Kaj Bog namerava s človeštvom

1.–4. a) Kaj je Bog prvotno namenil človeštvu? b) Zakaj se je človek izneveril? (Glej okvir na 13. strani.)

OBLJUBA o svetu brez vojn, kakršnega nam slikata Izaija 2:2-4 in Mihej 4:1-4, nam vliva trdno upanje za skorajšnjo prihodnost, izdaja pa nam tudi nekaj zelo tehtnega o našem Stvarniku, namreč to, da ima Bog nekakšen namen. Prerokovanje iz 2. poglavja Izaijeve knjige je pravzaprav samo drobec v dolgem nizu prerokovanj, ki se vrstijo od prvih strani Biblije pa tja do zadnje; in vsa ta prerokovanja nam razodevajo ravno to, kako bo Bog izvedel svoj začetni namen.

² Ko je Bog ustvaril prva človeška zakonca, jima je jasno povedal, kaj jima namenja. V 28. vrstici 1. poglavja Prve Mojzesove knjige namreč beremo: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ,Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!‘« Če to zapoved navežemo na navedbo iz naslednjega poglavja iste knjige — »Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« — se nam razodene Božji namen, da prva zakonca s svojim zarodom vred razširita raj onstran meje edenskega vrta in z njim naposled prekrijeta vso zemeljsko oblo (1. Mojzesova 2:15).a

³ In kako dolgo naj bi ljudje živeli v tem rajskem domovanju? Sveto pismo nam med vrsticami govori, da je bil človek ustvarjen za večno življenje na zemlji. Smrt bi človeštvo zadela le takrat, če bi se izneverilo svojemu Stvarniku, kakor to navaja Prva Mojzesova knjiga v 2. poglavju, v 16. in 17. vrstici: »Gospod Bog je dal človeku tole zapoved: ,Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti.‘« Če bi bil torej človek vsekdar poslušen, bi po tej logiki tudi živel v teh rajskih razmerah vsekdar, na vse večne čase (Psalm 37:29; Pregovori 2:21, 22).

⁴ Potem pa je angel, ki se ga je pozneje prijelo ime Satan (kar pomeni Nasprotnik), prva zakonca napeljal, da sta svobodno voljo zlorabila in se odločila za nepokorščino Bogu (Job 1:6-12; primerjaj 5. Mojzesova 30:19, 20). Pod utvaro, češ da se oglaša kača, je ta uporniški angel Evi, prek nje pa še Adamu trdil, da bosta veliko modrejša in da bo njuno življenje veliko polnejše, če bosta Bogu, ki je Najvišja oblast, odtegnila pokorščino (1. Mojzesova 3:1-19).b Zaradi takšnega odkritega uporništva sta bila oba obsojena na smrt. Ali pa je s tem šlo po zlu tudi vse, kar je bil Bog namenil človeštvu? Ne, ni šlo; Bog bo svoj začetni namen, da rajsko zemljo naseli s poslušnimi ljudmi, ki bi živeli večno, zdaj uresničil le nekoliko drugače. Kako naj bi se to zgodilo?

Obljubljeno Seme

5., 6. a) Kaj je Bog obljubil, da bi odpravil težave, ki jih je na zemlji povzročil Satanov upor? b) Kaj je Bog obljubil Abrahamu?

⁵ Bog Jehova je ob izreku obsodbe nad udeleženci upora zoper njegovo oblast naznanil, da bo pritegnil v igro »seme« ali »zarod«, ki bo odstranilo vse hudo, ki nam ga je nakopal navdihovalec upora. Simbolično je Bog namreč rekel, da bo to Seme kačo, ki uprispodablja Satana, udarilo po glavi oziroma ji jo strlo; naredilo bo torej konec Satanovemu obstoju in uporu. Dolga leta so to vrstico iz Prve Mojzesove knjige razlagali na vse mogoče, celo protislovne načine. Kakorkoli že, pa beseda »seme« nastopa še v mnogih drugih prerokovanjih; njen pomen se torej dá razbrati iz sorodnih obljub (1. Mojzesova 3:15).

