Ali povsem ravnaš po Jehovovi volji

»PRAVIČNI . . . so kakor mlad lev brez strahu.« (Pregovori 28:1) Oni verujejo in se z zaupanjem opirajo na Božjo Besedo ter kljub nevarnostim pogumno napredujejo v Jehovovi službi.

Ko so se Izraelci potem, ko jih je v 16. stoletju p.n.š. Bog rešil iz egiptovskega suženjstva, zadrževali na Sinaju, sta dva moža še posebej pokazala levji pogum. Dokazala sta, da sta tudi v neugodnih razmerah zvesta Jehovu. Eden od njiju je bil Efraimovec Jozue, Mojzesov sluga, ki je bil pozneje postavljen za njegovega naslednika (2. Mojzesova 33:11; 4. Mojzesova 13:8, 16; 5. Mojzesova 34:9; Jozue 1:1, 2). Drugi je bil Kaleb, Jefunov sin iz Judovega rodu (4. Mojzesova 13:6; 32:12).

Kaleb je zvestovdano in goreče izpolnjeval Jehovovo voljo. Ker je vse svoje dolgo življenje služil Bogu, je lahko rekel, da se je ,natančno držal Jehova‘ (Jozue 14:8, EI). Prevod Antona Chraska zapiše: »Jaz pa sem zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom svojim.« Kaleb je »zvesto ubogal«, oziroma »zvestovdano izvrševal namene« Boga Jehova (Today’s English Version; The New English Bible). Kaleb je izjavil: »Iskreno sem se pokoraval GOSPODU, svojemu Bogu.« (New International Version) Kaj pa ti? Ali se povsem ravnaš po Jehovovi volji?

Vohunjenje po deželi

Zamisli si, da si med Izraelci kmalu zatem, ko jih je Jehova osvobodil iz sužnjevanja Egipčanom. Vidiš lahko, kako se prerok Mojzes zvesto drži napotkov, ki jih je dobil od Boga. Hkrati pa lahko tudi vidiš Kalebovo prepričanost, da je Jehova na strani svojega ljudstva.

Mineva že drugo leto po izhodu iz Egipta. Izraelci taborijo pri Kadeš Barnei v Paranski pustinji, ob sami meji Obljubljene dežele. Po Božji zapovedi namerava Mojzes poslati v Kanaan 12 oglednikov. Takole govori: »Pojdite torej v Negeb, potem pojdite na pogorje! Oglejte deželo, kakšna je, in ljudstvo, ki v njej prebiva, je li močno ali slabo, ali ga je malo ali mnogo; kakšna je dežela, ki v njej prebiva, je li dobra ali slaba; in kakšna so mesta, ki v njih prebiva, ali so odprta ali utrjena; in kakšna je zemlja, je li mastna ali pusta, je li drevje po njej ali ne! Srčni bodite in prinesite nekaj sadu dežele!« (4. Mojzesova 13:17-20, EI)

Na to nevarno pot je odšlo 12 mož. Njihova odprava je trajala 40 dni. Pri Hebronu so videli izredno velike ljudi. V eškolski dolini so videli, kako je dežela rodovitna. Odločili so se, da bodo iz nje s seboj odnesli nekaj sadja. En grozd je bil tako težak, da sta ga morala dva moža nositi obešenega na drogu (4. Mojzesova 13:21-25).

Ko so se ogledniki vrnili v izraelski tabor, so pripovedovali: »Prišli smo v deželo, kamor si nas bil poslal, in zares teče v njej mleko in med, in to je njen sad. Toda močno ljudstvo je, ki prebiva v njej, in mesta so trdna in prevelika, in vrhutega smo tam videli otroke Enakove. Amalek prebiva v pokrajini na jugu, Hetejci pa in Jebusejci in Amorejci prebivajo v gorah, a Kanaanci prebivajo ob morju in poleg Jordana.« (4. Mojzesova 13:26-29) Deset oglednikov ni hotelo ubogati Jehovovega ukaza ter vkorakati v Obljubljeno deželo.

,Z nami je Jehova‘

Neustrašni oglednik Kaleb, ki je veroval Bogu Jehovu, je rotil: »Dajte, da gremo gori in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo.« Vendar se deset oglednikov s tem ni strinjalo, saj so trdili, da so Kanaanci močnejši od Izraelcev. Prestrašeni nezvesti ogledniki so se v primerjavi z njimi počutili kot kobilice (4. Mojzesova 13:30-33).

