Upirati oči in srce v nagrado
PRIPOVEDUJE EDITH MICHAEL
V zgodnjih tridesetih letih, ko smo živeli zunaj St. Louisa v Misuriju v ZDA, nas je obiskala ena od Jehovovih prič. Ravno takrat se je mami pretrgala vrv za perilo in poslala bleščeče bela oblačila v blato. Da bi ženska odšla, je mama ponujene knjige sprejela, jih odložila na polico in nanje pozabila.
TO JE bilo krizno obdobje in očka ni imel službe. Nekoč je vprašal, ali imamo v hiši kaj čtiva. Mama mu je povedala za knjige. Lotil se jih je brati in kmalu zatem vzkliknil: »Mama, to je resnica!«
»Ah, to je samo neka religija, ki hoče denar, kakor vse druge,« je odvrnila. Toda očka jo je prisilil, da se je usedla in z njim poiskala svetopisemske stavke. Ko je to storila, se je tudi sama prepričala. Začela sta iskati Priče in odkrila, da se shajajo blizu St. Louisovega središča v najeti dvorani, v kateri so bili med drugim tudi plesi.
Očka in mama sta me vzela s seboj (stara sem bila približno tri leta) in našli smo dvorano, toda tam je bil ples. Očka je povprašal, kdaj so shodi, in takrat smo ponovno prišli. Nedaleč od tam, kjer smo živeli, smo pričeli tudi obiskovati tedensko biblijsko preučevanje. Bilo je na domu ženske, ki se je prvič oglasila pri nas. »Zakaj ne pripeljete tudi svojih fantov?« je spraševala. Mamo je bilo sram povedati, da nimajo čevljev. Ko je končno povedala, so čevlje priskrbeli, in bratje so skupaj z nami začeli obiskovati shode.
Mati je dobila oznanjevalsko področje blizu našega doma in se lotila pohišne strežbe. Šla sem zraven in se skrivala za njo. Preden se je naučila voziti, smo do avtobusa hodili več kot kilometer in se z njim peljali na shode v St. Louis. Le-teh nismo nikoli zamudili, še ob ledu in snegu ne.
Leta 1934 sta se očka in mama krstila. Hotela sem se tudi jaz in sem vztrajno silila, dokler ni mati prosila starejšega Pričevalca, da bi se o tem pogovoril z mano. Postavil mi je veliko vprašanj tako, da sem jih lahko razumela. Nato je razložil staršem, naj mi ne branijo krsta; to bi namreč lahko škodovalo moji duhovni rasti. Tako sem se krstila naslednje poletje, ko mi je bilo komaj šest let.
Ljubila sem knjižico Home and Happiness, ki sem jo imela stalno pri sebi, pod vzglavnikom sem jo imela celo med spanjem. Vedno znova sem moledovala mater, naj mi jo bere, dokler je nisem znala že na pamet. Zadnja stran je slikala deklico z levom v raju. Trdila sem, da sem jaz to dekletce. Tista slika mi je pomagala obdržati oči uprte v nagrado življenja v Božjem novem svetu.
Bila sem zelo plašna, toda na občinskem Stražnostolpovem preučevanju sem, čeprav morda s trepetom, vedno odgovarjala.
Na žalost se je oče zaradi strahu, da ne bi izgubil dela, nehal družiti s Pričami. In bratje tudi.
Polnočasna strežba
Mati je pionirje ali polnočasne strežnike napotila, naj parkirajo svojo počitniško prikolico na dvorišče in po šoli sem se jim pridružila v strežbi. Kmalu sem hotela pionirati, toda očka je temu nasprotoval, ker je menil, da bi se morala še bolj svetno izobraziti. Mati ga je naposled le prepričala, da mi je dovolil. Junija 1943. leta sem tako s štirinajstimi leti pričela s polnočasno strežbo. Da sem lahko prispevala za gospodinjske stroške, sem se delno svetno zaposlila, tu in tam pa delala polni delovni čas. Kljub temu sem v oznanjevalstvu dosegla mesečni cilj 150 ur.
Sčasoma sem dobila pionirsko partnerko, Dorothy Craden, ki je začela pionirati januarja 1943. leta, s sedemnajstimi leti. Prej je bila predana katoličanka, toda po šestih mesecih biblijskega pouka se je krstila. Veliko let mi je bila vir spodbud in moči, jaz pa njej. Zbližali sva se bolj ko sestri.
