Izraelce so kmalu za tem, ko so bili čudežno rešeni suženjstva v Egiptu, napadli Amalečani. Pogumni Jozue je ubogal Mojzesova navodila in Izraelce povedel v boj. Medtem se je Mojzes skupaj z Aronom in Hurom odpravil na bližnje pobočje, od koder so lahko videli na bojišče. Mojzes se je odločil izpeljati načrt, ki je bil ključen za njihov uspeh. Roke, v katerih je imel palico pravega Boga, je držal dvignjene proti nebu. Vse dokler mu je to uspevalo, je Jehova krepil roke Izraelcev, da so se uspešno bojevali proti Amalečanom. Ko pa so Mojzesu roke postale težke in jih je začel spuščati, se je uspeh prevesil na stran Amalečanov. Aron in Hur sta odločno ukrepala. Vzela sta kamen in ga podložila Mojzesu, »tako da se je lahko nanj usedel. Prav tako sta mu podpirala roke, eden na tej strani in drugi na oni strani, tako da so mu roke ostale trdne vse do sončnega zahoda.« Da, zaradi Božje mogočne roke so Izraelci lahko zmagali. (2. Mojz. 17:8–13) (w16.09 1:5–7)

Pavel je bil povsem prepričan, da v svojem notranjem boju lahko zmaga, če se v molitvi zanaša na Jehova in veruje v Jezusovo odkupno žrtev. Kaj pa mi? Proti slabostim svojega nepopolnega telesa se lahko uspešno bojujemo. Kako? Tako da posnemamo Pavla in se povsem zanašamo na Jehova, ne pa na lastno moč, ter da verujemo v odkupnino. Bog morda tu in tam dopusti, da dokažemo, kako zelo si kaj želimo. Kaj, če denimo resno zbolimo oziroma zboli kdo od naših družinskih članov? Kaj, če doživljamo kako krivico? Če Jehova ponižno prosimo za moč, zato da bi ostali zvesti ter da ne bi izgubili veselja in duhovnega ravnovesja, pokažemo, da se povsem zanašamo nanj. (Fil. 4:13) Izkušnje mnogih, tako v Pavlovih kot današnjih dneh, dokazujejo, da nam molitev lahko obnovi moči in okrepi zaupanje, da vztrajamo. (w16.09 2:14, 15)

Ko je zgodnja krščanska občina rasla, je prišlo do okoliščine, za katero je bilo videti, kot da gre za diskriminacijo. Grško govoreči Judje so se pritoževali, da se z njihovimi vdovami ne ravna pošteno. Apostoli so težavo rešili tako, da so postavili sedem mož. Ti so skrbeli za to, da se ni nikogar zanemarjalo. Vsi ti možje so imeli grška imena, kar najverjetneje pokaže, da so apostoli želeli zgladiti kakršno koli napetost zaradi porekla, ki bi morda obstajala med zgodnjimi kristjani. (Apd. 6:2–6) Prav vsi smo pod močnim vplivom svoje kulture, pa naj se tega zavedamo ali ne. (Rim. 12:2) Poleg tega verjetno slišimo sosede, sodelavce ali sošolce, da dajejo ponižujoče opazke glede tistih, ki so druge kulture, barve kože ali pripadajo kakšni manjšini. Kako močno na nas vplivajo takšni pogledi, polni predsodkov? In kako se odzovemo, ko se kdo norčuje iz naše narodnosti, morda tako, da pretirava glede nekaterih značilnosti naše kulture? (w16.10 1:7, 8)