Izgubljeno cesarstvo, ki je begalo biblijske kritike

»Nekoč je bila zgodovina asirskega cesarstva eno najbolj neznanih poglavij svetovnih kronik.« »Staroveške Ninive smo poznali le iz nekaterih odlomkov in prerokb v Bibliji, ki so govorili o tem mestu, ter naključnih drobnih zaznamkov, ki so jih o asirski zgodovini napisali Diodor Sikul . . . in drugi.« (Cyclopædia of Biblical Literature, I. in III. zvezek, l. 1862)

GRŠKI zgodovinar Diodor Sikul, ki je živel pred 2000 leti, je trdil, da so bile Ninive četverokotno mesto. Vse štiri strani skupaj so po dolžini merile 480 stadijev. Torej je bil obseg mesta 96 kilometrov. Biblija daje podobno predstavo, ko opiše Ninive kot veliko mesto »tri dni hoda« (Jona 3:3).

Biblijski kritiki iz 19. stoletja se niso hoteli sprijazniti s tem, da bi lahko bilo neznano staroveško mesto tako veliko. Trdili so tudi, da so morale biti Ninive del staroveške civilizacije, ki jo je nasledil Babilon, če so sploh kdaj obstajale.

To je bilo v nasprotju z desetim poglavjem Prve Mojzesove knjige, kjer piše, da je Noetov pravnuk Nimrod vzpostavil prvo politično državo na področju Babela ali Babilona. »Iz te dežele,« nadaljuje Biblija, »je šel v Asur in je zidal Ninive in Rehobotir in Kalah in Resen med Ninivami in Kalahom; to je veliko mesto.« (1. Mojzesova 10:8-12) Opazimo lahko, da biblijski stavek opisuje štiri nova asirska mesta kot eno samo »veliko mesto«.

Leta 1843 je francoski arheolog Paul-Émile Botta odkril ruševine palače, za katero se je izkazalo, da je bila del nekega asirskega mesta. Novica o tem odkritju je odjeknila v svetu. »Javnost se je pričela še bolj zanimati za to,« pojasnjuje Alan Millard v svoji knjigi Treasures From Bible Times, »ko je bilo dokazano, da gre za palačo Sargona, asirskega kralja, omenjenega v Izaiju 20:1. O njegovem obstoju so namreč dvomili, saj niso imeli nobenih drugih podatkov o njem.«

Medtem je drug arheolog, Austen Henry Layard, pričel prekopavati ruševine na kraju Nimrud, ki leži približno 42 kilometrov jugozahodno od Horsabada. Izkazalo se je, da gre za ruševine Kalaha, enega od štirih asirskih mest, omenjenih v Prvi Mojzesovi knjigi 10:11. Potem je Layard leta 1849 med Kalahom in Horsabadom na kraju Kujundžik odkril ruševine mogočne palače. Izkazalo se je, da je bila palača del Niniv. Med Horsabadom in Kalahom so ležale ruševine še nekaterih naselbin, med njimi tudi nasip Karamles. »Če vzamemo štiri velike nasipe Nimruda [Kalaha], Kujundžika [Niniv], Horsabada in Karamlesa za robove kvadrata,« je opazil Layard, »odkrijemo, da njegove štiri strani približno ustrezajo 480 stadijem ali 96 kilometrom, kar je razdalja treh dni hoda, ki jo omenja prerok [Jona].«

Očitno je Jona imel vse te naselbine za eno samo »veliko mesto«, ki ga prvič zasledimo v Prvi Mojzesovi knjigi 10:11, namreč Ninive. Isto velja za naše dni. Tako denimo obstaja razlika med osrednjim Londonom in njegovimi predmestji, ki ga skupaj z osrednjim delom mesta včasih imenujemo »širši London«.

Domišljav asirski kralj

Palača v Ninivah je imela več kot 70 sob in skoraj tri kilometre obzidja. Na obzidju so bili ožgani ostanki kipov kot spomin na vojaške zmage in druge dosežke. Večinoma so bili zelo poškodovani. Proti koncu svojega raziskovanja je Layard odkril sobo, ki je bila presenetljivo dobro ohranjena. Stene so prikazovale zavzetje dobro utrjenega mesta ter ujetnike, ki so korakali pred osvajalskim kraljem, ki je sedel na prestolu poleg mesta. Nad kraljem je stal napis, ki so ga izvedenci za asirsko pisavo takole prevedli: »Senaherib, kralj sveta in kralj Asirije, se je usedel na prestol nimedu ter pregledal plen (vzet) iz Lahiša (La-ki-sa).«

Danes si lahko ta prizor in napis ogledamo v Britanskem muzeju. Prizor se ujema z zgodovinskim dogodkom, zapisanim v Bibliji, in sicer v Drugi knjigi kraljev 18:13, 14: »A v štirinajstem letu kralja Ezekija pride Senaherib, kralj asirski, gori zoper vsa utrjena mesta na Judovem ter jih pridobi. In Ezekija, kralj Judov, pošlje h kralju asirskemu v Lahiš in sporoči: Pregrešil sem se! Kreni od mene; kar mi naložiš, hočem nositi. In kralj asirski določi Ezekiju, kralju Judovemu, tristo talentov srebra in trideset talentov zlata.«

