Prijaznost – lastnost, ki se kaže v besedah in dejanjih

KAKO zelo pomirjujoče in tolažilno lahko na nas vpliva dejanje prijaznosti! Hvaležni smo, ko vidimo, da je nekomu mar za nas. Vsi imamo radi, da drugi z nami ravnajo prijazno. Kako lahko torej razvijemo to čudovito lastnost, prijaznost?

Prijaznost zajema iskreno zanimanje za dobro drugih. To zanimanje se kaže v krepilnih besedah in koristnih dejanjih. Prijaznost je dejavna lastnost, zato k njej spada več kot le to, da smo navzven vljudni in spoštljivi. Pravo prijaznost vzgibavata globoka ljubezen in sočutje. Še več, je del sadu Božjega svetega duha, za katerega je kristjanom naročeno, naj ga negujejo. (Gal. 5:22, 23) Ker moramo razvijati prijaznost, si poglejmo, kako Jehova in njegov Sin kažeta to lastnost in kako ju lahko posnemamo.

Jehova je prijazen in uvideven do vseh, tudi do »nehvaležnih in hudobnih«. (Luk. 6:35) Jehova na primer »daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in da dežuje na pravične in nepravične«. (Mat. 5:45) Celo tisti, ki ne priznajo Jehova za svojega stvarnika, imajo vseeno koristi od vsega, kar je prijazno priskrbel za življenje, in so lahko do neke mere srečni.

Jehova je dal izjemen zgled prijaznosti s tem, kar je storil za Adama in Evo. Adam in Eva sta si kmalu za tem, ko sta grešila, »iz smokvinega listja sešila pokrivalo in si ga nadela okrog bokov«. Toda Jehova je vedel, da bosta potrebovala primerna oblačila za življenje zunaj Edena, saj je bila zdaj zemlja prekleta in prerasla s »trnjem in osatom«. Zato se je prijazno odzval na njune potrebe, tako da jima je »naredil dolgi oblačili iz kož«. (1. Mojz. 3:7, 17, 18, 21)

Čeprav je Jehova prijazen do »hudobnih in dobrih«, je še posebej prijazen do svojih zvestih služabnikov. V dneh preroka Zaharija je bil na primer neki angel zaskrbljen, ker je videl, da se je obnova templja v Jeruzalemu ustavila. Jehova je prisluhnil angelovim skrbem in mu odgovoril »z dobrimi besedami, s tolažilnimi besedami«. (Zah. 1:12, 13) Jehova je podobno ravnal s prerokom Elijem. Nekoč je bil prerok tako malodušen, da je Jehova prosil, naj ga usmrti. Jehova je bil pozoren na Elijeve občutke in je poslal angela, da ga je okrepil. Poleg tega mu je Bog zagotovil, da ni sam. Zatem ko je Elija slišal prijazne besede in prejel potrebno pomoč, je lahko še naprej vztrajal pri svojih nalogah. (1. kra. 19:1–18) Kdo pa je med vsemi Božjimi služabniki najbolje odseval Jehovovo izjemno prijaznost?

Jezus je bil med svojim služenjem na zemlji znan po tem, da je bil prijazen in uvideven. Nikoli ni bil strog ali ukazovalen. Sočutno je dejal: »Pridite k meni vsi, ki trdo delate in ste obremenjeni, in jaz vas bom poživil. [. . .] Kajti moj jarem je prijeten.« (Mat. 11:28–30) Ljudje so se na Jezusovo prijaznost odzvali tako, da so mu sledili, kamor koli je šel. Jezusu so se ljudje zasmilili, zato jih je nahranil, ozdravil bolne in slabotne med njimi ter jih učil »mnoge reči« o svojem Očetu. (Mar. 6:34; Mat. 14:14; 15:32–38)

Jezus je bil zaradi svoje izjemne prijaznosti do drugih razumevajoč in obziren. Pravzaprav je »prijazno sprejel« vse, ki so ga iskreno iskali, ne glede na to, koliko nevšečnosti je zaradi tega imel. (Luk. 9:10, 11) Ni oštel prestrašene ženske, ki se je dotaknila njegovih vrhnjih oblačil v upanju, da bo ozdravljena krvavenja, čeprav je bila obredno nečista. (3. Mojz. 15:25–28) Tej ženski, ki je že 12 let trpela, je sočutno rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje mučne bolezni.« (Mar. 5:25–34) Zares izredno dejanje prijaznosti!

Iz prej omenjenih primerov je razvidno, da se prava prijaznost kaže z dejanji. Jezus je to, kako pomembna so dejanja, ponazoril s priliko o usmiljenem Samarijanu. Čeprav so se Samarijani in Judje sovražili, se je Samarijanu v tej priliki zasmilil Jud, ki so ga razbojniki oropali, pretepli in pustili napol mrtvega ob cesti. Prijaznost je Samarijana navedla k dejanjem. Moškemu je oskrbel rane in ga odpeljal v gostišče. Samarijan je nato gostilničarju plačal, da je poskrbel za ranjenega moškega, in celo ponudil, da bo poplačal kakršne koli dodatne stroške. (Luk. 10:29–37)

Prijaznost se torej pogosto kaže z dejanji, vendar se prav tako kaže z uvidevnimi in spodbudnimi besedami. Res je, da »zaskrbljenost človeku tare srce«, toda Sveto pismo dodaja: »Dobra beseda pa ga razveseljuje.« (Preg. 12:25) Kadar drugim kažemo prijaznost in dobroto, jih z besedami spodbudimo, in to jim pomaga, da so srečnejši.a S prijaznimi besedami pokažemo, da se zanje zanimamo. To jih bo spodbudilo in lažje se bodo spoprijemali s preizkušnjami v življenju. (Preg. 16:24)

