Kaj pomeni spoznati pravega Boga

1., 2. Katero povabilo pride poslednje dni po Izaiju 2:3 in komu velja?

V IZAIJEVO ganljivo prerokovanje o poslednjih dneh je vpeto tudi povabilo, ki bi mu morali pazljivo prisluhniti ljudje iz vseh narodov. Vabi nas, naj se osebno seznanimo s pravim Bogom: »Mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: ,Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah!‘« (Izaija 2:3)a

² Prerokovanje torej pravi, da bo poslednje dni narode z vsega sveta vleklo k skupnemu viru pouka, po katerem bi mogli spoznati pravega Boga. Katerih resnic se bodo tam naučili, da jih bo potem ravno to zedinilo z vezmi pravega miru?

3. Kako se je pod naplavinami izročila zabrisala ena pomembnejših biblijskih značilnosti?

³ Ena najodličnejših, čeprav pod naplavinami izročila zabrisana odlika Biblije je to, da nas z Bogom, našim nebeškim Očetom in Stvarnikom, postavlja v kar se da osebno razmerje: naslavlja ga namreč kar po imenu. Saj kdo pa bi v primeru, če bi ga kdo spraševal po kom, ki mu je nadvse drag in ljub prijatelj, tega človeka ne maral imenovati z imenom oziroma tega imena sploh ne maral uporabljati? Navadno človek kvečjemu kakega sovražnika črti tako zelo, da ga najrajši ne bi počastil niti s tem, da bi ga omenjal po imenu. Posebno razmerje, ki je nekoč družilo staroveški Izrael z njegovim Bogom — zaradi česar so ga tudi poznali po imenu — prelepo izraža starodavni psalmist: »Ker mi je vdan, ga osvobodim, varoval ga bom, ker moje ime spoznava.« (Psalm 91:14)

Uporabljati Božje ime ali ne

4., 5. Kaj Božje ime pomeni?

⁴ Z vidika Biblije vprašanja o imenu pravega Boga sploh nikoli ni bilo. Ko je Bog govoril Mojzesu in mu razlagal, da bo po njem izpeljal Izraelov narod iz egiptovske sužnosti, ga je Mojzes po logiki stvari vprašal: »,Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem: »Bog vaših očetov me je poslal k vam,« pa me vprašajo: »Kako mu je ime,« kaj naj jim odgovorim?‘ Dalje je rekel Bog Mojzesu: ,Tako reci Izraelovim sinovom: »Jahve [ali Jehova, hebrejsko: יהוה = YHWH], Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam. To je moje ime na veke in to je moje poznamenovanje [moj pomník, NW] od roda do roda.«‘« (2. Mojzesova 3:13, 15, podčrtano v navedku)

⁵ Človeku, ki zna hebrejsko, ime Jehova veliko pove. Prihaja namreč iz osnovnega hebrejskega korena הוה = hwh, ki pomeni »postajati«. Po hebrejskih slovničnih pravilih stoji to ime v kavzativu, hifílu. V osnovi torej ne pomeni Božjega večnega bivanja, pač pa to, da on povzroča oziroma dela, da to ali ono nastane oziroma se zgodi. To še zlasti velja za vse, kar se on nameni storiti. Kakor se je bil namenil rešiti svoj izvoljeni narod iz egiptovske sužnosti, tako je to tudi povzročil. Ni je bilo sile, ki bi se mogla ustavljati njegovi izrecni volji. Jehova je Bog, ki spolnjuje vse, kar se je bil namenil. S tem iz sebe dela Uresničevalca svojih obljub. Tako je bilo tudi z njegovim namenom, da bo rešil svoj narod iz babilonskega ujetništva. Tako bo tudi s tem, da naj bi bila zemlja nekoč spet rajska. Že samo njegovo ime daje pomen in poroštvo tem obljubam (Izaija 41:21-24; 43:10-13; 46:9, 10).