Leta 1945 sva pričeli skupaj pionirati po mestecih v Misuriju, kjer ni bilo nobene občine. V Bowling Greenu sva uredili dvorano za shajanje; prišla je mati in nama pomagala. Nato sva vsak teden obiskali vse domove v mestu in vabili ljudi na javni govor; organizirali sva, da so prišli in ga predstavili bratje iz St. Louisa. Tedensko nas je bilo navzočih od štirideset do petdeset. Kasneje sva enako naredili v Louisiani, kjer smo najeli prostozidarsko zborovalnico. Za kritje stroškov najemnine dvoran sva postavili škatle za prispevke in vsi izdatki so bili vsak teden poravnani.
Nato sva odšli v Mexico v Misuriju in tam najeli bivšo trgovino ob cesti. Uredili sva jo za tamkajšnjo majhno občino. Stavbe so se držale najine stanovanjske sobe. Tudi v Mexicu sva pomagali organizirati javne govore. Potem sva odpotovali v državno prestolnico, Jefferson City. Vsako jutro v tednu sva se pogovarjali z državnimi uradniki v njihovih uradih. Stanovali sva v sobi nad kraljestveno dvorano s Stello Willie, ki nama je bila kakor mati.
Od tam smo vse tri odšle v mesti Festus in Crystal City, ki nista daleč narazen. Živele smo v predelanem kurniku za hišo zainteresirane družine. Ker ni bilo krščenih moških, smo vse shode vodile me. Bile smo delno zaposlene s prodajo kozmetike. Gmotnih stvari nismo imele veliko. Pravzaprav si še zakrpanja lukenj na čevljih nismo mogle privoščiti, zato smo vanje vsako jutro vtaknile nov karton, in zvečer si je vsaka oprala svojo edino obleko.
Zgodaj 1948. leta, ko sem bila stara 19 let, so naju z Dorothy povabili v 12. razred Watchtowerjeve biblijske gileadske šole za misijonarje. Po petmesečnem tečaju so 6. februarja 1949 razdelili diplome stotim gojencem. To je bil zelo srečen čas. Starši so se bili preselili v Kalifornijo in mati je za to, da bi bila navzoča, pripotovala vse od tam.
K naslednji nalogi
Osemindvajset diplomantov nas je bilo dodeljenih v Italijo – šest (tudi Dorothy in jaz) v Milano. New York smo z italijansko ladjo Vulcania zapustili 4. marca 1949. leta. Potovanje je trajalo enajst dni in zaradi morskega valovanja nam je večini bilo slabo. V pristanišče Genove je prišel brat Benanti, se z nami sestal in nas spremil z vlakom v Milano.
Ko smo prispeli v tamkajšnji misijonarski dom, nas je v vsaki sobi pričakalo cvetje, ki ga je tja postavila mlada Italijanka. Leta kasneje je to dekle, Maria Merafina, šla v Gilead, se vrnila v Italijo in v misijonarskem domu služila skupaj z mano!
Zjutraj po prihodu v Milano, sva se torej zazrli skozi kopalnično okno. Zadaj na ulici je bilo veliko stanovanjsko poslopje, poškodovano od bombardiranja. Bombo je po nesreči odvrgel ameriški bombnik in je pomorila 80 tam živečih družin. Drugič so zgrešili tovarno in bombe so zadele šolo ter ubile 500 otrok. Tako ljudje niso bili nič kaj navdušeni nad Američani.
Vojne so se naveličali. Mnogi so rekli, da če bi se začela še ena, ne bi več šli v zaklonišče, ampak bi ostali doma, odprli plin in tam umrli. Zagotovili sva jim, da nisva pri njih zato, da bi predstavljali Združene države ali katero drugo vlado človeškega izvora, ampak Božje kraljestvo, ki bo končalo vse vojne in trpljenje, ki ga te prinašajo.
V velikem Milanu se je edina, približno 20-glava občina, zbirala v misijonarskem domu. Takrat še ni bilo pripravljenih oznanjevalskih področij, zato sva pričeli pričevati kar v velikem stanovanjskem poslopju. Pri prvih vratih sva spoznali g. Giandinottija, ki je hotel, da bi žena zapustila cerkev, zato je sprejel eno od naših izdaj. Ga. Giandinotti je bila iskrena ženska, polna vprašanj. »Veselim se časa, ko se boste naučili italijansko,« je rekla, »tako me boste lahko poučili o Bibliji.«
V njunem stanovanju je bil visoki strop, luč pa medla, zato je ponoči postavila stol na mizo, da je bila blizu luči, ter brala Biblijo. »Če z vami preučujem Biblijo,« je vprašala, »ali lahko grem kljub temu v cerkev?« Povedali sva ji, da je to njena odločitev. Ob nedeljah zjutraj je hodila v cerkev, popoldan pa prišla na naš shod. Nekega dne je rekla: »Ne grem več v cerkev.«
»Zakaj?« sva vprašali.
