Bog je človeku namenil rajsko življenje

»Vzel je torej Jehova Bog človeka in ga postavil v Edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1. MOJZ. 2:15, EI)

 1. Kakšen je bil Božji prvotni namen s poslušnim človeštvom?

BOŽJI prvotni namen je bil in še vedno je, da bi poslušni ljudje uživali življenje in se ne bi nikoli postarali, da bi bili vedno prepolni mladostne moči, da se ne bi nikoli dolgočasili, da bi vedno imeli namen, katerega bi se splačalo izpolniti in da bi – v raju – živeli popolno življenje, v katerem bi resnično in nesebično ljubili in bili ljubljeni! (1. Mojz. 2:8; primerjaj Lukov evangelij 23:42, 43.)

 2. a) Kaj se je moralo zgoditi, ko se je prvi človek pričel zavedati? b) Kdaj je bil ustvarjen prvi človek, kje, in ob katerem času leta?

² Da bi lahko to spoznal, poglej nazaj v čas, ko je bil ustvarjen Adam, ko se je pričel zavedati, raziskovati svoje telo in vse, kar je videl, slišal in občutil okoli sebe, ko je spoznal, da živi! To se je po biblijskem računanju časa zgodilo pred nekako 6000 leti, oziroma leta 4026 pred našim štetjem. Zgodilo pa se je na področju današnje Turčije ali na jugozahodnem delu današnje Azije, nekje v bližini rek Evfrat in Tigris, torej na severni polovici zemeljske oble. Dogodilo se je okoli 1. oktobra, kajti po najstarejših človeških koledarjih se je pričelo šteti čas blizu tega datuma.

 3. a) V kakšnem stanju je zaživel prvi človek? b) Kako je bilo prvemu človeku ime in kaj je pomenilo?

³ Prvi človek je zaživel povsem odrasel, popolnoma razvit ter popolnega zdravja in morale. Njegovo ime, ki se v Bibliji vedno znova pojavlja, nam usmerja pozornost na to, iz katere snovi je nastal. Ime mu je bilo Adham.a Zemlji oziroma prsti iz katere je nastal, se je reklo adhama. Zato bi lahko rekli, da njegovo ime pomeni »zemeljski človek«. Adam je bilo lastno ime prvega človeka. Kakšni občutki so prevzemali Adama, ko je pričel živeti, se zavedati in je postal inteligentna oseba!

 4. Kakšnega čudnega prebujanja v življenje prvi človek ni doživel in čigav sin zato ni bil?

⁴ Ko je ta prvi človek, Adam, pričel živeti in ko se je v njem prebudila razumna zavest ter je odprl svoje oči, se ni znašel na poraščenih prsih in niso ga objemale močne roke nekakšnega ženskega, opici podobnega stvarjenja, h kateremu bi se privijal, ga gledal v oči in ga z nežno naklonjenostjo klical »mati«. Prvi človek Adam ni imel takega čudnega prebujanja k življenju. Ne takrat ne pozneje, ni čutil nobene telesne povezanosti z opico. Na dan njegove ustvaritve ni nič kazalo na to, da je potomec ali nek daljnji sin nekakšne opice ali njej podobnega stvarjenja. Toda ali je to, kako je prvi človek Adam sploh pričel obstojati, ostalo zavito v tenčico skrivnosti? Ne.

 5. Kaj je Adam zagotovo vedel o svojem gaju podobnem vrtu in o sebi?

⁵ Razumljivo je, da se mu je morda zdelo skrivnostno, kako so vse te lepe stvari, ki jih je gledal, sploh nastale. Znašel se je v gaju podobnem vrtu, v raju, katerega pa ni sam osnoval, naredil ali uredil. Kako je le-ta nastal? Kot razmišljajoč človek s popolnim razumom, je to gotovo hotel vedeti. Bil je brez izkušenj. Vedel je, da se ni sam naredil ali razvil. V stanje, v katerem je bil, ni prišel z lastnim naprezanjem. (Primerjaj Psalm 100:3; 139:14.)