6.–9. a) Po čem vemo, da Bog ne brani rabiti svojega imena? b) Kdaj in kako se je v judovstvu utrdila prepoved izrekati Božje ime?

⁶ Ali pa deset zapovedi ne prepoveduje, da bi Božje ime jemali v besedo? Sploh ne! Mnogi tretjo zapoved sicer tako razlagajo; a naj navedemo, kaj k temu pravi Encyclopaedia Judaica: »Neizrekanju imena JHVH . . . je bilo krivo neumevanje tretje zapovedi (2. Mojz. 20:7; 5. Mojz. 5:11), ki naj bi pomenila ,Ne uporabljaj imena JHVH, svojega Boga, po nemarnem,‘ v resnici pa je pomenilo le ,Ne prisegaj po krivem pri imenu JHVH, svojega Boga.‘«⁵ Pazimo torej: odlomek ne prepoveduje Božje ime ,uporabljati‘ ali izrekati, pač pa le to, da bi ga uporabljali »po nemarnem« (AC) oziroma ničvredno, nespoštljivo. O hebrejskem izrazu, ki ga prevajamo s »po nemarnem« [hebr.: lašáv] hebrejski Koehler-Baumgartnerjev leksikon navaja: »Izreči kako ime brez razloga . . . zlorabiti kako ime«.⁶ Za to torej gre: zapoved ne prepoveduje rabe, pač pa le zlorabo Božjega imena.

⁷ Kaj pa to, ko trdijo, da je Božje ime »presveto, da bi ga izgovarjali«? Pomislimo: ali se vam ne zdi, da Bog svojega imena sploh ne bi razodel, če bi se mu zdelo, da je presveto, da bi ga ljudje izrekali? Že samo to, da se osebno Božje ime v izvirnem hebrejskospisnem besedilu pojavlja čez 6800-krat, govori za to, da Bog hoče, da bi ga ljudje poznali in da bi uporabljali njegovo ime. Daleč od tega da bi Bog rabo svojega imena zaradi morebitne nespoštljivosti omejeval; vedno znova svoje ljudstvo poziva in mu celo zapoveduje, naj njegovo ime kličejo in razglašajo. Ravno s tem naj bi izpričevali svojo tesno navezanost nanj in svojo ljubezen do njega (Psalm 91:14). Kaj v tej zadevi Bog hoče, je nedvoumno nakazal prerok Izaija, ki je rekel: »Slavite Gospoda [hebrejsko יהוה = YHWH = Jehova], kličite njegovo ime, oznanjujte med ljudstvi njegova dejanja, razglašujte, da je vzvišeno njegovo ime!« (Izaija 12:4. Glej tudi Mihej 4:5; Malahija 3:16; Psalm 79:6; 105:1; Pregovori 18:10.)

⁸ Če bi bil Jehova ne maral, da bi ljudje izrekali njegovo ime, bi bil lahko to izrecno prepovedal. Biblija pa prav nikjer ne prepoveduje spodobne rabe ali izgovarjanja njegovega imena. Zvesti so v biblijskih časih njegovo ime brez strahu jemali v besedo (1. Mojzesova 12:8; Ruta 2:4; 4:11, 14). Bog je sploh vedno znova obsojal tiste, ki so bili krivi tega, da je njegovo ljudstvo pozabljalo njegovo sveto ime (Jeremija 23:26, 27; Psalm 44:21, 22, v NW 20, 21).

