Šesto poglavje

Ali lahko zaupate starodavnemu stvarjenjskemu zapisu?

»KDO ve povedati, od kod vse to in kako je bilo ustvarjeno?« To vprašanje boste našli v pesnitvi »Stvarjenjska pesem«. Zložili so jo v sanskrtu pred dobrimi 3000 leti in je del Rigvede, hindujske svete knjige. Pesnik je dvomil, da celo mnogi hindujski bogovi ne morejo vedeti, »kako je bilo [vse] ustvarjeno«, saj »so sami bogovi nastali šele po stvarjenju«. (Poudarili mi.)

Tudi babilonski in egiptovski spisi vsebujejo podobne mite o rojstvu njihovih bogov v takrat že obstoječem vesolju. Bistveno pri tem pa je, da ti miti ne znajo razložiti, kako je to vesolje nastalo. A spoznali boste, da se en stvarjenjski zapis v tem razlikuje. To besedilo, namreč Biblija, se začenja z besedami: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«​ (1. Mojzesova 1:⁠1, EI)

Mojzes je to preprosto, dramatično izjavo zapisal pred kakimi 3500 leti. Osredotoča se na Stvarnika, Boga, ki presega snovno vesolje, ker ga je sam naredil in je torej obstajal pred njim. Ta ista knjiga tudi uči, da je ,Bog duh‘, kar pomeni, da obstaja v nam nevidni obliki. (Janez 4:24) Morda si je danes to nekoliko laže predstavljati, glede na to, da znanstveniki že govorijo o obstoju nevidnih nevtronskih zvezd in črnih lukenj v vesolju, ki jih je mogoče zaznati le po učinkih, ki jih te povzročajo.

Biblija pa pomenljivo poroča: »So nebesna in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles.« (1. Korinčanom 15:40, 44, EI) Tukaj ni govor o nevidni kozmični materiji, ki jo preučujejo astronomi. Omenjena ,nebesna telesa‘ so inteligentne duhovne osebe. ,Kdo poleg Stvarnika pa še ima duhovno telo?‘ se boste morda vprašali.

Nevidna nebesna stvarjenja

Po biblijskem zapisu vidna sfera ni bila ustvarjena prva. Ta starodavna stvarjenjska pripoved poroča, da je Bog najprej priklical v bivanje še eno duhovno osebo, prvorojenega Sina. Ta je bil »prvorojenec vsega stvarstva« oziroma »začetek Božjega stvarjenja«.​ (Kološanom 1:15, EI; Razodetje 3:14, SSP) In ta prva ustvarjena oseba je bila res edinstvena.

Bila je edino stvarjenje, ki ga je Bog naredil neposredno, in obdarjena je bila z veliko modrostjo. V resnici je kasneje pisec, kralj, ki je tudi sam slovel po modrosti, tega Sina opisal kot »delovodja«, ki ga je Bog uporabil pri vseh kasnejših ustvarjalnih delih. (Pregovori 8:22, 30; glej tudi Hebrejcem 1:1, 2.) O njem je učitelj iz prvega stoletja, Pavel, zapisal: »Po njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari.« (Kološanom 1:16, EI; primerjaj Janez 1:1–3.)

Kaj pa so te nevidne stvari v nebesih, ki jih je Stvarnik ustvaril po svojem Sinu? Astronomi sicer poročajo o milijardah zvezd in nevidnih črnih luknjah, toda Biblija tu govori o stotinah milijonov duhovnih stvarjenj z duhovnimi telesi. ,Čemú pa sploh ustvarjati takšna nevidna, inteligentna bitja?‘ se bo morda kdo vprašal.

Tako kot si lahko s preučevanjem vesolja odgovorimo na nekatera vprašanja o njegovem Vzroku, se lahko tudi s preučevanjem Biblije dokopljemo do pomembnih informacij o njenem Avtorju. Biblija nam tako na primer govori, da je to »srečni Bog«, čigar nameni in dejanja odsevajo ljubezen. (1. Timoteju 1:11, NW; 1. Janezov 4:8) Iz tega lahko torej logično sklepamo, da si je Bog zaželel družbo drugih inteligentnih duhovnih oseb, ki bi ravno tako lahko uživale življenje. Vsako od teh stvarjenj naj bi opravljalo zadovoljivo, vzajemno koristno delo, ki naj bi prispevalo k uresničevanju Stvarnikovega namena.