 6. Kako je Adam po vsej verjetnosti reagiral na življenje v popolnem zemeljskem domu?

⁶ Prvi človek Adam je bil na začetku morda preveč vzhičen nad to radostno izkušnjo življenja v popolnem zemeljskem domu, da bi razmišljal o tem, od kod je prišel in zakaj. Ni si mogel kaj, da ne bi radostno vzklikal. Odkril je besede, ki so prihajale iz njegovih ust. Samega sebe je slišal govoriti v človeškem jeziku in delati opazke o ljubkih stvareh, ki jih je videl in slišal. Kako lepo je bilo živeti v tem rajskem vrtu! Toda morda ga je k razmišljanju navedlo to, ko je navdušeno vpijal vase vtise o vsem, kar je videl, slišal, vohal in občutil. Če bi mi bili na njegovem mestu, bi za nas vse to prav tako bilo zavito v skrivnost, ki je ne bi mogli sami rešiti.

Nobene skrivnosti glede obstoja človeka

 7. Zakaj Adama ni dolgo begalo to, da se je živ znašel v rajskem vrtu?

⁷ Prvega človeka Adama ni dolgo begala situacija, v kateri se je znašel živ in sam, brez nekoga, ki bi mu v tem rajskem vrtu bil podoben. Zaslišal je glas nekoga, ki mu je govoril. Razumel ga je. Toda kje je bil ta, ki je govoril? Prvi človek ni videl nikogar, ki bi govoril. Glas, namenjen njemu, je prihajal iz nevidnega, nepoznanega področja. To je bil glas človekovega Oblikovalca, njegovega Stvarnika. Človek mu je lahko odgovoril na enak način. Pogovarjal se je z Bogom, Stvarnikom. Človek ni rabil nobenega sodobnega, znanstvenega radijskega sprejemnika, da bi lahko slišal ta božanski glas. Bog se je z njim kot svojim stvarjenjem sporazumeval neposredno.

8., 9. a) Na katera vprašanja je Adam lahko dobil odgovore in kakšno očetovsko skrb in zanimanje sta mu bila izkazana? b) Kakšen odgovor je dobil Adam od svojega nebeškega Očeta?

⁸ Sedaj je človek vedel, da ni sam in gotovo se je bolje počutil. Njegov um je bil poln vprašanj. Lahko jih je postavljal Nevidnemu, ko se je pogovarjal z njim. Kdo je naredil njega in ta vrt radosti? Zakaj je sploh bil postavljen vanj in kaj naj bi naredil s svojim življenjem? Ali ima življenje kakšen namen? Adamu, temu prvemu človeku, je bila izkazana očetovska skrb in zanimanje, saj je na svoja vprašanja dobil odgovore, ki so potešili njegov radovedni um. Kako vesel je moral biti njegov oblikovalec in dajalec življenja, njegov nebeški Oče, ko je slišal, da je ta človek začel govoriti in je izgovoril svoje prve besede! Kako srečen je bil nebeški Oče, ko je slišal, kako se njegov sin pogovarja z njim! Povsem naravno je, da se je njegovo prvo vprašanje glasilo: »Kako sem prišel sem?« Nebeški Oče je bil vesel, da mu je lahko odgovoril nanj in tako je priznal, da je ta prvi človek Njegov sin. Bil je »Božji sin«. (Luk. 3:38) Jehova se je temu prvemu človeku, Adamu, dal spoznati kot Oče. Bistvo odgovora, ki ga je na svoje vprašanje dobil Adam od svojega nebeškega Očeta in ga je posredoval svojim potomcem, je tale:

⁹ »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša. Zasadi pa Jehova Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil. In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. In reka je tekla iz Edena močit ta vrt, in odtod se je delila in izlivala v štiri glavne reke.« (1. Mojz. 2:7–10)b

10., 11. a) Katera dejstva je Adam jasno spoznal in na katera druga vprašanja je moral dobiti odgovore? b) Kakšne odgovore je nebeški Oče dal Adamu?

¹⁰ Adamov bister, svež um, je željno vpijal te zadovoljujoče informacije. Sedaj je vedel, da ni prišel iz tistega nevidnega področja, od koder mu je govoril njegov Oblikovalec in Stvaritelj. Ne, narejen je bil iz zemlje, na kateri je živel in tako je bil zemeljski. Njegov oče in dajalec življenja je bil Bog Jehova. Bil je »živa duša«. Ker je prejel življenje ob Boga Jehove, je bil »Božji sin«. Drevesa, ki so rasla v Edenskem vrtu, so rodila okusne sadeže. Adam jih je jedel in se tako ohranjal pri življenju kot živa duša. Pa vendar: Zakaj se je moral ohranjati pri življenju, zakaj je sploh bil postavljen na zemljo v ta Edenski vrt? Bil je popolno oblikovan človek z razumom in telesnimi sposobnostmi, zato je bilo prav, da to ve. Kako bi sicer lahko izpolnil namen svojega življenja in ugajal svojemu oblikovalcu in Očetu pri spolnjevanju njegove božanske volje? Odgovori na ta prikladna vprašanja so bili podani v naslednjih besedah:

