Kako gleda Bog na čaščenje tako imenovanega krščanstva

»NE PRIDE vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo,« je rekel Jezus Kristus, »ampak kdor izpolnjuje voljo Očeta mojega, ki je v nebesih. Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo [. . .] mnogo čudežev delali s tvojim imenom? In tedaj jim povem očitno: Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico!« (Matevž 7:21–23)

Bog je po svoji sveti Besedi, Bibliji, pojasnil, kaj je njegova volja. Ali jo cerkve tako imenovanega krščanstva spolnjujejo? Ali pa ,delajo krivico‘, kot je to rekel Jezus?

Prelivanje krvi

Peter je v noči pred smrtjo svojega Gospodarja malodane začel oborožen spopad s četo vojakov, ki je prišla aretirat Jezusa. (Janez 18:3, 10) Toda Jezus jih je pomiril, Petra pa opozoril: »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:52) To jasno opozorilo se ponovi še v Razodetju 13:10. Ali ga cerkve tako imenovanega krščanstva upoštevajo? Ali pa so soodgovorne za vojne, ki še vedno trajajo na različnih delih zemlje?

Med drugo svetovno vojno je bilo v imenu vere pobitih na stotisoče Srbov in Hrvatov. »Na Hrvaškem,« poroča The New Encyclopædia Britannica, »je domači fašistični režim začel uveljavljati politiko ,rasnega očiščevanja‘, ki je šla celo dlje od nacističnega ravnanja. [. . .] Objavljeno je bilo, da bodo eno tretjino srbskega prebivalstva pregnali, eno tretjino spreobrnili k rimskemu katolicizmu in eno tretjino likvidirali. [. . .] Delno sodelovanje katoliške duhovščine pri takšnem ravnanju je po vojni močno poškodovalo cerkvenodržavne odnose.« Številni ljudje so se bili prisiljeni spreobrniti h katolicizmu ali umreti; tisočim drugim pa sploh niso dali možnosti izbire. Cele vasi – moške, ženske in otroke – so s silo odgnali v njihove pravoslavne cerkve in jih pobili. Kaj pa nasprotne komunistične čete? Ali je tudi njih podpirala vera?

»Nekateri duhovniki so v vojni sodelovali na strani revolucionarnih sil,« poroča knjiga History of Yugoslavia. »Partizanske čete so celo sprejemale duhovnike iz srbskopravoslavnih in rimskokatoliških cerkva,« piše v knjigi Yugoslavia and the New Communism. Verske razlike še naprej razplamtevajo vojno na Balkanu.

Kaj pa Ruanda? Generalni sekretar Katoliškega inštituta za mednarodne odnose, Ian Linden, je v reviji The Month priznal: »Preiskave skupine Afriške pravice v Londonu odkrivajo po en ali dva zgleda krajevnih katoliških, anglikanskih in baptističnih cerkvenih voditeljev, ki so bili vpleteni v pobijanja, za katera je bila odgovorna milica, tako da so dogajanje nemo opazovali ali pa v njem aktivno sodelovali. [. . .] Prav nobenega dvoma ni, da je bilo znatno število prominentnih kristjanov v župnijah vpletenih v pobijanja.« Kako žalostno, da bojevanje med tako imenovanimi kristjani še vedno prizadeva centralno Afriko.

Nečistovanje in prešuštvovanje

Božja Beseda pravi, da obstaja za spolnost samo eno častno mesto in to je znotraj zakonske zveze. »Častit bodi zakon pri vseh,« pravi Biblija, »in postelja neoskrunjena; kajti nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog.« (Hebrejcem 13:4) Ali cerkveni voditelji podpirajo ta Božji nauk?

Anglikanska cerkev v Avstraliji je leta 1989 izdala uradni dokument glede spolnosti, ki je govoril o tem, da spolnost pred poroko ni napačna, če je par popolnoma predan drug drugemu. Pred kratkim je voditelj anglikanske cerkve na Škotskem izjavil: »Cerkev prešuštva ne bi smela obsoditi kot grešnega in napačnega. Cerkev mora sprejeti dejstvo, da je prešuštvovanje posledica naše dedne zasnove.«

V Južnoafriški republiki številni duhovniki odkrito govorijo v korist homoseksualnosti. Tako je na primer južnoafriška revija You leta 1990 citirala splošno znanega anglikanskega duhovnika, ki je rekel: »Sveto pismo ne obvezuje za večno. [. . .] Verjamem, da bo v odnosu cerkve in njeni politiki do homoseksualcev prišlo do nekaterih sprememb.« (Primerjaj Rimljanom 1:26, 27.)