Prav nič pa ne kaže, da naj bi bila ta duhovna bitja v poslušnosti Bogu kakor roboti. Ne, Bog jih je obdaril z inteligenco in svobodno voljo. Iz biblijskih pripovedi razbiramo, da Bog spodbuja svobodo mišljenja in ravnanja, saj je trdno prepričan, da to trajno ne ogroža miru in harmonije v vesolju. Pavel je, uporabljajoč pri tem Stvarnikovo osebno ime, kot ga zapisuje hebrejska Biblija, napisal: »Jehova pa je Duh; in kjer je Jehovov duh, tam je svoboda.« (2. Korinčanom 3:⁠17, NW)

Vidne stvari v nebesih

In katere vidne stvari je Bog ustvaril po svojem prvorojenem Sinu? Ustvaril je naše Sonce ter vse druge milijarde zvezd z vsemi gradivi vred, ki tvorijo vesolje. Pa nam Biblija kaj pove, kako naj bi Bog vse te naredil iz niča? Poglejmo si to, tako da preiščemo Biblijo v luči sodobne znanosti.

Znanstvenik Antoine-Laurent Lavoisier je v 18. stoletju preučeval težo materije. Opazil je, da je po kemični reakciji teža produkta enaka skupni teži prvotnih sestavin. Na primer: če papir zgori v komori s kisikom, nastali pepel in plini tehtajo natanko toliko kot prvotni papir in kisik. Lavoisier je postavil zakon o ,ohranitvi mase oziroma materije‘. Leta 1910 je The Encyclopædia Britannica pojasnjevala: »Materije ni mogoče ne ustvariti ne uničiti.« Vsaj takrat se je to zdelo razumno.

Toda z eksplozijo atomske bombe nad japonskim mestom Hirošimo leta 1945 se je v javnosti razkrila pomanjkljivost Lavoisierjevega zakona. Med takšno eksplozijo nadkritične mase urana se sicer res tvorijo različne vrste materije, toda njihova skupna masa je manjša od mase prvotnega urana. Zakaj prihaja do te izgube? Ker se del uranove mase pretvori v silen energijski izbruh.

Še en problem glede Lavoisierjevega zakona o ohranitvi materije se je pojavil leta 1952 z detonacijo termonuklearne naprave (vodikove bombe). V tej eksploziji je z zlitjem vodikovih atomov nastal helij. Vendar pa je bila masa nastalega helija manjša od mase prvotnega vodika. Del vodikove mase se je namreč pretvoril v eksplozivno energijo, eksplozijo, ki je bila mnogo bolj uničevalna od bombe, vržene na Hirošimo.

Ti eksploziji sta dokazali, da se v delčku materije skriva ogromna količina energije. Ta zveza med materijo in energijo denimo pojasnjuje, od kod Soncu moč, ki nas ohranja pri življenju in zdravju. In kakšna je ta zveza? Kakih 40 let prej, leta 1905, je Einstein predvidel, v kakšnem odnosu sta si materija in energija. Mnogi poznate njegovo enačbo E = mc².a In šele ko je Einstein formuliral ta odnos, so drugi znanstveniki lahko pojasnili, kako je mogoče, da Sonce sije že milijarde let. V Soncu namreč potekajo nenehne termonuklearne reakcije. Tako Sonce vsako sekundo pretvori kakih 564 milijonov ton vodika v 560 milijonov ton helija. To pa pomeni, da se približno 4 milijone ton materije pretvori v solarno energijo, katere delček doseže Zemljo in ohranja življenje na njej.

Pomenljivo pri tem pa je, da je možen tudi obraten proces. »Energija se spreminja v materijo, ko subatomski delci pri velikih hitrostih zadevajo drug ob drugega in ustvarjajo nove, težje delce,« pojasnjuje The World Book Encyclopedia. Znanstvenikom uspeva to v omejenem obsegu, pri čemer si pomagajo z ogromnimi stroji, imenovanimi pospeševalniki delcev, v katerih nastaja materija, ko subatomski delci pri fantastičnih hitrostih zadevajo drug ob drugega. »Ponavljamo enega od čudežev vesolja – pretvarjamo energijo v materijo,« pojasnjuje Nobelov nagrajenec za fiziko dr. Carlo Rubbia.

