Kako točen je judovski koledar?

PO JUDOVSKEM koledarju je bil četrtek, 16. septembra 1993, praznični dan roš hašana. Po tradiciji se je oglasil šofar, trobilo iz ovnovega roga, in naznanil prihod novega leta. Letošnje leto je 5754. (judovski koledar) in traja od 16. septembra 1993 do 5. septembra 1994.

Takoj opazimo, da je med judovskim računanjem časa in Zahodnim, gregorijanskim koledarjem, ki je sedaj v splošni rabi, razlika 3760 let. Zakaj ta razlika? In kako točen je judovski koledar?

Določitev izhodiščne točke

Vsak sistem štetja časa mora imeti določeno izhodiščno ali sklicevalno točko. Krščanstvo na primer šteje čas od leta, ko naj bi se rodil Jezus Kristus. Datumom od tedaj dalje se pravi po Kristusu. Pogosto se jih zapiše skupaj z oznako A.D., iz latinskega anno Domini, kar pomeni »v letu Gospodovem«. Datumi pred tem razdobjem pa so označeni s pr. Kr., »pred Kristusom«.a Podobno tradicionalni Kitajci štejejo čas od 2698 pr. Kr., ki je začetek kraljevanja legendarnega Huang Dija, Rumenega cesarja. Tako 10. februar 1994 zaznamuje začetek 4692. kitajskega lunarnega leta. Kaj pa judovski koledar?

The Jewish Encyclopedia pravi: »Med Judi je sedanja običajna metoda zapisovanja datuma kakšnega dogodka, da napišejo število let, ki so pretekla od stvarjenja sveta.« Ta sistem, ki je med Judi poznan kot doba stvarjenja, je v spološno rabo prišel nekje v devetem stoletju n. š. Tako je pred datumi po judovskem koledarju navadno oznaka A.M. To pomeni anno mundi, kar je krajša oblika od ab creatione mundi, ki pomeni »od stvarjenja sveta«. Ker je po tem računanju časa sedaj leto A.M. 5754, naj bi do »stvarjenja sveta« prišlo pred 5753 leti. Poglejmo, kako je prišlo do določitve tega časa.

»Doba stvarjenja«

Encyclopaedia Judaica (1971) daje naslednje pojasnilo: »Po različnih rabinskih računanjih se ,doba stvarjenja‘ prične jeseni v enem od let med 3762 in 3758 pr. n. š. Od 12. stoletja n. š. pa so sprejeli leto 3761 pr. n. š. (natančneje, 7. okt. tega leta) kot leto pričetka ,dobe stvarjenja‘. To računanje temelji na časovnem ujemanju med kronološkimi elementi, izraženimi v Bibliji, in izračunavanji, ki jih je bilo najti v zgodnji postbiblijski judovski literaturi.«

Sistem datiranja od »stvarjenja sveta« temelji na rabinski interpretaciji biblijskega zapisa. Po naziranju rabinskih učenjakov, pa tudi učenjakov krščanstva, je bil svet in vse, kar je na njem, ustvarjeno v šestih dobesednih 24-urnih dnevih, s čimer so v isto leto, torej v leto stvarjenja sveta, postavili tudi stvarjenje prvega moža, Adama. To pa še zdaleč ni točno.

Prvo poglavje Prve Mojzesove knjige se prične: »V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« Nato nadaljuje z opisom tega, kar je Bog naredil v naslednjih šestih »dnevih«, da bi iz ,puste in prazne‘ zemlje naredil ljudem primerno bivališče. (1. Mojzesova 1:1, 2) Med tema fazama je lahko preteklo milijone let. Poleg tega stvarjenjski dnevi niso bili 24-urna razdobja, kot da bi bile Stvarnikove dejavnosti vezane na takšne omejitve. Da je »dan« v tem kontekstu lahko daljši od 24 ur, se vidi iz Prve Mojzesove knjige 2:4 (Wolfova Biblija), kjer o vseh stvarjenjskih razdobjih govori kot o enem »dnevu«. Med prvim in šestim stvarjenjskim dnevom, ko je bil ustvarjen Adam, je preteklo na tisoče let. Datirati ustvaritev Adama v isti čas, kot sta bila ustvarjena nebo in zemlja, ni niti svetopisemsko niti znanstveno. Pa vendar, kako je prišlo do tega, da je bilo leto 3761 pr. n. š. določeno za začetek »dobe stvarjenja«?

Osnove za kronologijo

Na žalost večina judovske literature, na kateri sloni obravnavano računanje, ne obstaja več. Ostalo je le še kronološko delo s prvotnim nazivom Seder ʽOlam (Svetovni red). Pripisujejo ga talmudskemu učenjaku iz drugega stoletja n. š. Yoseju ben Halaftaju. To delo (kasenje je dobilo ime Seder ʽOlam Rabbah, da bi se razlikovalo od srednjeveške kronike z naslovom Seder ʽOlam Zuṭa) podaja kronološko zgodovino od Adama do judovske vstaje proti Rimu pod lažnim Mesijem Bar Kohbom v drugem stoletju n. š. Kako je pisec prišel do takšne informacije?