⁶ Naziv »seme« pogosto nastopa v zvezi z uresničevanjem Božjega namena za celotno človeštvo. Zvestemu Hebrejcu Abrahamu je Bog, kot to piše v Prvi Mojzesovi knjigi 22:18, obljubil takole: »Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu [semenu, NW] vsi narodi na zemlji zato, ker si slušal moj glas.« (podčrtano v navedku.) Bog se je za Abrahama posebej zavzel zato, ker je bil to človek, ki Ga je iskreno iskal. A čeprav je Bog Abrahama neposredno nagradil, je iz odlomka razvidno, da ni šlo Bogu zgolj za Abrahama, pa tudi ne samo za njegov zarod po mesu. Bog ni niti za hip pozabil na rajsko zemljo, ki jo je bil v začetku namenil vsemu človeštvu, »vsem narodom«. Zdaj je torej Abrahamu razodel, da bo imel zaradi svoje zvestobe čast, da bo po njem prišlo na svet seme, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi.

7., 8. Kako se je pojem obljubljenega Semena sprepletal s pojmom vladarstva in Mesija?

⁷ Abraham je resda postal oče mnogim velikim narodom (1. Mojzesova 17:4, 5). Vendar je Bog Jehova nedvoumno razodel, po kateri izmed teh rodovnih linij bo prišlo obljubljeno Seme, ki bo v blagoslov vsemu človeštvu (1. Mojzesova 17:17, 21). Med členi v tej verigi, ki naj bi dala »seme«, sta bila izrecno imenovana Abrahamov sin Izak in vnuk Jakob. Med narodi, ki so potekali iz Abrahama, je bil tudi izraelski narod z 12 rodovi, ki so izvirali iz sinov Abrahamovega vnuka Jakoba. No, in obljubljeno »seme« naj bi se naposled pojavilo ravno v tem narodu (1. Mojzesova 26:1, 4; 28:10, 13-15)

⁸ Poznejše prerokovanje je dalo vedeti, da bo posebne vrste seme, oziroma vladar, izšlo izrecno iz Judovega rodu. V Prvi Mojzesovi knjigi 49:10 tako piše: »Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed nog njegovih, dokler ne pride Šilo, in njemu bode pokorščina narodov.« (AC)³ Biblični komentator Rashi navaja, da zveza »dokler ne pride Šilo« pomeni »dokler ne pride Kralj Mesija, čigar bo kraljestvo«.⁴ Poleg Rashija prepoznavajo v tem prerokovanju mesijanski pomen še mnogi drugi biblični kometatorji.

 9. a) Kaj je Bog glede Semena obljubil kralju Davidu? b) V kakšni zvezi sta obljubi iz Prve Mojzesove knjige 49:10 in Psalma 72:7, 8?

⁹ Bog je prvemu vladarju iz Judovega rodu, kralju Davidu, obljubil: »Tvoja hiša in . . . tvoj prestol bo [sta] utrjen[a] na veke.« (2. Samuelova 7:16) In je še obljubil: »Določil [bom] tvojega potomca [seme, NW] . . . in bo utrdil njegovo kraljestvo. Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke.« (1. kroniška 17:11, 12) Davidov sin in naslednik, kralj Salomon, je potem res sezidal Jehovu hišo oziroma tempelj, a vsekakor ni vladal na veke. Kljub temu pa naj bi bil »Šilo« ali Mesija, ki ga je napovedovala Prva Mojzesova knjiga 49:10, nekdo iz Davidovega semena. Kralj David je o tem preroško napisal: »V njegovih besedah bo cvetela pravičnost in obilost miru, dokler ne ugasne luna. Gospodoval bo od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje.« (Psalm 72:7, 8)

10. Kaj naj bi doseglo Seme iz obljube v Prvi Mojzesovi knjigi 3:15 in kako se to sklada s tem, kar je bilo obljubljeno Abrahamu?

¹⁰ Če tako sledimo postopnemu preroškemu razodevanju, se nam torej pokaže, da naj bi se Abrahamu obljubljeni blagoslovi — češ, »blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji« — dopolnili ravno po tem Vladarju iz Davidove linije. (1. Mojzesova 22:18) S tem se prerokovanja o Semenu prepletajo z upanjem judovskega naroda na Mesija, med čigar vlado naj bi zemlja užila popoln mir. V resnici je ravno on tisto »seme« [NW], ki ga omenja Prva Mojzesova knjiga 3:15 in ki naj bi zatrlo prvotni upor zoper Božjo vrhovnost in odstranilo vse hudo, kar se ga je s tem zasejalo (Psalm 2:5, 8, 9). Kaj več o obljubljenem Mesiju bomo govorili v Petem delu. Ta hip pa si poglejmo, kako je Bog še nadalje občeval z Abrahamovim potomstvom.