,Že res,‘ bo morda kdo rekel, ,toda kakšno zvezo ima to s stvarjenjskim zapisom, ki ga lahko berem v Bibliji?‘ Resda Biblija ni naravoslovni priročnik, toda vseeno je dokazala, da je sodobna in v sozvočju z znanstvenimi dejstvi. Od začetka do konca kaže na Njega, ki je ustvaril vso materijo v vesolju, na velikega Znanstvenika. (Nehemija 9:6; Dejanja 4:24; Razodetje 4:11) In jasno govori o odnosu med energijo in materijo.

Bralce denimo vabi k naslednjemu: »Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; vsled presilne moči [dinamične energije, NW] njegove in ker je mogočen v krepkoti se niti ena ne pogreša.« (Izaija 40:26) Da, Biblija govori, da je nastanek snovnega vesolja povzročil vir te strahovite dinamične energije – Stvarnik – kar se povsem sklada s sodobnimi tehnološkimi spoznanji. In že zaradi tega si biblijski stvarjenjski zapis zasluži, da ga močno spoštujemo.

Stvarnik in njegov prvorojeni Sin sta se po tem, ko sta v nebesih ustvarila tako vidne kot nevidne stvari, osredotočila na Zemljo. In kako je ta nastala? Raznovrstni kemični elementi, ki sestavljajo naš planet, bi bili lahko nastali neposredno, tako da bi Bog brezmejno dinamično energijo pretvoril v materijo, kar bi bilo po besedah današnjih znanstvenikov izvedljivo. Po drugi strani pa bi bila Zemlja lahko nastala iz materije, ki jo je izvrgla eksplozija kake supernove, kakor menijo mnogi znanstveniki. Toda kdo ve, morda je pri tem šlo za kombinacijo ravnokar omenjenih metod in še drugih, ki jih znanstveniki še niso odkrili. Kakor koli že, dinamični Vir elementov, ki sestavljajo našo Zemljo, pa tudi vseh mineralov, brez katerih življenje ne bi bilo mogoče, je vedno Stvarnik.

Verjetno pa vam je jasno, da je bilo treba za utemeljitev Zemlje narediti precej več, kot le priskrbeti ves potrebni material v ravno pravem sorazmerju. Tudi njena velikost, rotacija in oddaljenost od Sonca ter nagib njene osi in skoraj krožna oblika Zemljine orbite okoli Sonca so morale biti ravno pravšnje, takšne kot dejansko so. Prav tako je očitno, da je Stvarnik pognal v tek naravna kroženja, zaradi katerih je naš planet sposoben vzdrževati življenje, ki ga je res v obilju. Upravičeno se lahko vsemu temu čudimo. A predstavljajte si šele odziv nebeških duhovnih sinov, ko so opazovali nastajanje Zemlje in življenja na njej! Ena od Biblijinih knjig pravi, da ,so se hkrati radovali‘ in »vzklikali«. (Job 38:4, 7, EI)

Razumeti prvo poglavje Prve Mojzesove knjige

Prvo poglavje Biblije ne razpravlja prav o vseh podrobnostih nekaterih pomembnih korakov, ki jih je Bog naredil, ko je pripravljal Zemljo človeku v prebivanje. Vendar pa nas dejstvo, da so nekatere podrobnosti, ki jih staroveški bralci tako ali tako ne bi razumeli, spuščene, ne bi smelo odvrniti od branja tega poglavja. Tako Mojzes pri zapisu tega poglavja na primer ni poročal o delovanju mikroskopsko majhnih alg ali bakterij. Te oblike življenja so človeškim očem prvič postale vidne šele po izumu mikroskopa v 16. stoletju. Niti ni Mojzes izrecno poročal o dinozavrih, na obstoj katerih so prvič sklepali šele po fosilih v 19. stoletju. Ne, Mojzes je pod navdihnjenjem uporabljal besede, ki so bile ljudem njegovih dni razumljive, še vedno pa so to bile besede, ki so točno upovedovale ustvaritev Zemlje.

