Vprašanja bralcev
Bog je svaril Kajna, da ,preži greh pred durmi, in je proti njemu poželenje njegovo‘, kar spominja na prežečo divjo zver (1. Mojzesova 4:7). Zakaj bi bil uporabljen takšen slog pisanja, če bi živali pred potopom jedle samo rastlinstvo?
V knjigah, ki jih je napisal Mojzes, lahko zasledimo več vrstic, v katerih se dejstva ali zgodovinski razvoj zrcalijo tako, da izgledajo povsem neustrezna za zgodovinsko ozadje.
Prva Mojzesova knjiga 2:10-14, denimo, poroča o zemljepisnih podrobnostih Edenskega vrta. Mojzes je zapisal, da ena reka »teče v ospredju Asirije«. Toda Asirija je svoje ime dobila po Asurju, Semovem sinu, ki pa se je rodil po potopu (1. Mojzesova 10:8-11, 22; Ezekiel 27:23; Miha 5:6). Očitno je Mojzes v svojem točnem navdihnjenem poročilu za to pokrajino uporabil izraz Asirija preprosto zato, ker so ga bralci poznali.
Oglejmo si drug zgled iz prvih poglavij Prve Mojzesove knjige. Potem, ko sta Adam in Eva grešila in bila izgnana iz raja, jima je Jehova preprečil, da bi se vrnila. Kako? Prva Mojzesova 3:24 pravi: »In je izgnal Adama in postavil ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja.« Bodimo pozorni na »plamen meča švigajočega«. Je meče izumil Jehova?
Ni nam treba razpravljati o tem, ali je naš ljubeči Stvarnik prvi naredil to, kar mi zdaj poznamo kot meč. Adam in Eva sta pač videla, da pred angeloma stoji nekaj žarečega. Kaj pa je pravzaprav to bilo? V času, ko je Mojzes pisal svojo prvo knjigo, so pač meče dobro poznali in jih uporabljali v vojnah (1. Mojzesova 31:26; 34:26; 48:22; 2. Mojzesova 5:21; 17:13). Mojzesove besede, »plamen meča švigajočega«, so tako bralcem omogočile, da si predstavljajo, kaj je stalo ob vhodu Edena. Informacija, ki je bila v njegovih dneh znana, je torej prispevala, da so te stvari razumeli. Slog pisanja, ki ga je Mojzes uporabljal, je moral biti točen, saj ga je Jehova vključil v Biblijo (2. Timoteju 3:16).
Kako pa je s Prvo Mojzesovo knjigo 4:7? Bog je tukaj svaril Kajna: »Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!« Kot je znano, želi ta slog pisanja prikazati podobo lačne divje zveri, ki prihuljeno čaka, da plane na plen in ga požre.
Ne glede na to, pa Biblija potrjuje, da sta Adam in Eva bila v miru z vsemi živalmi. Nekatera stvarjenja so se v človekovi bližini počutila precej udobno in so od tega imela celo korist. Druge živali, divje zveri, pa so že po naravi iskale bivališče stran od človeka (1. Mojzesova 1:25, 30; 2:19). Biblija tudi ne namiguje, da bi kakšna žival prežala na druge živali ali na človeka. V začetku je namreč Bog še posebej določil rastlinstvo za hrano, tako živalim kakor ljudem (1. Mojzesova 1:29, 30; 7:14-16). Kot poroča Prva Mojzesova knjiga 9:2-5, se to vse do potopa ni spremenilo.
Kako je potem z zapisom iz Prve Mojzesove knjige 4:7, kjer Bog svari Kajna? Podobo divje zveri, ki preži in je pripravljena skočiti na plen so v Mojzesovih dneh gotovo dobro razumeli, pa tudi mi jo razumemo. Zopet lahko rečemo, da je Mojzes mogoče uporabil ta slog pisanja zato, da se je prilagodil bralcem popotopnega sveta. Čeprav Kajn ni nikoli videl takšnega stvarjenja, pa je vseeno lahko razumel bistvo svarila, v katerem je bila njegova grešna želja primerjana z lačno sestradano zverjo.
Na nas pa naj bi naredili močan vtis naslednji pomembni vidiki: Božja dobrota, ko je posvaril Kajna, kako pomembno je ponižno sprejeti nasvet, kako hitro lahko ljubosumje koga pokvari in kako naj bi vzeli resno tudi druga Božja svarila, katere je Bog dal zapisati v Sveto pismo za nas (2. Mojzesova 18:20; Propovednik 12:12; Ezekiel 3:17-21; 1. Korinčanom 10:11; Hebrejcem 12:11; Jakob 1:14, 15; Juda 7, 11).