»Zato, ker oni ne poučujejo Biblije, resnico pa sem našla, ker preučujem Biblijo z vami.« Krstila se je in preučevala z mnogimi ženskami, ki so vsak dan hodile v cerkev. Kasneje nam je priznala, da če bi ji prepovedale hoditi v cerkev, bi nehala preučevati in verjetno nikoli ne bi spoznala resnice.
Nove naloge
Sčasoma so me z Dorothy in še štirimi drugimi misijonarji dodelili v italijanski Trst, ki je takrat bil pod okupacijo britanskih in ameriških enot. Tam je bilo le kakih deset Prič, vendar je to število raslo. V Trstu smo oznanjevali tri leta in, ko smo odšli, je tam bilo 40 kraljestvenih oznanjevalcev, od katerih jih je 10 pioniralo.
Nato so nama dali nalogo v Veroni, kjer ni bilo občine. Toda ko je cerkev pritiskala na svetne oblasti, smo bili prisiljeni oditi. Z Dorothy so naju dodelili v Rim. Tam sva najeli opremljeno sobo in delali na področju blizu Vatikana. Med najinim tamkajšnjim bivanjem je Dorothy šla v Libanon in se poročila z Johnom Chimiklisom. Bili sva skupaj skoraj 12 let in zares sem jo pogrešala.
Leta 1955 so na drugem delu Rima, na Novi apijski cesti, odprli nov misijonarski dom. Ena od četverice v domu je bila Maria Merafina, dekle, ki je tisto noč, ko smo prišli v Milano, v sobe postavila rože. V tem mestnem predelu je bila ustanovljena nova občina. Tisto poletje sem po mednarodnem zborovanju v Rimu imela prednost obiskati kongres v Nuernbergu v Nemčiji. Kako navdušujoče se je bilo srečati s temi, ki so toliko zdržali pod Hitlerjevim režimom!
Vrnitev v Združene države
Leta 1956 sem se zaradi zdravstvenih težav vrnila v Združene države na bolniški dopust. Toda nikoli nisem odvrnila svojih oči od nagrade služenja Jehovu zdaj in večno v njegovem novem svetu. Načrtovala sem, da se bom vrnila v Italijo. Spoznala pa sem Orvilla Michaela, ki je služil v svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v državi New York. Po mednarodnem kongresu v New Yorku sva se 1958. leta poročila.
Kmalu zatem sva se preselila v Front Royal v Virginijo in uživala v služenju z majhno občino. Stanovala sva v majcenem stanovanju za kraljestveno dvorano. Da bi poravnala račune, sva se marca 1960. leta nazadnje morala vrniti v Brooklyn in najti svetno delo. Opravljala sva nočno službo v različnih bankah in tako lahko ostala v polnočasni službi.
Med bivanjem v Brooklynu mi je umrl oče, taščo pa je zadela rahla kap. Zato sva se odločila, da se preseliva v Oregon, kjer bi bila blizu najinih mater. Tam sva si našla delni svetni zaposlitvi in nadaljevala pionirsko strežbo. Proti koncu leta 1964 sva z materama potovala prek države, da smo obiskali letni sestanek Watch Tower Bible and Tract Society v Pittsburghu v Pensilvaniji.
Na obisku v državi Rhode Island sta naju okrajni nadzornik, Arlen Meier, in njegova žena spodbudila k preselitvi v državno prestolnico Providence, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Materi sta naju priganjali, naj sprejmeva to novo nalogo, in tako sva po vrnitvi v Oregon prodala večino hišnih predmetov ter se preselila.
