Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
5.–11. JULIJ
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 11, 12
»Kako Jehova želi, da ga častimo«
it-2-E str. 1007, odst. 4
Duša
Služiti z vso svojo dušo. Beseda »duša« predstavlja celotnega človeka. Nekatere vrstice nas spodbujajo, naj iščemo Boga, ga ljubimo in mu služimo »z vsem srcem in z vso dušo« (5Mz 4:29; 11:13, 18), v 5. Mojzesovi 6:5 pa piše: »Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vso svojo močjo.« Jezus je rekel, da je nujno, da služimo Bogu z vso svojo dušo in močjo, pa tudi »z vsem svojim umom«. (Mr 12:30; Lk 10:27) Ker duša vse te stvari že zajema, se postavlja vprašanje, zakaj so omenjene posebej. Naj ponazorimo možno razlago: Posameznik se (svojo dušo) morda proda za sužnja in tako postane gospodarjeva lastnina. Vendar morda svojemu gospodarju ne služi z vsem srcem in željo, da bi mu ugajal. Zato mogoče dela zanj ne opravlja z vso svojo močjo in umom. (Primerjaj Ef 6:5; Kol 3:22.) Vse te stvari so očitno zato omenjene posebej, da bi se poudarilo, da ne smemo pozabiti nanje, ko služimo Bogu, ki mu pripadamo, in njegovemu Sinu, ki je za nas dal svoje življenje, da bi nas odkupil. To, da služimo Bogu z »vso svojo dušo«, zajema celotnega človeka. Pri tem ni izpuščen noben telesni del, sposobnost ali želja. (Primerjaj Mt 5:28–30; Lk 21:34–36; Ef 6:6–9; Flp 3:19; Kol 3:23, 24.)
it-1-E str. 84, odst. 3
Oltar
Izraelcem je bilo naročeno, naj porušijo vse poganske oltarje in uničijo svete stebre in kole, ki so se ponavadi nahajali poleg oltarjev. (2Mz 34:13; 5Mz 7:5, 6; 12:1–3) Teh stvari niso smeli posnemati niti niso smeli v ognju žrtvovati svojih otrok, kot so jih Kanaanci. (5Mz 12:30, 31; 16:21) Izraelci so morali imeti samo en oltar za čaščenje edinega pravega Boga, ki je bil postavljen na kraju, ki ga je določil Jehova. (5Mz 12:2–6, 13, 14, 27; v nasprotju z Babilonom, kjer so imeli 180 oltarjev posvečenih samo boginji Ištar.) Najprej jim je bilo naročeno, naj za tem, ko bodo prečkali Jordan, postavijo oltar iz neobdelanih kamnov. (5Mz 27:4–8) Zgradil ga je Jozue na gori Ebal. (Joz 8:30–32) Zatem ko so razdelili deželo, ki so jo zavzeli, so Rubenov, Gadov in polovica Manasejevega rodu ob Jordanu zgradili sumljiv oltar. Zato je prišlo do napetosti med rodovi, dokler niso ugotovili, da oltar ni bil odpadniški, ampak je bil zgolj dokaz tega, da so zvesti pravemu Bogu Jehovu. (Joz 22:10–34)
Duhovni dragulji
it-1-E 925, 926
Gora Garizim
Kmalu po zavzetju Aja so se izraelski rodovi po navodilih, ki jih je Jozue dobil od Mojzesa, zbrali pri gorah Garizim in Ebal. Tam so se pred ljudstvom prebrali blagoslovi, ki bi jih dobili, če bi ubogali Jehova, in prekletstva, ki bi jih čakala, če ga ne bi ubogali. Simeonov, Levijev, Judov, Isaharjev, Jožefov in Benjaminov rod so stali pred goro Garizim. Ostalih šest rodov je stalo pred goro Ebal, leviti in skrinja zaveze pa so bili v dolini med gorama. (5Mz 11:29, 30; 27:11–13; Joz 8:28–35) Videti je, da so rodovi, ki so stali pred goro Garizim, pritrjevali blagoslovom, rodovi, ki so stali pred goro Ebal, pa so pritrjevali prekletstvom. Nekateri pravijo, da so se blagoslovi brali v smeri proti gori Garizim, ker je bila ta lepša in rodovitnejša od večinoma skalnate in puste gore Ebal, vendar v Svetem pismu o tem ni nobenih informacij. Postava se je na glas brala »pred vso Izraelovo občino, pred ženami, otroki in tujci, ki so živeli med njimi«. (Joz 8:35) Ta velika množica je lahko slišala, kar se je bralo pred eno in drugo goro. To je bilo delno možno zaradi dobre akustike na tistem področju.