Drugi napisi, ki so jih našli med ruševinami Niniv, odkrijejo nadaljnje podrobnosti Senaheribovega vdora v Judo ter davka, ki ga je plačal Ezekija. »Morda gre za najizrazitejše sovpadanje dvoje zapisanih zgodovinskih pričevanj, saj o količini zlatega zaklada, ki so ga vzeli Ezekiju, o tridesetih talentih, soglašata dva popolnoma neodvisna zapisa,« je zapisal Layard. Sir Henry Rawlinson, ki je pomagal razvozlati asirsko pisavo, je izjavil, da napisi »nedvomno dokazujejo [Senaheribovo] zgodovinsko identiteto«. Poleg tega Layard v svoji knjigi Nineveh and Babylon sprašuje: »Kdo bi pred tem raziskovanjem verjel, da bo pod kupom zemlje in odpadkov, ki označuje lego Niniv, mogoče najti zgodovino vojn med Ezekijem in Senaheribom, napisano ravno med vladanjem Senaheriba, ki bi do najmanjše podrobnosti potrjevala biblijski zapis?«

Seveda nekatere podrobnosti Senaheribovega zapisa ne soglašajo z Biblijo. Tako denimo arheolog Alan Millard opaža: »Najbolj presenetljivo dejstvo najdemo na koncu [Senaheribovega zapisa]. Ezekija je Senaheribu poslal svojega sla ter ves davek ,pozneje, torej v Ninive‘. Asirska vojska ga ni kot običajno zmagoslavno odnesla domov.« Biblija trdi, da je bil davek plačan, preden se je asirski kralj vrnil v Ninive (2. kraljev 18:15-17). Zakaj takšna razlika? In zakaj se Senaherib ni mogel ponašati z zavzetjem judovske prestolnice Jeruzalema tako, kot se je ponašal z zavzetjem judovske trdnjave Lahiš? Odgovarjajo nam trije biblijski pisatelji. Eden od njih, očitno očividec, zapiše: »In šel je angel GOSPODOV ter jih pobil v asirskem ostrogu sto in petinosemdeset tisoč. In ko so vstali zjutraj, glej, bili so vsi tisti trupla mrtvih. Zato se vzdigne Senaherib, kralj asirski, in odide in se vrne ter ostane v Ninivah.« (Izaija 37:36, 37; 2. kraljev 19:35; 2. kroniška 32:21)

V svoji knjigi Treasures From Bible Times Millard zaključi: »Nikakršnih oprijemljivih razlogov nimamo, da bi dvomili o tem poročilu. . . . Razumljivo, da Senaherib ni zapisal takšnega neuspeha, saj bi ga njegovi nasledniki lahko brali, to pa bi ga spravilo na slab glas.« Namesto tega je Senaherib skušal ustvariti videz, da je bil vdor v Judejo uspešen in da mu je Ezekija ostal podložen ter mu je v Ninive pošiljal davek.

Potrjen izvor Asirije

Knjižnice hranijo na desetine tisočev glinastih ploščic, ki so jih našli v Ninivah. Te najdbe dokazujejo, da je imelo asirsko cesarstvo svoje korenine na jugu v Babilonu, tako kot to zapiše Prva Mojzesova knjiga 10:11. Ti podatki so vodili arheologe bolj proti jugu. Encyclopædia Biblica pojasnjuje: »Vsi asirski ostanki odkrivajo svoj babilonski izvor. Jezik, pisavo, slovstvo, religijo in znanost so z majhnimi spremembami prevzeli od južnih sosedov.«

Takšna odkritja, kot smo jih omenili zgoraj, so prisilila biblijske kritike, da so pričeli drugače razmišljati. Iskreno raziskovanje Biblije odkrije, da so jo pisali skrbni, pošteni pisatelji. Nekdanji glavni sodnik vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, Salmon P. Chase je potem, ko je preiskal Biblijo, rekel: »Dolgo sem jo resno in preudarno preučeval; čeprav sem imel opraviti z versko zadevo, sem se držal istih principov dokazovanja kot pri posvetnih zadevah. Na koncu sem sklenil, da je Biblija nadnaravna knjiga, katere vir je Bog.« (The Book of Books: An Introduction)

Biblija pa je več kot le točna zgodovina. Ona je Božja navdihnjena Beseda, darilo v korist človeštva (2. Timoteju 3:16). To dokazuje tudi pregledovanje biblijskega zemljepisa. O tem bo pisala naša naslednja številka.

[Slike na straneh 6, 7]

Zgoraj: Tri podrobnosti s stenskih reliefov

Spodaj: Risba asirskega stenskega reliefa, ki upodablja obleganje Lahiša

[Vir slike]

(Z dovoljenjem Britanskega muzeja)

(Iz The Bible in the British Museum, natisnil British Museum Press)

[Navedba vira slike na strani 4]

Z dovoljenjem kuratorjev Britanskega muzeja