Kdor kaže vero, je Bogu po volji

1., 2. V kateri težki okoliščini sta se znašla Jefte in njegova hči?

MUČNEGA čakanja je konec. Mladenki se od srca odvali kamen, ko zagleda svojega očeta, ki se varno vrača iz bitke. Vsa vesela njegove neverjetne zmage hiti proti njemu, da bi ga pozdravila. Namesto da bi se ji oče pridružil pri petju in plesu, si raztrga oblačila, umazana od boja, in zavpije: »Gorje mi, moja hči! Žalostnega si me spravila na kolena.« Nato izreče besede, ki ji za vedno spremenijo življenje. Pokopljejo vse njene sanje in upe o tem, kaj bo počela v življenju. Ona pa ga brez omahovanja z občudovanja vrednim odgovorom spodbudi, naj le izpolni to, kar je obljubil Jehovu. Iz njenih besed veje močna vera. Prepričana je, da je vse, kar jo Jehova prosi, zanjo najboljše. (Sodn. 11:34–37) Oče je ves ponosen na svojo hčer, saj ve, da je to, da je pripravljena podpreti njegovo odločitev, Jehovu po volji in v veselje.

² Jefte in njegova bogaboječa hči sta zaupala v Jehovov način urejanja zadev tudi takrat, ko jima je bilo to težko. Prepričana sta bila, da je biti Bogu po volji vredno vsake žrtve.

 3. Zakaj nam lahko koristi zgled Jefteja in njegove hčere?

³ Vemo, da ni vedno lahko kazati vere v Jehova. Dejstvo je, da se moramo za vero močno bojevati. (Juda 3) Da bi nam v tem boju uspelo, bomo pogledali negativne dejavnike, ki sta jim Jefte in njegova hči znala biti kos. Kako sta lahko ohranila vero v Jehova?

4., 5. a) Kaj je Jehova zapovedal Izraelcem, preden so vstopili v Obljubljeno deželo? b) Kaj se je zgodilo Izraelcem zaradi neubogljivosti, kot to pokaže 106. psalm?

⁴ Jefte in njegova hči sta lahko bila vsak dan priča temu, kako hude so posledice nevere v Jehova. Skoraj 300 let prej je bilo njunim praočetom zapovedano, naj v Obljubljeni deželi iztrebijo vse poganske prebivalce. (5. Mojz. 7:1–4) Ker Izraelci te zapovedi niso ubogali, so mnogi začeli posnemati grešno ravnanje Kanaancev in se tako ujeli v zanko čaščenja krivih bogov in izprijenih navad. (Beri Psalm 106:34–39.)

⁵ Zaradi takšnega uporniškega duha Jehova ni bil več zadovoljen z njimi in jih ni več ščitil. (Sodn. 2:1–3, 11–15; Ps. 106:40–43) V teh težavnih letih bogaboječim družinam prav gotovo ni bilo lahko ohraniti vere v Jehova! Vendar Biblija odkriva, da so obstajali posamezniki z močno vero, kot so bili Jefte in njegova hči pa tudi Elkana, Ana in Samuel, ki so si z vsem srcem prizadevali biti Bogu po volji. (1. Sam. 1:20–28; 2:26)

 6. Katere vplive sveta opazimo danes in kaj moramo storiti?

⁶ Živimo v svetu, v katerem ljudje mislijo in ravnajo podobno kakor staroveški Kanaanci – poveličujejo spolnost in nasilje ter spodbujajo pridobitništvo. Tako kakor Izraelce Jehova tudi nas jasno opozarja, naj se varujemo takšnih vplivov. Ali se bomo kaj naučili iz napak Izraelcev? (1. Kor. 10:6–11) Morali bi storiti vse, da naše mišljenje ne bi bilo niti malo podobno mišljenju Kanaancev. (Rim. 12:2) Ali si v tem zvesto prizadevamo?

 7. a) Kaj so Jefteju storili njegovi rojaki? b) Kako se je Jefte odzval?

⁷ V Jeftejevih dneh so Izraelce, ker niso bili poslušni Bogu, zasužnjili Filistejci in Amonci. (Sodn. 10:7, 8) Jefteju pa niso povzročali preglavic le sovražni narodi, ampak tudi lastni bratje in izraelski voditelji. Ljubosumje in sovraštvo sta njegove polbrate navedla na to, da so ga nagnali in ga prikrajšali za dediščino, ki mu je pripadala kot prvorojencu. (Sodn. 11:1–3) Jefte ni dovolil, da bi njihovo kruto ravnanje vplivalo na njegov odnos do njih. Ko so ga izraelski starešine prosili za pomoč, jih ni hudobno zavrnil, temveč jim je ugodil. (Sodn. 11:4–11) Kaj je Jefteja morda spodbudilo, da se je odzval kot duhovni človek?

8., 9. a) Katera načela iz Mojzesove postave so morda pomagala Jefteju? b) Kaj je bilo Jefteju najpomembnejše?