Smoter postavine zaveze

11.–13. a) Kako je postavina zaveza narodu koristila; ali naj bi obveljala za vedno?

¹¹ Nekaj sto let po Abrahamu so Izraelci postali narod. To potomstvo je Bog rešil sužnosti na Egiptovskem in pod vodstvom novega pobožnega moža, ki ga je bil izbral, namreč Mojzesa, z njimi sklenil posebno zavezo ali sporazum (2. Mojzesova 19:5, 6; 5. Mojzesova 5:2, 3). Ta postavina zaveza je postala narodu nedvoumno napotilo, kako naj Boga častijo res njemu po volji. Narod je organizirala za takšno čaščenje.

¹² Omeniti je treba, da je bila ta zaveza od samega začetka pogojna. Preden je Bog izraelskemu narodu razodel Deset zapovedi in sploh vso zavezo, h kateri so te sodile, jih je poučil: »Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojzesova 19:5, 6) Če naj bi jih torej Bog še naprej imel za posebno dragoceno lastnino, bi se mu morali zvesto pokoravati. Takšni so bili pogoji zaveze.

¹³ Obljubljeno plačilo za njihovo zvestobo — to, da bodo za kraljestvo duhovnikov — razodeva, da postavina zaveza ni bila sama sebi namen, pač pa bolj nekakšna vmesna stopnička k pripravi duhovništva, ki naj bi drugim narodom pomagalo spoznati pravega Boga. Že od začetka je namreč Bog nameraval blagosloviti ves človeški rod, ne le en narod (1. Mojzesova 22:18).

14. Kakšne koristi so še potekale iz postavine zaveze?

¹⁴ Če torej postavina zaveza ni bila sama sebi namen, kakšen je bil potem njen smoter? Nezgrešljivo je razgaljala in bičala vsa krivoverska pojmovanja, ki jih je bil človek sam napletel vse od upora v edenskem vrtu (5. Mojzesova 18:9-13). Izraelski narod je tudi varovala pred nagnusnimi navadami in kulti okolnih narodov, ker je vse stike s temi narodi kar najbolj omejila (5. Mojzesova 7:1-6). Dokler se je Izrael držal postave, je ostajal versko čist, takšen pa bi naposled tudi mogel prepoznati in pozdraviti obljubljeno Seme ali Mesija.

15., 16. Kateri važen duhovni pouk, včlenjen v postavino zavezo, prav tako kaže na njeno začasnost?

¹⁵ Postavina zaveza je tudi poudarjala potrebo po spravi; vpeljala je podrobno razčlenjen žrtvovanjski sistem, ki je bil sestavni del judovskega čaščenja (3. Mojzesova 1:1-17; 3:1-17; 16:1-34; 4. Mojzesova 15:22-29). Z uporom Adama in Eve je bil človek ob popolnost, ki bi mu bila omogočala, da bi večno živel popolnoma čil in zdrav (1. Mojzesova 2:17). Kot naslednik prvega greha je zarod Adama in Eve (ki se je ves rodil po uporu) podedoval nepopolnost in prirojeno nagnjenje h grehu (1. Mojzesova 8:21; Psalm 51:7, v NW 5; Pridigar 7:20). Iz nepopolnosti se je rodila bolezen, z njo pa staranje in smrt, hkrati pa je med človekom in Bogom zrasel zid (1. kraljev 8:46; primerjaj Žalostinke 3:44). Treba je bilo nove opore, s katero bi se dalo odpraviti vso to škodo, zraven pa premagati človekovo nepopolnost in opraviti zanjo nekakšno spravo. Takšne nuje so se pobožni možje vsekdar živo zavedali (Job 1:4, 5; Psalm 32:1-5).

¹⁶ Postavina zaveza je poudarjala, da ima Bog svoja pravna merila, ki se jih je treba držati. Prek nje so ljudje tudi mogli doumeti, kako bodo Božja merila pravice nekoč popolnoma izpolnjena.c Žrtvovanjske določbe v postavini zavezi niso mogle obnoviti tega, kar je bil Bog prvotno namenil človeštvu; njihov učinek je bil le začasen, grešnost je bolj poudarjal kot odpravljal ali jo preprečeval. Tako je bila postava le vmesna stopnička, ki naj bi temu oraganiziranemu narodu častilcev pomagala pravi čas doumeti, po čem prepoznati Seme in način, kako bo to Seme odstranilo vse hudo, kar ga je povzročil Adamov greh. In kje je Tora to kazala?

