Prvi kristjani in rimski bogovi

PLINIJ MLAJŠI, deželni upravitelj Bitinije, je v pismu, ki ga je naslovil na rimskega cesarja Trajana, napisal: »S tistimi, ki so jih obtožili krščanstva, sem ravnal takole: najprej sem jih vprašal, ali so kristjani, in če so priznali, sem jih vprašal še drugič in tretjič ter jim obenem zagrozil s kaznijo. Če so vztrajali pri svojem, sem jih obsodil na smrt.« Glede tistih pa, ki so zanikali, da so kristjani, in to dokazali s tem, da so prekleli Kristusa ter počastili kip cesarja in podobe bogov, ki jih je prinesel v sodno dvorano, je napisal: »Zdelo se mi je prav, da jih izpustim.«

Prve kristjane so zaradi tega, ker niso hoteli častiti cesarja in podob številnih bogov, preganjali. Kako pa je bilo z drugimi religijami po rimskem imperiju? Katere bogove so častili in kako so nanje gledali Rimljani? Zakaj so bili kristjani zaradi tega, ker niso hoteli darovati rimskim bogovom, preganjani? Odgovori na ta vprašanja nam bodo pomagali, da se bomo lažje spoprijeli z današnjimi preizkušnjami zvestovdanosti Jehovu.

Vere v imperiju

Po vsem rimskem imperiju je bilo ogromno najrazličnejših božanstev, ravno tako kakor je bilo ogromno jezikov in kultur. Naj se je Rimljanom zdelo judovstvo še tako čudno, so nanj gledali kot na religio licita oziroma priznano religijo, zaradi česar so jo ščitili. Judje so v jeruzalemskem templju za cesarja in rimski narod dvakrat na dan darovali dve jagnjeti in vola. Rimljane ni zanimalo, ali so bile te žrtve namenjene enemu bogu ali mnogim bogovom. Pomembno jim je bilo, da so Judje s takšnim ravnanjem dokazovali svojo lojalnost Rimu.

Drugod po imperiju je prevladovalo takšno ali drugačno poganstvo. Vsesplošno razširjena sta bila grška mitologija in vedeževanje. Tako imenovane mistične religije z vzhoda so svojim vernikom obljubljale nesmrtnost, takojšnje razsvetljenje in stik z bogovi po mističnih obredih. Te religije so bile razširjene po vsem imperiju. V prvih stoletjih n. št. so bili priljubljeni kulti egipčanskega boga Serapisa in boginje Izide, sirske boginje ribe Atargatis in perzijskega boga sonca Mitre.

Iz biblijske knjige Apostolska dela veliko izvemo o poganskem okolju, v katerem so živeli prvi kristjani. Na primer, svetovalec rimskega prokonzula na Cipru je bil judovski čarovnik. (Apd. 13:6, 7) V Listri so tamkajšnji prebivalci zamenjali Pavla in Barnaba za grška bogova Hermesa in Zevsa. (Apd. 14:11–13) Ko je bil Pavel v Filipih, je srečal služkinjo, ki je vedeževala. (Apd. 16:16–18) V Atenah je opazil, da se meščani bojijo »bogov [. . .] bolj kakor drugi«. Tam je tudi videl oltar, na katerem je pisalo »Neznanemu bogu«. (Apd. 17:22, 23) Efežani so častili boginjo Artemido. (Apd. 19:1, 23, 24, 34) Na Malti so ljudje označili Pavla za boga, ker ni utrpel nobenih posledic, ko ga je dozdevno pičila kača. (Apd. 28:3–6) V takšnem okolju so se morali kristjani varovati vplivov, ki bi omadeževali njihovo čisto čaščenje.

Verovanje Rimljanov

Ko se je rimski imperij širil, so Rimljani sprejemali tudi nova božanstva, za katera so menili, da so to pravzaprav bogovi, ki so jih sami častili, le da so drugače poimenovani. Drugih oblik verovanja niso prepovedali, ampak so jih dopuščali in celo prevzeli. Religija rimskega imperija je s tem postala tako živopisna kakor njegovo prebivalstvo, ki je bilo sestavljeno iz različnih kultur. Rimska religija ni zahtevala samo ene oblike čaščenja. Ljudje so lahko častili več božanstev različnih religij.

Glavni rimski bog je bil Jupiter, imenovan tudi Optimus Maximus, kar pomeni najboljši in največji. Rimljani so verovali, da se kaže v vetru, dežju, strelah in gromu. Njegova sestra in žena Junona, ki so jo povezovali z luno, pa je bila zavetnica žensk in jih je spremljala na vseh področjih življenja. Njegova hčerka Minerva je bila boginja rokodelstva, vseh poklicev, umetnosti in vojne.

Videti je, da so Rimljani verjeli v neskončno veliko bogov. Lari in Penati so bili družinski bogovi. Vesta je bila boginja ognjišča. Janus z dvema obrazoma je bil bog začetka vseh stvari. Vsaka obrt je imela svojega boga zavetnika. Rimljani so pobožanstvili celo abstraktne pojme. Pax je bila zavetnica miru, Salus zdravja, Pudicitia skromnosti in čistosti, Fides zvestobe, Voluptas užitka, Virtus pa zavetnik poguma. Rimljani so na vse, kar so storili in doživeli v javnem in zasebnem življenju, gledali kot na voljo bogov. Da bi se torej vse v njihovem življenju izteklo tako, kakor so si želeli, so si morali pri ustreznem bogu izprositi naklonjenost z molitvami, darovanjem in praznovanjem.

Voljo bogov so denimo skušali razbrati iz znamenj. Ta so najpogosteje iskali v notranjih organih darovanih živali. Verjeli so, da se iz stanja in videza organov da razbrati, ali bogovi odobravajo neko dejanje ali ne.

