Jehova pelje mnogo sinov v slavo
»Spodobilo se je [Bogu], ko je mnogo sinov peljal v slavo, začetnika njih zveličanja popolnega storiti po trpljenju.« (HEBREJCEM 2:10)
1. Zakaj smo lahko prepričani, da se bo Jehovov namen glede človeštva spolnil?
JEHOVA je zemljo ustvaril zato, da bi na njej večno prebivala popolna človeška družina in se veselila neskončnega življenja. (Propovednik 1:4; Izaija 45:12, 18) No, naš praoče Adam je potem sicer grešil in tako na svoje potomstvo prenesel greh in smrt. Toda Bog bo svoj namen glede človeštva vseeno spolnil po svojem obljubljenem Semenu, Jezusu Kristusu. (1. Mojzesova 3:15; 22:18; Rimljanom 5:12–21; Galatom 3:16) Jehova je iz ljubezni do človeštva dal »Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje«. (Janez 3:16) Prav tako je Jezus iz ljubezni ‚dal svoje življenje v odkupnino za mnoge‘. (Matevž 20:28) Z »odkupnino« so bile nazaj pridobljene pravice in obeti, ki jih je zapravil Adam, in večno življenje je tako spet dosegljivo. (1. Timoteju 2:5, 6; Janez 17:3)
2. Kako je bila na izraelski spravni dan upredpodobljena koristnost Jezusove odkupne žrtve?
2 Koristnost Jezusove odkupne žrtve je bila dobro upredpodobljena na letni spravni dan. Na ta dan je izraelski veliki duhovnik najprej v daritev za greh daroval junca in njegovo kri predstavil nad sveto skrinjo zaveze v najsvetejšem shodnega šatora, oziroma kasneje templja. To je storil zase, za svojo družino in za Levijev rod. Podobno je tudi Jezus Kristus predstavil Bogu vrednost svoje krvi v prvi vrsti za pokritje grehov svojih duhovnih ‚bratov‘. (Hebrejcem 2:12; 10:19–22; 3. Mojzesova 16:6, 11–14) Veliki duhovnik pa je na spravni dan v daritev za greh daroval tudi kozla, predstavil njegovo kri v najsvetejšem, ter tako opravil spravo za grehe dvanajstih neduhovniških izraelovih rodov. Prav tako bo tudi Veliki duhovnik Jezus Kristus po svoji krvi odpisal grehe ljudem, ki verujejo. (3. Mojzesova 16:15)
Pripeljani k slavi
3. Kaj po Listu Hebrejcem 2:9, 10 dela Bog že devetnajst stoletij?
3 Bog je v zvezi z Jezusovimi ‚brati‘ devetnajst stoletij pripravljal nekaj res izrednega. Apostol Pavel o tem pravi naslednje: »Vidimo pa Jezusa, ki je bil za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti venčanega s slavo in častjo, da po milosti Božji okusi smrt za vsakega. Kajti spodobilo se je njemu [Bogu Jehovu], za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov peljal v slavo, začetnika njih zveličanja popolnega storiti po trpljenju.« (Hebrejcem 2:9, 10) Začetnik zveličanja je Jezus Kristus in se je popolne poslušnosti učil po trpljenju, ki ga je doživljal, ko je bil kot človek na zemlji. (Hebrejcem 5:7–10) Jezus je bil prvi rojen kot duhovni Božji sin.
4. Kdaj in kako je Bog Jezusa duhovno posinovil?
4 Jehova je po svojem svetem duhu oziroma dejavni sili Jezusa duhovno posinovil, da ga je nato pripeljal v nebeško slavo. Jezus pa je, ko je bil nekoč sam z Janezom Krstnikom, simboliziral svojo predstavitev Bogu s popolno potopitvijo pod vodo. V Lukeževem evangeliju beremo: »Zgodi se pa, ko se krščuje vse ljudstvo in se tudi Jezus krsti in moli: da se odpre nebo, in sveti Duh pride nanj v telesni podobi kakor golob, in glas iz nebes se oglasi: Ti si Sin moj ljubljeni, ti si po moji volji.« (Lukež 3:21, 22) Janez je videl svetega duha, da je prišel na Jezusa, in slišal Jehova, kako je odkrito izrazil odobravanje svojemu ljubljenemu Sinu. Takrat je Jehova s svetim duhom posinovil Jezusa kot prvega od ‚mnogih sinov, ki naj bi jih peljal v slavo‘.
