga kristjani poznajo kot Gospodovo večerjo. Ne moremo dovolj poudariti, kako pomembno je, da so kristjani na njej. To je za Jehovove priče najpomembnejši dogodek v letu. Jezus je odkril, zakaj: »To delajte v moj spomin!« (Lukež 22:19) Vsaka Jehovova priča bi morala več mesecev vnaprej načrtovati, da na dan slavja ne bi imela kakšnih drugih obveznosti. Gospodovo večerjo bomo slavili po sončnem zahodu v torek, 6. aprila 1993.
Redko se zaradi nepredvidenih okoliščin, morda zaradi bolezni ali težav na poti, lahko zgodi, da kristjan ne more biti na svečanosti, čeprav je to načrtoval. Kaj tedaj?
Med svečanostjo se vsem ponudi nekvašen kruh in rdeče vino, tako da ju lahko zaužijejo tisti, ki so maziljeni z Božjim svetim duhom in izbrani za nebeško življenje (Matevž 26:26-29; Lukež 22:28-30). Če je nekdo, ki je vsako leto vzel simbole, letos doma ali v bolnišnici priklenjen na bolniško posteljo, lahko starešine krajevne skupščine poskrbijo, da eden od njih bolniku odnese kruh in vino, se z njim pogovori o ustreznih biblijskih navedkih in mu ponudi simbole. Če maziljeni kristjan trenutno ni v svoji skupščini, naj poskrbi, da bo obiskal skupščino na področju, kjer bo tega dne.
Glede na to naj bi maziljeni kristjan slavil Gospodovo večerjo trideset dni (tj. en lunin mesec) kasneje le v zares izjemnih okoliščinah, kar bi bilo v soglasju z zapovedjo iz Četrte Mojzesove knjige 9:10, 11 in z zgledom iz Druge knjige letopisov 30:1-3, 15.
Tistim, ki pripadajo razredu Jezusovih »drugih ovc« in upajo na večno življenje na rajski zemlji, ni zapovedano, naj uživajo kruh in vino (Janez 10:16). Zanje je pomembno, da so navzoči na letni svečanosti, vendar pa ne zaužijejo simbolov. Če je torej nekdo od njih bolan ali na poti in ne more biti tega večera navzoč v nobeni skupščini, naj sam prebere ustrezne biblijske navedke (še posebej zapis o Jezusovi vpeljavi te svečanosti) in prosi Jehova, da po vsem svetu blagoslovi to slavje. Vendar pa v tem primeru naslednji mesec ni potrebno poskrbeti za dodaten shod ali poseben biblijski govor.