Ali je to res kraja

ABIODUN je bil glavni natakar v nekem velikem hotelu v Nigeriji. Ko je nekega večera zaklepal banketno dvorano, je našel torbico z denarjem v vrednosti 1827 ameriških dolarjev. Brez odlašanja je izročil denar, katerega je kasneje terjala njegova lastnica, hotelska gostja. Hotelska uprava je Abioduna nagradila z dvojnim napredovanjem ter mu podelila priznanje najboljšega delavca leta. Nagradila ga je tudi lastnica denarja.

O tem je pisal Quality, lokalni časopis, in Abioduna imenoval za dobrega Samarijana. Abiodun je v odgovoru na vprašanje, ali ga je mikalo, da bi denar obdržal zase, za Quality dejal: ,Sem Jehovova priča. Zato lastniku vrnem vsako stvar, ki jo najdem in ki ne pripada meni.‘

Mnoge v skupnosti je presenetil Abiodunov dokaz poštenosti. Abiodunove Sopriče je ta dogodek razveselil, čeprav niso bile presenečene. Povsod po zemlji so Jehovove priče poznane po svojih visokih načelih. Med njimi poštenost ni izjema; je pravilo, bistven del pravega krščanstva.

Toda včasih bi lahko okoliščine navidezno zabrisale mejo med tem, kaj je pošteno in kaj ne. Razmislite o naslednji okoliščini. Festus, ki je skrbel za prispevke in blagajniško poslovanje v občini Jehovovih prič v zahodni Afriki, je obupno potreboval denar.a Njegova žena bi morala na težko operacijo, s katero, kot so rekli njeni zdravniki, ne bi smela odlašati. Bolnišnica je zahtevala polovico denarja vnaprej.

Festus ni imel dovolj denarja. Ko je več ljudi prosil za posojilo, ga ni dobil. Potem pa se je spomnil na denar, ki ga je imel v oskrbi in razmišljal: ,Ali je prav, da pustim v nevarnosti ženino življenje, ko pa lahko nekaj naredim, da bi to preprečil? Zakaj si ne bi »sposodil« občinskega denarja? Lahko ga bom vrnil, ko bodo drugi vrnili dolgove meni.‘

Festus je vzel ta denar, ki ni bil njegov, da bi plačal bolnišnico. Ali je razmišljal pravilno? Ali je bilo njegovo dejanje opravičljivo glede na nujnost nastale okoliščine?

Čigav je denar

Pri razčlenitvi teh vprašanj se na kratko ozrimo po nekaj točkah, ki zadevajo izvor in namen denarja, katerega je vzel Festus. Denar je bil zbran s prostovoljnimi prispevki članov občine, ki želijo podpirati Jehovovo čisto čaščenje (2. Korinčanom 9:7). Ne uporablja se ga za izplačevanje plač, saj nihče ni plačan za to, kar dela v občini. Ravno nasprotno, prispevani denar se uporablja predvsem za pridobitev in vzdrževanje shodnega mesta, ponavadi kraljestvene dvorane. Ta daje primeren in udoben prostor za shajanje — mladih in starih, bogatih in revnih — z namenom biblijskega poučevanja.

Čigav denar je to? Pripada celotni občini. Noben posameznik ne odloča, za kaj se bo denar porabil. Plačevanje tekočih občinskih stroškov sicer ureja starešinstvo, pri izrednih plačilih pa starešine predočijo stvar vsej občini v potrditev.

Sposojanje ali kraja

Festus je na svoje dejanje gledal kot na posojilo, saj je imel namen denar vrniti, kakor hitro bi to bilo mogoče. Toda Slovar slovenskega knjižnega jezika rabi druge besede glede ,jemanja česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika‘. Ti besedi sta »kraja« in »tatvina«. Festus je vzel denar, ki je pripadal občini, brez dovoljenja oziroma odobritve. Torej je bil kriv kraje. Bil je tat.

