Nekaj dragocenejšega od egiptovskih zakladov

MOJZES je ena največjih osebnosti v vsej zgodovini. Štiri biblijske knjige – od Druge do Pete Mojzesove knjige – pripovedujejo skoraj izključno o Božjem ravnanju z Izraelom pod Mojzesovim vodstvom. Mojzes je izpeljal Izraelce iz Egipta, bil posrednik Postavine zaveze in vodil Izrael do meje Obljubljene dežele. Čeprav je bil vzgojen v faraonovi družini, je postal pooblaščeni voditelj Božjega ljudstva, pa tudi prerok, sodnik in od Boga navdihnjen pisec. Kljub temu je bil »zelo krotek, bolj ko vsi ljudje«. (4. Mojzesova 12:3)

Biblija večinoma pripoveduje o Mojzesovih zadnjih 40 letih življenja, to je od Izraelove osvoboditve iz sužnosti do Mojzesove smrti, ko je bil star 120 let. Mojzes je bil od svojega 40. do 80. leta pastir v Madianu. Vendar pa neki vir pravi, da je »morda najbolj zanimiv del njegovega življenja, a hkrati tudi najbolj nejasen«, njegovih prvih 40 let, od rojstva do pobega iz Egipta. Kaj lahko pravzaprav izvemo o tem obdobju? Kako so lahko razmere, v katerih je Mojzes odraščal, vplivale na to, kakšen človek je postal? Kakšnim vplivom je bil izpostavljen? S katerimi izzivi se je srečeval? In kaj se iz vsega tega lahko naučimo mi?

Suženjstvo v Egiptu

Druga Mojzesova knjiga pripoveduje, kako je faraona postalo strah izraelskih naseljencev, ki so se v Egiptu zelo namnožili. Faraon je bil prepričan, da ravna »pametno«, in je poskušal zmanjšati njihovo število, tako da jih je okrutno spremenil v razred sužnjev, bičanih od nadzornikov. Morali so nositi bremena, delati malto iz ilovice in dnevno izdelati določeno število opek. (2. Mojzesova 1:8–14; 5:6–18)

Ta oris Egipta, kjer se je rodil Mojzes, se natančno ujema z zgodovinskimi dokazi. Starodavni papirusi in najmanj ena slika na grobnici opisujejo, kako so sužnji v drugem tisočletju pr. n. š. oziroma že prej izdelovali opeke iz blata. Uradniki, ki so bili odgovorni za oskrbo z opekami, so na stotine sužnjev razporedili v skupine po 6 do 18 ljudi, te pa so nadzorovali delovodje. Kopati so morali ilovico za opeko in prinašati slamo v opekarno. Delavci različnih narodnosti so zajemali vodo ter jo z motikami mešali z glino in slamo. S pomočjo pravokotnih kalupov so izdelovali cele nize opek. Delavci so si nato oprtali jarem z na soncu posušenimi opekami in jih odnesli na gradbišče, do katerega je tu in tam vodil poševni nasip. Egipčanski nadzorniki, s palicami v rokah, so sedeli oziroma postopali naokoli in nadzirali delo.

Neki starodavni zapis omenja, da sta v eni izmeni 602 delavca naredila 39.118 opek, kar znese v povprečju 65 opek na človeka. In v dokumentu iz 13. stoletja pr. n. š. je zapisano: »Ljudje dnevno [. . .] izdelajo zahtevano število opek.« Vse to nas močno spominja na delo, ki so ga morali opravljati Izraelci in je opisano v Drugi Mojzesovi knjigi.

Hebrejskega prebivalstva z zatiranjem niso uspeli zmanjšati. Prav nasprotno, »čim bolj so jih [Egipčani] tlačili, tem bolj so se razmnoževali [. . .] in Egipčane je bilo groza sinov Izraelovih«. (2. Mojzesova 1:10, 12) Faraon je zato naročil najprej hebrejskima babicama, nato pa še vsemu svojemu ljudstvu, naj ubijejo vsakega izraelskega novorojenčka moškega spola. V teh strašnih razmerah se je Jokebedi in Amramu rodil lep dojenček Mojzes. (2. Mojzesova 1:15–22; 6:20; Dejanja 7:20)