⁹ Kako se je potem ta prepoved vtihotapila v judovsko misel, ko vendar nikakor ni izhajala iz Biblije? Po komentarjih dr. A. Cohena, rabina in avtorja knjige Everyman’s Talmud, se je takšno izročilo ustaljevalo dolga stoletja. Dr. Cohen tako piše: »Menda v biblični dobi niso imeli nikakršnih pomislekov o takšni rabi v vsakdanjem govoru. Dostavki Jah ali Jahu na koncu osebnih imen, ki so pri Judih ostajali v rabi še po babilonskem pregnanstvu, bi prav tako nekako govorili za to, da raba štiričrknega Imena ni bila prepovedana. Pač pa so izrekanje Imena omejili na tempeljsko bogoslužje v zgodnjerabinski dobi.« O nadaljnjem razvoju v tej dobi pa pripominja: »Namesto z JHVH so Ime pri sinagoškem bogoslužju izgovarjali z Adonaj (moj Gospod); po nekem izročilu so modri izvirno izreko občasno — enkrat ali dvakrat na vsakih sedem let — prenašali na svoje učence (Kidušin 71a). Čez čas pa je tudi ta navada minila, in prave izgovorjave Imena ne poznamo več zagotovo.«⁷ Takšen je bil pač nasledek »človeške zapovedi« (Izaija 29:13; 5. Mojzesova 4:2; glej 9. stran, 15., 16. odstavek)

Zahteve za vse, ki bi to ime nosili

10.–14. a) Kaj zahteva Bog od tistih, ki bi hoteli nositi njegovo ime? b) V čem vse morajo biti čisti tisti, ki bi bili radi Bogu povšeči? c) Kateri tuj poganski vpliv se je globoko vtisnil v judovstvo?

¹⁰ Če hoče biti človek Bogu povšeči, pa seveda ni dovolj Božje ime zgolj poznati ali uporabljati. Nositi Božje ime, se pravi biti njegov zvest častilec, je edinstvena čast, tako kot je to oznanjal prerok Jeremija: »Tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti po tvojem imenu se imenujem.« (Jeremija 15:16) Le da ta sijajna čast prinaša s sabo tudi veliko odgovornost. Jehova je kraljem poganskih narodov izrecno zabičal: »Začnem z nesrečo pri mestu, ki se imenuje po mojem imenu.« (Jeremija 25:29) Ko je Jehova Izraelov narod pustil na prostost po 70-letnem jetništvu na Babilonskem, je bil svoje ljudstvo po preroku Izaiju že posvaril: »Proč, proč, pojdite od ondod! Ničesar nečistega se ne dotikajte! Pojdite iz njegove srede, očistite se, ki nosite Gospodove [יהוה] posode!« (Izaija 52:11) Kaj naj torej danes pomeni očistiti se, če hoče človek biti pravi častilec, ki nosi ime najsvetejšega Boga, Jehova?

¹¹ Kdor hoče biti pri svojem čaščenju Bogu všeč, mora vsekakor biti čist v ravnanju, zlasti kar zadeva nravstvena merila, ki jih postavlja Bog. Za razliko od popustljivih meril sodobne družbe Sveto pismo nič ne dvoumi niti ne pozna ohlapnosti, ko izreka Božjo obsodbo nad lažjo, krajo, nečistovanjem, prešuštvom, homoseksualnostjo, umorom in vsakršno goljufijo (2. Mojzesova 20:12-16; 23:1, 2; 3. Mojzesova 5:1; 19:35, 36; 20:13). Sploh pa Sveto pismo ne obsoja le kriva dejanja, ampak tudi krivo misel, ki takšna dela poraja (2. Mojzesova 20:17; 3. Mojzesova 19:17; Psalm 14:1-5; Job 31:1, 9).

¹² Poleg nravstvene bi od vseh, ki nosijo Jehovovo ime, vsekakor pričakovali tudi versko čistost. Jehova je staroveški Izraelov narod kar naprej opominjal, naj ne podlegajo vplivu verske miselnosti, šeg in navad okolnih narodov, ki so častili tuje bogove. V Obljubljeni deželi naj bi sploh ostali edino pod tem pogojem — da se ne vržejo po zgledu krivega čaščenja narodov (3. Mojzesova 18:24-30; 5. Mojzesova 12:29-31). Izrecno prepovedano ni bilo le malikovalstvo, pač pa tudi vsakršne vraževerske navade in verovanja, na primer astrologija, spiritizem, vedeževanje, vražarstvo in molitve k mrtvim oziroma povpraševanje mrtvih (2. Mojzesova 20:3-5; 22:17, v NW 18; 3. Mojzesova 20:27; 5. Mojzesova 18:9-13; Izaija 8:19, 20; 47:13; Jeremija 10:2).