Seveda pa obstajajo različne stopnje kazenske odgovornosti. Upoštevati je treba nagib, ki je narekoval krajo. To lahko vidimo iz zgleda Juda Iškarijota, ki mu je bila zaupana skrb za denar, katerega so skupaj imeli Jezus in zvesti apostoli. Biblija pravi: »[Juda] je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo.« (Janez 12:6) Ker so Juda vodili slabi nagibi in odkrit pohlep, se je moralno spridil. Končno je prišel tako daleč, da je izdal Božjega Sina — za 30 srebrnikov. (Matevž 26:14-16)

Festusa pa je gnala skrb za bolehno ženo. Ali to pomeni, da je bil brez krivde? Nikakor ne. Upoštevajte, kaj pravi Biblija o kraji v nekem drugem, ravno tako težavnem položaju: »Ne zadene zaničevanje tatu, ako ukrade, da uteši poželenje svoje, ko je gladen; vendar zasačen mora povrniti sedemkrat, dati mora vse blago hiše svoje.« (Pregovori 6:30, 31) Povedano drugače, ko tatu zasačijo, mora računati na celotno kazen po postavi. Po mojzesovski postavi je moral tat povrniti storjeno škodo. Biblija torej ne spodbuja ali opravičuje kraje niti v nujnih razmerah, temveč opozarja, da lahko kraja celo tedaj povzroči gospodarsko izgubo, sramoto, in kar je najpomembnejše, izgubo Božjega odobravanja.

Vsi kristjani, zlasti ti, ki so jim zaupane odgovornosti znotraj občine, morajo kot Priče za Jehova biti zgledni, »brez graje« (1. Timoteju 3:10). Festus ni dobil denarja, ki ga je pričakoval, in zato ni mogel vrniti denarja, ki ga je vzel. Za njegovo dejanje se je razvedelo. Kaj se je potem zgodilo z njim? Če bi bil neskesan tat, bi ga morali izobčiti iz čiste krščanske občine (1. Petrov 4:15). Toda prišlo mu je do živega in se je pokesal. Tako je lahko ostal v občini, čeprav je izgubil službene prednosti.

Zaupanje v Boga

Apostol Pavel opozarja, da lahko nekdo, ki trdi, da služi Jehovu, pa krade, nakoplje sramoto Božjemu imenu in ljudstvu, ki si ga je Bog izbral za svoje ime. Pavel je pisal: »Ki [. . .] učiš drugega, sebe li ne učiš? ki oznanjaš, naj se ne krade, kradeš? Kajti ,zavoljo vas se ime Božje preklinja med pogani‘.« (Rimljanom 2:21, 24)

Agur, moder mož starega veka, je menil enako. V svoji molitvi je prosil, da ,ne [bi] obubožal in ne kradel in zlo ne rabil imena Boga svojega‘ (Pregovori 30:9). Pazite, modrijan je priznal, da lahko revščina povzroči okoliščine, v katerih bi lahko celo pravičnika zamikala kraja. Hudi časi torej lahko preskusijo vero kristjana v Jehovovo zmožnost, da skrbi za potrebe svojega ljudstva.

Vseeno pa zveste Priče za Jehova, tudi revne, imajo vero, da je Bog »plačevalec tistim, ki ga iščejo« (Hebrejcem 11:6). Vedo, da Jehova nagrajuje svoje zveste, ko jim pomaga skrbeti za njihove potrebe. Jezus je to jasno povedal v svojem govoru na gori, ko je rekel: »Ne skrbite [. . .] in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? [. . .] Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:31-33)

Kako Bog oskrbuje potrebne v krščanski občini? Različno. En način je po sovernikih. Božje ljudstvo kaže pristno medsebojno ljubezen. Resno jemljejo biblijsko opozorilo: »Kdor [. . .] ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Janezov 3:17, 18)

Po vsem svetu se v več kot 73.000 občinah prek štiri milijone in pol Jehovovih prič marljivo prizadeva služiti Bogu po njegovih pravičnih načelih. Vedo, da Bog nikdar ne bo zapustil svojih zvestih. Ti, ki že mnogo let služijo Jehovu, dvigajo glas v soglasju s kraljem Davidom, ki je zapisal: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:25)

Koliko bolje je potemtakem verovati Bogu, ki je navdihnil te besede, kot pa si dovoliti, da nas zamika skušnjava, da bi kradli in morda za vedno izgubili Božjo naklonjenost (1. Korinčanom 6:9, 10).

[Podčrtne opombe]