Da bi posameznikom drugega porekla pomagal, da se bodo v občini počutili kot doma, se iskreno vprašaj: »Če bi bil jaz v drugi državi, kako bi želel, da ravnajo z mano?« (Mat. 7:12) Bodi potrpežljiv s tistimi, ki se privajajo na življenje v novi državi. Sprva morda ne boš povsem razumel njihovega načina razmišljanja ali ravnanja. Toda zakaj jih ne bi raje sprejel takšne, kot so, ne pa pričakoval, da prevzamejo tvojo kulturo? Morda se bomo z njimi lažje družili, če se seznanimo z njihovo državo in kulturo. Morda lahko pri družinskem čaščenju nekaj časa namenimo temu, da raziščemo kaj več o narodu, ki ga ne poznamo tako dobro, vendar so njegovi pripadniki del naše občine ali pa živijo na našem področju. Še en način, da se zbližamo s posamezniki, ki so drugega porekla, je ta, da jih povabimo k sebi domov na obrok. Glede na to, da je Jehova »narodom odprl vrata k veri«, ali ne bi mogli tudi mi odpreti svojih vrat tujcem, »s katerimi smo povezani v veri«? (Apd. 14:27; Gal. 6:10; Job 31:32) (w16.10 1:15, 16)

Zatem ko je Pavel opisal različne verne moške in ženske, je poudaril največji zgled – našega gospoda Jezusa Kristusa. V Hebrejcem 12:2 piše, da je »zaradi veselja, ki ga je čakalo, prestal mučilni kol, ne da bi se menil za sramoto, in je sédel na desno stran Božjega prestola«. Zares, ko prestajamo najtežje preizkušnje, bi morali skrbno premišljevati o Jezusovem zgledu vere. Podobno kot Jezus tudi zgodnji krščanski mučenci, denimo učenec Antipa, niso hoteli poteptati svoje značajnosti. (Raz. 2:13) Kasneje so prejeli nagrado. Bili so obujeni v nebeško življenje, kar prekaša »boljše vstajenje«, ki so ga željno pričakovali starodavni verni ljudje. (Heb. 11:35) Nedolgo po rojstvu Kraljestva leta 1914 so bili vsi ti zvesti maziljenci, ki so pozaspali v smrt, obujeni v duhovno življenje v nebesih, da bi z Jezusom vladali človeštvu. (Raz. 20:4) (w16.10 3:12)

Nekateri starši ne pohvalijo svojih otrok, ker niti sami od svojih staršev niso prejeli nobene spodbude. Številni zaposleni niso deležni nobene pohvale, zato se pritožujejo, da je na delovnem mestu kronično pomanjkanje spodbud. Spodbujanje pogosto zajema to, da posameznika pohvalimo za nekaj dobrega, kar je naredil. Druge lahko spodbudimo tudi tako, da jim zagotovimo, da imajo lepe lastnosti, ali pa da tolažimo potrte. (1. Tes. 5:14) Grška beseda, ki se navadno prevaja s »spodbuda«, dobesedno pomeni, da posameznik »koga prosi, naj mu stoji ob strani«. Ko sodelujemo z brati in sestrami, imamo verjetno veliko priložnosti, da jim povemo kaj spodbudnega. (Prid. 4:9, 10) Ali izkoristimo te trenutke, da drugim povemo, zakaj jih imamo radi in jih cenimo? Preden si odgovorimo na to vprašanje, je dobro, da razmislimo o naslednjem pregovoru: »Beseda ob pravem času – o kako je dobra!« (Preg. 15:23) (w16.11 1:3–5)