Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek

3.–9. FEBRUAR

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 1. MOJZESOVA 12–14

»Zaveza, ki se tiče tudi tebe«

(1. Mojzesova 12:1, 2) Jehova je Ábramu dejal: »Pojdi iz svoje dežele in od svojih sorodnikov in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. ² Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in ti naredil veliko ime, ti pa bodi v blagoslov drugim.

it-1-E str. 522, odst. 4

Zaveza

Zaveza z Abrahamom. Zaveza z Abrahamom je očitno začela veljati, ko je Abram (Abraham) na poti v Kanaan prečkal Evfrat. Postavina zaveza je bila sklenjena 430 let kasneje. (Gal 3:17) Jehova je govoril z Abrahamom, ko je ta živel v Mezopotamiji, v kaldejskem Uru. Rekel mu je, naj gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. (Apd 7:2, 3; 1Mz 11:31; 12:1–3) V 2. Mojzesovi 12:40, 41 (Septuaginta) piše, da so Izraelci, ki so bili v suženjstvu v Egiptu, ob koncu 430 let bivanja v Egiptu in kanaanski deželi, »prav tistega dne«, odšli iz Egipta. Iz Egipta so bili rešeni 14. nisana leta 1513 pr. n. št., na dan pashe. (2Mz 12:2, 6, 7) To nakazuje, da je Abraham na poti v Kanaan prečkal reko Evfrat 14. nisana leta 1943 pr. n. št., in očitno je takrat začela veljati zaveza z Abrahamom. Bog se je Abrahamu ponovno prikazal, ko je ta v Kanaanu pripotoval vse do Sihema, in mu povedal več o svoji obljubi. Rekel je: »To deželo bom dal tvojemu semenu.« S tem je nakazal, da se ta zaveza tiče obljube v Edenu, in razkril, da je seme povezano s človeštvom, torej da bo prišlo po človeški rodovni liniji. (1Mz 12:4–7) Jehova je kasneje povedal še več podrobnosti, ki so zapisane v 1. Mojzesovi 13:14–17; 15:18; 17:2–8, 19; 22:15–18.

(1. Mojzesova 12:3) Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tistega, ki te bo preklinjal, in po tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.«

w89-E 1. 7. str. 3, odst. 4

Zakaj bi morali poznati resnico o Abrahamu?

To je osupljiva obljuba, ki jo je Abraham slišal še vsaj dvakrat. (1. Mojzesova 18:18; 22:18) Bog bo zato, da jo bo izpolnil, celo obudil predstavnike družin, ki so izumrle. Življenje bo za te, ki bodo vstali, pravi blagoslov, saj bo večina obujena v razmere, podobne prvotnemu raju, ki ga je človek izgubil. Nato se bodo učili, kako pridobiti blagoslov, namreč večno življenje. (1. Mojzesova 2:8, 9, 15–17; 3:17–23)

(1. Mojzesova 13:14–17) Jehova je Ábramu, potem ko se je Lot ločil od njega, dejal: »Povzdigni, prosim, oči in s kraja, kjer stojiš, poglej proti severu in jugu ter proti vzhodu in zahodu, ¹⁵ ker bom vso to deželo, ki jo gledaš, dal tebi in tvojemu semenu v trajno posest. ¹⁶ Naredil bom, da bo tvojega semena kakor prahu na zemlji. Če bi torej komu uspelo prešteti zemeljski prah, potem bi bilo mogoče prešteti tudi tvoje seme. ¹⁷ Vstani in prehodi deželo po njeni dolžini in njeni širini, ker jo bom dal tebi.«

it-2-E str. 213, odst. 3

Postava

Nekateri učenjaki na podlagi med seboj povezanih zgodovinskih dokazov sklepajo, da je bilo kupcu, ko je šlo za prenos lastništva ozemlja, iz razgledne točke pokazano vse ozemlje z že določenimi mejami. Ko je kupec rekel »vidim«, je pravno potrdil prenos lastništva. Ko je Jehova obljubil Abrahamu, da bo dobil kanaansko deželo, mu je najprej rekel, naj pogleda v vse štiri smeri. Abraham ni rekel »vidim«, morda zato, ker je Bog rekel, da bo Obljubljeno deželo kasneje dal Abrahamovemu semenu. (1Mz 13:14, 15) Mojzesu je bilo kot pravnemu zastopniku Izraelcev naročeno, naj pogleda deželo. To je pomenilo – če je prej omenjeni sklep pravilen – da se lastništvo te dežele zakonito prenese na Izraelce, ki bi pod Jozuetovim vodstvom deželo zavzeli. (5Mz 3:27, 28; 34:4; glej tudi Satanovo ponudbo Jezusu v Mt 4:8.) Obstaja še eno dejanje, za katero je videti, da je povezano s pravnimi zadevami. Pri tem dejanju je posameznik prehodil deželo oziroma vstopil vanjo z namenom, da si jo prilasti. (1Mz 13:17; 28:13) Poleg tega je bilo v nekaterih starodavnih dokumentih pri vsaki prodaji nepremičnine navedeno število dreves na nekem ozemlju. (Primerjaj 1Mz 23:17, 18.)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(1. Mojzesova 14:18–20) Melkízedek, kralj Sálema, pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga. ¹⁹ Nato ga je blagoslovil z besedami: »Ábram, naj te blagoslovi Najvišji Bog, ki je naredil nebo in zemljo. ²⁰ In naj bo slavljen Najvišji Bog, ki ti je izročil v roke tvoje zatiralce!« Tedaj mu je Ábram dal desetino od vsega.

