Dajati Jehovu sprejemljive žrtve

NEKOČ v zgodovini je bilo pri vzhodnem vhodu v edenski vrt mogoče videti nekaj izrednega.a Na straži so stali mogočni kerubi, katerih nič dobrega obetajoča pojava je jasno kazala, da si nihče ne sme drzniti vstopiti. Enako preteč je bil plamen švigajočega meča, ki je ponoči najbrž strašljivo ožarjal okoliška drevesa. (1. Mojzesova 3:24) Čeprav je vse to bržkone zbujalo radovednost, je vsak gledalec ostal v spoštljivi razdalji.

K temu kraju sta Kajn in Abel verjetno večkrat prišla. Ker sta se Adamu in Evi rodila zunaj vrta, sta lahko le ugibala, kako bi bilo živeti v raju, kakor sta nekoč živela njuna roditelja Adam in Eva, ob tamkajšnjem bujnem zelenju, ter obilju sadja in povrtnin. Tisto malo, kar sta lahko videla v Edenu, je bilo videti nenegovano in preraslo.

Adam in Eva sta otrokom gotovo pojasnila, zakaj je vrt zanemarjen in zakaj sta bila izgnana iz njega. (1. Mojzesova 2:17; 3:6, 23) Kako nemočna sta se Kajn in Abel mogla počutiti! Vrt sta sicer lahko videla, toda vanj nista mogla vstopiti. Raju sta bila tako blizu, pa vendar tako daleč od njega. Omadeževana sta bila z nepopolnostjo in storila sta lahko kaj malo.

Odnosi med njunima staršema stanja zagotovo niso olajševali. Ko je Bog okaral Evo, ji je rekel: »Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« (1. Mojzesova 3:16, SSP) Skladno s to prerokbo je Adam zdaj najbrž nad svojo ženo gospodoval tako, da se do nje ni več vedel kot do tovarišice in pomočnice. Eva pa je verjetno kazala nezdravo odvisnost od moža. Neki komentator gre celo tako daleč, da njeno ,hrepenenje‘ opiše kot »željo, ki že meji na bolezen«.

Koliko je ta odnos med zakoncema vplival na spoštovanje sinov do njiju, Biblija ne pove. Očitno pa je, da sta Adam in Eva svojima otrokoma dala nelep zgled.

Izbira različnih poti

Abel je naposled postal pastir, Kajn pa je začel kmetovati. (1. Mojzesova 4:2) Abel je, medtem ko je pazil svojo drobnico, nedvomno veliko razmišljal o prav posebni prerokbi, ki je bila izrečena, preden sta bila starša izgnana iz Edena: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15) Abel se je najbrž spraševal: ,Kako se bo spolnila Božja obljuba o semenu, ki bo zdrobilo kačo, in kako mu bo strta peta?‘

Kasneje, ko sta Kajn in Abel že dodobra zakoračila v zrela leta, sta darovala Jehovu vsak svojo daritev. Ker je bil Abel pastir, ni bilo nič presenetljivega, da je daroval »od prvencev črede svoje in od njih tolšče«. Kajn pa je ponudil »od sadu zemeljskega«. Jehova je sprejel Abelovo žrtev, »a na Kajna in na daritev njegovo se ne ozre«. (1. Mojzesova 4:3–5) Zakaj ne?

Nekateri poudarjajo to, da je Abel žrtvoval od »prvencev črede svoje«, medtem ko je Kajn žrtvoval zgolj od »sadu zemeljskega«. (Poudarili mi.) Toda vprašljiva ni bila kakovost darovanega pridelka, kajti poročilo pravi, da se je Jehova ozrl »na Abela in na daritev njegovo«, ni pa se ozrl »na Kajna in na daritev njegovo«. (Poudarili mi.) Jehova je torej prvenstveno gledal častilčevo srce. In kaj je videl? V Listu Hebrejcem 11:4 piše, da je Abel daroval »po veri«. Kajn očitno ni imel vere, ki je Abelovo žrtev delala sprejemljivo.

Ob tem je vredno omeniti tudi to, da je Abelova daritev zajemala prelitje krvi. Abel je morda prav sklepal, da bo Božja obljuba glede semena, ki mu bo strta peta, pomenila žrtvovanje življenja. Abelova daritev bi bila tako prošnja za spravo in izraz vere v to, da bo Bog ob primernem času priskrbel spravno žrtev za grehe.

