Kri — pomembna za življenje

Kako lahko kri reši vaše življenje? To bi vas, seveda, moralo zanimati, saj je od krvi odvisno vaše življenje. Kri po vašem telesu raznaša kisik, odnaša ogljikov dioksid, pomaga vam se prilagajati temperaturnim spremembam, pomaga pa tudi v boju proti boleznim.

Že davno prej, preden je 1628. leta William Harvey narisal ožilje, so vedeli za povezanost življenja in krvi. Osnovna etika glavnih religij je osredinjena na dajalca življenja, ki je govoril o življenju in krvi. Judovskokrščanski odvetnik je o njem zapisal: ”Sam vsem daje življenje in dihanje in vse. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.“a

Ljudje, ki verujejo v tega dajalca življenja, so prepričani, da njegova navodila služijo v naše trajno dobro. Hebrejski prerok govori o njem kot o Tistem, ’ki nas uči, da delamo, kar nam koristi in nas vodi po potu, po katerem bi naj hodili‘.

To zagotovilo iz Izaijeve knjige 48:17 je sestavni del Biblije, knjige, ki je spoštovana zaradi moralnih vrednot, ki nam vsem lahko koristijo. Kaj v tej knjigi piše o uporabi človeške krvi? Ali odkrije, kako se lahko s krvjo rešujejo življenja? Dejansko Biblija jasno pove, da je kri več kot le zapletena biološka tekočina. Kri omenja več kot 400 krat, včasih tudi v zvezi z reševanjem življenja.

V davni preteklosti je Stvarnik objavil: ”Vse, kar živi in se giblje, naj vam bo za živež. ... Toda mesa, v katerem je še vedno njegova življenje ohranjajoča kri, ne smete jesti.“ Dodal je: ”Kajti za vašo kri, ki je neobhodna za obstoj, bom gotovo zahteval račun,“ nato pa je obsodil umor. (1. Mojzesova 9:3-6, New International Version). To je rekel Noetu, našemu skupnemu predniku, ki ga visoko cenijo Judje, muslimani in kristjani. Tako je bilo vse človeštvo seznanjeno s tem, da je za Boga kri enakovredna življenju. Pri tem ni šlo le za prehrambeni predpis. Očitno je šlo tudi za moralno načelo. Človeška kri je zelo pomembna in je ne bi smeli zlorabljati. Stvarnik je pozneje dodal podrobnosti, iz katerih lahko jasno razberemo moralna vprašanja, ki so povezana z življenje ohranjajočo krvjo.

Kri je zopet omenil, ko je starodavnemu Izraelu dal zakonik. Medtem, ko mnogi sicer spoštujejo modrost in nravnost tega zakonika, pa se jih le malo zaveda resnosti njegovih zakonov o krvi. Na primer: ”Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, uživa kakršnokoli kri, bom zoper tistega, ki uživa kri, obrnil svoj obraz in ga iztrebil izmed njegovega ljudstva. Kajti življenje živega bitja je v krvi.“ (3. Mojzesova 17:10, 11, EI) Bog je nato pojasnil, kaj mora lovec narediti z mrtvo živaljo: ”Naj ji spusti kri in jo pokrije s prstjo ... Krvi nobenega živega bitja ne smete uživati, ker je življenje vsakega živega bitja v njegovi krvi; kdor koli jo užije, bodi iztrebljen!” (3. Mojzesova 17:13, 14, EI)

Znanstveniki danes vedo, da je judovski zakon prispeval k dobremu zdravju. Tako je na primer zahteval, da je treba iztrebke odnesti iz taborišča in jih zakopati, in da naj ljudje ne jedo mesa, zaradi katerega bi lahko zboleli. (3. Mojzesova 11:4-8, 13; 17:15; 5. Mojzesova 23:12, 13) Zakon o krvi je sicer vključeval zdravstvene vidike, to pa še ni vse. Kri je imela simboličen pomen. Predstavljala je življenje, ki ga je dal Stvarnik in s tem, da so ljudje na kri gledali kot na nekaj posebnega, so pokazali, da je življenje odvisno od njega. Da, glavni razlog, zakaj bi naj ne uživali krvi, ni bil ta, ker bi bilo to nezdravo, ampak se je ne uživa zato, ker je kri za Boga posebnega pomena.

V (Mojzesovem) zakonu ali postavi je Stvarnikova prepoved sprejemanja krvi, z namenom, da bi ohranjali življenje, večkrat ponovljena.b ”Ne smeš je [krvi] uživati, izlij jo na zemljo kakor vodo! Ne uživaj je, da bo dobro tebi in za teboj tvojim otrokom, če storiš, kar je prav.” (5. Mojzesova 12:23-25, EI; 15:23; 3. Mojzesova 7:26, 27; Ezekijel 33:25)

Nasprotno razmišljanju nekaterih ljudi, danes Božjega zakona ne bi smeli zanemariti samo za to, ker je nastopil nek nujni primer. V vojnem času so izraelski vojaki v stiski ubijali živali in so ”jih jedli s krvjo vred“. Ali so zaradi nujnih razmer lahko uživali kri, da bi preživeli? Ne. Njihov poveljnik je poudaril, da so kljub temu zelo napačno ravnali. (1. Samuelova 14:31-35) Čeprav je naše življenje zelo dragoceno, ni dajalec življenja nikoli rekel, da lahko v nujnem primeru zanemarimo njegova merila.