Pri branju prvega poglavja Prve Mojzesove knjige, od tretje vrstice dalje, boste videli, da je to razdeljeno na šest ustvarjalnih »dni«. Nekateri sicer trdijo, da so to bili dobesedni dnevi po 24 ur, kar bi pomenilo, da naj bi bilo celotno vesolje in življenje na Zemlji ustvarjeno v slabem tednu dni! Toda ne bo vam težko ugotoviti, da Biblija tega ne uči. Prva Mojzesova knjiga je bila napisana v hebrejščini, in v tem jeziku se »dan« nanaša na časovno obdobje, ki lahko traja dlje časa ali pa dobesednih 24 ur. Že Prva Mojzesova knjiga o vseh teh šestih »dneh« skupaj govori kot o enem samem dolgem razdobju – ,dnevu, ko je GOSPOD Bog naredil zemljo in nebo‘. (1. Mojzesova 2:4, SSP; primerjaj 2. Petrov 3:8.) Dejstvo je, da ustvarjalni »dnevi« oziroma dobe po Bibliji obsegajo na tisoče let.

Človek namreč lahko to uvidi iz tega, kar Biblija govori o sedmem »dnevu«. Zapis o vsakem od prvih šestih »dni« se končuje z besedami »in bil je večer, in bilo je jutro, dan prvi,« in tako naprej. Na koncu zapisa o sedmem »dnevu« pa teh besed ne boste našli. In v prvem stoletju n. š., torej kakih 4000 let kasneje v zgodovini, je Biblija o sedmem »dnevu« počitka govorila, kot da še vedno traja. (Hebrejcem 4:4–6) Torej je bil sedmi »dan« obdobje, ki je trajalo na tisoče let, in isto lahko logično sklenemo tudi o prvih šestih »dnevih«.

Prvi in četrti »dan«

Zdi se, da je bila Zemlja umeščena v orbito okoli Sonca in jo je prekrivala voda, še preden se je začelo šestero »dni« oziroma obdobij posebne ustvarjalne dejavnosti. »Tema je bila nad globinami [vodno globino, NW].« (1. Mojzesova 1:2, EI) V tem zgodnjem obdobju je moralo sončni svetlobi nekaj, morda mešanica vodne pare, drugih plinov in ognjeniškega prahu, preprečevati dostop do Zemljinega površja. Biblija namreč prvo ustvarjalno obdobje opisuje takole: »Bog [je] nadalje rekel: ,Naj bo svetloba.‘ In je postopoma nastajala svetloba,« oziroma je dosegla Zemljino površje. (1. Mojzesova 1:3, prevedel J. W. Watts.)

Zveza »postopoma nastajala« natančno posnema obliko tu uporabljenega hebrejskega glagola, ki zaznamuje potekovno dejanje, za katerega dovršitev je potreben čas. Kdor zna brati hebrejsko, bo v prvem poglavju Prve Mojzesove knjige to obliko zasledil kakih 40-krat, in ta je ključna za razumevanje poglavja. To, kar je Bog začel v figurativnem večeru ustvarjalnega obdobja oziroma dobe, je po jutru tega »dneva« postajalo vedno bolj jasno oziroma očitno.b Poleg tega pa se to, kar se je začelo v enem obdobju, ni nujno tudi že docela končalo pred začetkom naslednjega obdobja. Zgled za to je, da se je začela svetloba postopoma pojavljati že prvega »dne«, a se je sonce, luno in zvezde dalo razpoznati šele v četrtem ustvarjalnem obdobju. (1. Mojzesova 1:14–19)

Drugi in tretji »dan«

Še preden je Stvarnik v tretjem ustvarjalnem »dnevu« povzročil, da se je pokazalo kopno, je del vode dvignil s površja, zaradi česar je bila Zemlja odeta v vodne hlape.c Starodavni zapis ne pove, kako je Stvarnik to naredil, kar tudi ni potrebno, temveč se osredotoča na prostranstvo, nastalo med vodami nad površjem in vodami na njem. Imenuje ga nebo, in ljudje s tem izrazom še dandanes zaznamujemo atmosfero, po kateri letajo ptice in letala. Bog je ob svojem času to atmosfersko nebo napolnil z mešanico plinov, bistvenih za življenje.