12.–18. JULIJ
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 13–15
»Iz Postave se vidi Jehovova skrb za revne«
it-2-E str. 1110, odst. 3
Desetina
Videti je, da je poleg običajne desetine obstajala še ena, ki se je zbrala vsako leto in ni bila namenjena neposredno podpori levitskega duhovništva, čeprav so imeli pri njej delež tudi leviti. Ponavadi so jo družine porabile predvsem zase, ko so prišle na praznovanja. Če je bila pot do Jeruzalema predolga, da bi s sabo nosili to desetino, so jo zamenjali za denar. Nato so v Jeruzalemu s tem denarjem kupili vse, kar so potrebovali, da so lahko tam začasno živeli in na svetem zborovanju uživali. (5Mz 12:4–7, 11, 17, 18; 14:22–27) Ob koncu vsakega tretjega in šestega leta v sedemletnem šabatnem ciklusu pa te desetine niso porabili za stroške, ki so jih imeli na praznovanjih, ampak so jo dali levitom, tujcem, vdovam in sirotam v svojem kraju. (5Mz 14:28, 29; 26:12)
it-2-E 833
Šabatno leto
Šabatnemu letu se je reklo »leto oprostitve [hashshemittáh]«. (5Mz 15:9; 31:10) V tem letu je morala zemlja počivati in je niso smeli obdelovati. (2Mz 23:11) Oproščeni so bili tudi dolgovi. To je bila »oprostitev v čast Jehovu«. Čeprav se mnenja razlikujejo, nekateri komentatorji pravijo, da posojilodajalec dolga ni odpisal, ampak od sorojaka samo ni smel terjati povračila dolga, sicer tisto leto kmetje ne bi imeli nobenega zaslužka. Posojilodajalec pa je plačilo dolga lahko terjal od tujca. (5Mz 15:1–3) Nekateri rabini menijo, da so bili odpisani zgolj dolgovi, ki so bili namenjeni pomoči revnim. K temu pa niso spadali poslovni dolgovi. Rabini pravijo tudi, da je v prvem stoletju našega štetja Hilel uvedel zakon, po katerem je lahko posojilodajalec z izjavo na sodišču zaščitil svoje posojilo, da ga ne bi izgubil. (The Pentateuch and Haftorahs, uredil J. Hertz, London, 1972, str. 811, 812.)
it-2-E str. 978, odst. 6
Suženj
Zakoni, ki so urejali odnos med sužnjem in gospodarjem. V Izraelu so imeli hebrejski sužnji drugačen položaj od sužnjev, ki so bili tujci ali priseljenci. Suženj, ki ni bil Hebrejec, je ostal v lasti gospodarja in kasneje njegovega sina. (3Mz 25:44–46) Suženj, ki je bil Hebrejec, pa je moral biti osvobojen sedmo leto svojega služenja ali v jubilejnem letu, odvisno kaj je bilo prej. V času, ko je bil suženj, je moral gospodar z njim ravnati kot z najetim delavcem. (2Mz 21:2; 3Mz 25:10; 5Mz 15:12) Hebrejec, ki se je prodal za sužnja tujcu, članu družine tujca ali priseljencu, se je lahko kadar koli odkupil sam ali pa ga je lahko odkupil kdo, ki je imel do tega pravico. Višina odkupne cene je bila izračunana glede na število let, ki so ostala do jubilejnega leta oziroma do sedmega leta njegovega služenja. (3Mz 25:47–52; 5Mz 15:12) Gospodar je moral hebrejskemu sužnju, ko ga je osvobodil, dati darilo, da bi mu pomagal začeti živeti kot svoboden človek. (5Mz 15:13–15) Če je suženj prišel z ženo, je ta šla z njim. Če pa mu je ženo dal gospodar (očitno tujko, ki ni imela pravice, da bi bila po sedmih letih služenja osvobojena), so ona in njuni otroci ostali v lasti gospodarja. V tem primeru se je hebrejski suženj lahko odločil, da bo ostal pri gospodarju. Takrat mu je uho prebodel s šilom, kar je pomenilo, da mu bo služil vse življenje. (2Mz 21:2–6; 5Mz 15:16, 17)
