»Hodil je s pravim Bogom«

NOE si je zravnal hrbet in raztegnil razbolele mišice. Lahko si ga predstavljate, kako na širokem lesenem tramu za nekaj trenutkov počiva od dela in si ogleduje velikansko barko. V zraku je čutiti oster vonj po vroči zemeljski smoli; vse naokoli se razlegajo zvoki tesarskega orodja. Od tu, kjer sedi, lahko vidi svoje sinove, ki vsak na svojem koncu marljivo zbijajo velikansko ogrodje iz brun. Skupaj s sinovi, njihovimi ženami in svojo drago ženo se že nekaj desetletij ukvarja s tem projektom. Do zdaj so opravili že veliko dela, vendar ga je še precej pred njimi!

Ljudje okoli njih so mnenja, da je vsa Noetova družina nora. Bolj ko barka dobiva svojo obliko, bolj se posmehujejo zamisli o potopu, ki naj bi prišel na vso zemljo. Katastrofa, pred katero jih opozarja Noe, se jim zdi tako za lase privlečena, tako smešna! Ne morejo razumeti, zakaj bi kdo zapravljal svoje življenje in življenje svoje družine za tako neumno početje. Toda Jehova, Noetov Bog, na Noeta gleda povsem drugače.

V Božji Besedi za Noeta piše: »Hodil je s pravim Bogom.« (1. Mojzesova 6:9) Kaj je to pomenilo? Ne to, da bi Bog hodil po zemlji, niti ne to, da bi Noe nekako šel v nebesa. Noe je tako natančno ubogal Boga in ga tako močno ljubil, da je bilo, kakor da bi hodila drug ob drugem kot prijatelja. Nekaj tisoč let kasneje je bilo o Noetu v Svetem pismu napisano: »S svojo vero je obsodil svet.« (Hebrejcem 11:7) Kako pa? Kaj se lahko mi danes glede vere naučimo od njega?

Noe je odrasel v hudobnem svetu, ki je naglo postajal vse slabši. Poln hudobije je bil že v dneh njegovega pradeda Enoha, še enega pravičnega človeka, ki je prav tako hodil z Bogom. Enoh je prerokoval, da bo brezbožne ljudi takratnega sveta doletel dan sodbe. Sedaj, v času Noeta, pa je bil moralni propad še precej večji. Pravzaprav je bila z Jehovovega stališča zemlja »pokvarjena«, saj je bila polna nasilja. (1. Mojzesova 5:22; 6:11; Juda 14, 15) Kaj se je zgodilo, da so se razmere še dodatno poslabšale?

Med angeli, Božjimi duhovnimi sinovi, je prišlo do strašne tragedije. Eden od njih se je že dosti pred tem uprl Jehovu. Ker ga je obrekoval ter zvabil v greh Adama in Evo, je postal Satan Hudič. V Noetovem času so se začeli upirati Jehovovemu pravičnemu vladanju še drugi angeli. Zapustili so položaj v nebesih, ki so ga dobili od Boga, prišli na zemljo, si nadeli človeško telo in si lepe ženske jemali za žene. Ti ošabni, sebični in uporni angeli so na ljudi učinkovali kakor strup. (1. Mojzesova 3:1–5; 6:1, 2; Juda 6, 7)

Iz nenaravnih zvez med ženskami in utelešenimi angeli so se rodili hibridni sinovi, ki so bili neobičajno veliki in močni. Sveto pismo jih imenuje nefili, kar pomeni »podiralci« oziroma tisti, ki drugim povzročajo padec. Zaradi teh zlobnih nasilnežev je bil svet čedalje bolj brutalen in brezbožen. Ni čudno, da je Stvarnik sklenil, »da je človekova hudobnost na zemlji zelo velika in da se vse misli človekovega srca nenehno nagibajo k slabemu«. Odločil se je, da bo čez 120 let to hudobno družbo izbrisal s površja zemlje. (1. Mojzesova 6:3–5)

Samo predstavljajte si, kako težko je bilo v takšnem svetu imeti družino! Vendar jo je Noe imel. Našel si je dobro ženo. Ko je dopolnil 500 let, sta z ženo imela tri sinove: Sema, Hama in Jafeta.a Skupaj sta jih morala varovati pred vsepovsod razširjenimi slabimi vplivi. Ko so bili njuni otroci še majhni, so do »silakov«, »slavnih ljudi« – kar so nefili v resnici bili – gotovo čutili strah in spoštovanje ter jih občudovali. Noe in njegova žena verjetno nista mogla preprečiti, da otroci ne bi kdaj kaj slišali o junaških podvigih teh velikanov. Vseeno pa sta jih poučevala o privlačni resnici o Bogu Jehovu, o tistem, ki sovraži vsakršno hudobijo. Najbrž sta jim pomagala dojeti, da Jehova boli nasilje in uporno ravnanje, ki sta se bohotili v svetu. (1. Mojzesova 6:6)

Današnji starši verjetno prav dobro razumejo Noeta in njegovo ženo. Tudi današnji svet je prežet z nasiljem in uporniškim ravnanjem. Celo razvedrilo za otroke utegne biti polno takšnih vsebin. Modri starši naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi zajezili takšen vpliv, zato svoje otroke poučujejo o Jehovu, Bogu miru, ki bo nekega dne odstranil vse nasilje. (Psalm 11:5; 37:10, 11) Pri tem so lahko uspešni, tako kakor sta bila Noe in njegova žena. Njuni sinovi so odrasli v dobre ljudi in se poročili z ženskami, ki so bile prav tako pripravljene na prvo mesto v življenju postaviti pravega Boga Jehova.

