Kraji iz Obljubljene dežele

Na Sinaju je poskrbel za Izrael

ZAMISLIMO si milijone mož, žena in otrok, ki gredo »skozi veliko in strašno puščavo, kjer so strupene kače in škorpijoni in suhi kraji, ki nimajo vode«!

Te Božje besede najdemo v Peti Mojzesovi knjigi 8:15. Odkrivajo nam, kakšno je bilo morda videti strašno potovanje, pred katerim so bili Izraelci ob svojem odhodu iz Egipta, ko so vkorakali v sinajsko puščavo. Ogromen problem! Kdo bo priskrbel dovolj hrane in vode?!

Pred tem so bili Izraelci sužnji v Nilovi delti, vendar tam niso živeli v pomanjkanju. Na poslikanih zidovih antičnih grobov so upodobljene razne vrste grozdja, melon in drugih pridelkov, kot tudi ribe ter perutnina, kar je omogočalo raznolik jedilnik. Zato ni čudno, da so se v puščavi hrepeneče pritoževali: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna.« (4. Mojzesova 11:4, 5; 20:5)

Potem, ko so Izraelci prečkali Rdeče morje, so se kmalu spopadli s sinajsko stvarnostjo. Niso šli po dobro shojeni trgovski poti na severu, ampak so se obrnili proti konici trikotnega polotoka. Sčasoma so po puščavi prehodili okrog 80 kilometrov, tako da je bilo videti, da je preskrba z vodo že kritična. Kar so našli, niso mogli piti. Voda je bila grenka in verjetno okužena. »Kaj bomo pili?« so tarnali. Bog je posegel in spremenil vodo, da je postala sladka. (2. Mojzesova 15:22-25)

Ste zgoraj opazili kameljo karavano? Gotovo vas zanima, kako so Izraelci nadaljevali pot po puščavi proti Sinaju. Kako bodo našli dovolj vode in hrane zase in za drobnico ter govedo? Vse to so morali ohraniti pri življenju! (2. Mojzesova 12:38)

Usmerili so se naprej proti jugu in kmalu so v Elimu našli osvežilno vodo in hrano (2. Mojzesova 15:27). Toda niso bili namenjeni tja. Šli so proti Sinaju, »gori pravega Boga« (2. Mojzesova 3:1, NW; 18:5, NW; 19:2, NW; 24:12-18). Do nje je bilo 120 kilometrov hoda po divji in izsušeni pokrajini.

Ko je silna množica napredovala proti Sinaju, se je približala in verjetno tudi ustavila v večji oazi, imenovani Feiran. Delček jo lahko vidite na nasprotni strani.a Ta oaza se razteza iz divjine proti Rdečemu morju (Sueškemu zalivu). Kako so se lahko tam osvežili!

Čeprav Sinajski puščavi kar ustreza opis »velike in strašne puščave«, pa so lahko Izraelci v Feiranski oazi uživali v senci veličastnih palm in drugih dreves. Lahko so si nabrali obilo sladkih datljev in jih odnesli s seboj.

Vse to je mogoče, ker v Feiranu priteče na površje podtalnica. Samo pomislimo, kako bi se počutili, če bi sredi turobne puščave nenadoma našli svežo pitno vodo! To odkriva, da je celo na Sinaju mogoče priti do vode. Včasih je potrebno izkopati vodnjak precej globoko. Potruditi so se morali, da so vzdignili čebre ali vedra nujno potrebne tekočine, še posebej, da so napojili drobnico in govedo. Še dandanes so sinajski beduini odvisni od vodnjakov, iz katerih lahko zajamejo vodo zase in za svoje kamele. (Primerjaj 1. Mojzesovo 24:11-20; 26:18-22.)

Da, kljub občasnemu godrnjanju nad, kot je bilo videti, neznosnim pomanjkanjem, so Izraelci imeli vodo in hrano. Včasih jim jo je Bog priskrbel po čudežu (2. Mojzesova 16:11-18, 31; 17:2-6). Spet drugič jih je očitno vodil do ,kraja za počitek‘, kjer je bilo na naraven način poskrbljeno za to, kar so dejansko potrebovali (4. Mojzesova 10:33-36). Ves ta čas jih je spominjal na obilje, ki v Obljubljeni deželi čaka zveste (5. Mojzesova 11:10-15).

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 24]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Navedba vira slike na strani 24]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Navedba vira slike na straneh 24, 25]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Navedba vira slike na strani 25]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.