¹³ Na versko čistost se tesno navezuje tudi vprašanje čistosti nauka. Opomin naj ne posnemajo nraví in čaščenja okolnih narodov, ni veljal le takrat, ko je izraelski narod trgal deželo iz rok Kanaancev. Šlo je za to, da je Jehova svojemu ljudstvu razodel versko resnico. Le oni so častili pravega Boga, Jehova (2. Mojzesova 19:5, 6; 5. Mojzesova 4:32-37; Psalm 147:19, 20). Le oni so poznali tega Boga osebno in so mogli kot njegove priče tudi druge poučevati o njem (Izaija 43:9-12; Psalm 105:1). Nasprotno pa so verske šege in navade tujih narodov odsevale popolno nepoznavanje Boga (Izaija 60:2).

¹⁴ Kljub dobremu začetku je izraelski narod vedno znova podlegel čarom tujih verskih pojmovanj (Sodniki 2:11-13; 1. kraljev 18:21; Jeremija 2:11-13; Ezekijel 8:14-18). In dasi sta kanaanska in babilonska kultura res pritisnili nanje svoj pečat, je judovstvo bolj kot karkoli drugega v dobi helenizacije opljusnil vpliv grškega imperija.b Judovski avtor Max Dimont je to daljše obdobje grškega kulturnega vpliva, ki se je od četrtega stoletja pr. n. š. zavleklo globoko v prva stoletja našega štetja, na kratko povzel takole: »Judovski učenjaki, zdaj že obogateni s platonsko mislijo, aristotelsko logiko in evklidsko znanostjo, so se tako lotili Tore z novim orodjem. . . . Plemenitili so judovsko razodetje z grškim razumom.«

Ali ima človek nesmrtno dušo?

15.–17. a) Kaj uči Biblija o smrti in duši? (Glej okvir na 22. strani) b) Kakšno upanje daje Biblija za umrle?

¹⁵ Ali se je v tej dobi kaj tega prijelo tudi naukov in verskih nazorov judovstva? Encyclopaedia Judaica odkrito priznava: »Nauk o nesmrtnosti duše je v judovstvo zašel najbrž pod grškim vplivom.«⁸ Hebrejski spisi namreč lepo enostavno učijo, da je Bog na začetku človeku namenil, da naj bi živel na zemlji večno in popolnoma zdrav (glej 11. in 12. stran, 2.-4. odstvek). V Prvi Mojzesovi knjigi 2:7 beremo: »Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje.« Pazímo: besedilo tu ne pravi, da je človek dušo dobil, temveč da je duša postal. Ker pa se je prvi človek Adam iz nepokorščine Bogu uprl, je bil obsojen na smrt. Tako je Adam, se pravi človek duša, umrl. Nič njegovega ni potem živelo naprej še kje na drugem svetu. Pojem nesmrtne duše torej ni biblijski nauk.c Biblija brez ovinkov pravi: »Duša, ki greši, umre.« (Ezekijel 18:4)