Potem pa je med temi ustvarjalnimi »dnevi« površinska voda upadla, tako da se je pojavilo kopno. Zdi se, da je Bog oceanske grebene potisnil navzgor, da so nastali kontinenti; morda si je pri tem pomagal z geološkimi silami, ki še vedno premikajo zemeljske plošče. Tako je nad vodno površino nastalo kopno, pod njo pa globoke oceanske doline, ki so jih oceanografi sedaj že kartografirali in jih vneto preučujejo. (Primerjaj Psalm 104:8, 9.) Po izoblikovanju kopnega pa se je zgodilo še nekaj čudovitega. Takole beremo: »Bog [je] rekel: ,Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!‘ Zgodilo se je tako.« (1. Mojzesova 1:⁠11, SSP)

V prejšnjem poglavju (»Kaj se skriva za to stvaritvijo?«) smo že govorili o tem, da je fotosinteza za rastline zelo pomembna. Vsaka celica v zelenih rastlinah ima precej manjših delcev, imenovanih kloroplasti, ki se napajajo z energijo iz sončne svetlobe. Avtor knjige Planet Earth pojasnjuje: »Te mikroskopsko majhne tovarne pridelujejo sladkorje in ogljikove hidrate [. . .] Nobenemu človeku še ni uspelo zgraditi tovarne, ki bi bila učinkovitejša od kloroplasta oziroma po katere proizvodih bi obstajalo večje povpraševanje.«

In res, nekoliko kasneje je bilo preživetje živali odvisno ravno od teh kloroplastov. In če zelenega rastlinja ne bi bilo, bi se v zemeljski atmosferi nabralo preveč ogljikovega dioksida, in mi bi umrli od vročine ter pomanjkanja kisika. Nekateri strokovnjaki ponujajo osupljive razlage tega, kako naj bi se razvilo življenje, odvisno od fotosinteze. Tako denimo pravijo, da je po tem, ko je enoceličnim organizmom v vodi začelo primanjkovati hrane, »nekaj pionirskih celic končno našlo rešitev. Domislile so se fotosinteze.« Toda ali je to sploh mogoče? Fotosinteza je namreč tako kompleksna, da se znanstveniki še vedno trudijo odkriti vse njene skrivnosti. Kaj torej pravite, ali je samoreproduktivno fotosintezno življenje nastalo kar brez vsake razlage in spontano? Ali pa se vam zdi razumneje verjeti, da je to plod inteligentne, namenske ustvaritve, kot o tem poroča Prva Mojzesova knjiga?

Sklepamo lahko, da so nove različice rastlinskega življenja nastajale tudi po tretjem ustvarjalnem »dnevu«. Lahko da se je to dogajalo še v šestem »dnevu«, ko je Stvarnik ,zasadil vrt v Edenu‘ in ,storil, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed‘. (1. Mojzesova 2:8, 9) Kot pa smo že omenili, se je Zemljina atmosfera četrtega »dne« očitno sčistila, tako da je Zemljo doseglo več svetlobe s Sonca in drugih nebesnih teles.

Peti in šesti »dan«

V petem ustvarjalnem »dnevu« je Stvarnik začel polniti oceane in atmosfersko nebo z novo obliko življenja, ki se je precej razlikovala od rastlinja, namreč z ,živimi dušami‘. Zanimivo je, da biologi med drugim govorijo o rastlinskem in živalskem kraljestvu ter ju delijo v pododdelke. Hebrejska beseda, prevedena z »duša«, pomeni »dihalec«. Biblija prav tako pove, da imajo ,žive duše‘ kri. Zato smemo sklepati, da so se v petem ustvarjalnem obdobju začela pojavljati bitja z dihalnim sistemom in krvnim obtokom – dihajoči prebivalci morij in neba. (1. Mojzesova 1:20, NW; 9:3, 4)

Šestega »dne« pa se je Bog še zlasti posvetil kopnemu. Ustvaril je »domače« in »divje« živali, kar sta bili takrat, ko je Mojzes pisal to pripoved, povsem smiselni poimenovanji. (1. Mojzesova 1:24, NW) Torej so v tem šestem ustvarjalnem obdobju nastali kopenski sesalci. Kaj pa ljudje?

Starodavni zapis nam govori, da se je Stvarnik nazadnje odločil ustvariti resnično edinstveno obliko življenja na zemlji. Svojemu nebeškemu Sinu je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji.« (1. Mojzesova 1:26) Človek naj bi torej odseval duhovno podobo svojega Izdelovalca, kazal naj bi njegove lastnosti. Poleg tega naj bi bil sposoben sprejemati tudi ogromne količine znanja. Tako je človek lahko pri svojem ravnanju uporabljal inteligenco, ki je presegala inteligenco katere koli živali. Poleg tega je bil ustvarjen z zmožnostjo, da ravna po lastni svobodni volji, ne pa zgolj po instinktu tako kot živali.