Vsi ljudje lahko razvijamo prijaznost, saj smo bili ustvarjeni »po Božji podobi«. (1. Mojz. 1:27) Julij, rimski stotnik, ki je odvedel apostola Pavla v Rim, je v mestu Sidon apostolu »izkazal človekoljubnost [prijaznost] in mu dovolil oditi k prijateljem in biti v njihovi oskrbi«. (Apd. 27:3) Nekoliko kasneje so prebivalci Malte Pavlu in drugim, ki so ravno doživeli brodolom, izkazali izjemno prijaznost. Otočani so za brodolomce celo zakurili ogenj, da so se lahko ogreli. (Apd. 28:1, 2) Njihova dejanja so bila res vredna pohvale, vendar prijaznost zajema več kot le to, da občasno naredimo kaj prijaznega.

Da bi Bogu povsem ugajali, mora prijaznost postati trajen del naše osebnosti in način življenja. Zato nam Jehova naroča, naj si oblečemo prijaznost. (Kol. 3:12) Toda priznati moramo, da je včasih potrebno veliko truda, da bi ta Božja lastnost postala del nas. Zakaj? Morda nam je težko biti prijazni, ker smo sramežljivi, negotovi, se spoprijemamo z nasprotovanjem ali pa so v nas še vedno sledi sebičnosti. Kljub temu lahko premagamo takšne ovire, tako da se zanašamo na svetega duha in posnemamo Jehovovo prijaznost. (1. Kor. 2:12)

Kako lahko ugotovimo, na katerih področjih bi se glede izkazovanja prijaznosti morali še izboljšati? Najprej se lahko vprašamo: »Ali znam drugim sočutno prisluhniti? Ali sem pozoren na to, kaj drugi potrebujejo? Kdaj sem bil nazadnje prijazen do koga, ki ni moj družinski član ali tesni prijatelj?« Nato si lahko postavimo cilje, kot je denimo ta, da bolje spoznamo ljudi, ki so okoli nas, še posebej tiste v krščanski občini. Tako bomo lahko spoznali njihove okoliščine in ugotovili, kaj potrebujejo. Zatem naj bi se jim trudili izkazovati prijaznost tako, kot bi mi želeli, da jo drugi izkažejo nam. (Mat. 7:12) Navsezadnje, prosimo Jehova, naj nam pomaga razvijati prijaznost, in blagoslovil bo naš trud. (Luk. 11:13)

Ko je apostol Pavel naštel, kaj ga označuje za Božjega služabnika, je omenil tudi »prijaznost«. (2. Kor. 6:3–6) Pavel je pritegnil ljudi k sebi, ker se je zanje osebno zanimal. To je pokazal s prijaznimi dejanji in besedami. (Apd. 28:30, 31) Podobno lahko tudi mi s prijaznim vedenjem pritegnemo ljudi k resnici. Ko smo do vseh prijazni, tudi do tistih, ki nam nasprotujejo, bomo morda omehčali njihovo srce in do nas ne bodo več sovražno nastrojeni. (Rim. 12:20) Sčasoma bodo morda celo prisluhnili svetopisemskemu sporočilu.

V prihajajočem zemeljskem raju bodo nešteti, ki bodo obujeni, brez dvoma navdušeni, ko bodo morda prvič v življenju občutili resnično prijaznost. Hvaležnost jih bo nato spodbudila k temu, da bodo tudi sami prijazni do drugih. Nihče, ki takrat drugim ne bo želel izkazovati prijaznosti in jim pomagati, ne bo mogel večno živeti pod vlado Božjega kraljestva. Po drugi strani pa bodo tisti, ki jim bo Bog dovolil večno živeti, drug z drugim ravnali ljubeče in prijazno. (Ps. 37:9–11) Kako varen in miren svet bo to! Toda kako nam lahko že sedaj, še preden pride ta čudoviti čas, koristi to, da smo prijazni?

»Iz srca dobrotljiv [prijazen] človek dela dobro svoji duši,« pravi Sveto pismo. (Preg. 11:17) Prijazen človek druge pritegne k sebi in ponavadi so tudi drugi prijazni do njega. Jezus je rekel: »S kakršno mero namreč odmerjate, s takšno bodo odmerjali vam.« (Luk. 6:38) Zato prijazen posameznik hitro najde dobre prijatelje in jih tudi obdrži.

Apostol Pavel je kristjane v Efezu spodbujal: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte.« (Efež. 4:32) Občina ima veliko koristi, če so vsi njeni člani sočutni in prijazni ter si želijo med seboj pomagati. Takšni posamezniki se nikoli ne zatekajo h grobim besedam, ostremu kritiziranju ali žaljivemu sarkazmu. Ne širijo škodljivih govoric, ampak si prizadevajo s svojimi besedami drugim pomagati. (Preg. 12:18) Zaradi tega je občina močna in vsi njeni člani z veseljem služijo Jehovu.

Prijaznost je torej lastnost, ki se kaže v besedah in dejanjih. Ko smo prijazni, posnemamo ljubečega in radodarnega Boga Jehova. (Efež. 5:1) S tem tudi krepimo svojo občino in druge pritegnemo k čistemu čaščenju. Bodimo zato vedno znani kot ljudje, ki kažejo prijaznost!