¹⁶ To, kar Sveto pismo odkriva o stanju mrtvih, se sklada tudi z učenjem Biblij, da duša umre. V 5. in 10. vrstici 9. poglavja Pridigarja beremo: »Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo . . . zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih [šeolu, občečloveškem grobu], kamor greš.« (Primerjaj Psalm 146:3, 4, AC.) Bog je človeku za kazen naložil smrt (1. Mojzesova 2:17). Ta pa je nasprotje življenju in ne le kaka njegova druga oblika. Zaradi tega tudi ne smemo biti presenečeni ob tem, da v Svetem pismu nikjer ne govori o kaki kazni peklenskega ognja (ge hinóm). Tudi ta pojem je namreč prevzet iz grške filozofije in poganskih naukov. O judovskem mističnem verovanju v reinkarnacijo The New Standard Jewish Encyclopedia tako pravi: »Ideja je, kot kaže, zrasla v Indiji. . . . V Kabali [mističnih judovskih knjigah] se prvič pojavlja v knjigi Bahir, potem pa so jo od Zoharja naprej mistiki obče sprejeli in je odigrala važno vlogo v hasidskem verovanju in literaturi.«⁹

¹⁷ Če je smrt naspotje življenja, duša pa ne živi naprej kje v kakšnem onstranstvu, česa se potem smemo nadejati za tiste, ki pomrejo? Božja Beseda jasno uči, da bo potem, ko bodo po posegu od Boga postavljenega mesijanskega kralja človeštvu na zemlji spet podarjene rajske razmere, večina mrtvih znova oživela. Temu biblijskemu nauku navadno pravimo ,vstajenje mrtvih‘. Med vstalimi od mrtvih ne bodo le tisti, ki so nekoč zvesto služili Bogu, ampak tudi milijoni in miljarde tistih, ki niso nikoli imeli prave priložnosti, da bi zvedeli zanj in mu služili v resnici (Danijel 12:2, 12, v NW 13; Izaija 26:19; Job 14:14, 15).

18., 19. Zakaj bi morali spoznati pravega Boga in kako lahko to storimo?

¹⁸ Mar ni to biblijsko upanje na vstajenje v popolno življenje na zemlji pobuda ljudem vseh narodov, da bi poiskali in spoznali pravega Boga? Že; samo kje je pravi vir pouka od Jehova za te poslednje dni, ki ga omenja Izaija 2:2, 3? Kdo bi ljudi poučil o Jehovovih potih, da bi mogli ,hoditi po njegovih stezah‘? Ali bi to moglo biti, če pomislimo na biblijske napotke, ki smo si jih ogledali dozdaj, bodisi judovstvo bodisi krščanstvo?

¹⁹ Prerokovanje pravi, da bo obstajala skupina ljudi, ki bo nosila Jehovovo ime v čistosti, ki mu bo za Priče, hkrati pa bo narodom vir duhovne luči (Izaija 60:2, 3).

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 20, 21]

BOŽJE IME V BIBLIJI — KAJ JE REKEL BOG

»Dalje je rekel Bog Mojzesu: ,Tako reci Izraelovim sinovom: »Jahve [יהוה = YHWH = Jehova], Bog vaših očetov, . . . me je poslal k vam. To je moje ime na veke in to je moje poznamenovanje od roda do roda.«‘« (2. Mojzesova 3:15, podčrtano v navedku)

»In glej, Booz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem: ,Gospod [יהוה] z vami!‘ Odgovorili so mu: ,Gospod [יהוה] te blagoslovi!‘« (Ruta 2:4)

»Slavite Gospoda [יהוה], kličite njegovo ime, oznanjujte med ljudstvi njegova dejanja, razglašujte, da je vzvišeno njegovo ime!«d (Izaija 12:4, podčrtano v navedku; Psalm 105:1)

»Tedaj bom dal ljudstvu spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime [יהוה] in mi služili v skupni vnemi.« (Sofonija 3:9, podčrtano v navedku)

»Izlij svoj srd na narode, ki te ne poznajo, in na kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena!« (Psalm 79:6, podčrtano v navedku)

BOŽJE IME V TALMUDU — KAJ SO REKLI LJUDJE

»Red nam je bil dan, naj človek prijateljem v pozdrav omenja Ime.« (Berahot 9:5)

