Nagrajujoče življenje v Jehovovi službi

Rodil sem se leta 1934. Moja starša sta iz Švice prišla v Timmins, rudarsko mesto v Ontariu v Kanadi. Moja mama je okrog leta 1939 začela brati revijo Stražni stolp in obiskovati shode Jehovovih prič. S sabo je jemala tudi mene in mojih šest bratov in sester. Kmalu je tudi sama postala Jehovova priča.

Očetu ni bila všeč njena odločitev, ampak mama je imela rada resnico in je bila odločena ostati zvesta Jehovu. Vztrajala je tudi v zgodnjih 1940. letih, ko je bilo delo Jehovovih prič v Kanadi prepovedano. Do očeta je bila vedno prijazna in spoštljiva, kljub temu da je bil do nje osoren. Njen odlični zgled je meni ter mojim bratom in sestram pomagal, da smo tudi mi vzljubili resnico. Na srečo se je očetovo stališče sčasoma omehčalo in do nas je bil bolj prijazen.

Poleti leta 1950 sem v mestu New York obiskal zborovanje »Teokracija napreduje«. Potem ko sem srečal brate in sestre z vsega sveta in poslušal navdušujoče intervjuje diplomantov šole Gilead, sem želel narediti več za Jehova. Bolj kot kdaj prej sem bil odločen, da začnem polnočasno služiti. Takoj ko sem prišel domov, sem izpolnil prošnjo za rednega pionirja. Kanadski podružnični urad mi je odpisal in predlagal, naj se najprej krstim. In 1. oktobra 1950 sem to tudi naredil. En mesec zatem sem postal redni pionir in dobil prvo dodelitev v Kapuskasingu. To mesto je zelo daleč stran od tam, kjer sem živel.

Spomladi leta 1951 je podružnični urad povabil Priče, ki so znale francosko, naj razmislijo, ali bi se lahko preselile v francosko govorečo provinco Quebec. Tam se je zelo potrebovalo oznanjevalce. Že od malega sem govoril francosko in angleško, zato sem se odzval na povabilo. Dodeljen sem bil v mesto Rouyn. Tam nikogar nisem poznal. Vse, kar sem imel, je bil en naslov, kot sem omenil na začetku. Ampak vse se je dobro izteklo. Z Marcelom sva postala dobra prijatelja in naslednja štiri leta sem užival na dodelitvi v Quebecu, sčasoma kot posebni pionir.

Medtem ko sem bil v Quebecu, sem bil navdušen, ko sem dobil vabilo, naj se udeležim 26. razreda šole Gilead v South Lansingu v New Yorku. Podelitev diplom je bila 12. februarja 1956 in dodeljen sem bil v državo v Zahodni Afriki, ki se sedaj imenuje Ganab. Pred odhodom sem se moral za »nekaj tednov« vrniti v Kanado, da bi uredil dokumente za potovanje v Gano.

Na te dokumente sem v Torontu čakal sedem mesecev. V tem času sem živel pri družini Cripps in spoznal njihovo hčerko Sheilo. Zaljubila sva se. Ravno ko sem jo hotel zaprositi za roko, je prišla moja viza. S Sheilo sva molila in se odločila, da grem na svojo dodelitev. Dogovorila sva se, da si bova pisala in videla, ali se bova v prihodnosti lahko poročila. To je bila težka odločitev, ampak izkazalo se je, da je bila pravilna.

Po mesecu potovanja z vlakom, tovorno ladjo in letalom sem prispel v Akro v Gani. Tam sem dobil dodelitev kot območni nadzornik. To je pomenilo, da sem potoval po vsej Gani in tudi sosednjih državah – Slonokoščeni obali in Togu. Z džipom, ki mi ga je dala podružnica, sem večinoma potoval sam. V tistem obdobju sem zelo užival!

Ob koncih tedna sem imel naloge na okrajnih zborih. Takrat nismo imeli zborskih dvoran, zato so bratje zgradili začasno streho iz bambusovih palic, ki so jih prekrili s palmovimi vejami, da bi občinstvo zaščitili pred vročim soncem. Ker v menzi ni bilo hladilnika, so bratje imeli pri roki žive živali, ki so jih zaklali, da bi nahranili navzoče.