Obljubljen Mojzesu podoben prerok

17., 18. Kaj je bilo mišljeno z Božjo obljubo v Peti Mojzesovi 18:15, 18, 19, da bo obudil preroka?

¹⁷ V Peti Mojzesovi knjigi, v 18. poglavju 15. vrstici, je Mojzes izraelskemu narodu povedal: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod tvoj Bog; njega poslušajte.« V istem poglavju, v 18. in 19. vrstici, pa je Jehova Mojzesu, ki ga je bil sam postavil za srednika med sabo in svojim ljudstvom, govoril takole: »Obudim jim preroka izmed njih bratov, kakor si ti, in položim svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu zapovem. Kdor pa ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega jaz pokličem na odgovor.« Kako naj razumemo to prerokovanje?

¹⁸ Tu omenjeni prerok je očitno točno določen posameznik. Da tu ne gre le za kak splošen princip, češ da bo Bog narodu še naprej obujal preroke, kot to domnevajo nekateri, dovolj razločno razbiramo iz konteksta. Hebrejska beseda za preroka (naví) namreč stoji v ednini, preroka pa primerja z Mojzesom, ki je bil v narodovi zgodovini tudi en sam. Poleg tega sklepne besede te iste, Pete Mojzesove knjige, navajajo: »Ni vstal več prerok v Izraelu enak Mojzesu, s katerim je bil Gospod občeval od obličja do obličja« (5. Mojzesova 34:10-12). Te besede je najverjetneje zapisal Jozue, Nunov sin, ki je sam bil velik voditelj in od Boga postavljeni prerok. Glede na zapisano pa ni dvomiti, da v sebi ni gledal uresničitev Mojzesovih besed o Mojzesu podobnem preroku. Kaj je torej Bog mislil, ko je obljubil obuditi Mojzesu podobnega preroka? Kakšen je sploh bil Mojzes?

Prerokovanje o novi zavezi

19. a) V čem je bil Mojzes edinstven? b) Kot kaj bi Mojzesu podoben prerok še moral služiti?

¹⁹ Mojzes je bil velik voditelj; bil je postavodajalec, prerok, čudežnik, učitelj in sodnik. Bil pa je tudi srednik, edini prerok, ki je posredoval pri zavezi med Bogom in človekom (v tem primeru izraelskim narodom). Prerok, ki naj bi mu bil podoben, bi moral tudi storiti kaj podobnega. Ali naj to pomeni, da je Bog menil postavino zavezo zamenjati s kako drugo zavezo? Tako je. Da misli skleniti novo zavezo, je Bog čisto jasno izpovedal po preroku Jeremiju. Za novo zavezo pa bi bilo treba novega srednika. Le nekdo podoben Mojzesu bi mogel spolnjevati pogoje za takšno poslanstvo. Če si pogledamo, kaj vse nova zaveza pomeni, bomo bolje razumeli tudi srednikovo vlogo pri tem.

20., 21. a) Kaj obljublja Jeremijeva knjiga 31:31-34? b) Kakšen smoter naj bi nova zaveza imela po tej navedbi? c) Kaj naj bi se torej zgodilo s postavino zavezo?

²⁰ Kakih 900 let po Mojzesu je Jeremija izraelskemu narodu prenesel tele Božje besede: »Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njih očeti takrat, ko sem jih za roko prijel, da jih izpeljem iz egiptovske dežele. To zavezo z menoj so prelomili, . . . govori Gospod. Ampak to je zaveza, ki jo sklenem po tistih dneh z Izraelovo hišo, . . . krivdo odpuščam in njih greha se ne spominjam več.«d (Jeremija 31:31-34)

²¹ Če naj bi bil torej Mojzesu podobni prerok za novega srednika pri novi zavezi, iz tega nujno sledi, da naj bi tudi vse z mojzesovko postavo podrobno začrtane čaščenjske določbe ne obveljale za vedno, ampak le do ustanovitve nove zaveze. Ko naj bi namreč Bog položil temelj za ,odpuščanje krivde in pozabljenje njih greha‘, seveda ne bi bilo več treba celotnega žrtvovanjskega sistema v tempeljski ureditvi, ki je prinašala zgolj začasno odpuščanje. Z ustanovitvijo nove zaveze bi obredni vidiki postavine zaveze, na primer obhajanje sobote in drugih praznikov, ne imeli več istega pomena. Ob svojem času pa bi Bog vsekakor razodel, kaj bo zahteval od zavezancev v tej obljubljeni novi zavezi (Amos 3:7).