»Z nami je GOSPOD, ne bojte se jih,« sta rotila Kaleb in Jozue. Te besede so naletele na gluha ušesa. Ko je pričelo ljudstvo mrmrati, da ju bodo kamnali, je posegel Bog ter nergače obsodil: »Nikoli ne pridete v deželo, za katero sem povzdignil roko in prisegel, da vam dam prebivati v njej, razen Kaleba, sina Jefunovega, in Jozueta, sina Nunovega. Vaše otročiče pa, . . . nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli. . . . In otroci vaši bodo pastirjevali po puščavi štirideset let, . . . dokler ne bo vaših trupel konec v puščavi. Po številu štirideset dni, v katerih ste ogledovali deželo, za vsak dan eno leto, morate nositi krivice svoje štirideset let.« (4. Mojzesova 14:9, 30-34)

Poznejša zvesta leta

Štiridesetletna kazen je opravila svoje. Smrt je pobrala celo generacijo nergačev. Kaleb in Jozue pa sta še vedno zvesto služila Bogu. Na moabski planjavi sta Mojzes in veliki duhovnik Eleazar preštela vse moške, sposobne za vojaško službo, starejše od 20 let. Iz vsakega rodu v Izraelu je Bog imenoval po enega moškega, ki naj bi razdelili Obljubljeno deželo. Med njimi so bili Kaleb, Jozue in Eleazar (4. Mojzesova 34:17-29). Čeprav je bil Kaleb tedaj star že 79 let, je bil še vedno pri močeh, zvestovdan in pogumen.

Ko sta Mojzes in Aron pri Sinaju preštela ljudstvo, kmalu zatem, ko je strahopetno odklonilo, da vstopi v kanaansko deželo, je Izrael štel 603.550 vojakov. Po štirih desetletjih v pustinji se je vojska zmanjšala na 601.730 vojakov (4. Mojzesova 1:44-46; 26:51). Z Jozuetom na čelu in s Kalebom v svojih vrstah so Izraelci vstopili v Obljubljeno deželo ter dobivali bitko za bitko. Jehova je izbojeval zmago za svoje ljudstvo, tako kot sta Jozue in Kaleb pričakovala.

Ostarela Jozue in Kaleb sta z izraelskimi bojevniki prečkala Jordan ter prevzela odgovornosti v bitkah, ki so sledile. Po šestih letih nenehnih bojev je bilo treba zavzeti še velik del dežele. Jehova bo sicer izgnal njene prebivalce, vendar je prej odredil, da je treba deželo z žrebom razdeliti med Izraelove rodove (Jozue 13:1-7).

Povsem je ravnal po Jehovovi volji

Tedaj je Kaleb, veteran iz mnogih bitk, stopil k Jozuetu in rekel: »Štirideset let sem imel, ko me je poslal Gospodov služabnik Mojzes iz Kadesbarn ogledovat deželo in prinesel sem mu poročilo po svojem prepričanju. Moji bratje pa, ki so šli z menoj, so preplašili srce ljudstvu, medtem ko sem se jaz natančno držal Gospoda, svojega Boga.« (Jozue 14:6-8, EI) Da, Kaleb se je natančno držal Jehova, zvestovdano je izpolnjeval Božjo voljo.

Kaleb je še pristavil: »Tisti dan je Mojzes prisegel: ,Resnično, ta dežela, po kateri je stopala tvoja noga, bodi kot dedina tvoja in tvojih sinov na veke, ker si se natančno držal Gospoda, mojega Boga!‘ In zdaj, glej, me je Gospod ohranil pri življenju, kakor je obljubil, teh petinštirideset let, odkar je Gospod govoril to besedo Mojzesu, ko je Izrael hodil po puščavi; in zdaj, glej, imam danes petinosemdeset let. Še danes sem tako močan kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, taka je moja moč sedaj, če se je treba bojevati in odhajati in prihajati. In sedaj mi daj to pogorje, o katerem je Gospod tisti dan govoril; saj si sam slišal takrat, da so tam Enakovci in velika utrjena mesta; morda bo Gospod z menoj, da jih preženem, kakor je Gospod obljubil!« Kaleb je dobil v dediščino Hebron. (Jozue 14:9-15, EI)

