Zelo zaposlen z delom v Jehovovi organizaciji

Pripoveduje Vernon Zubko

ODRAŠČAL sem na farmi blizu kraja Stenen, ki leži v provinci Saskatchewan v Kanadi. Moja starša Fred in Adella sta marljivo delala, da sta za nas otroke – za mojo starejšo sestro Aurellio, zame, pa še za mlajša brata in sestro: Alvina, Allegro in Daryla – skrbela duhovno in gmotno. Vse do danes smo jima hvaležni, da sta nas poučevala o resnici.

Moj oče je bil maziljeni kristjan in neustrašen oznanjevalec. Pridno je delal, da smo imeli za preživetje, toda poskrbel je tudi, da je vsakdo vedel, da je Priča. Vedno je govoril o resnici. S svojo gorečnostjo in pogumom je name naredil trajen vtis. Pogosto mi je rekel: »Bodi čim bolj zaposlen z delom v Jehovovi organizaciji, pa se boš ognil mnogim problemom.«

Pogosto smo oznanjevali na ulici v Stenenu in bližnjih soseskah. Zame to ni bilo vedno enostavno. V vsakem kraju so bili namreč fantje, ki so nas mlajše ustrahovali in se nam posmehovali. Tako me je nekoč, ko sem kot osemletni deček s Stražnim stolpom in Prebudite se! v roki stal na nekem uličnem vogalu, obkrožila skupina fantov. Z glave so mi vzeli moj novi klobuk in ga obesili na drog poleg mene. Na srečo je starejši brat, ki je pazil name, videl, kaj se dogaja. Prišel je k meni in vprašal: »Vern, ali je vse v redu?« Fantje so se hitro pobrali. Ta dogodek je bil zame sicer malce neprijeten, toda iz njega sem se naučil, da se je med oznanjevanjem na ulici treba premikati, ne pa stati pri miru kakor kakšen drog. Takšno šolanje v teh zgodnjih letih mojega življenja mi je med drugim dalo pogum, ki sem ga potreboval za oznanjevanje po hišah.

Z Alvinom sva se krstila maja leta 1951. Star sem bil 13 let. Še zdaj se spominjam govora za krst, v katerem nam je brat Jack Nathan svetoval, naj nikoli ne dopustimo, da bi minil cel mesec, ne da bi govorili o Jehovu.a Pri nas doma se je na pionirsko službo vedno gledalo kot na najboljšo življenjsko pot. Tako sem se po končani šoli leta 1958 preselil v Winnipeg v Manitobi, da bi tam pioniral. Oče je bil sicer vesel, da sem mu pomagal v družinskem poslu kot skobljar stavbnega lesa, toda oba z mamo sta vse nas zelo spodbujala k polnočasni službi, zato sta mojo preselitev podprla.

Dobil sem nov dom in sodelavko

Leta 1959 je podružnica vse, ki so imeli možnost preseliti se tja, kjer je velika potreba po oznanjevalcih, povabila, da se preselijo v Quebec. Tako sem šel pionirat v Montreal. To je bila zares velika sprememba! Začelo se je povsem novo poglavje v mojem življenju, saj sem se moral naučiti francoščino in se prilagoditi na drugačno kulturo. Naš okrajni nadzornik mi je rekel: »Nikoli ne reci: ‚Pri nas doma smo to delali takole.‘« To je bil zares dober nasvet. (1. Kor. 9:22, 23)

Ko sem se preselil v Quebec, nisem imel pionirskega partnerja. Toda februarja leta 1961 sem dobil stalno sodelavko; poročil sem se namreč z mlado sestro Shirley Turcotte, ki sem jo spoznal že v Winnipegu. Tudi ona je iz družine, ki je imela rada Jehova. Takrat si še nisem povsem predstavljal, da mi bo Shirley v nadaljnjih letih neprecenljiv vir moči in spodbud.

Oznanjevanje po Gaspéju

Dve leti po poroki sva bila postavljena za posebna pionirja in dodeljena v Rimouski v Quebecu. Naslednjo pomlad pa so naju bratje iz Betela vprašali, ali bi šla oznanjevat na polotok Gaspé, ki leži vzdolž vzhodne kanadske obale. Najina naloga je bila posejati čim več semen resnice. (Prid. 11:6) Najin avto sva natovorila z več kot 1000 revijami, skoraj 400 knjigami in z nekaj hrane in oblačili ter krenila na enomesečno oznanjevalsko potovanje. Sistematično sva obdelala vse majhne vasi na Gaspéju. Krajevna radijska postaja je ljudi opozarjala, da prihajajo Priče, in jim govorila, naj ne sprejemajo naših publikacij. Toda mnogi prebivalci so obvestilo napačno razumeli. Menili so namreč, da po radiu pravzaprav oglašujejo našo literaturo, zato so jo sprejeli.

V tistih letih je bila svoboda oznanjevanja v nekaterih delih Quebeca nekaj novega, zato ni bilo nič nenavadnega, če te je ustavila policija. To se nama je zgodilo v nekem mestu, kjer sva skoraj pri vsakih vratih oddala literaturo. Neki policist je od naju zahteval, naj greva z njim na policijsko postajo, pa sva šla. Izvedel sem, da je mestni sodni svetnik izdal odlok, s katerim je želel doseči, da ne bi več oznanjevala. Tistega dne je bil šef policije odsoten. Zato sem pismo, ki sem ga dobil od Betela v Torontu in v katerem so bili dobro pojasnjeni argumenti, zakaj imava pravico oznanjevati, izročil temu odvetniku. Odvetnik je pismo prebral in takoj rekel: »Glejte, nobenih problemov nočem. Duhovnik mi je rekel, naj vas ustavim.« Z ženo sva želela, da bi ljudje na področju videli, da je naše delo zakonito, zato sva se nemudoma vrnila tja, kjer naju je ustavila policija, in naprej oznanjevala.