19.–25. JULIJ
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 16–18
»Načela za pravično sojenje«
it-1-E str. 343, odst. 5
Slepota
Nepravično sojenje zaradi korupcije je bilo simbolizirano s slepoto. V Postavi je bilo veliko zakonov proti podkupovanju, dajanju daril ali predsodkom, saj lahko vse to zaslepi sodnika in prepreči, da bi bilo sojenje nepristransko. »Podkupnina zaslepi tiste, ki dobro vidijo.« (2Mz 23:8) »Podkupnina zaslepi oči modrih.« (5Mz 16:19) Na sodnika bi lahko vede ali nevede vplivala darila vpletenih v sodni primer, ne glede na to, kako pravičen ali preudaren bi bil. Bog je vedel, da lahko sodnika zaslepijo tako darila kot tudi čustva, zato je dal v Postavo zapisati: »Ne bodi pristranski do ubožca niti ne dajaj prednosti veljaku.« (3Mz 19:15) Sodnik zaradi čustev ali tega, da bi ugodil ljudem, ni smel razsoditi proti bogatemu človeku samo zato, ker je bil ta bogat. (2Mz 23:2, 3)
it-2-E str. 511, odst. 7
Števila
Dve. Število dve se pogosto pojavlja v povezavi s pravnimi primeri. Če sta se pričevanji dveh prič ujemali, je imelo pričevanje še večjo veljavo. Potrebni sta bili dve oziroma celo tri priče, da je stvar prišla pred sodnike. To načelo velja tudi v krščanski občini. (5Mz 17:6; 19:15; Mt 18:16; 2Ko 13:1; 1Ti 5:19; Heb 10:28) Bog je upošteval to načelo, ko je svojega Sina predstavil ljudem kot rešitelja človeštva. Jezus je rekel: »V vaši Postavi piše: ‚Pričevanje dveh ljudi je resnično.‘ O sebi pričujem jaz sam, pa tudi Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« (Jn 8:17, 18)
it-2-E str. 685, odst. 6
Duhovnik
Duhovniki so imeli glavno vlogo pri razlaganju Božjih zakonov in pri sojenju v Izraelu. V mestih, ki so jim bila dodeljena, so pomagali sodnikom. S sodniki so sodelovali tudi pri zelo težkih primerih, ki jih krajevna sodišča niso mogla razrešiti. (5Mz 17:8, 9) Sodelovati so morali tudi s starešinami mesta pri nerazrešenih umorih, da bi se upoštevalo pravilne postopke in da mesto ne bi bilo krivo za prelito kri. (5Mz 21:1, 2, 5) Če je ljubosumen mož ženo obtožil prešuštva, jo je moral pripeljati k duhovniku, ki je izvršil predpisan postopek. Nato je Jehova pokazal, ali je bila ženska nedolžna ali kriva. (4Mz 5:11–31) Vse razsodbe duhovnikov ali sodnikov je bilo treba spoštovati. Namerno nespoštovanje oziroma neposlušnost je bila kaznovana s smrtjo. (4Mz 15:30; 5Mz 17:10–13)
Duhovni dragulji
it-1-E 787
Odstranitev
Pod Postavo je bil lahko posameznik odstranjen oziroma usmrčen samo na podlagi pričevanja najmanj dveh prič. (5Mz 19:15) Te priče so morale prve vreči kamen na prestopnika. (5Mz 17:7) S tem so pokazale gorečnost za Božje zakone in za to, da izraelski narod ostane čist. S tem se je tudi preprečilo, da bi ljudje krivo, brezbrižno ali prenagljeno pričali.
