Podčrtna opomba

b Vse to se je zgodilo v drugi polovici zadnjega tedna »sedemdesetih letnih tednov«, napovedanih v Danielu 9:24—27a. V teku tega sedemdesetega »tedna« je Bog Jehova še vedno imel za veljavno Abrahamovo zavezo do naravnih Izraelcev, v kateri so bili Izraelci zato, ker so bili naravni Abrahamovi potomci. (1. Moj. 12:1—3; 22:18) Nasprotno od Filipa, ki je zaradi preganjanja zbežal v Samarijo, beremo o drugih v Dejanjih apostolov 11:19: »Tisti pa, ki so se razkropili po stiski, ki je bila nastala spričo Štefana, so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra (otok) in Antiohije (Sirija), nikomur ne oznanjujoč besede Božje, razen samo Judom.« Sedemdeseti »teden« posebne milosti za naravne Hebrejce zaradi Abrahamove zaveze se je končal zgodnje jeseni leta 36. n. št., pričel pa se je z Jezusovim krstom in maziljenjem leta 29. n. št. S tem torej, da so krščeni Samarijani dobili prednost, vstopiti v nebeško Kraljestvo, se ni odprla pot vsem ostalim nehebrejcem ‚do najbolj oddaljenih krajev Zemlje‘ oziroma ni bilo velikega priliva neobrezanih poganov v duhovno rojeno krščansko skupščino.