Odzovimo se na poziv trobente

VSI verjamemo, da Jehova v teh »zadnjih dneh« usmerja svoje ljudstvo in ga oskrbuje z duhovno hrano. (2. Tim. 3:1) Vendar je od vsakega med nami odvisno, kako se bo odzval. Naše okoliščine so podobne okoliščinam, ki so jih imeli Izraelci v pustinji. Morali so se odzvati na poziv trobente.

Jehova je Mojzesu naročil, naj iz srebra skuje dve trobenti »za sklicevanje zbora in za naznanjanje odhoda taborov«. (4. Mojz. 10:2) Duhovniki so morali s tema trobentama trobiti na različne načine, da bi ljudstvo vedelo, kaj mora narediti. (4. Mojz. 10:3–8) Tudi danes Božje ljudstvo dobi smernice na različne načine. Preglejmo tri takšne načine, ki nas spomnijo na pozive trobent v starodavnem Izraelu. Danes je Božje ljudstvo pozvano na velika srečanja, starešine so deležni šolanja in vsi v občini občasno dobimo popravljena ali spremenjena navodila.

Ko je Jehova želel, da se pri vhodu v sveti šotor, in sicer na njegovi vzhodni strani, zbere »ves zbor«, so duhovniki zatrobili na obe trobenti. (4. Mojz. 10:3) Vsi rodovi, ki so bili v štirih razdelkih razporejeni okrog svetega šotora, so slišali ta razločni poziv. Tisti, ki so taborili blizu vhoda, so lahko prišli v nekaj minutah. Drugi, ki so bili dlje, pa so morda potrebovali več časa in truda. Ne glede na to je Jehova želel, da se vsi zberejo in slišijo njegova navodila.

Danes se ne zbiramo pri svetem šotoru, ampak se nas spodbuja, naj pridemo na srečanja Božjega ljudstva. Sem spadajo regionalna zborovanja in drugi posebni dogodki, na katerih dobimo pomembne informacije in navodila. Jehovovo ljudstvo ima v vseh deželah po svetu isti program. Zato so tisti, ki se odzovejo na povabilo in pridejo na ta srečanja, del velike in srečne skupine ljudi. Nekateri morajo prepotovati daljše razdalje kot drugi. Vendar vsi, ki pridejo, vedo, da je to vredno vsakega truda.

Kaj pa tisti, ki živijo v oddaljenih skupinah daleč stran od takšnih velikih srečanj? Zaradi sodobne tehnike takšnim posameznikom vseeno koristi isti program in lahko celo čutijo, da so del teh velikih srečanj. Med nekim obiskom predstavnika svetovnega središča je na primer podružnica v Beninu prenašala program v državo Niger, in sicer v rudarsko mesto Arlit, ki se nahaja v Sahari. Tam se je zbralo 21 bratov, sester in drugih, ki se zanimajo za resnico. Čeprav so bili zelo oddaljeni, so se počutili povezane s 44.131 posamezniki, ki so bili prisotni na tem velikem srečanju. Neki brat je napisal: »Iz vsega srca se vam iskreno zahvaljujemo, da ste prenašali ta dogodek. S tem ste nam znova pokazali, kako zelo nas imate radi.«

Ko so izraelski duhovniki zatrobili samo na eno trobento, so se morali pred shodnim šotorom zbrati »knezi, poglavarji Izraelovih tisočnij«. (4. Mojz. 10:4) Tam jim je Mojzes povedal dodatne informacije in jih šolal. To jim je pomagalo, da so skrbeli za odgovornosti v svojem rodu. Ali bi ti, če bi bil eden od knezov, naredil vse, kar bi bilo v tvoji moči, da bi prišel na to srečanje in imel koristi od njega?

Danes občinski starešine niso »knezi« niti ne gospodujejo Božji čredi, za katero skrbijo. (1. Pet. 5:1–3) Vendar se prav gotovo po svojih najboljših močeh trudijo, da pasejo čredo. Zato se z veseljem odzovejo, ko so povabljeni na dodatno šolanje, kot je na primer Kraljestvena strežbena šola. Na takšnih šolanjih se starešine učijo, kako so lahko bolj učinkoviti pri opravljanju nalog v občini. Tako se lahko vsi v občini še bolj zbližajo z Jehovom. Tudi če sam nisi obiskal nobene od teh šol, ti verjetno lahko koristijo izkušnje tistih, ki so jih obiskali.

Izraelski duhovniki so občasno s trobentama trobili zavijajoče. To je pomenilo, da Jehova želi, da se celoten tabor odpravi na pot. (4. Mojz. 10:5, 6) Ko se je tabor premaknil, je vse potekalo zelo organizirano, vendar je to od vsakega zahtevalo velik trud. Nekateri so glede tega včasih morda imeli mešane občutke. Zakaj?

Nekateri so morda menili, da so se morali na pot odpraviti prepogosto ali preveč nepričakovano. »Včasih je oblak ostal od večera do jutra.« Drugič pa je med selitvami minilo dlje časa, morda »dva dneva, mesec dni ali še več«. (4. Mojz. 9:21, 22) Kolikokrat se je tabor pravzaprav premaknil? Iz 4. Mojzesove knjige, 33. poglavja, izvemo, da so Izraelci taborili v približno 40 krajih.

Včasih so morda našli kraj, kjer je bila senca. To je bilo verjetno zelo prijetno v »veliki in strah zbujajoči pustinji«. (5. Mojz. 1:19) Zato so nekateri morda razmišljali, da bodo razmere slabše, če se odpravijo drugam.

Ko je prišel čas za selitev, so morali nekateri rodovi potrpežljivo čakati, da so prišli na vrsto za to, da se odpravijo na pot. Vsi so slišali zavijajoči zvok trobent, toda niso se smeli vsi odpraviti istočasno. Ta zavijajoči zvok trobent je bil znak, da se morajo rodovi, ki so taborili na vzhodu, in sicer Juda, Isahar in Zabulon, odpraviti na pot. (4. Mojz. 2:3–7; 10:5, 6) Zatem so duhovniki že drugič na trobenti zatrobili zavijajoče, kar je bil znak, da se morajo na pot odpraviti trije rodovi, ki so taborili na jugu. Duhovniki so to delali toliko časa, dokler se ni na pot odpravil celoten tabor.

Morda imaš glede nekaterih organizacijskih sprememb mešane občutke. Mogoče se ti zdi, da se je spremenilo preveč stvari. Morda pa se zaradi določenih sprememb ne počutiš prijetno in si želiš, da do njih ne bi prišlo. Ne glede na razlog si morda težko potrpežljiv, medtem ko se prilagajaš na spremembe. Vendar če se boš spremembe trudil upoštevati, boš verjetno videl, da ti to koristi in da je Jehova zadovoljen s tabo.

V Mojzesovih dneh je Jehova vodil milijone moških, žensk in otrok po pustinji. Brez njegove pomoči in vodstva ne bi preživeli. Tudi danes lahko ostanemo duhovno živi samo zaradi Jehovovega vodstva. Pravzaprav v duhovnem pogledu kar cvetimo! Zato bodimo vsi odločeni, da se bomo odzvali tako, kot so se zvesti Izraelci odzvali na razločen poziv trobent!