Naslednje jutro sva se vrnila na postajo, da bi govorila s šefom policije. Ko je izvedel, da so naju ustavili, se je razburil. Morali bi ga slišati, ko se je po telefonu pogovarjal z odvetnikom! Rekel nama je, da naj pokličeva njega osebno, če bova imela kakršne koli probleme, in da bo on vse uredil. Čeprav sva bila tujca in nisva znala dobro francosko, so bili ljudje do naju prijazni in gostoljubni. Toda spraševala sva se: »Ali bodo kdaj spoznali resnico?« Odgovor sva dobila čez nekaj let, ko sva na Gaspé prišla pomagat graditi kraljestvene dvorane. Ugotovila sva, da so mnogi od tistih, katerim sva takrat oznanjevala, zdaj naši bratje in sestre. Zares, Jehova daje, da raste. (1. Kor. 3:6, 7)

Dobila sva dediščino

Leta 1970 se nama je rodila hčerka Lisa. Ta dediščina od Jehova je v najino življenje prinesla še več veselja. Skupaj s Shirley in Liso sem pomagal graditi mnoge kraljestvene dvorane. Po končani šoli pa je Lisa rekla: »No, mami in ati, ker sta zaradi mene morala za nekaj časa nehati s polnočasno službo, se bom za to skušala oddolžiti tako, da bom pionirala.« Od takrat je minilo že več kot 20 let in Lisa še vedno pionira, le da zdaj skupaj s svojim možem Sylvainom. Oba sta tudi vesela, da sta lahko delala že na mnogih mednarodnih gradbenih projektih. Naš družinski cilj je ohraniti preprosto življenje in se dati na razpolago za Jehovovo službo. Še vedno se spominjam tega, kar je rekla Lisa, ko je začela pionirati. Pravzaprav me je ona spodbudila, da sem leta 2001 spet stopil v polnočasno službo, in od takrat pioniram. Pioniranje me uči, da pri vsem, kar delam, zaupam v Jehova, in da živim preprosto, a vseeno polno in srečno življenje.

Brez ljubezni in zvestovdanosti pri gradbenih projektih ne gre

Jehova me je naučil, da smo lahko deležni mnogih blagoslovov, če se damo na razpolago in sprejmemo vsako nalogo, ki nam jo da. To, da služim v regionalnem gradbenem odboru in da skupaj z brati in sestrami delam na gradbenih projektih po vsem Quebecu in drugod, si štejem v neprecenljivo čast.

Čeprav nekateri prostovoljci morda niso na odru izjemni govorniki, pa pri gradnji kraljestvenih dvoran svetijo kakor zvezde. Ti dragi bratje svoje delo opravljajo s srcem in tako na dan pridejo njihovi talenti. Na koncu se vedno vsi veselimo čudovite zgradbe za čaščenje Jehova.

Že večkrat so me vprašali: »Katere zelo pomembne lastnosti mora imeti prostovoljec, ki pomaga pri gradnji kraljestvenih dvoran?« Kot vem iz izkušenj, mora predvsem imeti rad Jehova, njegovega Sina ter brate in sestre. (1. Kor. 16:14) Poleg tega mora biti zvestovdan. Ko stvari ne gredo tako, kakor si želimo – in to se dogaja – se zvestovdan prostovoljec še naprej ravna po navodilih organizacije. In ker je zvest, se bo javil še za nadaljnje projekte.

Hvaležen Jehovu

Moj oče je leta 1985 umrl, toda nikoli ne bom pozabil njegovega nasveta, da naj bom čim bolj zaposlen z delom v Jehovovi organizaciji. Podobno kot drugi, ki so že prejeli svojo dodelitev v nebeškem delu Jehovove organizacije, je tudi on nedvomno zelo zaposlen. (Raz. 14:13) Mama je zdaj stara 97 let. Zaradi posledic kapi ne more tako dobro govoriti, kot je nekoč, toda še vedno dobro pozna Biblijo. V svojih pismih citira svetopisemske stavke in nas spodbuja, da bi še naprej zvesto služili Jehovu. Vsi otroci smo zelo hvaležni za tako ljubeče starše!

Prav tako sem Jehovu hvaležen za Shirley, mojo zvesto ženo in sodelavko. K srcu si je vzela nasvet svoje matere: »Vern bo vedno zelo zaposlen z resnico, in naučiti se boš morala, da ga boš delila z drugimi.« Ko sva se pred 49 leti poročila, sva se odločila, da se bova v Jehovovi službi skupaj postarala in da se bova, če bova oba preživela konec te stvarnosti, skupaj pomlajevala in še naprej večno služila Jehovu. Res sva »zelo zaposlen[a] v Gospodovem delu«. (1. Kor. 15:58) Prav tako je tudi Jehova naredil svoj del: ves ta čas je skrbel za naju, tako da nama nikoli ni manjkalo nič dobrega.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

»Naš družinski cilj je ohraniti preprosto življenje in se dati na razpolago za Jehovovo službo.«