Biblijski prevod, ki je spremenil svet

Pred več kot 3500 leti, ko je Božji prerok Mojzes začel pisati Biblijo, jo je mogel prebirati le en majhen narod. (5. Mojzesova 7:7) Sveti spisi so bili namreč na voljo le v narodovem domačem jeziku, hebrejščini. Sčasoma pa se je to spremenilo.

K TEMU, da je biblijsko poročilo tako razširjeno in že stoletja širi svoj pozitivni vpliv, je veliko prispeval njegov prvi prevod: Septuaginta. Zakaj so jo naredili? In ali se lahko upravičeno reče, da je to Biblija, ki je spremenila svet?

Navdihnjen prevod?

Mnogo Judov je po babilonskem izgnanstvu v sedmem in šestem stoletju pr. n. š. ostalo zunaj ozemlja starega Izraela in Judeje. Za tiste, ki so se rodili v izgnanstvu, je hebrejščina postala drugi jezik. Ena takšna judovska skupnost je v tretjem stoletju pr. n. š. živela v Aleksandriji v Egiptu, ki je bilo glavno kulturno središče grškega imperija. Tamkajšnji Judje so videli, kako koristno bi bilo Svete spise prevesti v grščino, ki je bila takrat njihov materni jezik.

Biblijsko navdihnjeno sporočilo je bilo dotlej napisano v hebrejščini, nekaj malega pa v sorodni aramejščini. Ali bo prevajanje Božje Besede v drug jezik zmanjšalo učinkovitost Božjega navdihnjenja in mogoče celo vodilo do napačnih razlag? Ali so si Judje, ki jim je bila zaupana navdihnjena Beseda, lahko dovolili tveganje, da bi se to sporočilo s prevajanjem popačilo? (Psalm 147:19, 20; Rimljanom 3:1, 2)

Ta občutljiva vprašanja so zbujala zaskrbljenost, a je vse te pomisleke nazadnje zasenčila skrb, da Judje Božje Besede ne bodo več razumeli. Odločili so se, da bodo Toro, prvih pet biblijskih knjig, ki jih je napisal Mojzes, prevedli v grščino. Kako so jih dejansko prevajali, je zavito v legendi. Aristeasovo pismo pravi, da je egipčanski vladar Ptolemej II. (285–246 pr. n. š.) hotel imeti za svojo kraljevo knjižnico primerek Peteroknjižja (ali Tore), prevedenega v grščino. Za to je pooblastil 72 judovskih učenjakov, in ti so prišli iz Izraela v Egipt ter prevod končali v 72 dneh. Nato so ga prebrali judovski skupnosti in ta ga je razglasila za lepega in točnega. Poznejše olepšave te zgodbe so govorile o tem, da so vsakemu prevajalcu dali svojo sobo, in vendar so se njihovi prevodi popolnoma ujemali, do zadnje črke. Zaradi tega izročila o 72 prevajalcih je grški prevod Biblije postal znan kot Septuaginta. Izraz temelji na latinski besedi, ki pomeni »sedemdeset«.

Večina današnjih strokovnjakov se strinja, da je Aristeasovo pismo apokrifen zapis. Menijo tudi, da pobude za prevod ni dal Ptolemej II., ampak voditelji aleksandrijske judovske skupnosti. Vendar pa tako spisi judovskega aleksandrijskega filozofa Filona in judovskega zgodovinarja Jožefa kot tudi Talmud odsevajo splošno prepričanje Judov v prvem stoletju, namreč da je Septuaginta enako navdihnjena kakor izvirni Sveti spisi. Brez dvoma so bila ta izročila sad prizadevanj, da bi Septuaginta postala dosegljiva judovski skupnosti povsod po svetu.

Čeprav je začetni prevod obsegal le pet Mojzesovih knjig, se je ime Septuaginta pričelo uporabljati za grški prevod celotnih Hebrejskih spisov. Preostale knjige so prevedli v naslednjih približno sto letih. Celotna Septuaginta je prej sad prevajanja po delih kot pa medsebojnega usklajevanja pri pisanju. Prevajalci so se med sabo razlikovali po sposobnostih in znanju hebrejščine. Večina knjig je prevedena dobesedno, tu in tam do skrajnosti, medtem ko so drugi prevodi dokaj svobodni. Nekateri obstajajo v daljši in krajši verziji. Do konca drugega stoletja pr. n. š. so v grščini lahko brali že vse knjige Hebrejskih spisov. In kljub različno dobro opravljenemu delu je učinek prevajanja Hebrejskih spisov v grščino močno presegel mogoča pričakovanja prevajalcev.