Znanstveniki so se v zadnjih nekaj letih lotili obsežnih raziskav o človeških genih. S primerjanjem genetskih vzorcev ljudi z vsega sveta so odkrili jasen dokaz za to, da imajo vsi ljudje skupnega prednika, da imajo vsi ljudje, ki so kdaj živeli, z nami vred, skupen izvor DNK. Leta 1988 so v reviji Newsweek predstavili ta dognanja v poročilu z naslovom »Iskanje Adama in Eve«. Te študije so temeljile na zvrsti mitohondrijeve DNK, genetskem gradivu, ki ga prenašajo le ženske. Tudi poročila glede raziskav o moški DNK iz leta 1995 vodijo do istega sklepa. Kažejo namreč, da je »obstajal predniški ,Adam‘, katerega genetsko gradivo na kromosomu [Y] je skupno vsem moškim, sedaj živečim na zemlji,« kot so to zapisali v reviji Time. Ta odkritja, pa naj so točna v vseh podrobnostih ali ne, kažejo, da je zgodovina iz Prve Mojzesove knjige izredno verodostojna, da je njen avtor Nekdo, ki je bil takrat zraven.

Kakšen vrhunec je bil, ko je Bog iz nekaterih zemeljskih elementov upodobil prvega človeškega sina, ki ga je poimenoval Adam! (Lukež 3:38) Zgodovinska pripoved nam govori, da je Stvarnik zemeljske oble in življenja na njej zdaj že ustvarjenega človeka postavil v vrtu podobno področje, »da bi ga obdeloval in ga varoval«. (1. Mojzesova 2:15) In morda je Stvarnik takrat še vedno ustvarjal nove živalske vrste, saj Biblija poroča: »Bog je bil upodobil [je upodabljal, NW] iz prsti vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih privedel k Adamu, da bi videl, kako bode imenoval posamezne; in s katerimkoli imenom bi jih klical Adam, vsaktero živo bitje, tako mu bodi ime.« (1. Mojzesova 2:19) Biblija z ničimer ne namiguje, da bi bil prvi človek Adam zgolj mitološki lik. Ravno nasprotno, bil je resnična oseba, človek, ki je mislil, čutil in ki se je lahko veselil dela v tem rajskem domu. Z vsakim dnem je spoznaval več o tem, kar je njegov Stvarnik naredil in kakšen Ta je, torej o njegovih lastnostih, njegovi osebnosti.

Po nenavedeno dolgem obdobju pa je Bog potem ustvaril še prvo žensko, ki naj bi bila Adamu za ženo. Bog je njunemu življenju podelil tudi višji smoter, ko jima je pomenljivo naročil: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:27, 28) In tega Stvarnikovega izrečenega namena, namreč da naj se vsa zemlja spremeni v raj, poln srečnih ljudi, ki naj živijo v miru med sabo in z živalmi, ne more nič spremeniti.

Snovno vesolje, kamor spadata tudi naš planet in življenje na njem, jasno priča o Božji modrosti. Zato je Bog očitno lahko predvidel možnost, da bi se sčasoma nekateri ljudje mogli odločiti za pot samostojnosti oziroma uporništva, in to kljub temu, da je on Stvarnik in Darovalec življenja. Takšen upor bi lahko zmotil to veličastno delo urejanja zemlje v raj. Zapis pravi, da je Bog Adama in Evo postavil pred enostaven preskus, ki naj bi ju spominjal na to, da morata biti poslušna. Z neposlušnostjo, je rekel Bog, bi si zapravila življenje, ki sta ga dobila od njega. S tem da je Stvarnik naša praprednika posvaril pred napačno potjo, je dokazal ljubezen: od tega je bila namreč odvisna sreča vsega človeškega rodu. (1. Mojzesova 2:16, 17)