Do konca drugega stoletja pr. n. št. so Rimljani svoja glavna božanstva poistovetili z grškimi bogovi – Jupitra z Zevsom, Junono s Hero in tako naprej. Privzeli so tudi mitologijo, ki je bila povezana s temi grškimi božanstvi. Namen vseh teh mitov je bil vsekakor laskati bogovom, ki so imeli enake napake in slabosti kakor ljudje. Na primer, Zevs je bil prikazan kot posiljevalec in pedofil, ki je imel spolne odnose s smrtniki in domnevnimi nesmrtniki. Brezsramne avanture bogov – ki so jih gledalci v starodavnih gledališčih sprejeli z burnim odobravanjem – so dajale vernikom dovoljenje za to, da so zadovoljevali svoje najnizkotnejše strasti.

Te mite so jemali dobesedno le redki izobraženci. Nekateri so jih razlagali kot prispodobe. Glede na to lahko razumemo, zakaj je Poncij Pilat postavil tisto znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« (Jan. 18:38) Z njim je izrazil »prevladujoče stališče intelektualcev, ki so menili, da je iskanje absolutne resnice o čemer koli brezplodno početje«.

Čaščenje cesarja

Med vladanjem Avgusta (27 pr. n. št. do 14 n. št.) se je rodilo čaščenje cesarja. Še zlasti v grško govorečih provincah na vzhodu so bili mnogi iskreno hvaležni Avgustu, ker je po dolgih letih vojne prinesel v deželo blaginjo in mir. Ljudje so si želeli, da bi jih ščitil kdo, ki bi ga lahko videli na lastne oči. Želeli so si koga, ki bi premostil verske razlike, spodbujal domoljubje – »rešitelja«, ki bi združil svet. To je privedlo do tega, da so pričeli cesarja častiti po božje.

Čeprav Avgust ni dovolil, da bi ga za časa njegovega življenja imeli za boga, pa je uvedel čaščenje boginje Rome, ki je bila poosebljenje mesta Rim. Avgusta so razglasili za boga po njegovi smrti. Verovanje in domoljubje ljudi v provincah je bilo odslej osredinjeno na mesto Rim in cesarje. S tem novim kultom cesarja, ki se je hitro širil po vseh provincah, so izražali pokornost in lojalnost državi.

Domicijan, ki je vladal od leta 81 do 96 n. št., je bil prvi rimski cesar, ki je zahteval, da ga častijo po božje. V njegovih dneh so Rimljani pričeli ločevati med kristjani in Judi ter nasprotovati temu, po njihovem mnenju sodeč, novemu kultu. Apostol Janez je bil izgnan na otok Patmos, zato ker je »pričeval za Jezusa«, verjetno ravno med vladanjem cesarja Domicijana. (Raz. 1:9)

Janez je v izgnanstvu napisal knjigo Razodetje. V njej omenja Antipa, kristjana, ki so ga umorili v Pergamonu, pomembnem središču čaščenja cesarja. (Raz. 2:12, 13) Morda je oblast že v tem času zahtevala od kristjanov, da sodelujejo pri obredih v čast državni religiji. Naj je bilo tako ali drugače, se iz pisma Trajanu, ki smo ga omenili na začetku tega članka, vidi, da je Plinij leta 112 n. št. zahteval od kristjanov v Bitiniji, da sodelujejo pri takšnih obredih.

Trajan je pohvalil Plinija za to, kako je ravnal v sodnih primerih v zvezi s kristjani, in izdal ukaz, da je treba kristjane, ki nočejo častiti rimskih bogov, usmrtiti. »Kadar pa,« je pisal Trajan, »človek zanika, da je kristjan, in to tudi dokaže, s tem da počasti naše bogove, ga (kljub obtožbam) oprostim, ker se je pokesal.«

Za Rimljane je bilo nekaj nezaslišanega, da religija od svojih pripadnikov zahteva izključno vdanost. Zakaj bi Bog, ki so ga častili kristjani, zahteval nekaj, česar rimski bogovi niso nikoli? Menili so, da človek s čaščenjem državnih božanstev enostavno pokaže to, da priznava politični sistem. Kot je ugotovil Plinij, večine kristjanov nikakor ni bilo mogoče prisiliti, da bi popustila zahtevam rimske oblasti. Zanje bi to pomenilo, da bi se izneverili Jehovu, zato so številni raje izbrali smrt, kakor pa da bi sodelovali v malikovalskem čaščenju cesarja.

Zakaj bi vse to moralo zanimati nas danes? V nekaterih deželah od državljanov pričakujejo, da bodo počastili državne simbole. Kristjani vsekakor spoštujemo oblast. (Rim. 13:1) Glede obredov v zvezi z državnimi simboli imamo v mislih to, da Bog Jehova od nas pričakuje, da bomo vdani samo njemu, spomnimo pa se tudi biblijskih stavkov »bežite od malikovanja« in »varujte se malikov«. (1. Kor. 10:14; 1. Jan. 5:21; Nah. 1:2) Jezus je rekel: »Jehova, svojega Boga, časti in samo njemu opravljaj sveto službo.« (Luk. 4:8) Zato bodimo še naprej zvestovdani Bogu, ki ga častimo.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Pravi kristjani so vdani samo Jehovu.

[Slika na strani 3]

Prvi kristjani niso hoteli častiti ne cesarja ne podob bogov.

Cesar Domicijan

Zevs

[Vir slike]

Cesar Domicijan: Todd Bolen/Bible Places.com; Zevs: Photograph by Todd Bolen/Bible Places.com, taken at Archaeological Museum of Istanbul

[Slika na strani 4]

Kristjani v Efezu niso hoteli častiti priljubljene boginje Artemide. (Apd. 19:23–41)