Skrit, najden in posvojen

Mojzesova starša nista izpolnila faraonovega morilskega ukaza in sta svojega malega dečka skrila. Ali sta to storila kljub temu, da so vohuni in preiskovalci hodili naokrog in iskali dojenčke? Ne moremo z gotovostjo trditi. Vsekakor pa starša po treh mesecih Mojzesa nista mogla več skrivati. Tako je obupana mati naredila košaro iz papirusa, jo premazala s smolo, da ne bi prepuščala vode, in svojega otroka položila vanjo. Jokebeda je torej faraonov ukaz, naj se vsakega hebrejskega moškega novorojenčka vrže v Nil, v nekem smislu ubogala, čeprav le na videz. Mojzesova starejša sestra Mirjam je nato v bližini bdela nad njim. (2. Mojzesova 1:22–2:4)

Ne vemo, ali je Jokebeda hotela, da bi Mojzesa našla faraonova hči, ko bi se prišla kopat v reko, vendar se je zgodilo ravno to. Princesa je ugotovila, da je to hebrejski otrok. Kaj je storila? Ali ga je zaradi poslušnosti svojemu očetu ukazala umoriti? Ne, odzvala se je tako, kot bi se ponavadi večina žensk. Ravnala je sočutno.

Mirjam je bila hitro ob njej. ‚Ali naj pokličem ženo izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?‘ je vprašala. Za nekatere je ta odlomek zelo ironičen. Mojzesova sestra je predstavljena kot nasprotje faraona, ki je s svojimi svetovalci načrtoval, da bo s Hebrejci ravnal »pametno«. Seveda je bila blaginja Mojzesa potrjena šele takrat, ko se je princesa strinjala s predlogom njegove sestre. »Pojdi!« je odgovorila faraonova hči, in Mirjam je brž poklicala svojo mamo. Jokebeda je bila nato v osupljivi kupčiji najeta, da pod kraljevsko zaščito vzgoji lastnega otroka. (2. Mojzesova 2:5–9)

Princesa se je zaradi sočutja nedvomno razlikovala od svojega krutega očeta. Točno je vedela za otrokovo poreklo in nikakor ni bila prevarana. Ganjena od srčnega usmiljenja, ga je posvojila. To, da se je strinjala z zamislijo o hebrejski dojilji, kaže, da ni imela takšnih predsodkov kot njen oče.

Vzgoja in izobraževanje

Jokebeda »vzame otroka, in ga je vzgajala. In ko je deček odrastel, ga je privedla k hčeri Faraonovi. In bil ji je za sina.« (2. Mojzesova 2:9, 10) V Bibliji ne piše, kako dolgo je Mojzes živel pri svojih pravih starših. Nekateri so mnenja, da je moral biti pri njih vsaj, dokler ni bil odstavljen, dve ali tri leta, morda pa je bil še dlje. Druga Mojzesova knjiga zgolj pove, da je »odrastel« pri starših, kar lahko pomeni katero koli starost. Kakor koli že, Amram in Jokebeda sta ta čas nedvomno izkoristila, da sta sina seznanila z njegovim hebrejskim poreklom ter ga poučevala o Jehovu. Kako uspešno sta v Mojzesovo srce vcepila vero in ljubezen do pravičnosti, je pokazal šele čas.

Mojzes se je potem, ko sta ga starša vrnila faraonovi hčeri, naučil »vse modrosti Egipčanov«. (Dejanja 7:22) To je obsegalo šolanje, ki naj bi ga usposobilo za vladno službo. K obsežnemu egiptovskemu izobraževanju je spadala matematika, geometrija, arhitektura, gradnja ter druge spretnosti in vede. Kraljeva družina je najbrž želela, da se pouči tudi o egipčanski religiji.

Mojzes si je izjemno izobrazbo morda pridobival skupaj z drugimi kraljevimi potomci. Med tistimi, ki so bili deležni takšnega elitnega izobraževanja, so bili »otroci tujih vladarjev, ki so bili poslani oziroma kot talci pripeljani v Egipt, da bi se ‚civilizirali‘ in se nato vrnili ter vladali kot vazali«, vdani faraonu. (Betsy M. Bryan, The Reign of Thutmose IV) Videti je, da so vzgajališča v povezavi s kraljevo palačo pripravljala mladeniče za službo vladnih uradnikov.a Napisi, ki izvirajo iz časa egiptovskega Srednjega kraljestva in Novega kraljestva, odkrivajo, da je več faraonovih osebnih spremljevalcev in visokih vladnih uradnikov častni naziv »otrok vzgajališča« obdržalo celo potem, ko so odrastli.

Dvorno življenje je Mojzesa preizkusilo. Ponujalo je bogastvo, razkošje in moč. Predstavljalo pa je tudi moralne nevarnosti. Kako se je Mojzes odzval? Čému je bil vdan? Ali je bil po srcu častilec Jehova, brat zatiranih Hebrejcev, ali pa je imel rajši vse tisto, kar mu je lahko ponujal poganski Egipt?

