Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
11.–17. JANUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 3. MOJZESOVA 20, 21
»Jehova želi, da smo ločeni od drugih«
it-1-E 1199
Dediščina
To je lastnina, ki jo po lastnikovi smrti dobi dedič. Nanaša se na kakršno koli dedovanje od prednikov ali predhodnikov. V izvirniku je za besedo dediščina največkrat uporabljen hebrejski samostalnik nahalá (glagol nahál). Pomen te besede je, da dobiš ali daš dediščino ali dedno posest, največkrat zaradi krvnega nasledstva. (4Mz 26:55; Ezk 46:18) Včasih je uporabljen glagol jaráš, ki lahko označuje dedovanje po krvi, vendar večkrat označuje zavzetje ozemlja, ki ni vezano na dedovanje, na primer zavzetje z vojsko. (1Mz 15:3; 3Mz 20:24; 5Mz 2:12; 31:3) Grške besede, ki se nanašajo na dediščino, izvirajo iz besede kléros. Ta je v osnovi pomenila »žreb«, kasneje pa je dobila pomen »delež« in nato »dediščina«. (Mt 27:35; Apd 1:17; 26:18)
it-1-E str. 317, odst. 2
Ptice
Po potopu je Noe skupaj z drugimi živalmi žrtvoval tudi »čista leteča bitja«. (1Mz 8:18–20) Od takrat naprej je Bog dovoljeval, da se ljudje prehranjujejo s pticami, ki so jim prej izpustili kri. (1Mz 9:1–4; primerjaj 3Mz 7:26; 17:13.) To, da je Jehova v Noetovem času nekatere ptice označil za »čista leteča bitja«, je pomenilo, da so bila v Jehovovih očeh primerna za žrtvovanje. Iz Svetega pisma je razvidno, da do nastopa Mojzesove postave nobena ptica ni bila nečista, kar se tiče prehranjevanja. (3Mz 11:13–19, 46, 47; 20:25; 5Mz 14:11–20) Iz Svetega pisma ne moremo ugotoviti, kateri dejavniki so določali, da so bile po Mojzesovi postavi nekatere ptice obredno nečiste. Čeprav so bile nečiste ptice večinoma ujede in mrhovinarji, so za nečiste veljale tudi nekatere druge ptice. Ta prepoved je bila odpravljena, ko je začela veljati nova zaveza, kar je Bog v videnju razkril Petru. (Apd 10:9–15)
Duhovni dragulji
it-1-E 563
Zareze
Božji zakon je izrecno prepovedoval, da bi si kdo zaradi mrliča delal zareze v telo. (3Mz 19:28; 21:5; 5Mz 14:1) Razlog je bil to, da so bili Izraelci Jehovovo sveto ljudstvo, njegova posebna lastnina. (5Mz 14:2) Kot takšni so se morali ogibati malikovalstva. Izraelci so vedeli, v kakšnem stanju so mrtvi in da obstaja upanje na vstajenje, zato je bilo neprimerno, da bi tako ekstremno žalovali in si ob tem celo zadajali poškodbe. (Dan 12:13; Heb 11:19) Poleg tega je prepoved samopoškodovanja Izraelce spominjala, da morajo spoštovati telo, ki ga je ustvaril Jehova.