Medtem ko se je Yose ben Halafta trudil ravnati po biblijskih pripovedih, pa je dodal lastne interpretacije, kjer besedilo glede vpletenih datumov ni bilo dorečeno. »Mnogokrat [. . .] je datume postavil glede na tradicijo ter poleg tega vključil reke in halakote [tradicije] predhodnih rabinov in njegovih sodobnikov,« pravi The Jewish Encyclopedia. Drugi so pri svojem ocenjevanju manj prijazni. The Book of Jewish Knowledge pravi: »Računal je od dobe stvarjenja in potemtakem raznim judovskim dogodkom, do katerih naj bi domnevno prišlo od prvega človeka, Adama, do Aleksandra Velikega, pripisal neutemeljive datume.« Toda kako so takšne interpretacije in vložki vplivali na točnost in avtentičnost judovske kronologije? Poglejmo.

Tradicije in interpretacije

Yose ben Halafta je po rabinski tradiciji izračunal, da je drugi tempelj v Jeruzalemu obstajal skupaj 420 let. To je temeljilo na rabinski razlagi Danielove prerokbe o ,sedemdesetih tednih‘ ali 490 letih (Daniel 9:24). To časovno razdobje se je nanašalo na razmak med uničenjem prvega templja in opustošenjem drugega. Yose ben Halafta je dopuščajoč 70 let za babilonsko pregnanstvo prišel do sklepa, da je drugi tempelj stal 420 let.

Vendar pa takšna razlaga prinaša nemajhne probleme. Tako leto babilonskega propada (539 pr. n. š.) kakor leto uničenja drugega templja (70 n. š.) sta znana zgodovinska datuma. Potemtakem bi moral drugi tempelj doživeti 606 let in ne 420. Če temu razdobju pripišemo le 420 let, judovski kronologiji zmanjka 186 let.

Danielova prerokba ne govori o tem, kako dolgo naj bi stal tempelj v Jeruzalemu. Napoveduje pa čas, ko se bo pojavil Mesija. Prerokba jasno kaže, da »odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov« (Daniel 9:25, 26). Temelji templja so bili položeni v drugem letu vrnitve Judov iz pregnanstva (536 pr. n. š.), »povelje«, naj se pozida mesto Jeruzalem, pa ni izšlo do ,dvajsetega leta kralja Artakserksa‘ (Nehemija 2:1-8). Natančna svetna zgodovina uveljavlja leto 455 pr. n. š. kot to leto. Če dalje prištejemo 69 »tednov« ali 483 let, nas to pripelje do 29 n. š. To je bil čas, ko se je pojavil Mesija, čas Jezusovega krsta.b

Naslednja točka rabinske interpretacije, ki je ustvarila veliko razpoko v judovski kronologiji, se nanaša na čas Abrahamovega rojstva. Rabini so dodali leta naslednjih rodov, zapisanih v Prvi Mojzesovi knjigi 11:10-26, in pripisali 292 let razdobju od potopa do Abrahamovega (Abramovega) rojstva. Problem pa ustvarja rabinska interpretacija 26. vrstice, ki pravi: »Tare [Terah] je živel sedemdeset let in je dobil sinove Abrama, Nahorja in Arana« (EI). Na podlagi tega judovska tradicija domneva, da je bil Terah, ko se je rodil Abram, star 70 let. Toda ta vrstica ne govori izrecno, da je Terah s 70 leti postal Abrahamov oče. Govori le, da je oče treh sinov postal po 70. letu starosti.

Da bi ugotovili Terahovo točno starost ob Abrahamovem rojstvu, moramo le dalje prebrati biblijsko poročilo. Iz Prve Mojzesove knjige 11:32–12:4 spoznamo, da je Abraham z družino potem, ko je Terah umrl v starosti 205 let, na Jehovov ukaz zapustil Haran. Tedaj je imel Abraham 75 let. Tako je moral biti Abraham rojen, ko je bilo Terahu 130, ne pa 70 let. Zatorej tudi razdobje od potopa do Abrahamovega rojstva zajema 352 in ne 292 let. Tu judovski kronologiji spodleti za 60 let.

Religiozna sled

Takšne napake in nedoslednosti v Seder ‘Olam Rabbahu in drugih talmudskih kronoloških delih so povzročile kup zadreg in številne razprave med judovskimi učenjaki. Čeprav je bilo veliko poskusov, da bi to kronologijo uskladili z znanimi zgodovinskimi dejstvi, pa pravega uspeha ni bilo. Zakaj ne? »Njihovo zanimanje ni bilo toliko akademsko kot religiozno,« opaža Encyclopaedia Judaica. »Tradicijo je bilo treba podpreti za vsako ceno, zlasti zaradi odpadniških sektašev.« Nekateri judovski učenjaki so raje skušali vzeti veljavo biblijski pripovedi, kot da bi odstranili zmedo, ki jo je ustvarjala njihova tradicija. Drugi so iskali podporo pri babilonskih, egipčanskih in hindujskih legendah in tradicijah.

To ima za posledico, da zgodovinarji na »dobo stvarjenja« nič več ne gledajo kot na resno kronološko delo. Le redki judovski učenjaki bi si ga prizadevali braniti in celo tako avtoritativna priročnika, kot sta The Jewish Encyclopedia in Encyclopaedia Judaica, na splošno nanj gledata negativno. Zato na tradicionalno judovsko metodo štetja časa od stvarjenja sveta z gledišča biblijske kronologije, razgrnjenega preroškega urnika Boga Jehova, ni moč gledati kot na točno.

[Podčrtne opombe]