Po 1994 Britannica Book of the Year je postala spolnost glavna tema pogovorov v ameriških cerkvah, še posebej o rečeh, kot je »ordinacija javno znanih homoseksualcev in lezbijk, versko razumevanje pravic homoseksualcev, blagoslavljanje ,homoseksualnih zakonov‘ in upravičenost oziroma grajanje življenjskega sloga, povezanega s homoseksualnostjo«. Večina glavnih cerkvenih veroizpovedi je strpnih do duhovnikov, ki se zavzemajo za večjo spolno svobodo. Po 1995 Britannica Book of the Year je 55 episkopalnih škofov podpisalo deklaracijo, »v kateri potrjujejo sprejemljivost ordinacije homoseksualcev in njihovih navad«.

Nekateri duhovniki zagovarjajo homoseksualnost in trdijo, da Jezus ni nikoli govoril proti njej. Toda ali je to res? Jezus Kristus je objavil, da je Božja Beseda resnica. (Janez 17:17) To pa pomeni, da je potrdil Božji nazor o homoseksualnosti, kot je opisan v Četrti Mojzesovi knjigi 18:22, NW: »Z moškim ne smeš leči, kakor ležeš z ženo. To je ostuda.« Nadalje je Jezus nečistovanje in prešuštvovanje uvrstil med »hudobne reči[, ki] izhajajo od znotraj in skrunijo človeka«. (Marko 7:21–23) Grška beseda za nečistovanje je splošnejši izraz od izraza za prešuštvovanje. Označuje vse oblike spolnih odnosov zunaj zakonite zakonske zveze, tudi homoseksualnost. (Juda 7) Poleg tega je Jezus Kristus svoje sledilce svaril, naj ne trpijo nobenega deklariranega krščanskega učitelja, ki podcenjuje resnost nečistovanja. (Razodetje 1:1; 2:14, 20)

Kako to, da se verski voditelji zavzemajo za ordinacijo homoseksualcev in lezbijk, vpliva na člane njihovih cerkva, še posebej na mlade? Ali jih to ne spodbuja, da eksperimentirajo s spolnostjo zunaj zakonske zveze? V nasprotju s tem Božja Beseda spodbuja kristjane, naj ,bežijo od nečistosti‘. (1. Korinčanom 6:18) Če kak sokristjan zapade v tak greh, se mu ljubeče pomaga, da bi si ponovno pridobil Božjo milost. (Jakob 5:16, 19, 20) Kaj pa če to pomoč odkloni? Biblija pravi, da takšni, razen če se pokesajo, »ne podedujejo kraljestva Božjega«. (1. Korinčanom 6:9, 10)

»Prepovedujejo ženiti se«

Biblija pravi, da se je zaradi »razširjenosti nečistovanja [. . .] bolje poročiti, kot pa biti razvnet od strasti«. (1. Korinčanom 7:2, 9, NW) Kljub temu modremu nasvetu se od mnogih duhovnikov zahteva, da ostanejo samski oziroma neporočeni. »Zaobljuba celibata,« pojasnjuje Nino Lo Bello v svoji knjigi The Vatican Papers, »se ne prelomi, če ima kak duhovnik, menih ali nuna spolne odnose. [. . .] Odpuščanje za spolne odnose je mogoče dobiti z iskreno izjavo v spovednici, medtem ko Cerkev poroke katerega koli duhovnika enostavno ne bo priznala.« Ali je takšno razmišljanje rodilo dobre ali slabe sadove? (Matevž 7:15–19)