5. Kdo vse je prvi imel korist od Jezusove žrtve in koliko jih je?
5 Od žrtve, ki jo je daroval Jezus, so prvi imeli korist njegovi ‚bratje‘. (Hebrejcem 2:12–18) Apostol Janez jih je v videnju že videl v slavi na nebeški gori Sion z Jagnjetom, obujenim Gospodom Jezusom Kristusom. Odkril je tudi njihovo število: »Videl sem, in glej: Jagnje stoječe na gori Sionu in ž njim stoštiriinštirideset tisoči, ki imajo ime njegovo in ime Očeta njegovega zapisano na čelih svojih. [. . .] Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu. In v njih ustih se ni našla laž, brez madeža so.« (Razodetje 14:1–5) Vseh ‚mnogo sinov pripeljanih v slavo‘ v nebesih je torej le 144.001: Jezus in njegovi duhovni bratje.
‚Rojeni iz Boga‘
6., 7. Kdo vse je »rojen iz Boga« in kaj to zanje pomeni?
6 Katere Jehova duhovno posinovi, so ‚rojeni iz Boga‘. O takšnih je apostol Janez napisal: »Kdorkoli je rojen iz Boga, ne dela greha, ker seme njegovo [Jehovovo] ostaja v njem, in grešiti ne more, ker je rojen iz Boga.« (1. Janezov 3:9) To »seme« je Božji sveti duh, ki v sodelovanju z Božjo Besedo vsakega od 144.000 ‚prerodi‘, podeleč mu nebeško upanje. (1. Petrov 1:3–5, 23)
7 Jezus je bil Božji sin že vse od takrat, ko se je rodil kot človek, kakor je bil »Božji [sin]« tudi popolni Adam. (Lukež 1:35; 3:38) Vseeno pa je bilo pomembno, da je Jehova po Jezusovem krstu objavil: »Ti si Sin moj ljubljeni, ti si po moji volji.« (Marko 1:11) Po tej objavi in izlitju svetega duha je bilo jasno, da je Bog duhovno posinovil Jezusa. Z drugimi besedami, Jezus je bil ‚prerojen‘ in dobil je pravico, da še enkrat zaživi kot duhovni Božji sin v nebesih. In kakor on se tudi njegovi 144.000 duhovni bratje ‚na novo rodijo‘. (Janez 3:1–8; glej Stražni stolp, 15. november 1992, strani 3–6.) Bog jih mazili, kakor je Jezusa, in jim naloži, naj oznanjujejo dobro novico. (Izaija 61:1, 2; Lukež 4:16–21; 1. Janezov 2:20)
Dokaz duhovnega posinovljenja
8. Kakšen dokaz duhovnega posinovljenja je prejel a) Jezus in b) kakšnega so prejeli njegovi zgodnji učenci?
8 Jezusovo duhovno posinovljenje je bilo mogoče dokazati. Janez Krstnik je videl, kako je na Jezusa prišel duh, in slišal Božjo objavo o duhovnem sinovstvu pravkar maziljenega Mesija. Kako pa bi lahko Jezusovi učenci zase vedeli, da so duhovno posinovljeni? Jezus je na dan, ko je šel v nebesa, rekel: »Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh.« (Dejanja 1:5) Jezusovi učenci so bili »krščeni s svetim Duhom« ob binkoštih leta 33 n. š. Izlitje svetega duha je spremljal »šum z neba kakor piš silnega vetra« ter »jeziki, [ki so bili] kakor ognjeni«, in so se prikazali nad vsakim učencem. Veliko pozornost je zbujalo tudi to, da so učenci lahko ‚govorili v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati‘. Videlo in slišalo se je torej, da se je Kristusovim sledilcem resnično odprla pot v nebeško slavo Božjih sinov. (Dejanja 2:1–4, 14–21; Joel 2:28, 29)
9. Kakšen je bil dokaz, da so bili Samarijani, Kornelij in drugi v prvem stoletju duhovno posinovljeni?
9 Nekoliko zatem je evangelizator Filip oznanjeval v Samariji. Samarijani so njegovo sporočilo sicer sprejeli in se krstili, toda niso še imeli dokaza, da jih je Bog posinovil. Ko pa sta apostola Peter in Janez nato molila, položila svoje roke na te vernike, so ti na opazovalcem viden način »prejemali svetega Duha«. (Dejanja 8:4–25) To je bil dokaz, da je Bog te verne Samarijane zdaj duhovno posinovil. Podobno so leta 36 n. š. sprejeli Božjo resnico Kornelij in drugi Nejudje. Peter in judovski verniki, ki so bili z njim, »so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane [ljudi iz narodov, NW]; slišali so jih namreč, kako govorijo v raznih jezikih in poveličujejo Boga«. (Dejanja 10:44–48, Ekumenska izdaja) Mnogi kristjani v prvem stoletju so prejeli »duhovne dari«, kot je denimo govorjenje jezikov. (1. Korinčanom 14:12, 32) Vsi ti so tako imeli očiten dokaz o duhovnem posinovljenju. Kako pa naj bi kasnejši kristjani vedeli, ali so duhovno posinovljeni ali ne?