Kajn pa je o svoji daritvi verjetno razmišljal le bežno. »Njegova daritev je bila zgolj priznanje, da je Bog dobrotnik,« je v 19. stoletju menil neki biblični razlagalec. »Jasno je izdajala, da ni opazil nikakršnega stvarnega razdora med seboj in Stvarnikom, niti kakršne koli potrebe po priznanju greha oziroma odvisnosti od sprave.«

Kot prvorojenec je Kajn nadalje morda celo domišljavo domneval, da je on tisto obljubljeno seme, ki bo uničilo Kačo, Satana. Morda je tudi Eva gojila takšne stremuške želje glede svojega prvorojenca. (1. Mojzesova 4:1) Če sta Adam in Eva pričakovala kaj takega, sta se seveda žalostno motila.

Biblija ne poroča o tem, kako je Jehova pokazal, da Abelovo žrtev odobrava. Nekateri menijo, da je to požrl ogenj iz nebes. Naj je bilo tako ali drugače, Kajn se je ob spoznanju, da je bila njegova daritev zavrnjena, ,silno raztogotil in upadlo je obličje njegovo‘. (1. Mojzesova 4:5) Kajn je začel toniti v nesrečo.

Jehovov nasvet in Kajnov odziv

Jehova je Kajnu začel dopovedovati. »Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje?« ga je vprašal. Kajn je s tem dobil sijajno priložnost, da bi temeljito preiskal svoja občutja in nagibe. »Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja?« je nadaljeval Jehova. »Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, [in ti, ali ga ne boš premagal?, NW].« (1. Mojzesova 4:6, 7; glej okvir na strani 23.)

Toda Kajn ni poslušal. Namesto tega je Abela zvabil na polje in ga umoril. Ko ga je pozneje Jehova vprašal, kje je Abel, je Kajn grehu dodal še laž. »Ne vem,« je odvrnil. »Sem li jaz varuh brata svojega?« (1. Mojzesova 4:8, 9)

Kajn ni hotel ,delati dobro‘, niti preden je umoril Abela niti po tem. Odločil se je pustiti premagati grehu ter bil zato izgnan s področja, kjer je prebivala človeška družina. Bil je ,zaznamenjan‘, morda enostavno s kako slovesno odredbo, da ga kdo zato, da maščuje Abelovo smrt, ne bi ubil. (1. Mojzesova 4:15)

Pozneje se je Kajn lotil gradnje mesta in ga poimenoval po svojem sinu. Njegovi potomci so, nič presenetljivega, postali znani po nasilnosti. Ko je potop v Noetovih dneh pokončal vse krivičneže, je bilo Kajnove rodovne linije naposled konec. (1. Mojzesova 4:17–24; 7:21–24)

Biblijska pripoved o Kajnu in Abelu se ni ohranila le za lahkotno branje. Vse to je bilo namreč »pisano nam v pouk« in »koristno za poučevanje, svarjenje«. (Rimljanom 15:4; 2. Timoteju 3:16, SSP) Kaj se lahko naučimo iz tega poročila?

Pouk za nas

Tudi današnji kristjani so, kakor sta bila Kajn in Abel, povabljeni, da Bogu darujejo žrtev – ne dobesedno žgalno daritev, ampak »hvalno daritev Bogu, to je ,sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo«. (Hebrejcem 13:15) Danes se to spolnjuje po vsem svetu, s tem ko Jehovove priče v več kot 230 deželah oznanjajo dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) Ali sodelujete pri tem delu? Potem ste lahko prepričani, da »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega«. (Hebrejcem 6:10)

Kakor je bilo pri Kajnovi in Abelovi daritvi, se tudi vaše žrtve ne sodi po zunanjem videzu – denimo zgolj po številu ur, ki ste jih preživeli v strežbi. Jehova gleda globlje. V Jeremiju 17:10 piše, da ,preiskuje srce‘ in celo ,preizkuša ledice‘ – najbolj skrite misli, občutke in nagibe neke osebe. Resnično pomemben je torej nagib, ne količina. Res, najsi je žrtev velika ali majhna, Jehova jo ceni, če je dana iz srca, ki ga k temu žene ljubezen. (Primerjaj Marko 12:41–44 s 14:3–9.)

