Gospodova večerja — kako pogosto naj bi jo obhajali

BOŽIČ, velika noč, cerkveno proščenje. Mnogo je praznikov, ki jih slavijo cerkve krščanstva. Toda ali veste, koliko praznovanj je svojim sledilcem zapovedal Jezus Kristus? Odgovor je: eno samo! Osnovatelj krščanstva ni odobril nobenega drugega praznika.

Če je Jezus vpeljal le eno praznovanje, je jasno, da mora to biti zelo pomembno. Kristjani bi ga morali obhajati natančno tako, kakor je zapovedal Jezus. Kaj pa naj bi tako edinstveno obhajali?

Edino praznovanje

To obhajanje je vpeljal Jezus na dan, ko je umrl. Judovski praznik pashe je obhajal s svojimi apostoli. Nato jim je podal nekaj nekvašenega pashalnega kruha in rekel: »To je moje telo, ki se za vas daruje.« Zatem jim je ponudil čašo vina, rekoč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.« Rekel je tudi: »To delajte v moj spomin.« (Lukež 22:19, 20; 1. Korinčanom 11:24-26) To obhajanje se imenuje Gospodova večerja ali spominska svečanost. To je edino praznovanje, ki ga je Jezus svojim sledilcem zapovedal obhajati.

Mnogo cerkva trdi, da ta praznik obhajajo skupaj z vsemi drugimi prazniki, čeprav njihovo spominsko slavje poteka drugače, kot je zapovedal Jezus. Morda se največja razlika kaže pri pogostnosti praznovanja. Nekatere cerkve ga praznujejo vsak mesec, teden ali celo vsak dan. Ali pa je Jezus to želel, ko je svojim sledilcem dejal: »To delajte v moj spomin.« The New English Bible pravi: »Delajte to kot v moj pomnik« (1. Korinčanom 11:24, 25). Kako pogosto pa se obhaja spominsko slavje ali obletnica? Navadno samo enkrat letno.

Ne pozabimo tudi, da je Jezus vpeljal to obhajanje, zatem pa po judovskem koledarju 14. nisana umrl.a To je bil dan pashe, praznik, ki je Jude spominjal na veliko rešitev, ki so jo doživeli v Egiptu v 16. stoletju pr. n. š. Takrat je bil rezultat žrtvovanja jagnjeta rešitev judovskih prvorojencev, medtem ko je Jehovov angel vse prvorojeno v Egiptu pokončal. (2. Mojzesova 12:21, 24-27)

Kako to pomaga našemu razumevanju? Krščanski apostol Pavel je pisal: »Naše velikonočno jagnje [Op.: pasha] je bilo darovano.« (1. Korinčanom 5:7) Jezusova smrt je bila večja pashalna žrtev, ki človeštvu omogoča mnogo veličastnejše rešitve. Kristjanom je spominska svečanost na Kristusovo smrt torej zamenjala judovsko pasho. (Janez 3:16)

Pasha je bila letno praznovanje. Zato logično enako velja za spominsko svečanost. Pasha — dan, ko je Jezus umrl — pride vedno na 14. dan judovskega meseca nisana. Zato bi se morali Kristusove smrti spominjati enkrat letno na koledarski dan, ki ustreza 14. nisanu. Leta 1994 je ta dan sobota, 26. marca, po sončnem zahodu. Zakaj torej cerkve krščanstva tega niso naredile za dan posebnega obhajanja? Kratek sprehod po zgodovini bo odgovoril na to vprašanje.

Ogrožena apostolska navada

Nobenega dvoma ni, da so ti, ki so jih v prvem stoletju vodili Jezusovi apostoli, slavili Gospodovo večerjo točno tako, kakor je zapovedal Jezus. Toda v drugem stoletju so nekateri pričeli spreminjati čas njegove spominske slovesnosti. Spominsko svečanost so postavili na prvi dan v tednu (sedaj se imenuje nedelja), ne pa na dan, ki odgovarja 14. nisanu. Zakaj so to storili?

Za Jude se je dan pričel približno ob šesti uri zvečer in je trajal do istega časa naslednjega dne. Jezus je umrl 14. nisana, 33 n. š., ki je trajal od četrtka zvečer do petka zvečer. Obujen je bil tretjega dne, na zgodnje nedeljsko jutro. Nekateri so hoteli spominsko slovesnost na Jezusovo smrt obhajati vsako leto določenega dne v tednu in ne na dan, ki bi sicer prišel na 14. nisan. Poleg tega jim je bil dan Jezusovega vstajenja pomembnejši kot dan njegove smrti. Zato so se odločili za nedeljo.