Pričevanje duha
10., 11. Kako bi na temelju Lista Rimljanom 8:15–17 lahko rekli, da duh pričuje Kristusovim sodedičem?
10 Vsi 144.000 maziljeni kristjani so dobili očiten dokaz, da imajo Božjega duha. Pavel je glede tega napisal: »Prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče! Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji. Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo.« (Rimljanom 8:15–17) Maziljeni kristjani do svojega nebeškega Očeta res čutijo isto kot otroci do svojega očeta; v njih prevladuje občutek, da so njegovi sinovi. (Galatom 4:6, 7) Popolnoma so prepričani, da so Božji duhovni posinovljenci, Kristusovi sodediči v nebeškem Kraljestvu. Pri tem pa ima odločilno vlogo Jehovov sveti duh.
11 Pod vplivom Božjega svetega duha maziljence njihov lastni duh, njihovo celotno razmišljanje, sili, da se odzovejo na tisto, kar Božja Beseda pravi o nebeškem upanju. Ko denimo berejo, kaj Sveto pismo pravi o Jehovovih duhovnih otrocih, čisto spontano pritrdijo, da te besede veljajo zanje. (1. Janezov 3:2) Vedo, da so bili »krščeni v Kristusa Jezusa« in v njegovo smrt. (Rimljanom 6:3) Trdno so prepričani, da so Božji duhovni sinovi ter da bodo umrli in bili obujeni v nebeško slavo, kakor je bil Jezus.
12. Kaj je Božji duh vsadil maziljenim kristjanom?
12 Želje po duhovnem posinovljenju si ni mogoče razviti. Duhovni posinovljenci si ne želijo v nebesa, ker bi jih bremenile sedanje težave na zemlji. (Job 14:1) Pravim maziljencem Jehovov duh vsadi upanje, ki ga ljudje sicer nimajo. Posinovljenci vedo, da bi bilo zelo lepo večno živeti kot popolni ljudje na rajski zemlji, v družbi srečnih domačih in prijateljev. Pa vendar takšno življenje ni njihova največja srčna želja. Na nebeško življenje upajo tako močno, da so pripravljeni žrtvovati vse, kar bi lahko imeli na zemlji oziroma na kar so bili navezani. (2. Petrov 1:13, 14)
13. Kaj je bila po Drugem listu Korinčanom 5:1–5 Pavlova ‚vroča želja‘ in kaj to pomeni za duhovno posinovljene?
13 Upanje na nebeško življenje, ki ga da Bog, je v vseh teh tako močno, da delijo misli Pavla, ki je napisal: »Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna. Zato tudi v tem svojem stanju hrepenimo in si vroče želimo kar po vrhu obleči naše nebeško bivališče, seveda, če se tudi izkažemo, da smo oblečeni in ne goli. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in tlači nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi kar povrh oblekli, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nam je to željo vsadil, je Bog, in on nam je za jamstvo dal Duha.« (2. Korinčanom 5:1–5, EI) Pavlova ‚vroča želja‘ je bila, da bi bil obujen v nebesa, kot nesmrtno duhovno stvarjenje. Za človeško telo je povedal metaforo o šotoru, ki se lahko podre in je v primerjavi s hišo le kratkotrajno, začasno bivališče. Kristjani, ki imajo za jamstvo prihodnjega nebeškega življenja duh, sicer živijo na zemlji v umrljivem mesenem telesu, toda veselijo se ‚božje zgradbe‘, nesmrtnega, netrohljivega duhovnega telesa. (1. Korinčanom 15:50–53) Kot Pavel lahko tudi oni iskreno rečejo: »Dobre volje smo pa in želimo rajši preseliti se iz [človeškega] telesa in biti doma [v nebesih] pri Gospodu.« (2. Korinčanom 5:8)
Sprejeti v posebni zavezi
14. Katero zavezo je Jezus najprej omenil, ko je vpeljal spominsko slovesnost, in kakšno vlogo ima ta v zvezi z duhovnimi Izraelci?