¹¹ »Vzel je torej Jehova Bog človeka in ga postavil v Edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. In Jehova Bog je človeku dal tole zapoved: ‚Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti!‘« (1. Mojz. 2:15–17, EI)

12. Za kaj je moral Adam biti hvaležen svojemu Stvarniku in kako je lahko človek s tem slavil Boga?

¹² Adam je moral biti hvaležen svojemu Stvarniku, ker ga je v tem lepem Edenskem vrtu koristno zaposlil. Sedaj je poznal voljo svojega Stvarnika in je lahko na zemlji nekaj delal zanj. Na njem je sedaj bila odgovornost, da skrbi za Edenski vrt in ga obdeluje. Toda to opravilo je bilo prijetno. Tako je lahko Eden ohranil takšen, da je bil v slavo in čast njegovemu oblikovalcu, Bogu Jehovi. Kadarkoli je Adam med delom postal lačen, je lahko z zadovoljstvom jedel z dreves v vrtu. Tako je obnovil svoje moči in neomejeno – neskončno dolgo – ohranjal svoje srečno življenje. (Primerjaj Propovednik 3:10–13.)

Upanje na življenje

13. Kaj se je obetalo prvemu človeku in zakaj?

¹³ Neskončno dolgo? Ta misel se je popolnemu človeku morala zdeti skoraj neverjetna! Vendar – zakaj pa ne? Zamisel ali namen njegovega Stvarnika ni bil uničenje mojstrsko oblikovanega Edenskega vrta. Le zakaj bi naj uničil lastno delo, ko pa je bilo tako dobro in je bilo izraz njegove umetniške ustvarjalnosti? Povsem razumno je, da tega ni nameraval storiti. (Iz. 45:18) Ker bi se naj njegov edinstveni vrt obdelovalo, je potreboval obdelovalca in oskrbnika, kakršen je bil popolni človek Adam. Oskrbnik bi umrl le, če bi jedel od sadu prepovedanega »drevesa spoznanja dobrega in hudega«. Popoln človek bi lahko večno živel!

14. Pod kakšnim pogojem bi lahko Adam večno živel

¹⁴ Pred Adamom je bilo večno življenje v rajskem Edenskem vrtu! Pod pogojem, da bi ostal popolnoma poslušen svojemu Stvarniku in ne bi nikoli jedel sadu, ki ga je prepovedal človekov Stvarnik, bi lahko to življenje večno užival. Božja želja je bila, da je človek poslušen in da živi. Prepoved uživanja sadu od »drevesa spoznanja dobrega in hudega« ni imela nič opraviti s smrtjo. To je bila samo preizkušnja človekove popolne poslušnosti do njegovega Očeta. Človeku je bila dana priložnost, da dokaže svojo ljubezen do Boga, svojega Stvarnika.

15. Zakaj je Adam lahko pričakoval svetlo prihodnost in dobroto iz rok svojega Stvarnika?

¹⁵ Človek je lahko pričakoval svetlo bodočnost, kajti njegovo srce je bilo polno resničnega zadovoljstva, ker ni bil nekakšna nepredvidena napaka, ampak je imel nebeškega Očeta; njegov um je bil prosvetljen, tako da je poznal smisel svojega življenja in vedel je, da se mu obeta večno življenje v raju. Jedel je užitne sadeže s številnih dreves, izogibal pa se je »drevesa spoznanja dobrega in hudega«. Delo, ne garanje, ampak obdelovanje Edenskega vrta, je bilo prijetno in popolni človek je torej delal.

Ni menil, da mu mora biti vse pojasnjeno

16.–18. Katere tako imenovane skrivnosti se Adam ni čutil dolžnega raziskati in zakaj?

¹⁶ Dnevna svetloba je pojenjala, ko se je velika luč, namenjena dnevu, premikala prek neba in zašla. Spustila se je tema, noč, in Adam je zagledal luno. Prizor ga ni navdal z občutkom strahu; to je bila manjša luč, ki je gospodovala noči. (1. Mojz. 1:14–18) Verjetno so v vrtu letale naokoli tudi kresnice. Njihova hladna svetloba je, kakor majhne lučke, svetila zdaj tu, zdaj tam.