Nekega dne se je Noetu življenje za vedno spremenilo. Z njim je spregovoril Jehova. Svojemu ljubljenemu služabniku je povedal, da se je namenil pokončati takratni svet. Zapovedal mu je: »Naredi si barko iz smolnatega lesa.« (1. Mojzesova 6:14)

Ta barka ni bila ladja, kakor menijo nekateri. Ni imela ne premca ne krme, ne kobilice ne krmila – bila je brez vsakega zavoja ali krivine. V bistvu je bila velik zaboj oziroma škatla. Jehova je Noetu povedal natančne mere barke in nekaj podrobnosti glede njene oblike ter mu naročil, naj jo znotraj in zunaj premaže z zemeljsko smolo. Povedal mu je tudi, zakaj: »Poslal bom vode potopa na zemljo [. . .]. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo.« Noetu je dal naslednje navodilo: »Pojdi v barko, ti in s teboj tudi tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov.« Noe je moral v barko privesti tudi predstavnike vseh kopenskih živalskih vrst. Samo tiste živali, ki bodo v barki, bodo preživele prihajajoči potop! (1. Mojzesova 6:17–20)

Noe se je znašel pred velikansko nalogo. Barka naj bi bila gromozanska: dolga naj bi bila kakšnih 133 metrov, široka 22 metrov in visoka 13 metrov. Bila je dosti večja kakor največje čezoceanske lesene ladje, ki so jih kdaj zgradili. Ali je Noe odstopil od svoje naloge, se pritoževal, češ da je pretežka, ali spremenil kakšno podrobnost, da bi si tako olajšal delo? Na to nam odgovarja Biblija, ko pravi: »Noe je naredil vse, kar mu je Bog zapovedal. Storil je natanko tako.« (1. Mojzesova 6:22)

Gradnja je trajala dolga leta, morda 40 do 50 let. Treba je bilo podreti veliko dreves, zvleči hlode na eno mesto ter jih obtesati v tramove, jih oblikovati in spojiti. Barka naj bi imela tri etaže, več predelkov in ob strani vrata. Po vsej verjetnosti so bila tik pod vrhom barke okna, streha pa je bila verjetno na sredini rahlo dvignjena, tako da je voda lahko odtekala. (1. Mojzesova 6:14–16)

Medtem ko so leta minevala in je barka dobivala obliko, je Noe nedvomno moral biti zelo vesel, da mu pri gradnji pomaga njegova družina. Moral pa je storiti še nekaj, kar je bilo mogoče še celo bolj zahtevno od same gradnje. Biblija nam pove, da je bil Noe »oznanjevalec pravičnosti«. (2. Petrovo 2:5) Pogumno je vodil svojo družino v prizadevanju, da bi ljudi v takratni hudobni, brezbožni družbi opozorili pred uničenjem, ki jim je pretilo. Kako so se ti ljudje odzvali na opozorilo? Po besedah Jezusa Kristusa se zanj »niso zmenili«. Jezus je še pojasnil, da je bilo to zato, ker so bili tako zelo zaposleni z vsakodnevnimi dejavnostmi – jedli so, pili in se poročali. (Matej 24:37–39) Nedvomno so se mnogi od njih Noetu in njegovi družini posmehovali; nekateri so jim morda grozili in bili do njih nasilni.

Vendar Noe in njegova družina niso odnehali. Še naprej so gradili barko, čeprav so živeli v svetu, ki je imel njihovo poslanstvo za ničvredno, zgrešeno oziroma neumno. Današnje krščanske družine se lahko glede vere veliko naučijo od Noeta in njegove družine. Navsezadnje živimo v času, ki mu Sveto pismo pravi »zadnji dnevi« te svetovne stvarnosti. (2. Timoteju 3:1) Jezus je rekel, da bo obdobje, v katerem živimo, ravno takšno kakor obdobje, v katerem je Noe gradil barko. Kristjani bi se morali spomniti na Noeta, kadar so ljudje do sporočila o Božjem kraljestvu brezbrižni, se mu posmehujejo ali se nanj odzovejo celo s preganjanjem. Niso namreč prvi, ki to doživljajo.