Blagoslovljeni vsi narodi

22., 23. a) Kaj naj bi nova zaveza pomenila narodom? b) Kako še druga prerokovanja kažejo na to, kaj je Bog namenil vsem narodom?

²² Če zdaj razumemo to, da sta Mojzesu podobni prerok in Abrahamovo Seme eno in isto, se nam odpre še en nadvse pomemben vidik nove zaveze: ta naj bi bila namreč pravna podlaga, na kateri bi mogli ljudje iz vseh narodov častiti pravega Boga. Ker Prva Mojzesova knjiga 22:18 pravi, da bodo po tem »semenu« [NW] ,blagoslovljeni vsi narodi na zemlji‘, je jasno, da Bog v neki točki človeške zgodovine ne bo več občeval izključno z enim narodom, z Abrahamovim potomstvom. Ko bi Izraelov narod odigral to nadvse važno vlogo, namreč rodil to obljubljeno Seme, in ko bi bila že ustanovljena nova zaveza, naj bi se čaščenje pravega Boga odprlo ljudem vseh narodov in ras.

²³ Kdo bi mogel Bogu očitati nepoštenost, če iskrenim ljudem iz slehernega naroda in rase dovoli, da ga častijo! Tako se je bil Bog namenil že od začetka, in mnoga prerokovanja v Bibliji potrjujejo, da bodo po Abrahamovem semenu blagoslovljeni vsi narodi (Zaharija 8:20-23). Zgled za to je 9. vrstica 3. poglavja Sofonijeve knjige, kjer Bog oklicuje: »Tedaj bom dal ljudstvu [ljudstvom, NW] spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime in mi služili v skupni vnemi.« Že prerokovanje iz 2. poglavja Izaijeve knjige, ki ga navajamo na začetku te brošure, poudarja zedinjenost Božjega čaščenja ko pravi, da se stekajo k Bogu ljudje iz mnogih narodov, da bi mu služili v resnici in se učili potov miru; naglaša pa tudi, kdaj se bo to zgodilo: »Zgodilo se bo poslednje dni.« (Izaija 2:2) Kaj je mišljeno s temi ,poslednjimi dnevi‘?

24. a) Kaj je mišljeno s »poslednjimi dnevi«? b) Kaj je opisano v 38. in 39. poglavju Ezekijelove knjige?

²⁴ Sveto pismo znova in znova pripoveduje o dnevu, ko bo Bog vse narode privedel na sodbo (Izaija 34:2, 8; Jeremija 25:31-35; Joel 4:2, v NW 3:12; Habakuk 3:2; Sofonija 1:18; 3:8). Vse odkar je človek v edenskem vrtu zavrgel Božjo vrhovno oblast, je vse očitnejše, da si človek ne zna uspešno vladati. Ves ta čas so človekove vladavine ena sama velika polomija; prizadejale so že nezaslišano veliko gorja. Če bi človek smel v tem veku jedrskega orožja in vsesvetovnega onesnaževanja okolja še kaj dlje rovariti, bi nazadnje še pokončal sam sebe s svojim zemeljskim domovanjem vred. Zato bo vmes posegel Bog po svojem postavljenem Mesiju, Semenu (Psalm 2:1-11; 110:1-6). Končni boj Boga zoper človeške vladavine je vnaprej videl že prerok Ezekijel. V 38. in 39. poglavju svoje knjige opisuje Božjo vojno zoper ,Goga v deželi Magogu‘ (Ezekijel 38:2). V tem navadno prepoznavamo prerokovanje o poslednjih dneh. Ob natančni preučitvi Svetega pisma spoznamo, da je tu »Gog« simbolično ime za istega duhovnega upornika, Satana, ki je Adama in Evo speljal v nepokorščino Bogu. Poraz tega duha in njegovih sil, ki so že od začetka Božji sovražniki, je pravzaprav začetek spolnjevanja prvotne obljube, da bo »seme« simbolično rečeno do mrtvega strlo glavo »kači«, Satanu (1. Mojzesova 3:15, NW).