14 Duhovno rojeni kristjani so prepričani, da so sprejeti v dve posebni zavezi. Eno je omenil Jezus, ko je z nekvašenim kruhom in vinom vpeljal slovesnost v spomin na njegovo skorajšnjo smrt ter za kelih vina rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.« (Lukež 22:20; 1. Korinčanom 11:25) Kdo pa sta stranki v tej novi zavezi? Bog Jehova in člani duhovnega Izraela, torej tisti, ki jih Jehova namerava pripeljati v nebeško slavo. (Jeremija 31:31–34; Galatom 6:15, 16; Hebrejcem 12:22–24) Po novi zavezi, ki deluje po Jezusovi preliti krvi, se iz vseh narodov zbira ljudstvo za Jehovovo ime. Po njej postanejo ti duhovno posinovljeni kristjani del Abrahamovega ‚semena‘. (Galatom 3:26–29; Dejanja 15:14) In po tej zavezi so lahko vsi duhovni Izraelci pripeljani v slavo, in sicer z vstajenjem v nesmrtno življenje v nebesih. Koristi te zaveze bodo večne, saj je tudi sama ‚zaveza večna‘. Videli pa bomo, ali bo ta zaveza med tisočletjem in po njem imela še kakšno drugačno vlogo. (Hebrejcem 13:20)
15. Sprejem v katero zavezo se je po Lukežu 22:28–30 še začel za Jezusove maziljene sledilce in kdaj?
15 ‚Mnogi sinovi‘, ki naj bi jih Jehova ‚pripeljal v slavo‘, so bili sprejeti tudi v zavezo za nebeško Kraljestvo. Jezus je o tej zavezi med njim in njegovimi sledilci rekel: »Vi ste, ki ste vztrajali z menoj v mojih preskušnjah; in jaz sklepam z vami zavezo za kraljestvo, kakor jo je moj Oče sklenil z mano, da boste lahko jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajstere Izraelove rodove.« (Lukež 22:28–30, NW) Zaveza za Kraljestvo je bila posvečena ob binkoštih leta 33 n. š., ko so bili Jezusovi učenci maziljeni s svetim duhom. Ta zaveza med Kristusom in njegovimi sokralji velja večno. (Razodetje 22:5) Duhovno posinovljeni kristjani so torej prepričani, da so v novi zavezi in v zavezi za Kraljestvo. Zato samo ta sorazmerno majhen preostanek maziljencev, ki je še na zemlji, na Gospodovi spominski večerji vzame kruh, ki predstavlja Jezusovo brezgrešno človeško telo, ter vino, ki predstavlja Jezusovo popolno kri, ki jo je prelil ob smrti, in daje pravnomočnost novi zavezi. (1. Korinčanom 11:23–26; glej Stražni stolp, 1. julija 1989, strani 20–23.)
Poklicani, izvoljeni in zvesti
16., 17. a) Kakšni morajo biti 144.000, da bi bili pripeljani v slavo? b) Koga predstavlja »deset kraljev« in kako ti ravnajo z zemeljskim preostankom Kristusovih ‚bratov‘?
16 Prva korist Jezusove odkupne žrtve je v tem, da so 144.000 lahko poklicani k nebeškemu življenju in izvoljeni z duhovnim Božjim posinovljenjem. Da pa bi bili pripeljani v slavo, se seveda ‚tembolj trudijo, da bi utrdili svojo poklicanost in izvoljenost‘, ter morajo ostati zvesti do smrti. (2. Petrov 1:10; Efežanom 1:3–7; Razodetje 2:10) In ta mali preostanek maziljencev, ki je še na zemlji, res vztraja pri svoji značajnosti, čeprav mu nasprotuje »deset kraljev«, ki predstavljajo politične sile. »Ti se bodo vojskovali z Jagnjetom,« pravi angel, »in Jagnje jih bo zmagalo, ker je gospodov Gospod in kraljev Kralj, in ž njim bodo zmagali poklicani in izvoljeni in zvesti.« (Razodetje 17:12–14)
17 Človeški vladarji ne morejo ničesar proti Jezusu, ‚Kralju kraljev‘, saj je ta v nebesih. So pa zato sovražno razpoloženi do preostanka njegovih ‚bratov‘, ki so še na zemlji. (Razodetje 12:17) To se bo končalo v Božji vojni harmagedon, ko bo zagotovljena zmaga ‚Kralju kraljev‘ in njegovim ‚bratom‘, ‚poklicanim in izvoljenim in zvestim‘. (Razodetje 16:14, 16) Medtem pa imajo duhovno posinovljeni kristjani veliko dela. In kaj delajo, dokler jih Jehova ne pripelje v slavo?
Kakšen je vaš odgovor?
◻ Koga Bog ‚pripelje v nebeško slavo‘?
◻ Kaj pomeni biti »rojen iz Boga«?
◻ Kako ‚duh pričuje‘ nekaterim kristjanom?
◻ V kateri zavezi so sprejeti tisti, ki so duhovno posinovljeni?
[Slika na strani 15]
Ob binkoštih leta 33 n. š. je bilo dokazano, da se je odprla pot v nebeško slavo