⁸ Jefte ni bil le mogočen bojevnik, ampak se je tudi zelo zanimal za to, kako je Bog ravnal s svojim ljudstvom. Ker je bil temeljito seznanjen z zgodovino Izraelcev, je imel jasno sliko o tem, kaj je v Jehovovih očeh prav in kaj ni. (Sodn. 11:12–27) Na njegovo mišljenje in srce so vplivala Božja načela iz Mojzesove postave. Vedel je, da Jehova ne odobrava pestovanja zamer in da od Izraelcev zahteva, da imajo radi drug drugega. Poleg tega je Postava učila, da posameznik ne sme biti slep za potrebe drugega, tudi tistega ne, kateri ga »sovraži«. (Beri 2. Mojzesova 23:5; 3. Mojzesova 19:17, 18.)

⁹ Na Jeftejev odziv so mogoče vplivali tudi zgledi ljudi z močno vero, kot je bil Jožef, ki je bil usmiljen do svojih bratov, čeprav »so ga zasovražili«. (1. Mojz. 37:4; 45:4, 5) Premišljevanje o takšnih zgledih je Jefteju pomagalo, da se je odločil ravnati tako, kakor je všeč Jehovu. Njegovi bratje so ga s svojim vedenjem nedvomno zelo prizadeli, vendar ni dovolil, da bi zaradi tega nehal služiti Jehovu in njegovemu ljudstvu. (Sodn. 11:9) Bojevati se za Jehova mu je bilo pomembnejše od kakršnih koli osebnih občutkov. Trdno se je odločil, da bo ohranil vero v Jehova ter s tem koristil sebi in drugim. (Heb. 11:32, 33)

10. Kako lahko dopustimo Božjim načelom, da nam pomagajo ravnati krščansko?

¹⁰ Ali bomo dopustili, da se Jeftejev zgled dotakne našega srca? Morda nas je kdo od sokristjanov razočaral ali je z nami grdo ravnal. Če je tako, ne bi smeli dovoliti, da bi zaradi tega nehali služiti Jehovu oziroma da ne bi več obiskovali krščanskih shodov in v celoti sodelovali z občino. Tako kakor Jefteju lahko tudi nam Božja načela pomagajo spoprijeti se z neprijetnimi okoliščinami in še naprej delati dobro drugim. (Rim. 12:20, 21; Kol. 3:13)

11., 12. Kaj je obljubil Jefte in kaj je to pomenilo?

¹¹ Jefte se je zavedal, da brez Božje pomoči ne bo mogel osvoboditi Izraelcev izpod jarma Amoncev. Jehovu je obljubil naslednje: Če mu bo dal zmago, mu bo kot »žgalno daritev« daroval prvega, ki bo takrat, ko se bo vračal iz boja, prišel iz njegove hiše. (Sodn. 11:30, 31) Kaj je to pomenilo?

¹² Žrtvovanje ljudi je nekaj, kar se Jehovu gnusi. Zato je jasno, da Jefte ni nameraval nikogar dobesedno žrtvovati. (5. Mojz. 18:9, 10) Žgalne daritve so po Mojzesovi postavi v celoti pripadale Jehovu. Torej je Jefte tega človeka očitno želel posvetiti izključno služenju Bogu. Jeftejeva obljuba je zanj pomenila, da bo do konca življenja služil v svetem šotoru. Jehova se je strinjal z Jeftejevo obljubo in ga blagoslovil z odmevno zmago, v kateri je porazil sovražnike in si jih podredil. (Sodn. 11:32, 33) Koga pa je daroval kot »žgalno daritev« Bogu?

13., 14. Kaj nam Jeftejeve besede iz Sodnikov 11:35 povedo o njegovi veri?

¹³ Vrnimo se k dogodku, opisanem na začetku tega članka. Ko se Jefte vrača iz bitke, mu gre naproti nihče drug kot njegova ljubljena hči, njegov edini otrok! Zdaj se znajde v preizkušnji. Ali bo držal besedo in posvetil svojo hčer Bogu, da mu bo do konca življenja služila v svetem šotoru?

¹⁴ Jefteja so gotovo tudi tokrat vodila Božja načela, da se je pravilno odločil. Mogoče se je spomnil besed iz 2. Mojzesove 23:19, ki so Božjim služabnikom naročale, naj bodo pripravljeni dati Jehovu najboljše. Iz Postave je bilo tudi razvidno, da je človek svoje obljube dolžan izpolniti. V njej piše: »Recimo, da se moški zaobljubi Jehovu [. . .]. Takšen svoje besede ne sme prelomiti. Storiti mora vse, kar je prišlo iz njegovih ust.« (4. Mojz. 30:2) Jefte je bil tako kakor Ana, ki je verjetno živela v istem času, dolžan izpolniti svojo obljubo, čeprav je vedel, kako bo to vplivalo na prihodnost njega in njegove hčere. Ker ni imel drugih otrok, je bila hči edino upanje, da bo dobil potomca, po katerem bi se ohranila njegovo ime in dediščina v Izraelu. (Sodn. 11:34) Vseeno pa je izjavil to, kar piše v Sodnikih 11:35: »Jehovu sem dal besedo in je ne morem vzeti nazaj.« Ker je pokazal vero kljub temu, da ga je to veliko stalo, je bil Bogu po volji in ga je blagoslovil. Ali bi tudi ti pokazal takšno vero kakor Jefte, če bi bil na njegovem mestu?