18.–24. JANUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 3. MOJZESOVA 22, 23
»Letni prazniki in njihov pomen za nas«
it-1-E 826, 827
Praznik nekvašenih kruhkov
Prvi dan praznika nekvašenih kruhkov je bil slovesni zbor in hkrati tudi šabat. Drugi dan praznika, 16. nisana, so duhovniku prinesli snop prvega požetega ječmena, žita, ki je v Palestini dozorelo prvo. Pred tem praznikom se ni smelo jesti nobenega mladega klasja ter kruha ali praženega zrnja iz pravkar požetega ječmena. Duhovnik je snop prvin žetve simbolično daroval Jehovu tako, da ga je pred njim zanihal. Jehovu so darovali tudi žgalno daritev, in sicer brezhibnega enoletnega ovna, ter z oljem umešano žitno daritev in pitno daritev. (3Mz 23:6–14) Jehova ni zapovedal, naj žito ali moko zažgejo na oltarju, kot so to kasneje delali duhovniki. Poleg javne daritve prvin pridelka je lahko ob tem prazniku tudi vsaka družina in vsak, ki je v Izraelu imel v lasti zemljo, daroval zasebne zahvalne žrtve. (2Mz 23:19; 5Mz 26:1, 2)
Pomen. To, da so jedli nekvašene kruhke, se je skladalo z navodili, ki jih je Mojzesu dal Jehova in so zapisana v 2. Mojzesovi 12:14–20. V 19. vrstici najdemo jasno zapoved: »Sedem dni ne sme biti v vaših hišah nič kvašenega testa.« V 5. Mojzesovi 16:3 so nekvašeni kruhki imenovani tudi »kruh stiske«. Vsako leto so Izraelce spominjali na to, da so v naglici odšli iz egiptovske dežele (takrat niso imeli časa narediti kvašeno testo). (2Mz 12:34) Tako so se spomnili suženjstva in stisk, katerih so bili osvobojeni. Jehova jim je rekel: »Da se boš vse dni svojega življenja spominjal dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele«. Podlaga za prvega od treh velikih letnih praznikov je bila torej to, da so se Izraelci zavedali svobode, ki so jo imeli kot narod, in da so priznavali Jehova za rešitelja. (5Mz 16:16)
it-2-E str. 598, odst. 2
Binkošti
S prvimi pridelki pšenične žetve se je ravnalo drugače kot s prvimi pridelki ječmenove žetve. Iz dveh desetin efe fine pšenične moke (4,4 litra) in kvasa so spekli dva hlebca. Hlebca so morali prinesti »iz svojih bivališč«, kar je pomenilo, da sta bila takšna, kot so jih običajno jedli, ne pa da bi ju za ta posebni dogodek kako drugače pripravili. (3Mz 23:17) Poleg hlebcev so Jehovu darovali žgalne daritve, daritev za greh in dva enoletna ovna kot mirovno žrtev. Duhovnik je položil roke pod hlebca in kose ovnov ter to zanihal pred Jehovom, kar je pomenilo, da so bili namenjeni njemu. Ko sta bila hlebca in ovna darovana Jehovu, jih je dobil duhovnik, da bi jih pojedel kot mirovno žrtev. (3Mz 23:18–20)
25.–31. JANUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 3. MOJZESOVA 24, 25
»Jubilejno leto in svoboda v prihodnosti«
it-1-E 871
Svoboda
Bog svobode. Jehova je Bog, ki osvobaja. Osvobodil je Izraelce iz suženjstva v Egiptu. Povedal jim je, da bodo osvobojeni revščine, vse dokler bodo ubogali njegove zapovedi. (5Mz 15:4, 5) David je govoril o tem, da bodo ljudje, ki prebivajo znotraj jeruzalemskih utrjenih stolpov, osvobojeni skrbi. (Ps 122:6, 7) Postava je sicer dopuščala, da se je reven Hebrejec prodal za sužnja, da bi poskrbel zase in za svojo družino. Vendar je bil po Postavi ta človek sedmo leto svoboden. (2Mz 21:2) V jubilejnem letu, ki je nastopilo vsakih 50 let, pa so bili osvobojeni vsi hebrejski sužnji in vsak se je vrnil k svoji lastnini. (3Mz 25:10–19)
it-1-E str. 1200, odst. 2
Dediščina