Na teh zborih smo imeli nekaj smešnih doživetij. Nekoč, ko je imel misijonar Herb Jenningsc govor, je iz menze pobegnil vol. Planil je med oder in občinstvo. Herb je nehal govoriti in žival je bila videti popolnoma zmedena. Štirje močni bratje so vola uspeli ujeti in ga ob vzklikih občinstva odpeljali nazaj v menzo.

Med tednom, ko nisem bil na zboru, sem v bližnjih vaseh predvajal naš film z naslovom The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji). Film sem projiciral na belo platneno rjuho, ki sem jo napel med dva kola ali dve drevesi. Vaščani so bili navdušeni! Za mnoge je bil to prvi film, ki so ga kdaj koli videli. Med prizori krsta so glasno ploskali. Ta film je vsem, ki so si ga ogledali, pomagal razumeti, da smo enotna svetovna organizacija.

Po kakih dveh letih v Afriki sem bil zelo vesel, da sem se lahko leta 1958 udeležil mednarodnega zborovanja v mestu New York. Kako srečen sem bil, ko sem videl Sheilo, ki je prišla iz Quebeca, kjer je služila kot posebna pionirka. Dopisovala sva si po pismih, ampak zdaj, ko sva bila spet skupaj, sem jo vprašal, ali bi se poročila z mano, in sprejela je. Pisal sem bratu Knorrud in ga vprašal, ali bi Sheila lahko obiskala šolo Gilead in se mi pridružila v Afriki. Strinjal se je in Sheila je končno prispela v Gano. Poročila sva se 3. oktobra 1959 v Akri. Čutila sva, da naju je Jehova resnično blagoslovil, ker sva ga postavila na prvo mesto v svojem življenju.

Leta 1961 sva bila dodeljena v Kamerun. Bil sem zelo zaposlen, saj so me bratje prosili, naj pomagam pri ustanovitvi nove podružnice. Kot novi sluga dežele sem se moral še veliko naučiti. Potem pa sva leta 1965 izvedela, da je Sheila noseča. Priznam, da sva si težko predstavljala, da bova starša. Ampak ravno ko sva se že začela veseliti te nove odgovornosti in sva se pripravljala za vrnitev v Kanado, sva doživela hudo izgubo.

Sheila je imela spontani splav. Zdravnik nama je povedal, da je bil najin nerojeni otrok fantek. Čeprav se je to zgodilo pred več kot 50 leti, tega nikoli nisva pozabila. Bila sva zelo žalostna, vendar sva ostala na svoji dodelitvi, ki sva jo imela res rada.

Bratje in sestre v Kamerunu so se zaradi svoje politične nevtralnosti pogosto soočali s preganjanjem. Situacija je bila še posebej napeta med predsedniškimi volitvami. Naši najhujši strahovi so se uresničili 13. maja 1970, ko so uradno prepovedali Jehovove priče. Lepe nove podružnične prostore, v katere smo se vselili pred komaj petimi meseci, je zasegla vlada. V manj kot enem tednu so bili vsi misijonarji, tudi Sheila in jaz, izgnani iz države. Težko nama je bilo zapustiti brate in sestre, ker sva jih imela rada in naju je skrbelo, kaj se bo z njimi zgodilo v prihajajočih dneh.

Naslednjih šest mesecev sva preživela v podružnici v Franciji. Tam sem se še naprej trudil čim bolj pomagati bratom in sestram v Kamerunu. Decembra tistega leta sva bila dodeljena v nigerijsko podružnico, ki je začela skrbeti za delo v Kamerunu. Bratje in sestre v Nigeriji so naju prisrčno sprejeli in tam sva z veseljem služila več let.