¹⁷ Ko se je spustila noč in ga je zagrnila tema, je Adam enako kot živali okrog njega, začutil potrebo po spanju. Ko se je prebudil, je občutil lakoto in z dobrim tekom je jedel dovoljene drevesne sadeže. Lahko bi rekli, da je zajtrkoval.

¹⁸ Po nočnem počitku, ko so se mu obnovile moči in se je dobro okrepčal, se je posvetil dnevnim opravilom. Ko je videl vse zelenje okoli sebe, ni menil, da mora raziskati skrivnost zagonetnega postopka, ki so ga ljudje stoletja za tem imenovali fotosinteza in pri katerem gre za to, da listno zelenilo, imenovano klorofil, izkoristi svetlobno energijo in proizvaja hrano za človeka in živali, istočasno pa jemlje ogljikov dioksid, katerega izdihavajo človek in živali ter jim za vdihavanje daje kisik. Ljudje lahko to imenujejo skrivnost, toda Adam ni imel potrebe, da bi jo raziskal. Šlo je za čudež človekovega Stvarnika. On jo je razumel in jo naredil v korist živih stvarjenj na zemlji. Za popolni razum prvega človeka je bilo dovolj to, da je Bog, Stvarnik, povzročil, da rastline rastejo, človeku pa je zaupal delo – skrbeti za te oblike rastlinskega življenja, ki so rastle v Edenskem vrtu. (Glej 1. Mojzesovo knjigo 1:12.)

Sam – toda ne brez radosti

19. Česa Adam ni naredil, čeprav se je zavedal, da na zemlji nima nikogar sebi podobnega in je potemtakem sam?

¹⁹ Nebeški Stvarnik pa še ni končal z izobraževanjem človeka. Človek je skrbel za Edenski vrt ne da bi na zemlji imel kogarkoli, ki bi se mu pridružil in mu pomagal. Kar se tiče njegove, človeške vrste, je bil sam. Ni šel iskat nekoga sebi podobnega, s katerim bi se tukaj na zemlji družil. Svojega nebeškega Očeta, Boga, ni prosil, naj mu da brata ali sestro. Čeprav je bil človek sam, se ni zgodilo, da bi nazadnje izgubil pamet in bi mu to vzelo veselje do življenja in dela. Bil je v prijateljskem odnosu z Bogom. (Primerjaj Psalm 27:4.)

20. a) Kaj je Adama najbolj radostilo in veselilo? b) Zakaj tako življenje za Adama ne bi bilo utrujajoče? c) O čem bo govoril naslednji članek?

²⁰ Adam je vedel, da njegovo delo nadzoruje nebeški Oče. Najbolj radosten je bil, če je lahko ugajal svojemu Bogu in Stvarniku, čigar čudovitost so odražala vsa prelepa ustvarjalna dela, ki so obkrožala človeka. (Primerjaj Razodetje 15:3.) Takšno življenje za popolnega, uravnovešenega človeka, ki se je lahko pogovarjal s svojim Bogom, ne bi bilo prav nič utrujajoče ali dolgočasno opravilo. Bog je dodelil Adamu zanimivo, privlačno delo, ki bi mu prineslo veliko zadovoljstvo in veselje. Naslednji članek bo več povedal o rajskih blagoslovih in obetih, ki jih je užival Adam iz roke svojega ljubečega Stvarnika.

[Podčrtni opombi]

»Prvi reki je ime Pison, ta, ki obteka vso pokrajino Havilsko, kjer je zlato; in zlato tiste pokrajine je izvrstno; tam je bdelij in kamen oniks. In ime drugi reki je Gihon, ta, ki obteka vso pokrajino Kuševo. In ime tretji reki je Hidekel, ta, ki teče v ospredju Asirije. Reka četrta pa je Evfrat.« (1. Mojz. 2:11–14)

Kakšni so tvoji odgovori

◻ Zakaj skrivnost, povezana z Adamovim obstojem, ni dolgo trajala?

◻ Kakšno delo je Bog dal Adamu in kako se je moral nanj odzvati?

◻ Kaj se je obetalo popolnemu človeku in zakaj?

◻ Zakaj si Adam za svoje življenjsko delo ni postavil raziskovanje skrivnosti?

◻ Zakaj Adamu to, da je bil kot človek sam, ni odvzelo življenjsko radost?