Zopet v Gileadski šoli
Poleti 1965. leta sva se udeležila zborovanja na Jenkijskem stadionu. Tam sva se prijavila za Gileadsko šolo kot zakonski par. Približno mesec kasneje sva bila presenečena, ko sva dobila prošnji, ki naj bi ju vrnila v 30 dneh. Ker mati ni bila dobrega zdravja, me je skrbelo, ali bova šla v kako oddaljeno državo. Ona pa me je spodbujala: »Izpolnita tisti prošnji. Saj veš, da bi morali vedno sprejeti vsako službeno prednost, ki nam jo ponudi Jehova!«
To je bilo odločilno. Izpolnila sva prošnji in ju odposlala. Kako sta naju presenetili vabili v 42. razred, ki se je začel 25. aprila 1966! Gileadska šola je tedaj bila nameščena v Brooklynu v New Yorku. Po manj kot petih mesecih nas je 11. septembra 1966 diplomiralo 106 gojencev!
Dodeljena v Argentino
Dva dni po podelitvi diplom sva s Peruvian Airlines že potovala v Argentino. Ob prihodu v Buenos Aires naju je na letališču pričakal podružnični nadzornik, Charles Eisenhower. Pomagal nama je prek carine in naju nato peljal v podružnico. V enem dnevu je bilo treba razložiti prtljago in si vse urediti; potem so se začele najine ure španščine. Prvi mesec sva se je učila po enajst ur dnevno. Drugi mesec sva jezik študirala po štiri ure in začela sodelovati v terenski strežbi.
V Buenos Airesu sva bila pet mesecev, nato pa so naju dodelili v Rosario, veliko mesto približno štiri ure z vlakom proti severu. Po 15 mesecih služenja tam so naju poslali še dlje proti severu v Santiago del Estero, mesto v vroči puščavski pokrajini. Med tamkajšnjim bivanjem mi je januarja 1973 umrla mati. Nisem je videla štiri leta. V žalovanju me je podpiralo zanesljivo vstajenjsko upanje, pa tudi zavest, da bi mati želela, da služim tu. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15)
Ljudje v Santiagu del Estero so bili prijateljski in biblijskih poukov ni bilo težko začeti. Ko sva 1968. leta prišla, je shode obiskovalo okoli 20 ali 30 ljudi, po osmih letih pa jih je v naši občini bilo več kot sto. Zraven tega sta bili v bližnjih mestih dve novi občini od 25 do 50 oznanjevalcev.
Ponovna vrnitev v Združene države
Leta 1976 sva bila zaradi zdravstvenih težav dodeljena kot posebna pionirja nazaj v Združene države, v Fayetteville v Severni Karolini. Tam je bilo veliko špansko govorečih ljudi iz Srednje in Južne Amerike, Dominikanske republike, Portorika ter celo Španije. Vodila sva veliko biblijskih poukov in sčasoma se je razvila španska občina. Pri tej nalogi sva preživela skoraj osem let.
Toda tašča je bila že zelo priletna in oslabela, zato sva ji morala biti bliže. Živela je v Portlandu v Oregonu, zato sva sprejela novo nalogo v španski občini v Vancouvru v Washingtonu, ki ni daleč od Portlanda. Ob najinem prihodu v občino decembra 1983 je le-ta bila majhna, videvava pa veliko novih.
Junija 1996. leta sem dopolnila 53 let polnočasne službe, mož pa 55 let 1. januarja letos. V vseh teh letih sem imela prednost, da sem stoterim pomagala spoznati resnico Božje Besede in posvetiti njihovo življenje Jehovu. Mnogi zdaj služijo kot starešine in polnočasni strežniki.
Včasih me kdo vpraša, ali mar ne pogrešam svojih otrok. Dejansko pa me Jehova blagoslavlja z mnogimi duhovnimi otroki in vnuki. Da, moje življenje je v Jehovovi službi bogato in polno. Zares lahko razumem Jeftejevo hčer, ki je svoje življenje prebila v tempeljski službi in zaradi velike službene prednosti nikoli ni imela otrok. (Sodniki 11:38–40)
Še vedno se spominjam, kako sem se še kot deklica posvetila Jehovu. Slika raja je v mojih mislih prav tako živa, kot je bila takrat. Oči in srce imam še vedno uprte v nagrado brezkončnega življenja v Božjem novem svetu. Da, želim služiti Jehovu, ne le kakih 50 let, ampak večno – pod kraljestveno vlado.
[Slika na strani 23]
Dorothy Craden, z rokami na mojih ramenih, in sopionirji 1943. leta
[Slika na strani 23]
V Rimu v Italiji s somisionarkami 1953. leta
[Slika na strani 25]
S soprogom