25. Kaj se bo po prerokovanju zgodilo po pokončanju Satanovih sil?

²⁵ Ko bodo Satanove sile pokončane, bodo obnovljene prvotne edenske rajske razmere. Le da bo tokrat človeški rod pod novo zavezo pokoren Bogu (Izaija 11:1-9; 35:1-10). Človeštvu ne le da bodo odpuščeni grehi: docela se bo povrnilo k popolnosti (Izaija 26:9). Za posledek jim bo podeljeno večno življenje (Psalm 37:29; Izaija 25:7b, v NW 8). Takrat bodo oživeli, se pravi, od mrtvih vstali, tudi mrtvi, vsi, ki so umrli zvesti Bogu, pa tudi milijarde, ki niso nikdar imele možnosti spoznati Boga v resnici (Danijel 12:2, 12 [12:2, 13, NW]; Izaija 26:19)! Ali nas to čudovito upanje ne pritegne k Bogu, ki je vse to zasnoval?

26. Kaj nastop Mojzesu podobnega preroka zahteva od nas?

²⁶ To pa je le nekaj blagoslovov za ljudi iz vseh narodov, ki prepoznajo in prisluhnejo glasu Mojzesu podobnega preroka, Semenu, ki bo vladalo na Davidovem prestolu, »dokler ne ugasne luna«, se pravi na vekomaj (Psalm 72:7). O tem Mojzesu podobnem preroku Peta Mojzesova knjiga 18:19 pravi tudi: »Kdor pa ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega jaz pokličem na odgovor.« Ali si boste torej vzeli čas, še več, ali se boste toliko potrudili, da boste prepoznali tega Mojzesu podobnega Preroka, tega Mesija, in tako spoznali vse, kar hoče Bog? In ali boste s tem tudi vi spoznali pravega Boga?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

KDO JE SATAN

BIBLIJA o Satanu ne pripoveduje kot o »zlem nagnjenju« v človeku, ampak kot o nevidnem duhovnem stvarjenju, angelu (Job 1:6). Skupaj z drugimi angeli oziroma Božjimi sinovi je bil ustvarjen popoln, a se je pozneje sprevrgel v prvega upornika ali nasprotnika zoper Boga (5. Mojzesova 32:4; primerjaj Ezekijel 28:12-17). K njegovemu uporu zoper Božjo vrhovno oblast sodi tudi to, da ljudi dolži nezvestobe, češ da delajo vse le iz koristi. Izvolite si pogledati nekaj svetopisemskih stavkov, ki naravnost razgaljajo pretanjene poskuse, s katerimi hoče Satan ljudi speljati v nepokorščino in krivico:

1. Job 1:6-12; 2:1-7

2. 1. kroniška 21:1

3. Zaharija 3:1, 2

[Okvir/slike na straneh 16, 17]

ZAKAJ BOG DOPUŠČA HUDOBIJO

VSAJ enkrat v življenju ste se gotovo že vprašali ,Zakaj Bog, če sploh je, dopušča trpljenje?‘ ali pa ,Zakaj trpljenje, če ga Bog že dopušča, traja v nedogled?‘ Na takšna vprašanja je težko odgovoriti, še zlasti če pomislimo na holokavst, ki nam dandanašnji nemara bolj ko vse drugo pomeni nadčasni simbol človeškega trpljenja. Nekateri v iskanju razlage za vse to zanikajo obstoj Boga, drugi spet zanikajo obstoj zla. Ali pa je stvarno tako sklepati? Ali se na to sploh dá dovolj dobro odgovoriti?

² Sicer se po mnenju nekaterih o čem takšnem sploh ne bi smeli vprašati. Vendar se celo zvestim prerokom, na primer Habakuku, ni zdelo nič narobe iskati odgovor na ta vprašanja. Habakuk je namreč Boga vprašal: »Doklej moram prositi, Gospod, in ne uslišiš, vpijem k tebi zaradi nasilja, in ne pomagaš? Zakaj moram gledati zlo, ko dopuščaš krivico?« (Habakuk 1:2, 3)

³ Na žalost so tudi ljudje, ki jim nikakršen odgovor ne gre v račun, pa naj je pravi ali ne. Zaradi krutih doživetij in človekove surovosti kratko malo niso več zmožni nepristransko razsojati. Kdor torej išče odgovor na to, mora ob razumnosti dane razlage najprej pošteno presoditi tudi svoje lastno duševno razpoloženje.