Jezus je zapovedal, naj se slovesno spominjajo njegove smrti, ne pa vstajenja. In ker pride judovska pasha vsako leto na drugi dan, glede na gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo sedaj, je povsem naravno, da velja enako tudi za spominsko svečanost. Mnogi so se tako držali prvotne ureditve in obhajali Gospodovo večerjo vsako leto 14. nisana. Sčasoma so jih začeli imenovati kvartodecimani, kar pomeni »štirinajstniki«.

Nekateri učenjaki so priznali, da se ti »štirinajstniki« držijo izvirnega apostolskega vzorca. Neki zgodovinar je rekel: »Kar zadeva dan obhajanja pashe [Gospodove večerje], je praksa kvartodecimanskih azijskih cerkev nadaljevanje prakse jeruzalemske cerkve. V 2. stoletju so te cerkve na svojo pasho 14. nisana slovesno zaznamovale odkup, ki ga je prinesla Kristusova smrt.« (Studia Patristica, V. zvezek, 1962, 8. stran)

Spor se stopnjuje

Medtem ko so mnogi v Mali Aziji sledili praksi apostolov, je bila v Rimu za obhajanje določena nedelja. Približno leta 155 n. š. je Polikarp iz Smirne, predstavnik azijskih občin, obiskal Rim, da bi pretresli ta problem in še nekatere druge. Na žalost pa v tem pogledu ni bilo doseženega nikakršnega soglasja.

Irenej iz Lyona je v nekem pismu pisal: »Niti Anicet [iz Rima] ni mogel prepričati Polikarpa, naj ne obhaja, kar je vedno obhajal z Janezom, učencem našega Gospoda, in drugimi apostoli, s katerimi se je družil; pa tudi Polikarp ni prepričal Aniceta, naj to obhaja, saj je rekel, da se mora držati običaja starešin pred njim.« (Evzebij, 5. knjiga, 24. poglavje) Upoštevajte, da je Polikarp glede na zapisano svoje stališče temeljil na apostolski avtoriteti, Anicet pa se je skliceval na običaj predhodnih starešin v Rimu.

Ta spor se je okrepil proti koncu drugega stoletja n. š. Okoli leta 190 n. š. je bil neki Viktor izvoljeni rimski škof. Menil je, da je treba Gospodovo večerjo obhajati na nedeljo, ter iskal podporo pri kar največjem številu voditeljev. Viktor je pritisnil na azijske občine, naj preidejo na nedeljsko ureditev.

Polikrat Efeški se je odzval v korist Male Azije in se ni hotel ukloniti temu pritisku. Rekel je: »Tega dne se držimo, ne da bi se vanj vtikali niti z dodajanjem niti z odvzemanjem.« Nato je naštel mnoge avtoritete, tudi apostola Janeza. »Vsi ti,« je vztrajal, »so obhajali pasho v skladu z evangelijem na štirinajsti dan in se od tega niso oddaljevali.« Polikrat je pristavil: »Kar zadeva mene, bratje, . . . me grožnje niso preplašile. Saj so ti, ki so boljši od mene, rekli: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Evzebij, 5. knjiga, 24. poglavje)

Viktor s tem odgovorom ni bil zadovoljen. Neko zgodovinsko delo pravi, da je »izključil vse azijske cerkve in poslal okrožnico vsem tistim cerkvam, ki so delile njegovo prepričanje, naj nimajo nič opraviti z njimi.« Vendar »je to njegovo zaletavo in drzno dejanje zbudilo neugoden odziv vseh modrih in treznih mož iz njegove stranke. Mnogi od njih so mu ostro odpisali in mu svetovali . . . naj ohrani ljubezen, enotnost in mir.« (Bingham, Antiquities of the Christian Church, 20. knjiga, 5. odstavek)

Institucionalizacija odpadništva

Kljub takšnim protestom so postajali kristjani v Mali Aziji vse bolj izolirani glede vprašanja kdaj praznovati Gospodovo večerjo. Marsikje so se prikradle različne variante. Nekateri so praznovali celotno razdobje od 14. nisana do nedelje, ki je sledila. Drugi so stvar ponavljali pogosteje — vsak teden v nedeljo.

Koncil v Arlesu (Francija) leta 314 n. š. je skušal vsiliti rimsko pripravo in potlačil vsakršno drugačno možnost. Preostali kvartodecimani so vztrajali. Da bi rešil to vprašanje ter še druga vprašanja, ki so delila samozvane kristjane njegovega cesarstva, je poganski cesar Konstantin leta 325 n. š. sklical ekumensko sinodo, nicejski koncil. Izdali so odlok, ki je zahteval, naj se vsi v Mali Aziji prilagodijo rimski rabi.