(Hebrejcem 7:4–10) Glejte torej, kako velik je bil ta človek, ki mu je očak Abraham dal desetino od najboljšega plena. ⁵ Res je, da je tistim Lévijevim sinovom, ki jim je zaupana duhovniška služba, po Postavi zapovedano, naj pobirajo desetino od ljudstva, to je od svojih bratov, pa čeprav so ti prišli iz Abrahamovih ledij. ⁶ Toda od Abrahama je desetino vzel človek, ki ni bil njihovega rodu. Tudi blagoslovil ga je, njega, ki je prejel obljube. ⁷ Nesporno pa je, da to, kar je višje, blagoslavlja to, kar je nižje. ⁸ V tem primeru prejemajo desetino umrljivi ljudje, v drugem pa nekdo, za katerega je potrjeno, da živi. ⁹ In če se smem tako izraziti, je celo Lévi, ki sicer desetino prejema, po Abrahamu desetino plačal, ¹⁰ saj je bil takrat, ko je Melkízedek prišel Abrahamu naproti, še v ledjih svojega praočeta.

it-2-E str. 683, odst. 1

Duhovnik

Melkizedek, kralj Salema, je bil kot duhovnik (kohén) nekaj posebnega. V Svetem pismu ni zapisov o njegovem poreklu, rojstvu in smrti. Duhovniške službe ni podedoval, prav tako pa ni imel predhodnikov ali naslednikov. Melkizedek je opravljal funkciji kralja in duhovnika. Njegovo duhovništvo je bilo večje od levitskega duhovništva, saj je Levi pravzaprav plačal desetino Melkizedeku, ker je bil Levi takrat, ko je Melkizedek prejel desetino od Abrahama in ga blagoslovil, še v Abrahamovih ledjih. (1Mz 14:18–20; Heb 7:4–10) V tem je Melkizedek predstavljal Jezusa Kristusa, »duhovnika na večne čase po Melkizedekovem zgledu«. (Heb 7:17)

10.–16. FEBRUAR

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 1. MOJZESOVA 15–17

»Zakaj je Jehova preimenoval Abrama in Sarajo?«

(1. Mojzesova 17:1) Ko je bil Ábram star devetindevetdeset let, se mu je prikazal Jehova in mu dejal: »Jaz sem Vsemogočni Bog. Žívi po moji volji in bodi brezgrajen.

it-1-E 817

Napaka, iskanje napak

Človeško ravnanje in izdelki pa imajo pogosto napake. Greh in napake so zapuščina, ki smo jo vsi ljudje podedovali od Adama. (Rim 5:12; Ps 51:5) Toda Jehova, ki je popoln, »dobro ve, iz česa smo narejeni, spominja se, da smo prah«. (Ps 103:13, 14) Na zvestega in poslušnega Noeta je gledal kot na brezgrajnega med njegovimi sodobniki. (1Mz 6:9) Abrahamu je zapovedal: »Živi po moji volji in bodi brezgrajen.« (1Mz 17:1) Čeprav sta bila ta moška nepopolna in sta umrla, je Jehova, ki »gleda, kakšno je srce«, nanju gledal kot na brezgrajna. (1Sa 16:7; primerjaj 2Kr 20:3; 2Kn 16:9.) Izraelskemu narodu je zapovedal: »Bodi brezgrajen pred Jehovom, svojim Bogom.« (5Mz 18:13; 2Sa 22:24) Jehova je svojega popolnega Sina (Heb 7:26) dal kot odkupno žrtev in na podlagi te žrtve lahko na tiste, ki verujejo in so poslušni, gleda kot na pravične, obenem pa ohranja položaj pravičnega in popolnega sodnika. (Rim 3:25, 26)