Naj krivdo nosi krivec

⁴ Pri človekovih hudodelstvih Bog ni in ni niti nikoli bil soudeležen. Res pa na to misel navajajo nekateri verski nauki, zaradi česar je vse samo še težje. Tako je na primer ob prepričanju, da naj bi bil ta svet le nekakšno preizkuševališče za prihodnje življenje, s smrtjo pa da Bog tistega, ki ga ima rad, »vzame k sebi«, tudi dojenčka, videz pač takšen, kot bi bil nesreč, hudodelstev in katastrof kriv ravno on. Enako velja za nauk o usodi. So ljudje, ki celo holokavst razlagajo kot nekakšno ,božjo kazen za svetnost evropskih Judov‘ ali pa kot ,način, s katerim hoče Bog svetu dopovedati, kako potrebna je judovska država‘. Marsikomu se takšne racionalizacije ne zdijo samo nesprejemljive, ampak že kar žaljive.

⁵ Ali pa takšni nazori v resnici ne blatijo Boga? Mar ni človek in ne Bog kriv za vse krivice, nakopičene v dolgih stoletjih (Pridigar 8:9)? Tako je, kot je nekoč zapisal zgodovinar Arnold Toynbee: »Človeška bitja so edinstvena po tem, da so zmožna hudobije, ker so edinstvena tudi po tem, da se zavedajo, kaj počnejo, in se za to premišljeno odločijo.«e Torej je tega strahotnega trpljenja kriv le človek, ki je zlorabil svojo svobodno voljo. Samo: zakaj ga ni potem Bog ustvaril takšnega, da ne bi mogel bližnjemu z ničimer škoditi?

⁶ Človek je bil ustvarjen po Božji »podobi« in je tako v dar dobil tudi svobodno voljo (1. Mojzesova 1:26). Če tega ne bi bilo, ne bi človek nikoli užil niti zadovoljstva in veselja, ko spontano naredi komu kaj dobrega. Zavedanje bi bilo brezpredmetno, človekov obstoj pa bi bil podoben življenju nižjih oblik življenja. Svobodna volja je človeku v blagoslov, iz njega dela človeka, ne pa robota. Svobodna volja pa pomeni svobodno izbiro, tudi to, da si izbereš kaj napačnega ali škodljivega. Prav; vendar s tem, da smo doumeli, da Bog ni kriv za zlo, še nismo odgovorili na vprašanji: zakaj ga potem dopušča in zakaj ni trpljenja zatrl že v kali?

Kako je mogel Bog dovoliti kaj takšnega?

⁷ Zakaj se torej bohoti zlo, ko pa vendar živi sila, ki ga more zatreti? Biblija odgovarja na to zlasti v pripovedi o prvem možu in ženski, Adamu in Evi. V 2. in 3. poglavju Prve Mojzesove knjige pripoveduje o tem, da sta se tadva po lastni volji izneverila Bogu, s tem da sta jedla od »drevesa spoznanja dobrega in hudega«. Ob takšni nepokorščini pa so zazevala tehtna sporna vprašanja. Ta, ki ju je naščuval k uporu (glejte okvir na 13. strani), je to storil z besedami: »Nikakor ne bosta umrla«. Pod vprašaj je torej postavil to, ali Bog sploh govori po resnici; Bog jima je bil namreč izrecno zabičal, da bosta za neposlušnosti kaznovana s smrtjo (1. Mojzesova 2:17; 3:4). Skušnjavec je šel še dlje: »Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:5) Docela nedvoumno je torej namignil, češ da ju Bog po krivici za nekaj prikrajšuje. S tem je na veljavnost Božjih zakonov in na način njegovega vladanja legla senca dvoma. To pa ni bil nič manj kot napad na Božjo vrhovno oblast in na njegovo pravico, da vlada kot edini in absolutni Vladar človeštva.

⁸ Vprašanja so segla kaj globoko: Ali je človeku sploh treba Božjega vodstva, da bi mogel uspešno vladati sebi in vsej zemlji? Če mu ga ni treba, mogoče Bog po krivici zahteva od njih pokorščino. Zakaj bi o tem, kaj je za človeka prav in kaj ne, odločal ravno Bog, če si zna človek vladati tudi sam? Odgovor na ta vprašanja ne bi dobili, če bi bili kršitelji zakona zgolj usmrčeni. Šele čas je lahko pokazal, da si človek ni zmožen učinkovito vladati.