Zanimivo je pogledati enega od glavnih dokazov, ki so prispevali k temu, da so se odrekli obhajanju spominske svečanosti na Kristusovo smrt ob dnevu, ki bi odgovarjal judovskemu koledarju. A History of the Christian Councils (Zgodovina krščanskih koncilov), avtorja K. J. Hefeleja, navaja: »Bilo je objavljeno, da je za ta najsvetejši praznik še posebej nevredno slediti običaju (računanju) Judov, ki so si roke omadeževali z najstrašnejšim zločinom in so zaslepljenega uma.« (1. zvezek, 322. stran) Na takšen položaj so gledali kot na »ponižujočo podložnost sinagogi, ki je jezila cerkev,« pravi J. Juster, ki ga navaja Studia Patristica, IV. zvezek, 1961, stran 412.

Antisemitizem! Ti, ki so praznovali spominsko svečanost na Jezusovo smrt na datum njegove smrti, so veljali za pojudence. Pozabljali so, da je bil Jezus sam Jud in da je dal dnevu svoj pomen s tem, ko je ponudil svoje življenje v korist človeštva. Od tedaj so bili kvartodecimani obsojeni kot heretiki in razkolniki ter so jih preganjali. Koncil v Antiohiji 341 n. š. je odredil, da morajo biti izobčeni. Kljub vsemu jih je bilo leta 400 n. š. še kar nekaj ter so v manjšem številu vztrajali še dolgo zatem.

Od tedaj se krščanstvo ni več vrnilo k Jezusovi izvirni ureditvi. Profesor William Bright je priznal: »Ko so poseben dan, veliki petek, posvetili spominski slovesnosti Kristusovega trpljenja kot takšnega, je bilo že prepozno, da bi ga omejili na ,pashalne‘ spomine, ki jih je sv. Pavel povezoval z žrtveno smrtjo: ti so bili svojevoljno uporabljeni pri samem prazniku vstajenja in je tako v obrednem jeziku grškega in latinskega krščanstva samo po sebi prišlo do zmedenih zamisli.« (The Age of the Fathers, 1. zvezek, stran 102)

Kaj pa danes?

,Ali je po vseh teh letih,‘ boste morda vprašali, ,sploh še važno, kdaj naj se obhaja spominsko svečanost?‘ Da, važno je. Spremembe so povzročili energični ljudje, ki so hlepeli po moči. Ljudje sledijo svojim zamislim, namesto da bi ubogali Jezusa Kristusa. Opozorilo apostola Pavla se je spolnilo na vsej črti: »Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas [kristjane] grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« (Dejanja apostolov 20:29, 30)

Gre za vprašanje poslušnosti. Jezus je osnoval le eno praznovanje, ki naj bi ga kristjani obhajali. Biblija jasno pokaže, kdaj in kako naj bi ga obhajali. Kdo ima potemtakem pravico to spreminjati? Zgodnji kvartodecimani so raje trpeli preganjanje in izobčenje, kakor da bi v tej stvari napravili kompromis.

Morda vas bo zanimala ugotovitev, da na zemlji še vedno obstajajo kristjani, ki spoštujejo Jezusove želje in obhajajo spominsko svečanost njegove smrti na datum, ki ga je odredil on. To leto se bodo Jehovove priče sestale v svojih kraljestvenih dvoranah po vsem svetu po 18. uri v soboto, 26. marca — ko nastopi 14. nisan. Nato bodo storile natanko to, kar je Jezus rekel, da je treba storiti v tem najpomembnejšem času. Zakaj ne bi Gospodove večerje obhajali skupaj z njimi? S svojo prisotnostjo lahko tudi sami pokažete spoštovanje do Jezusovih želja.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 6]

»TA DRAGOCENA ODKUPNINA«

Odkupna žrtev Jezusa Kristusa je veliko več, kot samo doktrina. Jezus je zase rekel: »Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá življenje svoje v odkupnino za mnoge.« (Marko 10:45) Pojasnil je tudi: »Tako je Bog ljubil svet [človeštva], da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Janez 3:16) Odkupnina mrtvim odpira pot k vstajenju in daje upanje na večno življenje (Janez 5:28, 29).

Pri obhajanju Gospodove večerje se spominjamo življenjsko pomembne smrti Jezusa Kristusa. Z njegovo smrtjo je doseženo zelo veliko! Neka žena, ki so jo vzgajali pobožni starši in ki že desetletja hodi po poti Božje resnice, je svojo hvaležnost izrazila z besedami:

»Spominske svečanosti se veselimo. Z leti postaja vse bolj izjemna. Spominjam se, kako sem pred 20 leti stala v pogrebnem zavodu ter zrla v dragega očka in pričela resnično iz srca ceniti odkupnino. Do tedaj je bila zame le nekaj teoretičnega. Seveda dobro poznam vse svetopisemske vrstice in jih znam tudi pojasniti! Toda šele ko sem začutila hladno resničnost smrti, mi je srce poskočilo od veselja nad tem, kar nam bo prinesla ta dragocena odkupnina.«