»Tako je [veliki duhovnik na spravni dan] rekel: O JHVH, tvoje ljudstvo, Izraelova hiša, je zagrešilo krivico, storilo je húdo, grešilo je pred tabo. Rotim te pri imenu JHVH . . . In ko so duhovniki z ljudstvom, ki je stalo v preddverju, zaslišali presijajno in presveto Ime, ki so ga nezakonito izrekla usta velikega duhovnika, so v svetosti in čistosti pokleknili in podolgem popadali na tla na obraz ter vzklikali: Blagoslovljeno njegovo sijajno, vsevzvišeno Ime na vekov veke!« (Joma 6:2)

»V svetišču so ime izgovarjali, kakor je bilo pisano; onkraj njegovih meja pa so namesto tega vstavljali nadomestno ime.« (Sota 7:6)

»Sprva je veliki duhovnik Ime glasno izrekal; ko pa je število razbrzdancev naraslo, ga je izgovarjal potihem.« (Jeruzalemski Talmud, Joma 40d)

»[Med izločenimi iz prihodnjega sveta je] vsak, kdor izgovarja Ime po njegovih črkah.« (Sanhedrin 10:1)

»Kdor izrecno izgovarja Ime, si zasluži smrtno kazen.« (Pesikta 148a)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 22]

KAJ JE SMRT IN KAJ DUŠA

KAJ PRAVI SVETO PISMO:

»Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje [néfeš].« (1. Mojzesova 2:7, podčrtano v navedku.) Pazímo: človek ni duše dobil, ampak je duša postal.

»Od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti.« (1. Mojzesova 2:17) Pazímo: prvemu človeku, Adamu, je bila smrt navedena samo kot kazen za nepokorščino.

»V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19)

»V mestih teh narodov . . . ne pusti živega ničesar, kar diha [nešamá].« (5. Mojzesova 20:16, AC)

»In ga dobe ter ga udarijo z ostrino meča . . . in vse duše [néfeš], ki so bile v njih; ni dal ubežati nikomur . . . in izvršil je prokletje nad njim in nad vsemi dušami [néfeš], ki so bile v njem.« (Jozue 10:37, AC)

»Pobijejo vse ljudi, kar jih je bilo v njem, z ostrino meča, izročivši jih prokletju; ostalo ni ničesar, kar je dihalo [nešamá].« (Jozue 11:11, AC)

»Glejte, vse duše so moje; duša očetova kakor duša sinova, moji sta! Duša [néfeš], ki greši, umre.« (Ezekijel 18:4, podčrtano v navedku.)

»Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo . . . Zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih [šeolu, občečloveškem grobu], kamor greš.« (Pridigar 9:5, 10)

KAJ PRAVIJO RABINI:

»V sedmih nebesih, v arabotu, so shranjeni duhovi in duše, ki bodo šele ustvarjeni.« (Hagiga 12b, Talmud)

»Na večer pred soboto človek prejme še eno dušo, ki gre ob koncu sobote zopet od njega.« (Taanit 27b, Talmud)

»Telo obstaja še celih 12 mesecev [po smrti], medtem ko se duša vzpenja in pada.« (Šabat 152b, Talmud)

»Črvi prizadevajo pokojniku bolečine, kakor bi živega z iglo bodli v meso.« (Šabat 13b, Talmud)

»Če kdo na tem svetu reče kaj v imenu nekoga po njegovi smrti, se temu v grobu zganejo ustnice.« (Sanhedrin 90b, Talmud)

»Judovstvo je ,vera, ki zagotavlja nesmrtnost duše po padcu telesa‘« (Kuzari 1:103, Juda Halevi, rabin iz 12. stoletja)

[Slika na strani 23]

Ta antični pod Tiberijske sinagoge v Izraelu je le en zgled za to, kako zelo sta se grška misel in kultura zajedli v judovstvu. Poglejte si samo znamenja živalskega kroga z imeni, izpisanimi v hebrejščini. Lik v sredini je sončni bog Helij