Ker je bila zemlja v lasti iste družine iz roda v rod, je ni bilo možno prodati za vedno, zato je bila prodaja zemlje pravzaprav dajanje v najem. Cena je bila določena glede na to, koliko pridelka bo zemlja obrodila v letih, ki so še preostala do naslednjega jubileja, ko se zemlja vrne prvotnemu lastniku. Seveda pa je lahko prvotni lastnik zemljo odkupil že prej. (3Mz 25:13, 15, 23, 24) Ta uredba je veljala tudi za hiše v neobzidanih naseljih, saj so nanje gledali kot na del polja. Za hiše v obzidanih mestih je pravica do odkupa veljala samo eno leto od prodaje, nato je za vedno postala last kupca. Za hiše v levitskih mestih pa so leviti imeli trajno pravico do odkupa, saj leviti niso imeli dediščine v deželi. (3Mz 25:29–34)
it-2-E 122, 123
Jubilej
Zakon o jubileju je preprečeval, da bi Izraelci zapadli v žalostno stanje, ki ga danes vidimo v mnogih deželah, in sicer da bi obstajali samo ekstremno bogati in ekstremno revni ljudje. Posamezniku je prinašal koristi, ki so krepile celoten narod, saj tako ni bil nihče zapostavljen ali tako reven, da ne bi mogel poskrbeti zase. Vsi bi lahko s svojim delom in talenti prispevali v skupno dobro naroda. Jehova je Izraelcem nudil tudi izobrazbo in jim obljubil, da bo blagoslavljal njihova polja, če bodo poslušni. Tako bi imeli popolno vladavino in blaginjo, ki jo lahko prinese samo Božja ureditev. (Iz 33:22)
1.–7. FEBRUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 3. MOJZESOVA 26, 27
»Kako dobiti Jehovov blagoslov«
it-1-E str. 223, odst. 3
Strahospoštovanje
Mojzes je po Jehovovi roki pred očmi Izraelcev delal velike in strah zbujajoče (hebr. mohrá) stvari. (5Mz 34:10, 12; 2Mz 19:9) Tisti, ki so verovali, so imeli zdrav strah pred Mojzesovo avtoriteto. Vedeli so, da po Mojzesu govori Jehova. Izraelci so morali čutiti strahospoštovanje tudi do Jehovovega svetišča. (3Mz 19:30; 26:2) To je pomenilo, da je moralo čaščenje v svetišču potekati tako, kot jim je zapovedal Jehova, in da so se tam morali vesti v skladu z njegovimi zapovedmi.
Duhovni dragulji
it-2-E 617
Kuga
Posledica neupoštevanja Božjih zakonov. Izraelci so bili posvarjeni, da bo Jehova nad njih »poslal kugo«, če ne bodo ubogali njegovih zapovedi. (3Mz 26:14–16, 23–25; 5Mz 28:15, 21, 22) Sveto pismo tako fizično kot duhovno zdravje pogosto povezuje z Božjim blagoslovom. (5Mz 7:12, 15; Ps 103:1–3; Prg 3:1, 2, 7, 8; 4:21, 22; Raz 21:1–4) Po drugi strani pa bolezen povezuje z grehom in nepopolnostjo. (2Mz 15:26; 5Mz 28:58–61; Iz 53:4, 5; Mt 9:2–6, 12; Jn 5:14) Res je sicer, da je v nekaterih primerih Bog Jehova določene osebe neposredno kaznoval z boleznijo, kot je bilo to v primeru Mirjam, Uzija in Gehazija, ki so bili kaznovani z gobavostjo. (4Mz 12:10; 2Kn 26:16–21; 2Kr 5:25–27) Toda v večini primerov so bile bolezni in kuge naravna in neizogibna posledica grešnega ravnanja posameznika ali celega naroda. Preprosto povedano, želi so to, kar so sejali. Na svojem telesu so čutili posledice napačnega ravnanja. (Gal 6:7, 8) O tistih, ki so se vdajali spolni nemorali, je apostol Pavel napisal, da jih je Bog »prepustil nečistosti, da sami onečaščajo svoja telesa«, in da so »prejemali sami na sebi vse povračilo, ustrezno svoji zmoti«. (Rim 1:24–27)
8.–14. FEBRUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 1, 2
»Jehova organizira svoje ljudstvo«
it-1-E str. 397, odst. 4
Tabor
Izraelski tabor je bil zelo velik. Popis omenja 22.000 levitov in 603.550 moških, sposobnih za boj. Zraven pa so bile še ženske, otroci, starejši in invalidi ter »množica drugih ljudi«. Skupaj jih je tako bilo 3,000.000 ali več. (2Mz 12:38, 44; 4Mz 3:21–34, 39) Ni znano, kolikšno področje bi tak tabor pokrival; ocene so zelo različne. Ko so taborili na moabskih sušnih ravnicah nasproti Jerihi, se je tabor raztezal »od Bet Ješimóta do Abél Šitíma«. (4Mz 33:49)
Duhovni dragulji
it-2-E 764
Popis
To je bil seznam, ki ni vseboval samo števila oseb, ampak tudi osebno ime, družinsko ime in rod. Popisi prebivalstva, ki jih omenja Sveto pismo, so služili različnim namenom, kot so pobiranje davka, vojaška služba in služenje v svetišču v primeru levitov.