Obenem bi se tudi morali zavedati, da Jehova hromih žrtev ne bo sprejel nič bolje, kot je sprejel Kajnovo daritev, dano s polovičnim srcem. (Malahija 1:8, 13) Jehova zahteva, da mu daste svoje najboljše, da mu služite z vsem srcem, dušo, pametjo in močjo. (Marko 12:30) Ali delate to? Potem imate dober razlog, da na svoje žrtve gledate z zadovoljstvom. Pavel je zapisal: »Svoje delo naj vsak preudarja in potem bo imel hvalo [veselje, NW] nasproti sebi in ne nasproti [v primerjavi z, NW] drugemu.« (Galatom 6:4, Jere, Pečjak, Snoj)

Kajn in Abel sta odraščala pod isto vzgojo. Čas in okoliščine pa so jima omogočile, da sta razvila svojstvene osebnostne poteze. Kajnovo držo so postopoma zmaličili ljubosumje, prepirljivost in napadi jeze.

Abel pa je v nasprotju z njim ostal pri Bogu v spominu kot pravičen mož. (Matevž 23:35) Zaradi svoje odločenosti, da želi Bogu ugajati za vsako ceno, je bil osvežujoče drugačen od nehvaležnežev v njegovi družini – od Adama, Eve in Kajna. Biblija nam pove, da Abel, čeprav je že umrl, ,še govori‘. Njegovo zvesto služenje Bogu je namreč del trajnega, v Bibliji zapisanega zgodovinskega poročila. Da bi le posnemali Abelov zgled in Bogu vedno znova dajali sprejemljive žrtve! (Hebrejcem 11:4)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 23]

Zgled krščanskim svetovalcem

»ZAKAJ si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje?« Jehova je s tem vprašanjem začel Kajnu prijazno dopovedovati. Ni ga silil, naj se spremeni, saj je bil Kajn oseba s svobodno voljo. (Primerjaj 5. Mojzesova 30:19.) Vendar Jehova mu je brez oklevanja predočil posledice njegovega napačnega ravnanja. Posvaril ga je: »Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo.« (1. Mojzesova 4:6, 7)

Omembne vredno je to, da Jehova celo s tem ostrim svarilom Kajna ni imel za ,brezupen primer‘. Nasprotno, povedal mu je, kakšni blagoslovi ga čakajo, če se bo spremenil, in izrazil zaupanje v to, da bo problem lahko premagal, če se bo le odločil za to. »Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja?« je rekel Jehova. In Kajna je glede njegovega morilskega besa še vprašal: »In ti, ali ga ne boš premagal?« (NW)

Danes bi starešine v krščanski občini morali posnemati Jehovov zgled. Kakor je zapisano v Drugem listu Timoteju 4:2, Jere, Pečjak, Snoj, morajo včasih ,prepričevati‘ in ,svariti‘, grešečemu brez ovinkov izrisati posledice njegovega napačnega ravnanja. Obenem pa bi morali še ,prigovarjati‘ (NW). Grška beseda parakaléo pomeni »spodbujati«. »Opominjanje ni zajedljivo, osorno ali kritizersko,« piše v Theological Dictionary of the New Testament. »Isto misel kaže dejstvo, da [ta beseda] lahko pomeni tudi tolaženje.«

Pomembno je tudi to, da se sorodna grška beseda parákletos lahko nanaša na pomočnika oziroma na odvetnika v kaki pravni zadevi. Potemtakem bi si starešine morali zapomniti, da kadar odločno svarijo nekoga, ki potrebuje nasvet, niso njegovi nasprotniki, ampak pomočniki. Biti bi morali pozitivni kakor Jehova in pokazati zaupanje, da ta, ki mu svetujejo, problem lahko premaga. (Primerjaj Galatom 6:1.)

Nazadnje je seveda posameznik odgovoren za to, ali bo ravnal skladno z opominom. (Galatom 6:5; Filipljanom 2:12) Svetovalci morda kdaj ugotovijo, da nekateri ne upoštevajo njihovih svaril, enako kakor se Kajn ni hotel meniti za svarilo samega Stvarnika. Vendar če starešine posnemajo Jehova, popoln Vzor krščanskim svetovalcem, so lahko prepričani, da so naredili, kar naj bi.