Vprašanja bralcev

Zakaj Savlove vojake niso usmrtili, ker so jedli meso s krvjo, saj je takšno kazen nalagala Božja postava?

Ti možje so sicer res kršili Božji zakon o krvi, milost pa jim je bila morda izkazana zato, ker so spoštovali kri, le da bi morali biti v tem spoštovanju bolj dosledni.

Poglejmo si okoliščine. Izraelci pod kraljem Savlom in njegov sin Jonatan so bili v vojni s Filistejci. Ko pa so se v bitki »možje Izraelovi [. . .] preveč upehali«, se je Savel nepremišljeno zaobljubil, da njegovi možje ne smejo jesti, dokler sovražnik ne bo poražen (1. Samuelova 14:24). Ta zaobljuba pa je kmalu povzročila problem.

Njegovi možje so dobili težko bitko, toda silen napor je terjal svoj davek. Bili so sestradani in izčrpani. Kaj so storili v tako izjemnih razmerah? »Ljudstvo [se] loti ropa, in vzemo ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred.« (1. Samuelova 14:32)

To je bila kršitev Božjega zakona o krvi, saj je Savlu nekaj njegovih mož reklo: »Glej, ljudstvo greši zoper GOSPODA, ker jedo s krvjo vred!« (1. Samuelova 14:33) Zakon je zahteval, da mora zaklani živali, preden se zaužije, najprej odteči kri. Bog pri izlivanju krvi ni pričakoval fanatizma. Z upoštevanjem razumnega postopka za izkrvavitev bi njegovi služabniki pokazali spoštovanje do pomembnosti krvi (5. Mojzesova 12:15, 16, 21-25). Živalska kri se je lahko uporabila za žrtvovanje na oltarju, ni pa se je smelo uživati. Namerna kršitev je bila kaznovana s smrtjo, saj je bilo Božjemu ljudstvu rečeno: »Krvi kateregakoli mesa ne smete jesti, kajti duša vsakega mesa je kri njegova; kdorkoli jo užije, bodi iztrebljen.« (3. Mojzesova 17:10-14)

Ali so vojaki kralja Savla namerno prestopili postavo? Ali niso pokazali sploh nobenega spoštovanja do Božjega zakona o krvi? (Primerjajte 4. Mojzesovo 15:30.)

Ni nujno. Pripoved pravi, da so živali ,klali na tleh in jih jedli s krvjo vred‘. Torej so se morda vendar trudili, da bi kri iztekla. (5. Mojzesova 15:23) Toda izčrpani in sestradani kakor so bili, trupel zaklanih živali niso obesili in počakali toliko časa, da bi kri normalno odtekla. Ovce in govedo so klali »na tleh«, kar je upočasnilo odtekanje. Hitro so si odrezali kos mesa od zaklane živali, ki je morda ležala v krvi. Torej tudi če so imeli v mislih poslušnost Božjemu zakonu, ga niso izpolnili pravilno in tudi ne zadosti.

Posledica tega je bila, da je ljudstvo ,jedlo s krvjo vred‘, to pa je bil greh. Savel je to priznal in naročil, naj privalijo k njemu velik kamen. Vojakom je zapovedal: »Vsakdo [naj] pripelje svojega vola in ovco svojo sem k meni, in tu jih koljite in jejte, in ne grešite zoper GOSPODA, jedoč s krvjo vred!« (1. Samuelova 14:33, 34) Grešni vojaki so ubogali, ,Savel [pa je] zgradil oltar GOSPODU‘ (1. Samuelova 14:35).

Klanje živali na kamnu je verjetno omogočilo zadostno izkrvavitev. Živalsko meso so pojedli drugje, ne na mestu klanja. Savel je morda nekaj izkrvavljene krvi uporabil na oltarju pri iskanju Božje milosti do teh, ki so grešili. Jehova je naklonil usmiljenje očitno zato, ker je vedel, kaj so poskušali vojaki, čeprav so bili zelo utrujeni in lačni. Bog pa je verjetno upošteval tudi to, da je Savlova zaletava zaobljuba njegove može pahnila v tako obupen položaj.

Ta pripoved torej kaže, da nujne razmere niso opravičilo za neupoštevanje Božjega zakona. Ravno tako nam pomaga uvideti potrebo, da temeljito razmislimo, predno se zaobljubimo, saj lahko prenagljena zaprisega povzroči probleme tako nam osebno kakor tudi drugim (Propovednik 5:4-6).