15.–21. FEBRUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 3, 4
»Služba levitov«
it-2-E str. 683, odst. 3
Duhovnik
Pod Postavino zavezo. Ko so bili Izraelci sužnji v Egiptu in je Jehova v deseti nadlogi pokončal egiptovske prvorojence, je vse Izraelove prvorojence posvetil za svoje. (2Mz 12:29; 4Mz 3:13) Ti prvorojenci so nato pripadali Jehovu in so bili namenjeni njegovi posebni službi. Bog bi jih lahko dodelil za duhovnike in skrbnike svetišča, vendar se je odločil, da bo namesto njih za sveto službo vzel moške iz Levijevega rodu. Zato je dovolil, da se levite zamenja za prvorojence iz dvanajstih Izraelovih rodov (potomci Jožefovih sinov Efraima in Manaseja so bili šteti kot dva rodova). Pri popisu se je izkazalo, da je izraelskih prvorojencev, starih mesec ali več, 273 več kot levitov, zato je Bog zahteval, da se za razliko plača odkupnina. Za vsakega od 273 prvorojencev so morali plačati odkupnino v višini pet šeklov (okoli 10 EUR), denar pa so izročili Aronu in njegovim sinovom. (4Mz 3:11–16, 40–51) Še preden je bila odkupnina plačana, je Jehova izmed levitov izbral moške iz Aronove družine, da mu bodo v Izraelu služili kot duhovniki. (4Mz 1:1; 3:6–10)
it-2-E 241
Leviti
Zadolžitve. Leviti so bili potomci treh Levijevih sinov: Geršona, Kehata in Merarija. (1Mz 46:11; 1Kn 6:1, 16) V pustinji je imela vsaka od treh družin posebej dodeljen prostor ob svetem šotoru. Aronova družina, ki je izvirala od Kehata, je taborila na vzhodni strani pred svetim šotorom. Ostali Kehatovci so taborili na južni strani, Geršonovci na zahodni strani in Merarijevci na severni strani. (4Mz 3:23, 29, 35, 38) Naloga levitov je bila postavitev, razstavitev in prenašanje svetega šotora. Ko je prišel čas za odhod, so Aron in njegovi sinovi sneli zaveso, ki je ločevala Sveto in Najsvetejše, ter prekrili Skrinjo pričevanja, oltarja, druge svete predmete in pribor. Kehatovci so nato te stvari prenašali. Geršonovci so prenašali pregrinjala, pokrivala, zastore svetega šotora, zastore za dvorišče in vrvi (najverjetneje vrvi šotora). Merarijevci pa so skrbeli za okvirje, stebre, podstavke in kline ter za vrvi dvorišča, ki je obkrožalo sveti šotor. (4Mz 1:50, 51; 3:25, 26, 30, 31, 36, 37; 4:4–33; 7:5–9)
it-2-E 241
Leviti
V Mojzesovem času so leviti začeli opravljati svoje zadolžitve, kot je prenašanje svetega šotora in opreme med selitvijo, ko so bili stari 30 let. (4Mz 4:46–49) Nekatere zadolžitve so lahko opravljali, ko so bili stari 25 let, vendar očitno ne težjih opravil, kot je prenašanje svetega šotora. (4Mz 8:24) V času kralja Davida se je starostna meja spustila na 20 let. Razlog, ki ga je David navedel, je bil to, da je sveti šotor nadomestil tempelj, ki ga ni bilo treba prenašati. Leviti so zadolžitve opravljali do svojega 50. leta. (4Mz 8:25, 26; 1Kn 23:24–26) Morali so dobro poznati Postavo, saj so jih večkrat poklicali, da bi jo javno brali in o njej poučevali ljudstvo. (1Kn 15:27; 2Kn 5:12; 17:7–9; Neh 8:7–9)