KRI IN PRAVI KRISTJANI

Kakšno je krščansko stališče do vprašanja reševanja človeškega življenja s krvjo?

Jezus je bil neoporečen in ravno zato je tako zelo cenjen. Vedel je, da je Stvarnik rekel, da je uživanje krvi napačno in da je ta zakon obvezujoč. Zato smo lahko prepričani, da bi se tudi Jezus držal tega zakona o krvi, pa čeprav bi ga silili, naj ravna drugače. Jezus ”ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače“. (1. Petrovo 2:22, JP) S tem je svojim sledilcem dal zgled, ki vključuje tudi primer spoštovanja življenja in krvi. (Pozneje bomo razpravljali o tem, kakšno vlogo igra Jezusova kri pri tej življenjsko pomembni zadevi, pri kateri gre za tvoje življenje.)

Upoštevaj, kaj se je zgodilo (več let po Jezusovi smrti), ko se je pojavilo vprašanje ali se mora nekdo, ki je postal kristjan, držati vseh izraelskih zakonov. O tem so apostoli razpravljali na koncilu krščanskega vodilnega telesa. Jezusov polbrat Jakob je opozoril na spise, ki vsebujejo zapoved o krvi, dan Noetu in narodu Izraela. Ali velja tudi za kristjane? (Apostolska dela 15:1-21)

Ta koncil je s svojo odločitvijo seznanil vse skupščine: Kristjanom se ni treba držati zakonov, danih Mojzesu, toda ’potrebno‘ je, da se ”vzdržijo tega, kar je bilo darovano malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja“. (Apostolska dela 15:22-29, JP) Apostoli s tem niso vpeljali neke obredne ali prehrambene odredbe. Z odlokom so se razložila osnovna etična merila, ki so se jim podrejali prvi kristjani. Kakšno desetletje pozneje so priznavali, da se morajo še vedno ’varovati malikom darovanega in krvi ... in nečistosti‘. (Apostolska dela 21:25)

Gotovo veste, da milijoni ljudi hodijo v cerkev. Večina bi se verjetno strinjala, da krščanska morala ne dopušča malikovanja ali nemoralnosti. Toda priznati je treba, da so apostoli zdrževanje krvi postavili na isto visoko moralno raven kot zdrževanje ostalih omenjenih prestopkov. Svojo odločitev so sklenili z naslednjimi besedami: ”Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!” (Apostolska dela 15:29, JP)

Apostolsko odločitev so dolgo smatrali za obvezujočo. Evzebij nam pripoveduje o mladenki, ki je živela ob koncu drugega stoletja in je, preden je zaradi mučenja umrla, poudarila, da je kristjanom ”prepovedano uživati celo kri nespametnih živali“. Ni si želela umreti. Želela je živeti, ni pa bila pripravljena sklepati kompromisov glede svojih načel. Ali ne spoštujete ljudi, ki postavljajo načela pred osebne koristi?

Znanstvenik Joseph Priestley zaključuje: ”Zdi se, da prepoved uživanja krvi, dana Noetu, obvezuje vse njegove potomce. ... Če apostolsko prepoved razlagamo v skladu z ravnanjem prvih kristjanov, za katere bi težko rekli, da niso razumeli njene narave in razsežnosti, potem lahko sklepamo samo to, da je bila absolutna in stalno veljavna, saj skozi mnoga stoletja noben kristjan ni užival krvi.“

KAJ JE Z UPORABO KRVI KOT ZDRAVILA?

Ali biblijska prepoved uporabe krvi vključuje tudi njeno uporabo v medicinske namene, na primer za transfuzijo, ki je za časa Noeta, Mojzesa ali apostolov zagotovo niso poznali?

Sodobne terapevtske metode, ki vključujejo uporabo krvi, takrat sicer še niso bile znane, kar pa ne pomeni, da je uporaba krvi v medicinske namene nekaj novega. Kakih 2000 let so v Egiptu in drugod človeško ”kri smatrali kot zelo dobro zdravilo proti gobavosti“. Neki zdravnik je zapisal, kakšna terapija je bila predpisana sinu kralja Esar-hadona v času, ko so Asirci imeli vodilno vlogo v tehnologiji: ”[Princu] gre na bolje; kralj, moj gospod, je lahko srečen. Z dvaindvajsetim dnem sem [mu] dal piti kri in pil [jo] bo tri dni. Še nadaljnje tri dni mu bom dajal piti [kri].“ Esar-hadon je imel opravka z Izraelci. Toda, ker so le-ti imeli Božje zakone, ne bi nikoli pili krvi v zdravstvene namene.