Ostareli Kaleb je dobil najtežjo nalogo — osvojiti področje, polno velikanov. Vendar to ni bilo pretežko za tega 85-letnega bojevnika. Sčasoma je premagal nasilne Hebronce. Otniel, sin Kalebovega mlajšega brata in sodnik v Izraelu, je zavzel Debir. Obe mesti so kasneje poselili Leviti, Hebron pa je postal zavetno mesto za nenamerne ubijalce (Jozue 15:13-19; 21:3, 11-16; Sodniki 1:9-15, 20).

Zmeraj povsem ravnati po Jehovovi volji

Kaleb in Jozue sta bila nepopolna človeka. Kljub temu sta zvesto izpolnjevala Jehovovo voljo. Ker se Izraelci niso pokorili Bogu, sta morala skupaj z njimi 40 let v pustinji prenašati stiske, vendar njuna vera ni opešala. Tako tudi sodobni Jehovovi služabniki ne dovolijo, da bi jih karkoli oviralo v njihovi službi v slavo Bogu. Ker se zavedajo, da se bojujeta Božja ter Satanova organizacija, so neomajni ter se dosledno trudijo, da v vsem ugajajo svojemu nebeškemu Očetu.

Tako so denimo mnogi iz Jehovovega ljudstva tvegali, da bodo z njimi kruto ravnali ali bodo celo ob življenje, ko so obhajali Gospodovo večerjo, oziroma spomin na smrt Jezusa Kristusa (1. Korinčanom 11:23-26). O tem je kristjanka, ki je bila zaprta v nacističnem koncentracijskem taborišču, povedala:

»Obveščeni smo bili, naj pridemo v pralnico ob enajstih zvečer. Točno ob enajstih smo se zbrali. Prišlo nas je 105. Stopili smo v strnjen krog, sredi katerega je bila pručka, pogrnjena z belo tkanino. Na njej so ležali simboli. Sobo je razsvetljevala sveča, saj bi nas električna svetilka izdala. Počutili smo se kot prvi kristjani v katakombah. To je bil svečan praznik. Svojemu Očetu smo še enkrat goreče slovesno obljubili, da bomo uporabili vse svoje moči za opravičenje Njegovega svetega imena, ter da bomo zvesto vztrajali na strani teokracije.«

Kljub preizkušnjam se lahko Jehovovi preganjani služabniki zanesemo na moč, ki jo daje Bog in mu pogumno služimo ter izkazujemo čast njegovemu svetemu imenu (Filipljanom 4:13). Medtem ko si prizadevamo ugajati Jehovu, bi bilo dobro, da se spomnimo na Kaleba. To, kako se je povsem ravnal po Jehovovi volji, je naredilo na mladeniča, ki je leta 1921 stopil v vrste polnočasnih oznanjevalcev, globok vtis. Takole je napisal:

»Čeprav sem zaradi tega, ker sem postal pionir, pustil zanimivo delo v sodobni tiskarni v Coventryju [Anglija], tega nisem nikoli obžaloval. Moja posvetitev je stvar zapečatila; svoje življenje sem posvetil Bogu. Spomnil sem se Kaleba, ki je skupaj z Jozuetom stopil v Obljubljeno deželo in za katerega je bilo rečeno, da se je ,natančno držal Jehova‘ (Jozue 14:8, EI). Tudi sam sem želel biti takšen. Vedel sem, da bo ,natančno‘ služenje Bogu naredilo moje življenje bolj smiselno, saj bom imel več priložnosti za rojevanje sadov, ki so značilni za kristjana.«

Kaleb je bil zagotovo blagoslovljen, ker se je zvestovdano povsem ravnal po Jehovovi volji, vedno je želel izpolnjevati njegovo voljo. Tako kot on so tudi drugi zelo srečni in bogato blagoslovljeni v Božji službi. Naj bo tako tudi s teboj, medtem ko se povsem ravnaš po Jehovovi volji.

[Slika na strani 26]

Kaleb in Jozue sta bila tudi v preizkušnjah zvesta Jehovu. Kaj pa ti?