Kdo ima pravico odločati?

⁹ Nemara najpoglavitnejše vprašanje, na katerega si mora vsak človek zase odgovoriti, pa je: Ali Bog nima pravice, da odloča, katere stvari so bistvenega pomena in kdaj naj bi se katere lotili? Marsikomu sicer to, da bi bilo moglo biti kakšno sporno oziroma moralno vprašanje dovolj velik razlog, da bi opravičevalo dopustitev trpljenja, zlepa ne gre v glavo. Ali pa se ne zdi dovolj logično, da zna Bog v svoji daljnovidnosti ukrepati za največji blagor vsega svojega stvarstva?

¹⁰ Prerok Izaija je napisal: »Zakaj moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod.« (Izaija 55:8) Bog ni brezbrižen do človeškega trpljenja; ker pa je hkrati vsemoder in večen, je tudi najbolj zmožen, ne le da ugotovi, za kaj vse gre pri teh spornih vprašanjih, temveč tudi, kako in kdaj jih bo prav rešiti v največjo korist vseh prizadetih.

¹¹ S tem da Bog pušča, naj na sprožena vprašanja odgovori čas, nekako pripravlja precedens za vse čase. Če bo namreč kdo v prihodnje zopet izzival Božjo vrhovno oblast, ne bo treba upornežu več znova dajati časa, da bi dokazoval svoje spodbijanje (Nahum 1:9). Vse, kar naj bi se dokazalo, bo že dokazano. Medtem pa imamo čast, da se v tem sporu postavimo na Božjo stran, tako kot so se postavili mnogi zvesti ljudje v starem veku. Job, ki sicer niti približno ni vedel za razlog svojega trpljenja, je na primer odločno vztrajal pri zvestovdanosti Bogu (Job 2:9, 10). Mar Bog, človekov Stvarnik, tudi ne zasluži takšne zveste vdanosti?

Kakšno rešitev torej predlaga Bog?

¹² Čas, v katerem naj bi se z Božjim dopuščanjem poravnali vsi tozadevni spori, se izteka. Kmalu bo zlo odpravljeno skupaj z vsemi, ki ga sejejo (Pregovori 2:21, 22; Danijel 2:44). Sam Bog bo človeštvu zagotovil večen mir in srečo na rajski zemlji (Izaija 14:7). Jehova, Bog pravičnosti, ne bo pozabil tistih, ki so trpeli in pomrli po krivici. Vstali bodo od mrtvih in znova zaživeli prav tu, na zemlji (Job 14:14, 15; Izaija 25:6-8). Kakor obljublja sam Bog, »o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel«. Večno življenje bo dalo ljudem več kot dovolj možnosti, da bodo dodobra dojeli Božje razloge za dopuščanje hudobije. Nihče od teh blagoslovljencev ne bo slabe volje zaradi svojega ali tujega minulega trpljenja. To, da se bodo ,veselili na veke tega, kar ustvarim,‘ jim bo več kot dovolj v povračilo (Izaija 65:17, 18).

¹³ Po Bibliji nam torej Bog zgovorno pripoveduje, zakaj trpljenje. Seveda pa en sam skromen članek ne more odgovoriti na vsa vprašnja, ki se navezujejo na tako globokosežen spor.f Do popolnega odgovora se lahko dokopljemo le s temeljito preučitvijo Biblije v vseh njenih podrobnostih. Ali boste torej sprejeli ta izziv: ali se boste pri volji posvetiti takšni preiskavi toliko časa, kot je treba? Zaradi vsega, za kar pri tem gre, je to več kot vredno.

[Podčrtne opombe]

 1.-3. Kako si nekateri skušajo odgovoriti na vprašanje, zakaj se na svetu bohoti trpljenje?

 4., 5. Katera naziranja blatijo Boga?

 6. Kaj pomeni to, da ima človek svobodno voljo?

 7., 8. Katera vprašanja so zazevala že na začetku človeške zgodovine?

 9.-11. Zakaj Bog že tako dolgo dopušča trpljenje?

12., 13. Kako bo Bog kmalu obnovil pravico na zemlji?

[Slika na strani 15]

Zakaj je Bog znotraj postavine zaveze zahteval žrtvovanje?