Ali so uporabljali kri v medicinske namene v dobi Rimljanov? Prirodoslovec Plinij (sodobnik apostolov) in zdravnik Aretej, ki je živel v drugem stoletju, poročata, da so človeško kri uporabljali za zdravljenje epilepsije. Tertulijan je pozneje pisal: ”Poglejte tiste, ki ob predstavi v areni pohlepno pijejo svežo kri hudobnih zločincev ... ter jo odnašajo, da bi z njo zdravili svojo padavico.“ Primerjal jih je s kristjani, ki ”ne uživajo niti živalske krvi ... Zato tudi ponujate kristjanom, ki jih želite preizkusiti, klobase z živalsko krvjo, očitno z vso vednostjo, da je uživanje takih klobas pri njih prepovedano.“ Zato so prvi kristjani raje tvegali smrt, kakor da bi uživali kri.

”Kri v svoji bolj ali manj vsakdanji obliki ni ... kot primes v medicini in magiji prišla iz mode,“ piše v knjigi Meso in kri, (Flesh and Blood, 1975). ”Leta 1483 je na primer umiral francoski [kralj] Ludvik XI. ’Vsak dan je bil slabši in tudi nenavadna zdravila mu niso nič koristila; prepričan je namreč bil, da ga bo ozdravilo pitje otroške krvi.’“

Kaj pa transfuzije krvi? Z njimi so pričeli delati poskuse že na začetku 16. stoletja. Thomas Bartholin (1616-168), profesor anatomije na köpenhagenski univerzi, je ugovarjal: ’Tisti, ki se zavzemajo za uporabo človeške krvi pri zdravljenju notranjih bolezni, jo očitno zlorabljajo in resno grešijo. Ljudožerce obsojamo. Zakaj pa se nam ne gnusijo tisti, ki svoj goltanec omadežujejo s človeško krvjo? Podobno velja za sprejemanje tuje krvi iz prerezane žile, skozi usta ali s pomočjo transfuzijskih instrumentov. Izumiteljem tega postopka grozi Božji zakon, ki prepoveduje uživanje krvi.‘

Ali ni zanimivo, da so pametno misleči ljudje v minulih stoletjih spoznali, da biblijski zakon velja tako za prejemanje krvi skozi vene, kot tudi skozi usta? Bartholin sklepa: ”Sleherni način uživanja [krvi] služi enemu samemu namenu: da bi se s to krvjo nahranilo ali ozdravilo bolno telo.“

Ta pregled vam lahko pomaga razumeti nespremenljivo versko stališče Jehovinih prič. Življenje zelo cenijo in radi poiščejo dobrega zdravnika. Toda odločeni so, da ne kršijo Božjega trdnega merila: Tisti, ki življenje spoštujejo kot darilo Stvarnika, ga ne skušajo ohranjati s sprejemanjem krvi.

Pa vendar, že leta poslušamo trditve, da kri rešuje življenja. Zdravniki bodo vedeli povedati primere, da se je komu, ki je izgubil veliko krvi, pa dobil transfuzijo, zdravje naglo izboljšalo. Zato se morda vprašuješ: ’Kako pametno ali nespametno je to z medicinskega gledišča?‘ Zdravljenje s pomočjo krvi je podprto z medicinskimi razlogi, zato morate poznati dejstva, da bi se glede krvi znali odločiti.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 4]

”Predpisi, ki so tukaj natančno in metodično zapisani v 15. poglavju Apostolskih del, so označeni kot neizogibni in so najmočnejši dokaz, da apostoli niso imeli v mislih začasne uredbe ali mere previdnosti.“ (Profesor Édouard Reuss, univerza v Strasbourgu)

[Okvir/slika na strani 5]

Martin Luther je poudaril obvezujoče posledice apostolskega odloka. ”Če želimo imeti cerkev, ki se podreja temu koncilu..., moramo učiti in vztrajati pri tem, da od sedaj naprej ne sme noben knez, gospod, meščan ali kmet jesti v krvi kuhane gosi, srne, jelena ali svinje ... Meščani in kmetje pa še zlasti ne smejo jesti rdečih klobas in krvavic.“

[Vir slike]

Woodcut by Lucas Cranach

[Okvir na strani 6]

”Bog in ljudje gledajo na stvari z zelo različnih zornih kotov. Tisto, kar je v naših očeh pomembno, je po oceni brezmejne modrosti največkrat nepomembno. In obratno, tisto, kar se nam zdi neznatno, je za Boga pogosto zelo pomembno. Tako je od samega začetka.‘ (Raziskava o zakonitosti uživanja krvi“, Alexander Pirie, 1787)

[Slika na strani 3]

Medicine and the Artist by Carl Zigrosser/Dover Publications

[Slika na strani 4]

Na zgodovinskem koncilu je krščansko vodilno telo potrdilo, da je Božji zakon o krvi še vedno obvezujoč

[Slika na strani 7]

Ne glede na posledice, prvi kristjani niso hoteli prekršiti Božjega zakona o krvi

[Vir slike]

Painting by Gérôme, 1883, courtesy of Walters Art Gallery, Baltimore