Nedvomno je mnogo duhovnikov, ki živijo moralno čisto življenje, toda veliko število jih ne. Kot pravi 1992 Britannica Book of the Year, »je rimskokatoliška cerkev po nekaterih poročilih izplačala 300 milijonov ameriških dolarjev, da je poravnala stroške tožb proti duhovnikom zaradi spolnega zlorabljanja«. Kasneje je izdaja iz leta 1994 zapisala: »S smrtjo številnih duhovnikov zaradi aidsa se je razkrila navzočnost duhovnikov homoseksualcev, opazilo pa se je tudi, da je bilo v duhovništvo pritegnjeno velikansko število [. . .] homoseksualcev.« Nič čudnega, da govori Biblija o ,prepovedi ženitve‘ kot o ,demonskem nauku‘. (1. Timoteju 4:1–3, NW) »Po mnenju nekaterih zgodovinarjev,« piše Peter de Rosa v svoji knjigi Vicars of Christ, »[duhovniški celibat] verjetno škoduje morali bolj kot katera koli druga navada na Zahodu, tudi prostitucija. [. . .] Večinoma je bil madež na imenu krščanstva. [. . .] Vsiljeni celibat je vedno vodil do hinavščine v vrstah duhovnikov. [. . .] Duhovnik lahko zagreši tisočkrat, cerkveno pravo pa mu prepoveduje, da bi se enkrat poročil.«

Če razmislimo, kako je Bog gledal na čaščenje Baala, potem nam ne bo težko uvideti, kako najverjetneje gleda na razdeljene cerkve tako imenovanega krščanstva. Zadnja Biblijina knjiga združuje vse oblike krivega čaščenja pod imenom »Babilon véliki, mati nečistnic in gnusob zemlje«. »V njem,« dodaja Biblija, »se je našla kri prorokov in svetnikov in vseh, ki so bili zaklani na zemlji.« (Razodetje 17:5; 18:24)

Zato Bog vse tiste, ki želijo biti njegovi pravi častilci, roti: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; [. . .] V enem dnevu [pridejo] šibe njene, smrt in žalost in lakota, in v ognju bo sežgana; kajti močan je Gospod [Jehova, NW], Bog, ki jo je sodil.« (Razodetje 18:4, 8)

Sedaj pa se postavlja vprašanje: Kam naj bi posameznik šel, potem ko izide iz krive vere? Kakšno obliko čaščenja Bog sprejema?

[Okvir/slika na strani 5]

Malikovalstvo

Pri čaščenju Baala so uporabljali malike. Izraelci so poskušali združiti čaščenje Jehova s čaščenjem Baala. Malike so prinesli celo v Jehovov tempelj. Bog je s tem, ko je uničil Jeruzalem in njegov tempelj, jasno pokazal, kako gleda na čaščenje malikov.

Mnoge cerkve tako imenovanega krščanstva so polne malikov, pa naj so ti v obliki križa, ikon ali Marijinih kipov. Poleg tega tudi mnoge obiskovalce cerkva učijo, naj se pred temi podobami priklonijo, pokleknejo ali pa naredijo znamenje križa. V nasprotju s tem pa je pravim kristjanom zapovedano, naj ,bežijo od malikovalstva‘. (1. Korinčanom 10:14) Oni ne skušajo častiti Boga s pomočjo snovnih predmetov. (Janez 4:24)

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Okvir na strani 7]

»Cerkveni voditelj bi moral biti brez slabosti«

TA IZRAZ je vzet iz Lista Titu 1:7, po Today’s English Version. King James Version pa pravi: »Škof mora biti brezgrajen.« Beseda »škof« izhaja iz grške besede, ki pomeni »nadzornik«. Tako morajo moški, ki so postavljeni, da prevzemajo vodstvo v pravi krščanski občini, živeti v skladu s temeljnimi biblijskimi merili. Če ne živijo tako, se jih mora odstraniti z nadzorniškega mesta, ker niso več »zgledi čredi«. (1. Petrov 5:2, 3) Kako resno pa jemljejo to zahtevo cerkve tako imenovanega krščanstva?

Dr. Everett Worthington v svoji knjigi I Care About Your Marriage omenja anketo med 100 pastorji v državi Virginia v ZDA. Več kot 40 odstotkov jih je priznalo, da so se zapletli v kako obliko strast zbujajočega vedenja z nekom, ki ni bil njihov zakonski partner. Mnogi med njimi so prešuštvovali.

Christianity Today opaža: »V zadnjem desetletju cerkev vedno znova pretresajo razkritja nemoralnega ravnanja nekaterih njenih najbolj spoštovanih voditeljev.« Članek »Zakaj prešuštni pastorji ne bi smeli biti ponovno postavljeni« je oporekal splošni navadi v tako imenovanem krščanstvu, da cerkvene voditelje, potem ko jih »obsodijo, da so spolno grešili«, kmalu postavijo na njihov prejšnji položaj.