Stvarnik je tako ob koncu šestega »dne« naredil že vse potrebno za spolnitev svojega namena. Zato je lahko upravičeno izjavil, da je vse naredil »zelo dobro«. (1. Mojzesova 1:31, SSP) V tem trenutku pa Biblija spregovori o še enem pomembnem časovnem obdobju; pravi, da je Bog »počival [. . .] sedmi dan od vsega dela svojega, ki ga je bil storil«. (1. Mojzesova 2:2) Zakaj tu piše, da Stvarnik počiva, ko pa »on ne opeša in se ne utrudi«? (Izaija 40:28) To govori o tem, da je prenehal s fizičnim ustvarjanjem. Poleg tega počiva tudi v vednosti, da ne more prav nič, niti upor v nebesih ali na zemlji, preprečiti spolnitve njegovega velikega namena. Z vso gotovostjo je blagoslovil sedmi ustvarjalni »dan«. Zato so Božja zvestovdana inteligentna stvarjenja, tako ljudje kot nevidna duhovna stvarjenja, lahko prepričana, da bosta ob koncu sedmega »dne« v vsem vesolju vladala mir in sreča.

Ali lahko zapisu Prve Mojzesove knjige zaupate?

Toda ali lahko v to stvarjenjsko pripoved in obete, ki jih ta ponuja, res verujete? Kot smo že omenili, se sodobne genetske raziskave nagibajo k sklepu, ki je bil v Biblijo zapisan že pred davnimi časi. Poleg tega so nekateri znanstveniki postali pozorni na vrstni red dogodkov, navedenih v Prvi Mojzesovi knjigi. Priznani geolog Wallace Pratt je denimo komentiral: »Če bi me kot geologa zaprosili, da naj preprostim, neukim pastirjem, kot so to bila plemena, ki jim je bila Geneza [Prva Mojzesova knjiga] namenjena, na kratko razložim naše sodobno pojmovanje nastanka zemlje in razvoja življenja na njej, bi skoraj ne mogel storiti boljšega, kot da bi se bolj ali manj dosledno držal govorice prvega Genezinega poglavja.« Opazil je tudi, da vrstni red nastanka oceanov in kopnega ter pojava morskega življenja, ptičev in sesalcev iz Prve Mojzesove knjige v bistvu ustreza zaporedju glavnih razdelkov geološkega časa.

Sedaj pa razmislite: kako bi mogel Mojzes pred tisoči let točno zapisati ta vrstni red, če mu informacij ne bi posredoval sam Stvarnik in Načrtovalec?

»Po veri,« pravi Biblija, »zaznavamo, da je bilo vesolje oblikovano po Božji besedi, tako da je vidno nastalo iz nevidnega.« (Hebrejcem 11:3, The New English Bible) Mnogi sicer tega dejstva nočejo sprejeti, raje verjamejo v naključje oziroma v nekakšen slepi proces, iz katerega naj bi se menda porodili naše vesolje in življenje.d A kot smo do sedaj že ugotovili, obstaja mnogo raznovrstnih razlogov, po katerih lahko verjamemo, da je vesolje in zemeljsko življenje, tudi naše življenje, delo inteligentnega Pravzroka, Stvarnika, Boga.

Biblija odkrito priznava, da »vera [. . .] ni last vseh«. (2. Tesaloničanom 3:2) Toda vera tudi ni lahkovernost. Temelji na stvarnih dejstvih. In v naslednjem poglavju bomo spregovorili o še nekaterih tehtnih in prepričljivih razlogih za to, da je Bibliji in Velikemu stvarniku, ki se osebno zanima za nas, mogoče zaupati.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 86]

Prašni diski, kot je ta v galaksiji NGC 4261, dokazujejo obstoj mogočnih črnih lukenj, ki jih ne moremo videti. Biblija poroča, da v drugi sferi obstajajo bitja, ki so ravno tako mogočna, a nevidna.

[Slika na strani 89]

Poskusi so potrdili znanstveno teorijo, da je maso mogoče pretvoriti v energijo, energijo pa v maso

[Slika na strani 94]

Ustvarjalna dela od prvega do tretjega »dne« so omogočila nastanek neznansko raznolikega rastlinja

[Slika na strani 99]

Biblija s preprostimi izrazi točno opisuje zaporedje nastajanja življenjskih oblik na zemlji

[Slika na strani 101]

,Kot geolog bi skoraj ne mogel storiti boljšega, kot da bi se bolj ali manj dosledno držal govorice prvega Genezinega poglavja.‘ (Wallace Pratt)