22.–28. FEBRUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 5, 6
»Kako lahko posnemaš nazirce?«
it-2-E 477
Nazirci
Za tiste, ki so se z zaobljubo zavezali, da bodo živeli kot nazirci, so veljale tri osnovne omejitve: 1. Zdrževati so se morali opojnih pijač in niso smeli uživati grozdja v kakršni koli obliki, ne zrelega, ne nezrelega, ne posušenega, niti vinskega kisa ali pijače, narejene iz grozdja, pa naj je bilo sveže ali fermentirano. 2. Niso si smeli striči las. 3. Niso se smeli dotakniti mrliča, četudi je umrl najbližji sorodnik, kot je oče, mama, brat ali sestra. (4Mz 6:1–7)
Posebna zaobljuba. Človek, ki se je zaobljubil, »da bo živel kot nazirec [posvečen, ločen] pred Jehovom«, je to storil za Jehova in ne zato, da bi drugi hvalili njegov asketizem. »Ves čas svojega nazirstva« je bil za Jehova svet. (4Mz 6:2, 8; primerjaj 1Mz 49:26.)
To, kar se je pričakovalo od nazircev, je imelo poseben pomen pri čaščenju Jehova. Podobno kot nazirec se tudi veliki duhovnik zaradi svete službe ni smel dotakniti mrliča, četudi bi mu umrl najbližji sorodnik. In podobno kot nazirci tudi veliki duhovnik in podduhovniki zaradi odgovornih nalog niso smeli piti vina in opojnih pijač, ko so opravljali sveto službo pred Jehovom. (3Mz 10:8–11; 21:10, 11)
Nazirec (hebr. nazír) pa je na glavi imel še dodatno znamenje svetosti, po katerem se je prepoznalo njegovo nazirstvo, in sicer to, da je pustil, da mu »lasje prosto rasejo«. (4Mz 6:5) Isto hebrejsko besedo nazír se je uporabljalo, ko so govorili o »neobrezani« trti v času svetega šabata in jubileja. (3Mz 25:5, 11) Zanimivo je tudi, da je bila zlata ploščica na turbanu velikega duhovnika, v katero so bile vrezane besede »Jehova je svet«, imenovana »sveti znak posvetitve« (hebr. nézer, iz istega korena kot nazír). (2Mz 39:30, 31) Podobno se je tudi krona, ki so jo nosili izraelski kralji, imenovala nézer. (2Sa 1:10; 2Kr 11:12) Apostol Pavel je rekel, da so v krščanski občini dolgi lasje za ženske veljali kot pokrivalo. Spominjali so jih na to, da imajo drugačno vlogo kot moški, in sicer da imajo v Božji ureditvi podrejeno vlogo. To, da so nazirci morali imeti dolge lase (nenaravno za moške), da so se morali zdrževati alkohola ter ohranjati čistost in neomadeževanost, jih je spominjalo na pomembnost samozatajevanja in popolne podložnosti Jehovovi volji. (1Ko 11:2–16)