Biblijsko gledišče

Ali je žalovati napačno

»TRDNO SEM PREPRIČANA, DA BODO MRTVI VSTALI, ZATO SEM MISLILA, DA NE BO PRAV, ČE BOM PRED DRUGIMI KAZALA SVOJO ŽALOST, KER BODO LAHKO PODVOMILI, ALI RES V TO TRDNO VERUJEM. MISLILA SEM SI, ČE RES VERJAMEM V VSTAJENJE, NE BI SMELA TAKO ZELO ČUTITI IZGUBE.« (CHARLENE, ŽE VEČ KOT 21 LET KRŠČENA KRISTJANKA.)

KO VAM umre ljubljena oseba, vas morda zajamejo nepričakovani občutki in razpoloženja, strah, jeza, krivda in potrtost. Tolažilna biblijska obljuba o vstajenju mrtvih v življenje na rajsko zemljo, ki ji bo vladalo Božje kraljestvo, razumljivo pomaga ublažiti nesrečo, ki vas je zadela. (Janez 5:28‚ 29; Dejanja apostolov 24:15; Razodetje 21:1-4) Toda Charlenine besede kažejo, kako se nekateri kristjani, ko jim umre ljubljena oseba, po nepotrebnem obremenjujejo, ker mislijo, da je nápak žalovati. Mislijo, da bi z žalovanjem kazali, da ne verujejo dovolj trdno v biblijsko obljubo vstajenja.

Kaj pa o žalovanju govori Biblija? Ali je napačno žalovati, ko umre ljubljena oseba?

Žalovali so

Abrahamova vera je dobro znana. Ko je bil preizkušen, je Abraham tako rekoč ,daroval [sina] Izaka‘ (Hebrejcem 11:17; 1. Mojzesova 22:9-13). Do tedaj brez dvoma še nihče ni bil od mrtvih obujen, pa je Abraham vseeno veroval, da »more Bog tudi od mrtvih obujati«, če je to potrebno (Hebrejcem 11:19, EI). Približno dvanajst let po tej preizkušnji vere, je Abrahamu umrla žena Sara. Kako se je tedaj védel ta verni mož? Biblija pojasni, da je ,Abraham prišel žalovat zaradi Sare in jokat po njej‘.a (1. Mojzesova 23:2) Da, mož, ki je veroval, da Bog lahko obuja mrtve, je odkrito žaloval. Abraham navzlic temu velja za izstopajoč zgled vernika (Hebrejcem 11:8-10).

Sam Jezus Kristus je eden najbolj ganljivih primerov odkritega žalovanja za ljubljenim umrlim. V zvezi s smrtjo Jezusovega dobrega prijatelja Lazarja beremo: »Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli ž njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten, in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej! Jezus se razjoka.« (Janez 11:32-35)

Res je tolažilno vedeti, da popolnega Božjega Sina ni bilo sram odkrito žalovati. Beseda za »razjokati se« (dakrýo) v prvotnem jeziku pomeni »tiho liti solze«. Kar je pri tem pomembnega, je to, da je Jezus pred tem že obudil dve osebi, sina vdove iz Naina in Jairovo hčerko, ter da je nameraval obuditi tudi Lazarja. (Lukež 7:11-15; 8:41, 42, 49-55; primerjajte Janez 11:11) Nekaj trenutkov prej pa je Marti rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre« (Janez 11:25). Kljub temu je Jezusa čustvo tako močno prevzelo, da so mu solze zalile oči.

Tukaj pa je nadvse pomembno še tole: Jezus »odseva njegovo [Jehovovo] bistvo« (Hebrejcem 1:3, EI). Zato Jezusova pozornost in globoka žalost ob smrti ljubljenega človeka slikovito kaže tankočutnost našega nebeškega Očeta, Jehova. Ti Jezusovi lastnosti portretirata Boga, ki se mu zaradi bolečin, ki jih njegovim služabnikom povzroči žalost, stiska srce. (Primerjajte Psalm 56:8.)

Potem je jasno, da ni narobe, če ste žalostni zaradi smrti vašega ljubljenega. Abraham je žaloval, ker mu je umrla Sara. Jezus je ob Lazarjevi smrti odkrito žaloval. Bog Jehova naše bolečine razume, saj »skrbi« za nas (1. Petrov 5:7).

Kako pa je s krščanskim upanjem? Ali je zaradi tega kaj drugače?

,Da se ne žalostite kakor drugi‘

Ko so v prvem stoletju v krščanski občini Tesalonika nekateri žalovali za umrlimi soverniki, jih je apostol Pavel želel potolažiti. Napisal jim je: »Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja« (1. Tesaloničanom 4:13). Da, tisti, ki zaupajo v Božjo obljubo, da bo obujal mrtve, so veliko na boljšem kakor drugi, ki ne verjamejo v vstajenje.b Kako to?

Tisti pa, ki ne verjamejo, da bo vstajenje, so, ko jim kdo umre, obupani. Celo, če trdijo, da verjamejo v nekakšno posmrtno življenje, jih je le peščica s tem tudi potolažena. Mnogi drugi pa niso žalostni samo zato, ker jim je ljubljeni umrl, ampak tudi, ker menijo, da ga ne bodo nikoli več videli. Ker ne razumejo jasno, kaj pomeni vstajenje, obenem z ljubljenim pokopljejo tudi upanje, kolikor ga pač imajo, da ga bodo še kdaj videli. (Primerjajte 1. Korinčanom 15:12-19‚ 32.)

Seveda je pri pravih kristjanih drugače. Pavel je pojasnil, da je smrt podobna spanju, pa ne samo zato, ker so mrtvi, kakor če bi trdno spali, v nekakšnem nezavednem stanju, ampak tudi zato, ker imajo možnost, da bodo obujeni v smislu vstajenja (Psalm 13:3; Propovednik 9:5‚ 10). Razlika je zaradi biblijsko utemeljenega upanja.

Ko kristjanu umre oseba, ki jo ima rad, enako kakor neverujoči, občuti, da nima več tovariša, ne vidi več znanega obraza, ne sliši več ljubljenega glasu. Srce zaradi upanja na vstajenje ni neobčutljivo. Vendar pa to upanje umili žalost oziroma jo uravnovesi. Ne, to upanje ne odpravi potrebe po žalovanju, lahko pa pomaga, da se bolečino veliko laže prenese.

[Podčrtne opombe]

[Navedba vira slike na strani 28]

Jean-Baptiste Greuze, detajl iz Le fils puni, Louvre; © Photo R.M.N.