Govor
it-1-E str. 519, odst. 4
Sodišče
Krščanska občina. Čeprav krščanska občina nima takšne oblasti kot posvetno sodišče, lahko ukrepa proti tistim, ki so del nje in potrebujejo duhovno discipliniranje, in jih lahko celo izobči. Zato je Pavel predstavnikom občine, torej tistim, ki vodijo, rekel, da morajo soditi tiste, ki so znotraj organizacije. (1Ko 5:12, 13) Ko sta Pavel in Peter pisala občinam in nadzornikom, sta poudarila, da morajo biti starešine zelo pozorni na duhovno stanje občine in pomagati tistim, ki delajo kaj nespametnega ali napačnega, in jih opominjati. (2Ti 4:2; 1Pt 5:1, 2; primerjaj Gal 6:1.) Tiste, ki delajo razdore, bi morali posvariti enkrat in nato še enkrat, preden se proti njim ukrepa. (Tit 3:10, 11) Tiste, ki vztrajno grešijo, je treba izobčiti. Tako se prestopnika disciplinira in se mu pokaže, da njegovo ravnanje v občini ni sprejemljivo. (1Ti 1:20) Pavel je tistim bratom, ki imajo v občini odgovornost, da sodijo, naročil, naj se zberejo in primer obravnavajo. (1Ko 5:1–5; 6:1–5) Obtožbo lahko sprejmejo samo na podlagi pričevanja dveh ali treh prič. Dokaze morajo pretehtati brez predsodkov in ravnati nepristransko. (1Ti 5:19, 21)
26. JULIJ–1. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 19–21
»Človeško življenje je za Jehova dragoceno«
it-1-E 344
Kri
Bog je človeku podaril življenje, zato vsak, ki bi to življenje vzel, odgovarja pred Bogom. To se vidi iz tega, kar je Bog rekel Kajnu: »Kri tvojega brata vpije k meni iz zemlje.« (1Mz 4:10) Tudi če bi posameznik sovražil svojega brata in si zato želel njegove smrti ali če bi ga obrekoval oziroma krivo pričal proti njemu in tako ogrozil njegovo življenje, bi bil kriv za prelito kri. (3Mz 19:16; 5Mz 19:18–21; 1Jn 3:15)
Duhovni dragulji
it-1-E str. 518, odst. 1
Sodišče
Krajevno sodišče se je nahajalo pri vratih mesta. (5Mz 16:18; 21:19; 22:15, 24; 25:7; Rut 4:1) Z besedo »vrata« je mišljen odprt prostor znotraj mesta blizu mestnih vrat. Tam se je zbranim ljudem bralo Postavo in razglašalo uredbe. (Neh 8:1–3) Pri vratih je bilo enostavno zbrati priče glede civilnih zadev, kot je prodaja imetja in podobno, saj je čez dan veliko ljudi prihajalo v mesto in iz njega. Ker so sojenja pri vratih potekala javno, so se sodniki čutili bolj dolžne, da so bili pri sodnih procesih in svojih odločitvah pazljivi in pošteni. Očitno je bil pri vratih prostor, kjer so lahko sodniki v miru sodili. (Job 29:7) Samuel je potoval v Betel, Gilgal in Micpo ter »v vseh teh krajih sodil Izraelu«, pa tudi v Rami, kjer je imel hišo. (1Sa 7:16, 17)
2.–8. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 22, 23
»Kako se iz Postave vidi, da so Jehovu živali pomembne«
it-1-E 375, 376
Tovor
V preteklosti so pogosto uporabljali živali za prenašanje tovora. Izraelcem je bilo naročeno: »Če vidiš, da se je nekomu, ki te sovraži, osel pod bremenom zgrudil, ga ne pusti samega, ampak mu ga pomagaj razbremeniti.« (2Mz 23:5) Za to, koliko so lahko živali nosile, so obstajale tudi mere, na primer »kolikor [...] lahko nosi en par mul«. (2Kr 5:17)
it-1-E str. 621, odst. 1
Peta Mojzesova knjiga
Iz Pete Mojzesove knjige je razvidna tudi ljubeča skrb za živali. Izraelci niso smeli vzeti ptice, ki je sedela na gnezdu, saj je bila zaradi nagona, da bi zaščitila svoje mladiče, ranljiva. Morali so ji pustiti, da odleti, mladiče pa so lahko vzeli. Tako je lahko spet imela mladiče. (5Mz 22:6, 7) Kmet ni smel skupaj vpreči osla in bika, da ne bi šibkejša žival trpela. (5Mz 22:10) Biku niso smeli zavezati gobca, ko je vršil žito, da ne bi bil lačen, ko je opravljal delo, žito pa je bilo tako blizu. (5Mz 25:4)
Duhovni dragulji
it-1-E 600
Dolg, dolžnik
Dolg se nanaša na nekaj, kar je nekdo dolžan plačati ali narediti. V starodavnem Izraelu so ljudje imeli dolgove predvsem zaradi finančnih težav. Če je Izraelec postal dolžnik, je to zanj pomenilo nesrečo, saj je bil dolžnik pravzaprav služabnik posojevalcu. (Prg 22:7) Izraelcem je bilo zapovedano, naj bodo radodarni in nesebični, ko posojajo revnim sorojakom, in naj si ne skušajo ustvariti dobička s tem, da bi jim posojali na obresti. (2Mz 22:25; 5Mz 15:7, 8; Ps 37:26; 112:5) Od tujcev pa so lahko zahtevali obresti. (5Mz 23:20) Judovski komentatorji menijo, da se to nanaša na poslovna posojila, ne pa na pomoč revnim. Ponavadi so bili tujci v Izraelu zgolj začasno, pogosto kot trgovci. Zato je bilo od njih razumno pričakovati, da plačajo obresti, še posebej ker so tudi sami posojali na obresti.