Minilo je nekaj desetletij in barka je postopoma dobivala svojo končno podobo. Ko je bil Noe star že skoraj 600 let, mu je smrt vzela nekatere drage sorodnike. Umrl mu je oče Lameh.b Pet let kasneje je v starosti 969 let umrl Lamehov oče, Noetov dedek Metuzalem, ki je glede na svetopisemske podatke dočakal najvišjo starost izmed vseh ljudi. (1. Mojzesova 5:27) Metuzalem in Lameh sta bila sodobnika prvega človeka Adama.

Tistega leta, ko je umrl Metuzalem, je očak Noe prejel od Boga Jehova novo navodilo: »Pojdi v barko, ti in vsi tvoji domači.« Takrat mu je Bog tudi naročil, naj v barko privede vse vrste živali: od čistih, ki so bile primerne za žrtvovanje, po sedem, od drugih pa po dve. (1. Mojzesova 7:1–3)

To je moral biti nepozaben prizor. Z obzorja se je stekala reka živali – ene so hodile, druge letele, spet tretje so se plazile, racale ali štorkljale – vse pa so bile tako različnega vedenja, velikosti in oblik, da se človeku kar zvrti v glavi. Če mislimo, da je moral ubogi Noe vse te divje živali spraviti v ogrado, jim prigovarjati oziroma se jim kakor koli dobrikati, zato da bi vstopile v zanje bolj ali manj utesnjeno barko, se močno motimo. Svetopisemsko poročilo pravi, da so prišle k njemu v barko. (1. Mojzesova 7:9)

Nekateri skeptiki bodo morda vprašali: »Kako se je lahko zgodilo kaj takega? In kako so lahko vse te živali bivale v sožitju in miru pod eno streho?« Razmislite o naslednjem: Ali Stvarnik vsega vesolja res ne bi imel toliko moči, da bi nadzoroval živali, in celo povzročil, da bi bile krotke in ubogljive, če bi bilo to treba? Spomnite se, da je Bog Jehova razdelil Rdeče morje in povzročil, da je sonce obstalo. Ali potem ne bi mogel storiti prav vsega, kar je opisano v poročilu o Noetu? Gotovo bi lahko, in tudi je!

Seveda bi lahko Bog rešil živali tudi kako drugače. Toda v svoji modrosti je ravnal tako, kot se je odločil že na začetku človeške zgodovine, ko je ljudem zaupal skrb za vsa živa bitja na zemlji. (1. Mojzesova 1:28) Mnogi starši danes s pomočjo Noetove zgodbe učijo svoje otroke o tem, da Jehova ceni ljudi in živali, delo svojih rok.

Jehova je Noetu povedal, da bo potop čez en teden. V tem času je moralo biti v Noetovi družini zelo živahno. Samo zamislite si, koliko dela so morali opraviti, da so bile vse živali na svojem mestu in njihova hrana lepo pospravljena ter da so v barko spravili svojo lastnino. Noetova žena in snahe so se verjetno ukvarjale predvsem s tem, da so barko uredile v kar se da prijeten dom.

Kako pa je bilo z ljudmi okoli njih? Še vedno »se niso zmenili«, in to kljub vsem dokazom, da Jehova blagoslavlja Noeta in njegova prizadevanja. Hočeš nočeš so morali opaziti živali, ki so se stekale v barko. Vendar nas njihova brezbrižnost ne bi smela presenetiti. Tudi danes se ljudje ne zmenijo za celo kopico dokazov, da živimo v zadnjih dneh te svetovne stvarnosti. In kot je napovedal apostol Peter, so se pojavili zasmehovalci s svojim zasmehovanjem, ki se rogajo tistim, ki upoštevajo Božje opozorilo. (2. Petrovo 3:3–6) Najbrž so se ljudje tako posmehovali tudi Noetu in njegovi družini.

Kdaj pa so se nehali posmehovati? Poročilo nam pove, da je takrat, ko je Noe stopil s svojo družino in živalmi v barko, »Jehova za njim zaprl vrata«. Če je bil kateri od zasmehovalcev tedaj kje v bližini, ga je to Božje dejanje gotovo utišalo. Če pa ga ni, ga je nedvomno dež, ki je začel padati. In je padal, padal, padal . . . ter poplavil ves svet, prav tako kakor je Jehova rekel, da bo. (1. Mojzesova 7:16–21)

Ali se je Jehova veselil smrti hudobnih ljudi? Nikakor ne! (Ezekiel 33:11) Pred potopom jim je dal priložnost, da bi se spremenili in delali to, kar je prav. Ali bi to res lahko storili? Na to nam odgovarja Noetovo življenje. Noe je s tem, da je hodil z Jehovom in ga v vsem ubogal, pokazal, da je mogoče preživeti potop. V tem smislu je s svojo vero obsodil takratni svet; zaradi njegove vere je bila hudobija takratnih ljudi še bolj očitna. S svojo vero je obvaroval sebe in svojo družino. Če boste imeli takšno vero kakor Noe, boste tudi vi lahko koristili sebi in tistim, ki jih imate radi. Podobno kakor on lahko tudi vi hodite skozi življenje skupaj z Bogom Jehovom in ga imate za svojega prijatelja. In to prijateljstvo lahko traja vso večnost!