Jafet v Semovih šotorih?

Ko Talmud razpravlja o Septuaginti, citira Prvo Mojzesovo knjigo 9:27: »Naj [. . .] Jafet [. . .] prebiva v šatorih Semovih.« (M’gila 9/b, babilonski Talmud) Talmud namiguje, da je Jafet (oče Javana, iz katerega izhajajo Grki) po grškem jeziku v Septuaginti figurativno prebival v šotorih Sema (prednika izraelskega naroda). Lahko pa bi se tudi reklo, da je Sem po Septuaginti prebival v Jafetovih šotorih. Kako to?

Proti koncu četrtega stoletja pr. n. š. se je za bojnimi pohodi Aleksandra Velikega po vsem osvojenem ozemlju intenzivno pospeševalo širjenje grškega jezika in kulture. Tej politiki so rekli helenizacija. Judje so se čutili stalno kulturno zatirane. Če bi prevladali grška kultura in filozofija, bi bila spodkopana sama judovska vera. Kaj bi lahko zajezilo tok tega zatiranja?

O enem od motivov, ki bi ga Judje lahko imeli za prevajanje Septuaginte, judovski biblijski prevajalec Max Margolis razlaga naslednje: »Če lahko ta projekt povsem pripišemo judovski skupnosti, potem je v njem imel svojo vlogo še en motiv, namreč: dati judovsko postavo v vpogled Nejudom in prepričati svet, da Judje imajo kulturo, ki se kosa s helaško [grško] učenostjo.« Torej je to, da so Hebrejske spise naredili dosegljive grško govorečemu svetu, lahko bila hkrati nekakšna samoobramba in protinapad.

Z Aleksandrovo politiko helenizacije je grščina postala svetovni mednarodni jezik. Celo potem, ko so oblast prevzeli Rimljani, se je splošna grščina (ali koine) še vedno uporabljala v trgovini in pri sporazumevanju med narodi. Septuaginta, grški prevod Hebrejskih spisov, si je, bodisi zaradi namernega prizadevanja ali pa zaradi naravnega razvoja dogodkov, hitro utrla pot v domove in srce mnogih Nejudov, ki prej niso poznali Boga in judovske postave. Rezultati so bili presenetljivi.

Spreobrnjenci in bogaboječi

Filon je v prvem stoletju n. š. lahko napisal, da »lepote in vzvišenosti Mojzesove zakonodaje ne čislajo le Judje, ampak tudi drugi narodi«. Judovski zgodovinar Joseph Klausner je glede Judov, ki so v prvem stoletju živeli zunaj Palestine, dejal: »Težko je verjeti, da bi se vsi ti milijoni Judov zbrali le z izseljevanjem iz majhne Palestine. Človek je prisiljen priznati, da je do tako velikega porasta prišlo tudi s sprejemanjem mnogih spreobrnjencev, moških in žensk.«

Iz teh navdušujočih misli pa še ne izvemo cele zgodbe. Pisec Shaye J. D. Cohen, ki poučuje judovsko zgodovino, pravi: »V zadnjih stoletjih pr. n. š. in prvih dveh stoletjih n. š. so se k judovstvu spreobrnili številni Nejudje, moški in ženske. Še več pa je bilo takih, ki so sicer sprejeli določene vidike judovstva, niso se pa k njemu spreobrnili.« Te nespreobrnjence Klausner in Cohen imenujeta z izrazom bogaboječi, ki se pogosto pojavlja v grški književnosti iz tistega obdobja.

Kakšna je razlika med spreobrnjencem in bogaboječim? Spreobrnjenci so bili popolni konvertiti, štelo se jih je za Jude v vseh pogledih, ker so sprejeli Izraelovega Boga (zavrnili pa vse druge bogove), se dali obrezati in se pridružili izraelskemu narodu. V nasprotju z njimi pa o bogaboječih Cohen pravi: »Ti Nejudje so se sicer ravnali po mnogih judovskih navadah ter tako ali drugače častili Boga Judov, vendar se niso imeli za Jude, pa tudi drugi jih niso obravnavali kot take.« Klausner o njih pravi, da »stojijo nekje vmes«, ker so sprejemali judovstvo in »se ravnali po nekaterih običajih, [. . .] niso pa se popolnoma pojudili«.