9.–15. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 24–26
»Kako se iz Postave vidi, da so Jehovu ženske pomembne«
it-2-E str. 1196, odst. 4
Ženska
Zakon glede vojske je koristil tako ženi kot možu, saj je bil mož prvo leto zakona oproščen sodelovanja v vojski. Tako sta lahko v tem času dobila otroka, ki je bil v veliko tolažbo ženi, ko je bil njen mož odsoten, še bolj pa, če je v bitki umrl. (5Mz 20:7; 24:5)
it-1-E str. 963, odst. 2
Paberkovanje
Očitno se s to ureditvijo za revne ni podpirala lenoba, ampak se je ljudi spodbujalo k radodarnosti, nesebičnosti in zanašanju na Jehova. David je rekel: »Nikoli [nisem] videl, da bi bil pravični zapuščen niti da bi njegovi otroci prosili kruha.« (Ps 37:25) Revni, ki so se okoristili te ureditve, ki jo je določala Postava, niso bili lačni, če so marljivo delali, ter njim in njihovim otrokom ni bilo treba prositi kruha.
Duhovni dragulji
it-1-E str. 640, odst. 5
Razveza
Potrdilo o razvezi. Zato ker so kasneje nekateri zlorabljali možnost razveze, ki jo je določala Postava, ne bi smeli sklepati, da se je Izraelec z lahkoto razvezal od svoje žene. Da bi lahko to storil, je moral narediti nekaj korakov. Moral je napisati dokument oziroma »potrdilo o razvezi«. Nato ga je moral dati ženi v roke in jo odsloviti iz svoje hiše. (5Mz 24:1) Čeprav v Svetem pismu ni zapisanih dodatnih podrobnosti glede tega postopka, se je moral mož očitno posvetovati z za to pooblaščenimi moškimi, ki so morda najprej predlagali, da se zakonca spravita. Mož je lahko v tem času, ko je pripravljal potrdilo o razvezi in se skušal pravno razvezati, še enkrat razmislil o svoji odločitvi. Za razvezo je moral obstajati razlog. Če je mož upošteval vse te korake, ga je to odvračalo od tega, da bi sprejel prenagljeno odločitev. To je ščitilo tudi ženo in njene pravice. Sveto pismo ne govori o vsebini »potrdila o razvezi«.
16.–22. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 27, 28
»Vsi ti blagoslovi te bodo dohiteli«
Duhovni dragulji
it-1-E 360
Mejnik
V Postavi je bilo prepovedano prestavljanje mejnikov. (5Mz 19:14; glej tudi Prg 22:28.) Pravzaprav je bil človek, ki je prestavil »mejnik svojega bližnjega«, preklet. (5Mz 27:17) Tisti, ki so imeli v lasti zemljišče, so bili odvisni od pridelka, ki je zrasel na njihovi zemlji. Če bi jim kdo prestavil mejnik, bi to pomenilo, da jih je prikrajšal za nekaj sredstev za preživljanje. Na to so v tistem času gledali kot na krajo. (Job 24:2) Nekateri pokvarjeni posamezniki so to počeli. Ozej je Judove kneze v svojem času primerjal s tistimi, ki so prestavljali mejnike. (Oz 5:10)
23.–29. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 29, 30
»Služiti Jehovu ni pretežko«
Duhovni dragulji
it-1-E str. 665, odst. 3
Uho
Jehova je po svojih služabnikih za trmaste in neposlušne Izraelce rekel, da imajo »neobrezano uho«. (Jer 6:10; Apd 7:51) Bilo je tako, kot da bi imeli zamašena ušesa. Jehova ni odprl njihovih ušes. Tistim, ki ga iščejo, da ušesa, da razumejo in poslušajo, ter dovoli, da tisti, ki so neposlušni, v duhovnem pogledu postanejo gluhi. (5Mz 29:4; Rim 11:8) Apostol Pavel je napovedal, da bodo nekateri, ki trdijo, da so kristjani, odpadli od prave vere in ne bodo želeli poslušati resnice iz Božje Besede. Hoteli bodo slišati to, kar »prija njihovim ušesom«, in bodo zato poslušali lažne učitelje. (2Ti 4:3, 4; 1Ti 4:1) Posamezniku lahko tudi zveni v ušesih, ker sliši kakšno pretresljivo novico, na primer o nesreči. (1Sa 3:11; 2Kr 21:12; Jer 19:3)