Leta 1973 sva morala sprejeti težko odločitev. Sheila se je spopadala z resnimi zdravstvenimi težavami. Ko sva bila na zborovanju v New Yorku, se je zlomila in mi rekla: »Ne morem več! Izčrpana sem in kar naprej bolna.« V Zahodni Afriki je z mano služila več kot 14 let. Zelo sem bil ponosen na njeno zvesto služenje, ampak morala sva narediti nekaj sprememb. Potem ko sva se o svoji situaciji pogovorila ter dolgo in vneto molila, sva se odločila vrniti v Kanado, kjer bi lahko dobila boljšo zdravstveno oskrbo. Zapustiti najino misijonarsko dodelitev in polnočasno službo je bila najtežja in najbolj srce parajoča odločitev v najinem življenju.

Ko sva se vrnila v Kanado, sem dobil službo pri dolgoletnem prijatelju, ki je imel avtosalon v mestu severno od Toronta. Najela sva stanovanje, kupila rabljeno pohištvo in tako lahko začela novo življenje brez dolgov. Želela sva ohranjati preprosto življenje, ker sva upala, da bova lahko nekega dne spet začela polnočasno služiti. Na najino presenečenje se je to zgodilo veliko prej, kot sva mislila.

Ob sobotah sem začel prostovoljno pomagati pri gradnji nove zborske dvorane v Norvalu v Ontariu. Sčasoma sem začel služiti kot nadzornik zborske dvorane. Sheilino zdravje se je izboljševalo in zdelo se nama je, da bo kos tej novi dodelitvi. Tako sva se junija 1974 vselila v stanovanje v zborski dvorani. Zelo sva bila vesela, da sva spet v polnočasni službi!

Na srečo se je Sheilino zdravje še naprej izboljševalo. Dve leti kasneje sva lahko sprejela dodelitev v okrajnem delu. Okraj se je nahajal v Manitobi, kanadski provinci, ki je znana po ledeno mrzlih zimah. Toda grela naju je toplina tamkajšnjih bratov in sester. Spoznala sva, da je čisto vseeno, kje služiva – najpomembnejše je, da tam, kjer sva, služiva Jehovu.

Po več letih okrajnega dela sva bila leta 1978 povabljena, da služiva v kanadskem Betelu. Ne dolgo zatem sem dobil bolečo, toda pomembno lekcijo. Na posebnem shodu v Montrealu sem imel enoinpolurni govor v francoščini. Na žalost govor ni ohranil pozornosti poslušalcev in neki brat iz službenega oddelka mi je glede tega svetoval. Iskreno bi si moral priznati to, kar vem zdaj, namreč da nisem najbolj nadarjen govornik. Ampak nasveta nisem dobro sprejel. Najin pogovor ni potekal najbolje. Zdelo se mi je, da je preveč kritičen, ker me za nobeno stvar ni pohvalil. Naredil sem napako, ker sem nasvet sodil po tem, kako mi je bil dan, in po tem, kako sem gledal na osebo, ki mi ga je dala.

O tej zadevi je čez nekaj dni z mano govoril član podružničnega odbora. Priznal sem, da se nisem dobro odzval na nasvet, in rekel, da mi je žal. Nato sem govoril z bratom, ki mi je dal nasvet. Prijazno je sprejel moje opravičilo. Ta izkušnja me je naučila, kako pomembna je ponižnost, in tega ne bom nikoli pozabil. (Preg. 16:18) Glede tega sem velikokrat molil k Jehovu in odločen sem, da ne bom nikoli več negativno gledal na nasvete.

V kanadskem Betelu sem že več kot 40 let in od leta 1985 služim v podružničnem odboru. Februarja 2021 je moja draga Sheila zaspala v smrt. Zelo jo pogrešam. Imam pa tudi zdravstvene težave. Ampak srečen sem, ker sem tako zaposlen s služenjem Jehovu, da komaj opazim, »kako hitro mineva [...] življenje«. (Prid. 5:20) Bilo je veliko izzivov, toda sreča, ki jo čutim, jih vse odtehta. To, da sem Jehova dal na prvo mesto in mu lahko 70 let polnočasno služil, je res nagrajujoče. Molim, da bi tudi naši mladi bratje in sestre še naprej dajali Jehova na prvo mesto. Prepričan sem, da bodo tako tudi oni imeli nagrajujoče in vznemirljivo življenje, ki je mogoče samo, če služimo Jehovu.