15. Kaj smo že mnogi obljubili in kako lahko dokažemo, da imamo vero?

¹⁵ Jehovu smo takrat, ko smo mu posvetili svoje življenje, obljubili, da bomo njegovo voljo izpolnjevali brez vsakih zadržkov. Vedeli smo, da bo držati to obljubo od nas zahtevalo požrtvovalnost. Naša pripravljenost ubogati Boga je še posebej na preizkušnji, kadar nas kdo prosi kaj, kar nam spočetka ni všeč. Če se žrtvujemo in smo se tako pri služenju Bogu pripravljeni tudi čemu odreči, dokažemo, da imamo vero. Dohitijo nas blagoslovi, ki so vedno mnogo večji od vsake morebitne žrtve, pa naj je še tako boleča. (Mal. 3:10) Kako pa je bilo z Jeftejevo hčerjo?

16. Kako se je Jeftejeva hči odzvala na očetovo obljubo? (Glej sliko pri naslovu.)

¹⁶ Jeftejevi hčeri ni bilo lahko storiti tega, kar se je oče zavezal z obljubo. Ta je bila drugačna od tiste, s katero je Ana posvetila svojega sina Samuela Bogu, da bi v svetem šotoru služil kot nazirec. (1. Sam. 1:11) Nazirec se je lahko poročil in imel družino. Jeftejeva hči pa je bila v celoti darovana kot »žgalna daritev«, zato se je takšnim radostim morala odreči. (Sodn. 11:37–40) Kot hči zmagovitega poveljnika in voditelja v Izraelu bi se lahko poročila z najboljšim moškim v deželi. Toda zdaj naj bi postala ponižna služabnica v svetem šotoru. Kako se je odzvala? Pokazala je, da ji služenje Jehovu pomeni največ, in to se vidi iz njenih besed: »Oče moj, če si dal besedo Jehovu, stori z menoj, kakor si obljubil.« (Sodn. 11:36) Naravno željo, da bi imela moža in otroke, je žrtvovala za to, da je življenje posvetila pravemu čaščenju. Kako lahko posnemamo njeno požrtvovalnost?

17. a) Kako lahko posnemamo vero Jefteja in njegove hčere? b) Kako te to, kar piše v Hebrejcem 6:10–12, spodbuja k požrtvovalnosti?

¹⁷ Tisoče mladih kristjanov in kristjank se – vsaj začasno – prostovoljno odreče temu, da bi se poročili ali imeli otroke, zato da bi lahko kar najbolj služili Jehovu. Tudi starejši morda žrtvujejo čas, ki bi ga drugače porabili za svoje otroke in vnuke, zato da bi lahko sodelovali pri teokratičnih gradbenih projektih ali obiskali Šolo za oznanjevalce Kraljestva in služili tam, kjer bolj potrebujejo oznanjevalce. Drugi potisnejo na stran osebne interese, da bi lahko podprli oznanjevalsko akcijo v času okoli spominske slovesnosti. Jehova je zelo vesel, ko mu tako iz vsega srca služijo, in ne bo nikoli pozabil njihovega dela in ljubezni, ki mu jo izkazujejo. (Beri Hebrejcem 6:10–12.) Kaj pa ti? Ali bi se lahko še bolj žrtvoval za to, da bi naredil več za Jehova?

18., 19. Kaj smo se naučili iz biblijske pripovedi o Jefteju in njegovi hčeri ter kako ju lahko posnemamo?

¹⁸ Jefte se je v življenju velikokrat znašel v neprijetnih okoliščinah, vendar je vselej dovolil, da ga je pri odločitvah vodil Jehova. Zavračal je vplive sveta, ki ga je obdajal. Včasih so ga drugi bridko razočarali, vendar zato ni imel nič manj vere. Jehova je Jefteja in njegovo hčer, ker sta se žrtvovala, blagoslovil in jima zaupal pomembno mesto v čistem čaščenju. V času, ko so drugi opustili Božja merila, sta se jih onadva oklepala.

¹⁹ Biblija nas spodbuja, »da bi posnemali tiste, ki so zaradi vere in potrpežljivosti podedovali obljube«. (Heb. 6:12) Zato posnemajmo Jefteja in njegovo hčer – živimo skladno s temeljno resnico, ki jo sporoča njuno življenje: Kdor kaže vero, je Bogu po volji.