(1. Mojzesova 17:3–5) Tedaj je Ábram pokleknil in se priklonil do tal, Bog pa mu je še dalje govoril: ⁴ »Glej, s teboj sem sklenil zavezo, in postal boš oče mnogih narodov. ⁵ Ne boš se več imenoval Ábram, temveč ti bo ime Abraham, saj bom storil, da boš postal oče mnogih narodov.

it-1-E str. 31, odst. 1

Abraham

Čas je mineval. Abraham in njegova družina so bili v Kanaanu približno deset let, toda Sara je bila še vedno neplodna. Abrahamu je predlagala, da bi mu dala svojo egiptovsko sužnjo Hagaro za ženo, da bi z njo imel otroka. Abraham se je strinjal. Tako se je leta 1932 pr. n. št., ko je bil star 86 let, rodil Izmael. (1Mz 16:3, 15, 16) Minilo je še več časa. Leta 1919 pr. n. št., ko je bil Abraham star 99 let, je Jehova zapovedal, naj se vsi moški iz Abrahamove hiše dajo obrezati, kar je bilo znamenje oziroma pečat, ki priča o posebni zavezi med njim in Abrahamom. Jehova je v tistem času Abrama preimenoval v Abrahama. Rekel mu je namreč: »Storil [bom], da boš postal oče mnogih narodov.« (1Mz 17:5, 9–27; Rim 4:11) Kmalu zatem so trije utelešeni angeli, ki jih je Abraham v Jehovovem imenu gostoljubno sprejel, obljubili, da bo Sara spočela in rodila sina, in to naslednje leto! (1Mz 18:1–15)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(1. Mojzesova 15:13, 14) Tedaj je Bog Ábramu rekel: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova. Služiti bodo morali tamkajšnjim ljudem in ti jih bodo stiskali štiristo let. ¹⁴ Toda narodu, ki mu bodo služili, bom jaz sodil, oni pa bodo zatem odšli z velikim imetjem.

it-1-E 460, 461

Kronologija

Jehova je Abramu (Abrahamu) rekel: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova. Služiti bodo morali tamkajšnjim ljudem in ti jih bodo stiskali štiristo let.« (1Mz 15:13; glej tudi Apd 7:6, 7.) To je rekel pred rojstvom obljubljenega dediča oziroma semena, Izaka. Leta 1932 pr. n. št. je egiptovska sužnja Hagara Abramu rodila Izmaela, leta 1918 pr. n. št. pa se je rodil Izak. (1Mz 16:16; 21:5) Če letu odhoda Izraelcev iz Egipta, kar je zaznamovalo konec stiskanja (1Mz 15:14), prištejemo 400 let, pridemo do leta 1913 pr. n. št., ko je bil Izak star približno pet let. Videti je, da je bil Izak takrat odstavljen od prsi. Kot priseljenec v deželi, ki ni bila njegova, je doživel začetek napovedanega stiskanja, saj ga je Izmael, ki je bil takrat star približno 19 let, zasmehoval. (1Mz 21:8, 9) Čeprav bi se v sodobnem času na Izmaelovo zasmehovanje Abrahamovega dediča morda gledalo kot na nepomembno, pa je bilo v patriarhalnih časih ravno nasprotno. Dokaz za to je Sarin odziv, ko je zahtevala, naj se Hagaro in njenega sina Izmaela pošlje stran, in to, da se je Jehova s tem strinjal. (1Mz 21:10–13) Dejstvo, da je ta dogodek podrobno opisan v Svetem pismu, kaže na to, da ta dogodek zaznamuje začetek napovedanega 400-letnega stiskanja, ki se je končalo z odhodom Izraelcev iz Egipta. (Gal 4:29)

(1. Mojzesova 15:16) Toda v četrtem rodu se bodo vrnili sem, ker bodo takrat grehi Amoréjcev dosegli svoj vrhunec.«

it-1-E str. 778, odst. 4

Odhod Izraelcev iz Egipta

»V četrtem rodu.« Zapomniti si moramo, da je Jehova Abrahamu rekel, da se bodo njegovi potomci vrnili v Kanaan v četrtem rodu. (1Mz 15:16) V celotnem razdobju 430 let, torej od takrat, ko je zaveza z Abrahamom začela veljati, do odhoda Izraelcev iz Egipta, so bile več kot štiri generacije, tudi če upoštevamo dolgo življenjsko dobo, ki so jo glede na svetopisemsko poročilo imeli v tistem času. Toda Izraelci so bili prav v Egiptu le 215 let. Štiri generacije po njihovem vstopu v Egipt lahko računamo na način v nadaljevanju. Za primer vzemimo enega od izraelskih rodov, in sicer Levijevega: 1. Levi, 2. Kehat, 3. Amram in 4. Mojzes. (2Mz 6:16, 18, 20)