Nekatere je Bog morda začel zanimati zaradi razgovorov z Judi, ki so opravljali misijonarsko delo, ali ker so opazili njihovo drugačnost v ravnanju, običajih in vedenju. A glavno sredstvo, ki je tem bogaboječim pomagalo spoznavati Boga Jehova, je bila Septuaginta. Natančnega števila bogaboječih v prvem stoletju sicer ni mogoče vedeti, nedvomno pa je Septuaginta nekoliko znanja o Bogu razširila po vsem rimskem imperiju. Z njo je bil tako položen tudi pomemben temelj.

Septuaginta je pomagala pripraviti pot

Septuaginta je igrala veliko vlogo pri širjenju krščanskega sporočila. Ob ustanovitvi krščanske občine ob binkoštih leta 33 n. š. je bilo navzočih mnogo grško govorečih Judov. Med tistimi, ki so v tem zgodnjem obdobju postali Kristusovi učenci, so bili tudi spreobrnjenci. (Dejanja 2:5–11; 6:1–6; 8:26–38) In ker so bili navdihnjeni spisi Jezusovih apostolov in drugih zgodnjih učencev namenjeni čim širšemu krogu bralcev, so bili zapisani v grščini.a Zato so številni citati iz Hebrejskih spisov, ki so se pojavili v Krščanskih grških spisih, temeljili na Septuaginti.

Poleg naravnih Judov in spreobrnjencev so bili kraljestveno sporočilo pripravljeni sprejeti še drugi. Nejud Kornelij je bil »pobožen in bogaboječ z vso hišo svojo, ki je dajal veliko miloščine ljudem in je molil k Bogu neprenehoma«. Leta 36 n. š. so bili Kornelij in njegova družina ter drugi zbrani v njegovi hiši prvi Nejudje, ki so se krstili kot Kristusovi sledilci. (Dejanja 10:1, 2, 24, 44–48; primerjaj Lukež 7:2–10.) Ko je apostol Pavel potoval po Mali Aziji in Grčiji, je oznanjeval mnogim Nejudom, ki so se že ,bali Boga‘, ter ,pobožnim Grkom‘. (Dejanja 13:16, 26; 17:4) Zakaj so bili Kornelij in drugi Nejudje pripravljeni sprejeti dobro novico? Ker je Septuaginta že prej pomagala pripraviti pot. Neki strokovnjak domneva, da je Septuaginta »knjiga tako odločilnega pomena, da si brez nje krščanstva in zahodne kulture sploh ne bi mogli predstavljati«.

Septuaginta izgubi svojo »navdihnjenost«

Zaradi široke uporabe Septuaginte so se Judje naposled odzvali s silovito nenaklonjenostjo. V razpravah s kristjani so trdili, da Septuaginta ni točen prevod. Tako je judovska skupnost v drugem stoletju n. š. prevod, ki ga je nekoč hvalila kot navdihnjenega, povsem zavrnila. Rabini so legendo o 72 prevajalcih zavrgli z naslednjimi besedami: »Nekoč je pet starešin kralju Ptolemeju napisalo Toro v grščini in ta dan je za Izrael enako slabo znamenje, kakor je bil dan, ko je bilo ulito zlato tele, kajti Tore ni mogoče točno prevesti.« Zato so rabini, da bi poskrbeli za nekaj, kar bi se bolj skladalo z njihovimi pogledi, odobrili izdelavo novega prevoda v grščino. Tega je v drugem stoletju n. š. naredil judovski spreobrnjenec Akvila, učenec rabija Akiba.

Judje odtlej Septuaginte niso več uporabljali, postala pa je standardna »Stara zaveza« vse močnejše katoliške cerkve, dokler je ni zamenjala Hieronimova latinska Vulgata. Noben prevod sicer ne more nadomestiti izvirnika, a vendar je Septuaginta igrala pomembno vlogo pri širjenju spoznanja o Bogu Jehovu in njegovem kraljevanju po Jezusu Kristusu. Da, Septuaginta je biblijski prevod, ki je spremenil svet.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Mnogi, ki jim je Pavel oznanjeval, so razumeli »Septuaginto«

[Navedba vira slike na strani 29]

Courtesy of Israel Antiquities Authority