Pomembna odločitev

Mojzes je pri 40-ih, ko bi že lahko bil pravi Egipčan, »šel k svojim bratom in videl [da bi videl, NW], kako težaško delajo« (SSP). S svojim nadaljnjim ravnanjem je pokazal, da to ni bila zgolj radovednost, ampak jim je želel pomagati. Ko je videl, da Egipčan pretepa Hebrejca, je posegel vmes in zatiralca ubil. Mojzes je tako pokazal, da je bil s srcem pri svojih bratih. Umorjeni je bil verjetno kakšen uradnik in je bil ubit med izvrševanjem svojih dolžnosti. V očeh Egipčanov je imel Mojzes vse razloge, da bi bil faraonu vdan. Vendar je Mojzesa vzgibavala tudi ljubezen do pravice, lastnost, jasno vidna že naslednji dan, ko je ugovarjal Hebrejcu, ki je po krivici pretepal svojega tovariša. Mojzes je želel Hebrejce rešiti iz bridke sužnosti, a je moral zbežati v Madian, saj je faraon izvedel za njegovo izdajstvo in ga poskušal ubiti. (2. Mojzesova 2:11–15; Dejanja 7:23–29)b

Mojzes je želel Božje ljudstvo osvoboditi ob času, ki ni bil usklajen z Jehovovim. Kljub temu je s svojim ravnanjem pokazal vero. V Listu Hebrejcem 11:24–26 piše: »Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha.« Zakaj? Ker »je imel sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade egiptovske: kajti gledal je na povračilo«. Ta nenavadno uporabljeni izraz ‚Kristus‘, ki pomeni maziljenec, ustreza Mojzesu v tem smislu, da je kasneje prejel posebno nalogo neposredno od Jehova.

Samo pomislite! Mojzes je imel vzgojo, kakršne je bil lahko deležen samo egiptovski plemič. Njegov položaj mu je omogočal sijajno kariero in vsakršno udobje, ki si ga človek lahko zamisli, vendar je vse to zavrnil. Življenja na dvoru tiranskega faraona ni mogel uskladiti z ljubeznijo do Jehova ter do pravice. Ker je poznal Božje obljube, dane praočetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, in o teh obljubah poglobljeno premišljeval, je dal prednost Božji naklonjenosti. Jehova ga je zato lahko uporabil za eno najbolj prednostnih vlog, da izpolni Njegove namene.

Vsi se moramo odločati, kaj je najbolj pomembno. Morda ste tudi vi kakor Mojzes pred kakšno težavno odločitvijo. Ali naj bi se odrekli določenim navadam oziroma navideznim ugodnostim, ne glede na to, koliko vas bo to stalo? Če ste pred takšno izbiro, se spomnite, da je Mojzes cenil Jehovovo prijateljstvo bolj kot vse egiptovske zaklade in da tega ni nikoli obžaloval.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 11]

Pogodbe z dojiljami

Matere so navadno dojile svoje lastne otroke. Vendar učenjak Brevard Childs v Journal of Biblical Literature pravi, da »so aristokratske družine [na Bližnjem vzhodu] v določenih primerih najele dojilje. Tako so običajno ravnali tudi takrat, ko mati ni mogla hraniti svojega otroka ali pa je bila neznana. Dojilja je prevzela odgovornost, da bo otroka v dogovorjenem času vzgajala in dojila.« Na Bližnjem vzhodu se je ohranilo več starodavnih pogodb, napisanih na papirusu, ki so bile sklenjene z dojiljami. Ti dokumenti potrjujejo, da je bila to splošno razširjena navada vse od sumerskega pa do poznega helenističnega obdobja v Egiptu. Običajne značilnosti teh dokumentov so izjave pogodbenih strank, trajanje pogodbe, pogoji dela, podrobnosti glede hranjenja, globa v primeru kršitve pogodbe, plačilo in način izplačila. Običajno »je dojenje trajalo dve do tri leta«, pojasnjuje Childs. »Dojilja je otroka vzgajala na svojem domu, vendar pa ga je včasih na željo skrbnika oziroma roditelja vrnila, da ga je ta videl.«

[Slika na strani 9]

V Egiptu še danes opeko izdelujejo podobno kot v Mojzesovem času, kar je razvidno iz neke staroveške slike

[Vir slike]

Zgoraj: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.; spodaj: Erich Lessing/Art Resource, NY